To je to ...

Konec leta, je pač konec nekega leta. Neko dogovorjeno obdobje, ki se mora nekje pač končati. Nič usodnega, nič pretresljivega, malo cmok-cmok in malo pok-pok, pa bo. Če se bo izpolnilo 5% vseh želja, potem bo AD 2011, sanjsko. O. K.,  ne bomo zdaj "podpuščali", kot smo vse leto - nocoj bomo seveda prijazni, razpoloženi in pričakujoči.
Ker pa vsak, ki se šteje količkaj vrednega, naredi nekakšen pregledek opravljenega dela, ni razloga, da ga v tem domačem in obskurnem virtualnem predalčku ne bi naredil še sam ...
Tako je torej šlo v januarju: prve dneve leta sem začel s nizkimi obrati, in se preko dobrega, soočil z resnimi svetovnimi in še resnejšimi družinskimi temami. Za prvi nasmešek je kmalu poskrbel p. v., za naslednjega pa kar moja zobna vila. Ravno dovolj nor, da je zanimiv je bil spet slavni atentator, dovolj pameten in zanimiv pa še neumorni kritik sodobnega kmetijstva, potrošništva in sveta nasploh.
Februarja sem poslušal pasje zgodbe, praznoval pesnikovo smrt, se križal ob "izhodni strategiji" in si skupaj z EU predrznil celo razmišljati o genialnosti sistema našega zdravstvenega zavarovanja. Potem sem doživljal postni čas in žalostno-srečno usodo gospe Majdič.
Marca sem se čudil predsednikovi odločitvi, se nastavljal Googleovim snemalcem, spremljal "prijateljsko" proti-mafijsko tekmo med slovenskimi politiki in NPU ter nadaljeval s postnimi premišljevanji, ki so se zaključila v aprilu. Takrat sem tudi prvič slišal za neko zanimivo spletno stran, se lastno-ročno šel "čisto lopato" in gledal letala na zakajenih evropskih letališčih. Pozdravil sem še našega novega škofa in zaključil, kako bi drugače kot s cerkvenimi škandali.
V maju so me zanimali Grki, začel sem se ogrevati ob napovedi referenduma za arbitražni sporazum, se čudil novim nadzornim mehanizmom bank in se zgražal nad študentskimi pseudo-revolucionarji. Potem sem se prepustil še seksualnim podukom ministra za visoko šolstvo, glasoval ZA in se spomnil neke mlade žrtve zaslepljencev in pokvarjencev.
Moj junij je bil v znamenju slavnega čudaka, velikega slavja v Celju in nafte s katero so nemarni angleži posvinjali ameriško obalo.
Julija se spominjam žalostne obletnice, se spet čudim predsedniku, svetlobi in nekim tradicionalnim španskim mesarjem. Malo sem se posvetil še genetiki ali nečem podobnem in seveda, spet razpredal nekaj o veri.
Avgusta smo kajpada počitnikovali, tudi kaj malega razmišljali, spet nekaj spravljali in predvsem trepetati za čilske rudarje.
Septembra sem se zgražal nad svetohlinstvom enega največjih svetovnih bleferjev, pod pezo krize razmišljal o brezposelnosti, se zabaval ob zunanje-politični usklajenosti naših prezidentov in tako, kot še marsikdo drug gledal v kalne in narastle vode.
Oktobra sem spet modrijanil o veri, preživel jajčni napad, skušal razumeti razum, se nesramno obregnil ob tiste, ki prenavljajo svoje hišice in še ob tiste, ki jih tako zelo skrbi pravna država. V tem mesecu me je navdušila še nemška kanclerka in seveda naš veliki protestant.
Novembra sem prižigal svečke rajnim, se norčeval iz "osvoboditeljev", za trenutek se mi je celo zasmilil sam p. v., spet me je očarala ta neznosna lahkost spreminjanja mnenj in seveda odločnost naših energetikov.
Decembra so me zdramile Wikileaksove petardice, skoraj razjezil predlog RTV zakona, prevzel veliki brat, očaral odstop ministra ... hik in končno zatolkle uradne morbidnosti ob jubileju drage nam državice.
Ja ... kaj bi še, nič - zunaj že poka ... seveda-, hvala vsem, ki zaidete tudi sem, upam, da drugo leto razen Novega, ne bo veliko novega, predvsem pa ostanite zdravega telesa in duha ter ne pretiravajte z razmišljanjem-, lahko vam škodi.

