sreda, 03. februar 2010

Divji v srcu

Narava ni krotka idila, nad katero se navdušujemo na občasnih izletih v lepem vremenu ali pejsaž romantičnih pokrajin na katere parkiramo zaslone naših računalnikov.
Narava je splet grobih in rušilnih sil ter močnih, ubijalskih nagonov, ki se spopadajo že milijone let. Dejstvo, da smo se v tem viharju znašli tudi sami, je zgolj priložnost, ki nas očara, vendar ne dela nič močnejše. Od ostalega sveta se ločimo po tem, da gradimo svoje lastno in navidez samozadostno okolje, ki pa se vseeno ne more ogniti silam, ki od davnin obvladujejo planet. Človek naravo, ali pa morda le sebe v njej, -omejuje, ograjuje, verjetno celo uničuje, vsekakor ločuje svoj življenjski prostor od ostalega, vendar nič več kot to. Tu ni prostora za podcenjevanje, -nič nismo močnejši ali boljši, morda le prožnejši in prilagodljivejši. In samozaverovani. To pa.
Zakonov narave ne znamo spreminjati, priznali ali ne. Ravnovesja, ki nas držijo proč od Haitija, katastrofalnih izbruhov vulkanov, cunamijev, ubijalskih snežnih plazov korak stran od smučišč ali pa ljubkih sosedovih hišnih morilcev, so občutljiva, rahla in velikokrat samo naključna.
Svet je še vedno divji, kot je vedno bil. Mi smo njegov manjši del.
Morda živimo le zato, ker pač še nismo bili na vrsti za smrt.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)