ponedeljek, 27. april 2015

Čestitam vsem za dan boja proti imperializmu


Skrajni čas bi že bil in mislim, da je tudi politična situacija v Sloveniji trenutno povsem primerna, da bi se današnji praznik preimenoval v "Dan boja proti imperializmu". Tako bi se približali duhu tega časa in tudi ideji tistih, ki so si dogodek, ki ga že desetletja zvesto obeležujemo, tudi zamisili. Sedaj namreč praznujemo bajeslovni politični dogovor, ki ga v resnici verjetno sploh ni bilo ali pa je bil drugačen. Na ta dan, ali en dan prej, leta 1941, naj bi namreč ustanovili Osvobodilno fronto slovenskega naroda, vendar so menda dejansko ustanovili Protimperialistično fronto-, resnici na ljubo pa najbrž niso ustanovili ničesar, ker če bi res kaj, bi to verjetno kdo tudi zapisal ker so bili na tistem sestanku sami zelo pismeni ljudje. Protiimperialistično fronto so si najbrž preprosto izmislili komunisti, ki so v tragičnem dogajanju tiste pomladi prepoznali svojo zgodovinsko priložnost in začeli iskati opravičila za svoje "narodnoosvobodilne" aktivnosti.
Kar je bilo takrat baje dogovorjeno, so kasneje poimenovali gesla OF in jih predstavili šele novembra 1941. Za čuda ta gesla, kljub temu, da je bila okupacija takrat nesporno dejstvo, še vedno z imenom ne imenujejo sovražnika proti kateremu se je potrebno boriti za osvoboditev Slovencev-, imenujejo pa Sovjetsko zvezo, kot glavno oporo pri tem boju ter navajajo tudi presenetljivo ugotovitev, da je osvoboditev možna samo na ruševinah imperializma?!
Morda kdo poreče, da je te stvari potrebno brati v duhu tistega časa in širšega konteksta, in res je tako. Ko pa to skušamo storiti, pa ugotovimo še kaj bolj presenetljivega, in sicer, da se tisti, ki so se takrat pogovarjali očitno niso pogovarjali o isti stvari. 
Komunisti so namreč, kot glavnega sovražnika Slovencev prepoznavali ZDA in VB, ki sta nacistični Nemčiji že leto in pol prej napovedali vojno, ne pa morda Hitlerja, ki je takrat še vedno paktiral z njim ljubljenim Stalinom. In to je tudi odgovor zakaj med gesli OF ni navedeno, da je potrebno Slovenski narod osvoboditi nemških, italijanskih in madžarskih okupatorjev. Preprosto zato ker komunisti takrat še niso bili prepričani kdo je sploh njihov sovražnik, razen kajpada "imperialistov".
Da skrajšam, tistega 26. aprila je Komunistična partija Slovenije verjetno sicer res sklenila, da gre v oborožen boj za osvoboditev Slovencev, kar razlagajo že zadnjih 74 let, nikoli pa niso povedali, da so aprila 1941 v resnici mislili, da bi Slovence radi predvsem osvobodili imperializma in da bi se proti temu zlu najraje borili skupaj s takratnimi zavezniki, torej nemško vojsko in rdečo armado, in to proti američanom in angležem. Skratka, šlo je za osvobodilni boj, vendar še ne proti okupatorju, ampak proti "razrednemu sovražniku", kar pa nacizem takrat zanje še ni bil.
In to laž vseh laži mi vsa ta leta praznujemo.
Res, skrajni čas bi že bil, da jim enkrat vendarle uspe in da bi vendarle porazili ta gnili imperializem, ki jih še vedno tako muči ... 