Bolj tiho od misli

Ko dan umakne svoje dolge in nervozno prste, ki nenehno nekaj brkljajo in iščejo po meni, končno le zavladam tudi v svoji lastni svetlobi in presijem še samega sebe. Nekje nad tilnikom spojim plus in minus, se ovijem v neprevodne ostanke doživetij in tiho pregrevam svojo notranjost. V luči dneva se nekatere stvari veliko preveč vidijo, druge pa premalo in svet ostane brez senc šele ko se sonce res umakne za hrib. Takrat se umaknejo tudi predsodki in glasovi dogodkov se uberejo v novem, skupnem akordu ter se ravno prav oddaljijo, da mi ne pritiskajo čutil. Zaznano postane doživeto in doživeto vendarle tudi sprejeto. Ko pospravljam podobe dneva jih ne zlagam po abecedi ali trenutku nastanka. Spominjal se jih bom po barvnih slikah na naslovnicah, po podobah povezanih z njihovo vsebino, svetlobi, ki so jo okna precejala ravno takrat, ko je nekdo nekaj rekel ali morda šumih, ki so gradili kuliso vprašanj in spremljali odgovore. Misli tako ali tako ne obvladujejo dogajanja, dogodki in odzivi so povečini naključni, nepovezani ali spontani. Našo vlogo za nas odigrajo že pogojni refleksi in nekaj rutine. Časa za razmišljanje v bistvu nikoli ni, vsaj takrat ko bi ga potrebovali. Ko o nečem razmišljam, dejansko že obujam spomine in ugotavljam ali so bila neka ravnanja dobra ali ne. Tok dogajanja je medtem že odbrzel naprej. Odložilo me je na tem tihem prodišču in mi šele tam dovolilo urejati vtise.
Hitrost resničnega dogajanja ne dopušča razmišljanja. Razmišljanje je namenjeno spominjanju ali morda hrepenenju po večnosti, resničnost deluje zgolj na logično sklepanje. Sposobnost reagiranja je prignana ravno dovolj daleč, da lahko še ujame čas in nič dlje. Če bi bila hitrejša, bi volk nikoli ne ujel srne, če bi bila počasnejša, bi že zdavnaj požrl vse.
Včasih se le dohitim in takrat rade volje dovolim dnevu, da gre nekam svojo pot. Naredim si večer in prestavim v prosto. Čas tako tiho odteka, da ga ne slišim tudi če mu prisluhnem. Ne tiktaka in ne bije, samo raz-časuje se in prazni baterije. Tiho vrti in melje. Enkrat je bil zagnan in zdaj se samo izteka, upočasnjuje in nekoč se bo gotovo tudi ustavil.

Nekaj naših kotičkov ...

Vsak kraj pozna poglede, ki so običajni in tiste, ki niso. Predmeti, prostori in razgledi imajo podobe, ki se nam odkrivajo vedno znova. Nekateri se nam zdijo lepši ali zanimivejši, drugi morda niti ne.
Prizori tega sveta so kot valovi na gladini jezera, kakor hitro opaziš ene že nastanejo drugi ...

