Lahko bi se tudi svetil

Človek se je lotil že vsega. Kjer se je dalo, je kaj spremenil; popravil, pokvaril, zgradil, podrl, ustvaril ali pa uničil. Vse in povsod. Ni koščka stvarstva, ki ga dosežemo in ga ne bi skušali nekoč in nekako že uporabiti ali pobrati iz njega, kar se da. To je gotovo nekje globoko ujeto v naši naravi; nagonska korenina do obvladati, spremeniti in prilagoditi. To je resnična podstat našega genoma, pogonski reaktor, ki mu, zanimivo, moč iz generacije v generacijo, nič ne peša. Človek je praktično že za vse prijel, izmeril, opazoval, naštudiral ali pa zgolj pohodil. Ne vem sicer, če bi bila ″genska anomalija″ ravno pravi izraz za takšno fanatično ofenzivnost, vendar se ta trenutek zdi povsem primeren.
Najuspešnejši eksperiment genskih modifikacij je gotovo prav človeško bitje samo. Boljšega laboratorija, kot je svet si tudi ni mogoče izmisliti in proizvod je, po svoje res enkraten. Prav šokantno posrečen. Neka sprememba, ki je menda celo naključni sad sprememb, - nehoteni obrusek časov in okolja, v bistvu – zgolj eden od izrodkov; prav ta želi zdaj zavestno spreminjati svoje temelje, si izboljšati ustroj, pretentati samega sebe in se narediti boljšega kot je. Tega še nismo videli. Tega ni poskusila še nobena vrsta. Nikoli. Sicer smo vedno imeli "mešanje krvi", bolj ali manj pod nadzorom, in ga še vedno, vsaj načelno, imamo, vendar to ni isto kot "operacija celice".
Naravna selekcija je besedni makro, ki smo ga posvojili in nam voljno odgovarja na vsa razvojna vprašanja. Če jih seveda sploh imamo?
O. k., -kar je močnejše ali iznajdljivejše pač zmaguje, ostaja in napreduje. In s tem smo kar zadovoljni, čeprav niti ne vemo če drži. Po svoje nam godi češ, zmagovalci smo - brez težav, -samo rojeni smo, pa je. Po svoje tolažilno in spodbudno, ne pa nujno tudi resnično. V bistvu jih je toliko že umrlo, izumrlo ali kar izginilo. Močnih, bistrih in voljnih živeti -, ljudi in ostalih primerkov, morda celo boljših od nas. Izgubljenih so zaradi bolezni, bojev, slabih razmer, okoliščin, ki jim pač niso bile naklonjene. Pa vendar, vseskozi prihajajo novi in novi, kot neizčrpna reka materiala, -samo-obnavljajoča se baza genskih nosilcev.
In očitno je nastopil čas, ko bomo dvignili roko tudi nadse. Konvencije in resolucije gor ali dol, religiozni in moralni pomisleki še bolj; človek se ne more upreti skušnjavi, – zavohal je novo sled. Nekaj se še da spreminjati. Inženirstvo se je lotilo lastnih temeljev – zlate ribice svetijo, hrčki rastejo kot nori in koruza se napihuje.
Saj verjamem, da je vse to, slej ko prej, namenjeno napredku človeštva, čeprav bi to, najbrž tudi brez genske invazije tretjega tisočletja, še največ lahko doseglo predvsem s strpnostjo, ki je pa bila, vsaj toliko kot danes razvita že v prazgodovini in še vedno najcenejša pot napredka.
Ni me posebej strah gensko spremenjenih organizmov; zakaj neki? Vse skupaj je tako ali tako brezupno drago proti naravnim metodam in če dejansko takšne spremembe ne bi dogajale po naravni poti, skozi milijone let, tudi toliko vrst življenja ne bi bilo. Bolj me zanima kako bo človeštvo uspelo onesnažiti tudi ta vir, torej genske zasnove in izročila, ker do sedaj je pač uspelo zapacati že vse, in tudi tu ne bo izjeme.
Brez skrbi … v tem smo dobri, že iz genov ven.