Pod vtisom velikega sveta


Svet je velik. Vsekakor precej večji, kot se nam zdi, če ga gledamo na zaslonih. Ne toliko zaradi tisočerih kilometrov, ki ločijo eno trenutno živo civilizacijo od druge. Velik je zato, ker vemo tako malo o njem.
Poslušal sem o Afriki. Ne prvič in najbrž tudi zadnjič ne, vendar tokrat ne od tistih, ki se vozijo skozi njene širjave, ampak od misionarke s. Zvonke Mikec. Torej od nekoga, ki vsak dan vidi vse tiste ljudi in težave s katerimi skušajo preživeti. Ko to poslušaš, zveš kako velik je svet. Tisto, kar je za nas zgodovina, ki je niti ne poznamo več, je v Mozambiku resničnost tega trenutka. Tako kot smo mi nehali živeti pred desetletji, si tam želijo živeti danes. Kar je za nas samo po sebi umevno, so tam zaenkrat sanje, ki jih še niti sanjajo ne.
Svet je res velik. Veliko večji in bolj raznolik kot se nam zdi. Splet ga ni nič zmanjšal. Interneta še vedno ne moreš dati v lonec, vifi nima kalorične vrednosti in signal mobilne telefonije ne zaščiti pred aidsom. Če revne ljudi vidiš v HD tehniki, niso zaradi tega vseeno nič manj revni.  

četrtek, 23. april 2015

Skoči!


Problema ljudi, ki so pripravljeni dati vse kar imajo ter tvegati svoja življenja in tudi življenja svojih bližnjih, da bi pobegnili iz sveta nad katerim so obupali v svet nad katerim smo obupali, se verjetno ne bo dalo rešiti z zapiranjem meja, potapljanjem ladij ali podobnimi policijskimi ukrepi. Vendar, na drugi strani, vzdržna rešitev najbrž ne bo niti "kontroliran uvoz humanega materiala" niti morebitno odpiranje mej za vse-, da bi pa "mi" uredili razmere v državah iz katerih ti ljudje bežijo, se pa žal trenutno sliši bolj kot slaba predvolilna šala. Pravo bistvo problema je globalna informiranost, ki je, na eni strani vsem v realnem času kaže tragiko teh ljudi, na drugi pa jim odpira okna skozi katera hrepeneče gledajo v lepi in bogati raj ter nas in njih še bolj greni v bridki nemoči nad obupnimi razmerami. Teh se pa seveda ne da kar tako spremeniti in to bi bilo lahko še slabše od vsega tega kar imamo zdaj. Novih Severnih Korej svet prav gotovo ne potrebuje.
Gre za humanitarno katastrofo 21. stoletja pri kateri bo očitno potrebno biti bolj izviren in pogumen ter poskusiti narediti še kaj več kot zgolj snemati obalno stražo v akciji pobiranja utopljenih otrok in metanja napihljivih reševalnih kompletov.
Tem ljudem je treba na svetu, ki ni nič bolj naš kot njihov, preprosto dati neko možnost. Ob vsej tragiki dogodka se moramo zavedati še neke druge tragike, in sicer dejstva, da so ti mladi ljudje, ki umirajo ali brezupno tavajo med zbirnimi centri tega sveta, kljub vsemu slovesu, kapitalni ter verjetno najboljši in najpogumnejši del svoje generacije-, ki očitno želi živeti od svojih sposobnosti v katere dovolj zaupa, da se desperadersko spušča v takšna tveganja. Dejstvo je, da ti nesrečneži od doma prav gotovo ne bežijo samo zato, ker bi si tako zelo želeli živeti med belci, za katere vedo, da so, vsaj tisti, ki jih imajo priliko srečati doma, pretežno pokvarjenci, zgube in slabši od njih. To so ljudje, ki očitno hočejo delati in pozitivno napredovati, ne pa postati kriminalci ali teroristi, kljub temu, da bi morda tako udobneje prišli v Evropo ali kamorkoli pač hočejo.
In kje vidim smer rešitve? Seveda rešitve ni z danes na jutri, še vedno in verjetno še več revežev bo skušalo vdreti v bogatejši svet in pri tem tudi izgubilo življenje. Trajno rešitev vidim v doseganju dveh ciljev, in sicer, obdržati te ljudi izven evropskih meja ter jim omogočiti spodobno življenje, tam kjer pač so. Rešitev vidim v ustanavljanju novih držav ali nekakšnih območjih prostega dela in bivanja, ki bi jih svetovna ekonomija zlahka zagnala z delčkom denarja, ki ga namenja za vse tiste reaktivce in tanke, ki potem prav takšne ali iste ljudi preženejo od doma. Predstavljam si, da bi prišlo do formiranja globalnih skladov, ki bi uresničevali načrte ustanavljanja takšnih območij. Začelo bi se z odkupi ali dolgoročnimi rezervacijami zemljišč ter formiranjem uprav ali vlad na teh območjih, ki bi imele nalogo, da jih usposobijo za trajno bivanje ter poskrbijo, da bi postala in ostala zanimiva za vlagatelje, ki bi tam ustanavljali podjetja ter gradili naprej. S tem bi ljudje, ki so ostali brez vsega in tudi brez doma, lahko vstopili v proces in zaslužili za preživetje tam kjer so obstali. Šlo bi za nadnacionalna ozemlja brez atributov državnosti, ki bi jim globalni kapital in za njim tudi politika garantirala avtonomijo ter z njimi prosto poslovala. Zamišljam si nekakšne ekonomske cone, katerih osnova so lahko tudi sedanja begunska taborišča ali azili, ki pa bi se ob ustrezni zagonski podpori sčasoma nadgradile v privlačne in samooskrbne družbe. Pogoj je seveda, da dobijo lastno upravo z avtonomnimi pristojnostmi in zagotovili, da bodo varovane pred posegi držav gostiteljic in, da lahko vodijo samostojno ekonomsko politiko, ki bi jim omogočila gospodarski napredek ter globalno konkurenčnost. Vidim jih kot nove Hong Konge ali Singapurje, ki bi dejansko lahko predstavljali sidra napredka, v sicer širših, brezperspektivnih regijah.
Ta svet-, če bi bil količkaj pameten in pošten, kar žal ni, bi preprosto moral izkoristiti to reko mladosti in ambicioznosti, ki bi tako rada prestopila njegove spodžrte bregove in napojila deželo, ne pa, da takšno priložnost pušča, da se razlije, usmradi in izgine v puščavi.