"Vstal je, vzel otroka in njegovo mater …"

Družina je temelj naše, pa ne samo naše, ampak prav vsake človeške družbe. Oblastni in družbeni sistemi so se menjali kot vreme, narodi so se preganjali in vojskovali kot oblaki na nebu in ustanavljali države ali zveze, ki so potem spet veličastno razpadale in se pretakale kot luže na blatni cesti. Kraljestva in države so trudoma izgrajevali, kupovali ali si jih zgolj krvavo lastili, seveda povečini z izgovorom, da gre za boljši in pravičnejši svet-, čeprav je bilo skoraj vsem jasno, da je povečini ali skoraj vse navaden blef, namenjen neizmernemu stremuštvu in oblastiželjnosti nekaterih.
Znotraj tega formalne ali neformalnega človeškega "hleva", pa ostaja družina. Tiha, majhna, povezana z popolnoma drugačnimi vezmi vendar osebno zelo, zelo vplivna. Od začetka, pa vse do konca. Vsak od nas ima svojo družinsko vlogo in nikoli v življenju ne bo ostal brez nje. Tudi če nas bo oblast izdala, pozabila ali zgolj izrabila, kot nas je že mnogokrat, ostajamo del svojih družin. Očetje, matere, sinovi, hčere, bratje, sestre, stari starši … in to celo brez vsakih volitev, prevzemov oblasti, ustave in referendumov, narodno-osvobodilnih bojev, komunističnih zarot in ponižujočih medvojnih ali povojnih kolaboracij, celo brez meja ali arbitraž, depeš, teroristov in zloma bančnega sistema … tu nekaj veljajo le čisti medsebojni odnosi. Samo jaz kot jaz in ti kot ti – ter nekaj v krvi, kar naju najbrž veže … Vse ostalo je navlaka, balast, slama na kateri pač moramo ležati, da preživimo, čeprav ne.
Družina je vedno ostajala in viharila naprej, kakor je pač mogla in zmogla. V njej so se rojevali tako novi oblastniki kakor tudi novi hlapci … seveda veliko več slednjih kot prvih. Tako je bilo, tako je zdaj in bo gotovo še dolgo … Vse je veliko preveč znano in preizkušeno, da bi nas kakorkoli sploh še smelo presenečati.
To je po svoje vse lepo in načelno res. O vsem tem smo tudi že veliko slišali in nekoliko celo dojeli, kolikor pač smo – v kolikor še nismo, morda še bomo. Vendar pa ostaja še nekaj-, predal, ki ga pravzaprav zelo neradi odpiramo, zlasti v tem času, ki naj bi ga-, hvalabogu, le posvetili našim družinam. Ostaja široka in slabo pojasnjena paleta tolmačenj, in sicer, kako ta slavna in tako pomembna celica sploh funkcionira. Kaj pravzaprav je ali še je, družina in kateri so tisti medčloveški odnosi, ki jim lahko rečemo, da so "družino-tvorni"? Kdor je pameten in si noče nakopati kritikov, naj raje tu tudi konča, vendar recimo, da to ne bo veljalo za nas.
Za trenutek se zazrimo v določila veljavne zakonodaje iz katere razberemo, da je: "družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo", pri čemer je "zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene", katere "pomen je v zasnovanju družine". Lepo in hvalevredno, v kolikor je res tako. Dejstvo pa je, da ima ta družba, vsaj na videz, zdaj več opravka z izjemami od te definicije, kot s tistimi, ki spadajo v njen okvir. Nalašč jih ne bom našteval, da koga po krivici ne pozabim-, bistvo pa je, da je torej po modernem naziranju, prav otrok tisto, kar "življenjsko skupnost" spremeni v družino.
Kaj pravi pa krščanstvo? Iz današnje Božje besede razberemo zelo zanimivo in kontrastno izhodišče, ki ga predstavlja že naslov, seveda glede na tisto, kar v tej družbi trenutno velja. Marsikdo bi rekel, da je to pač prazgodovina in da zdaj veljajo drugačna pravila.
Morda res, vendar, vsaj za moje pojme, le na videz. Bistvo ostaja očem prikrito in v sebi globoko enako.
Osnova družine je, še vedno, volja moža in šele nato žene. Mož se odloči in žena pristane. Če ne pristane, potem zveze seveda ni, vendar je še bolj zagotovo ni, če se mož ni odločil. Mož vzame ženo. Obratno je morda tudi lahko res, vendar zgolj v prispodobi. Pogoj za, vsaj približno stabilno zvezo, je odločitev moža. Ta da odnosu vztrajnost in odpornost tudi v spreminjajočih se okoliščinah, ki jih vsaka zveza doživi vsaj toliko kot mirnih in predvidljivih. Otrok je učlovečena vsebina odnosa, ki zvezo spremeni v družino, vendar je prava vsebina še vedno odločitev moža. Dejstvo staro toliko kot svet je, da na svet in v skupnost žena prinese otroka, mož pa sprejme oba in jima zagotovi varno okolje. Vsa ostala tolmačenja sicer morda spodbujajo navidezno zavest modernizma, ne pa tudi sreče v svetu. Skupnosti, ki od tega vzorca odstopajo, so seveda, ne samo možne, ampak tudi vse pogostejše in, za moj občutek, posredno, preko zanemarjanja in obdavčenja normalne zakonske zveze med moškim in žensko, družbeno celo spodbujene. Po mojem globokem prepričanju, pa žal ne predstavljajo možnega optimuma sinergij človeških lastnosti, zato ustvarjajo družbeni primanjkljaj, ki se tudi dejansko kaže v naraščajočem nezadovoljstvu z lastnim življenjem in družbo nasploh, razvajenosti, velikih pričakovanjih in romantičnih predstavah, ki jih realnost prehitro postavi na mrzla tla v smrdljivi in natrpani hlev namesto na mehki mahec jaslic pod smrečico v topli dnevni sobi. Ljudje, ki pridejo iz družin s primanjkljajem, so prenašalci primanjkljaja, ki ga je v poznejših obdobjih težko ali nemogoče nadoknaditi. Kdor to skuša, si nabere frustracij, ki vplivajo na funkcioniranje tistega, kar je ustvaril sam. Veliko bolje je, če se tega zavedajo in s tem živijo.
Pa, ne bom več veliko o tem … vsak ve zase in sliši se do kraja obrabljeno, vendar bi vsakdo, preden naredi kaj v škodo svoji družini, moral imeti pred očmi dejstvo, da s posledicami svojih ravnanj lahko zaznamuje več generacij in ne zgolj svojega trenutnega partnerja.
Stari so poznali svet in ljudi bolje od nas. Njihovi možgani še niso bili kandirani, tako kakor naši. Vedeli so kaj je bistveno za zadovoljstvo človeka in zdrav razvoj družbe. Poznali so pravo vsebino človeških in družbenih odnosov in se niso dušili v poplavah nepotrebnosti, kiča ali iluzij, ki obdajajo naše življenje. Verjeli so v Boga in znali postaviti človeka na pravo mesto.
Ne morda na prvo ali drugo … zgolj na pravo.
Tja kamor tudi sodi. V družino.

Mir in veselje ... 011

Dvajset let krize na sto let podlage

Vsi so tako strašno resni in "odgovorni". Govorijo predvsem o težavah, o krizi, o neenotnosti, različnih pogledih na vse živo … Razbili so samo en kozarec, pa še tega verjetno po nerodnosti, namesto od veselja.
Ko sem to poslušal, sem prišel na idejo; kako neki bi zgledalo, če bi na primer te iste goste in še katerega, namesto v studiu, snemali kar v gostilni ob, recimo: vinčku, kolinah in harmoniki.
Mislim, da bi se slej, ko prej razvedrili in z nasmehi obujali prijetne ali manj prijetne spomine, si povedali kakšno anekdoto in se potrudili za prijetno vzdušje. Enak model bi potem lahko porabili še za zaključek političnega leta. Namesto tiskovne konference bi naredili kar nekakšen mini resničnostni show, v katerem bi, na primer, v živo prenašali zaključno parlamentarno zabavo ali after party po proslavi Dneva samostojnosti in enotnosti. Če seveda sploh imajo kakšno zabavo in kakšen a. p.. Dvomim. Verjetno vsi stečejo nekam, kjer se lahko v miru jezijo drug na drugega.
Po svoje bi bilo to pošteno. Celo leto poslušamo in gledamo prepričevanje že prepričanih ali prazne poglede v napol praznih dvoranah in prav bi bilo, da se za zaključek vsaj razvedrimo skupaj. Tudi mi smo nekakšen del te zadeve in očitno celo tako zelo pomemben, da nas, vsake toliko časa, resda bolj slabe volje - a vseeno, celo vprašajo za mnenje. Pokažite nam še kaj iskrenega veselja, ne samo škandalov.
No … šalo na stran, dejstvo je, da smo pri proslavljanju državnih praznikov tako zategnjeni kot da nam ostane samo še kakšen dan življenja in smo, namesto da bi ga žurali, prišli k notarju na slavnostni podpis oporoke. Namesto čestitk in nasmeškov pa: "Ali smo se za to borili?"
Seveda, točno za to smo se borili. Za kaj pa drugega? Kaj pa nam manjka? Komu pa je bilo Jugoslaviji boljše, kot mu je zdaj v Slovenji? Meni prav gotovo ne-, pa nimam nič več, kakor velika večina tistih med katerimi sem. Seveda je treba skušati odmisliti leta, ki so vmes minila. Ta bi pa minila v vsakem primeru. Če kdo ne razume od kje smo ušli, potem naj si privošči kakšno balkansko turnejo in mu bo kmalu jasno.
Slovenija je verjetno naredila zdaleč največ in najboljše, kar se je dalo, očitno pa so nekateri pričakovali, da bomo kar preskočili tiste, ki so tako funkcionirali že petdeset let pred nami. To pa ne gre kar tako, dragi moji. Tisti, ki so pred nami, so pač to že toliko dlje delali in živeli v podobnih krizah. Odgovornosti zase in za svojo skupnost se je treba naučiti, prav tako kakor hoje ali govora. Ne gre drugače. Tu ni bližnjic.
Všeč so mi zakonske primerjave dr. Capudra. "To je tako kot poročni dan, drugi dan je treba živeti in delati naprej" – seveda, odgovornost je samo še večja. In po dvajsetih letih poroke? Nobenih drugih garancij nimaš, da boš poročen še dvajset let, razen dvajset let izkušenj. Lahko stokaš in razmišljaš, če pa potegneš črto, pa ti ne ostane drugega, kot da si vesel vsega kar imaš in prosiš Boga, da ti še tega ne bi prehitro vzel.
Tudi veselja nad uspehi in hvaležnosti za tisto, kar smo dosegli in doživeli, se bomo morali še naučiti. Saj smo nekoč že znali, pa so nas potem prepričali, da: "Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!"
In si jo tudi piše sam. Pa ne samo pisal, še odsedel jo bo sam.
Mislim, da so takrat, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, zvonili v cerkvi.
Letos tega nisem slišal … škoda.

Hitri požirki ministra Henrika

Kar odstopil je.
Niti toliko veselja ni privoščil novinarjem, da bi ga vsaj malo povaljali po drobtinah, preden ga denejo v olje. Po moje se niti strezniti ni imel čas, ko se je že odločil. Ali pa se je morda kdo drug namesto njega? Vragsigavedi.
Kar se mene tiče, bi se mirne duše lahko vsaj naspal in potem razmislil. Svet se tačas prav gotovo ne bi podrl.
Da se razumemo-, nimam namena zagovarjati pijanih šoferjev, vendar resnično nisem prepričan, da je bil takšen razplet neizogiben. Kar se je zgodilo se je pač zgodilo, preveč je spil in dobili so ga. Ni prvi in tudi zadnji ne. Sledijo pike in sodnik ...
Ne vem, zakaj bi moral človek zaradi tega kar pustiti službo, in to ne kakršnokoli, ampak eno najodgovornejših v državi.
In za nameček mu potem čestita še slavni pijani šofer, ki je hkrati tudi prijatelj korupcije in še osebni prijatelj samega Prijatelja. Pa ga še nikoli nisem slišal javno razmišljljati o svojem odstopu.
Morda se že za to splača biti minister. Potem lahko vsaj spektakularno odstopiš ...