torek, 14. april 2015

Noč dolgih nosov.


Ha-, ste videli? Pa mu je ratalo. Vebru, namreč. Sicer ga je stalo ministrskega položaja, vendar se je izplačalo. Operacija je v celoti uspela-, Telekomu je cena padla, strateški ponudnik se je umaknil in tudi ta vlada se bo, še preden ga bo prodala. Akcija je bila res domišljena u nulo, tako dobro, da je mediji še vedno niso skužili. Minister ni samo zlorabil Obveščevalno varnostno službo Ministrstva za obrambo, ampak kar celoten politični prostor za cilj, ki je 100% dosežen, in to je preprečitev prodaje Telekoma. Do sedaj smo morda še naivno verjeli, da je Veber naredil politično neumnost, vendar je ni. Dejansko je naredil briljantno potezo in bleščeč slepilni manever, ki so mu ga verjetno svetovali prav tisti obveščevalci, ki jih je kao zlorabil. Kdo bi se sicer lahko spomnil takšnega scenarija, kot ravno strokovnjaki za podtalno vojno? Če kdo ne verjame, pa naj mi pove na kakšen način bi sicer lahko preprečil že dogovorjeno prodajo. Veber je našel varianto, vendar je bilo za verodostojnost in težo zgodbe žal potrebno samožrtvovanje. Toninovi komisiji so podtaknili namig, ki ga je zagrabil tudi Cerar in z njim vsa javnost, zadeva pa je naprej pod močnim medijskim sponzorstvom tekla sama od sebe.
Dragi moji, pred kratkim sem imel Vebra še za šalabajzerja, zdaj pa vem, da je premetenec, ki mu ni para. Vse je prinesel okoli in dosegel točno to, kar je hotel.
Včeraj je nekdo na televiziji rekel, da afere Veberkom še ni konec, in to je res. Vendar zaenkrat vodi Veber oziroma tisti, za katere dela. Popolnoma jasno pa se je izkazalo še nekaj drugega, še bolj žalostnega, in sicer, da tu ne gre več za male igrice naših politikov-, o ne, dragi moji-, gre za brutalno komercialno vojno v kateri en ministrski stolček ni prevelika žrtev, in če Cerar ne bo pravočasno razumel namiga, bo šel še njegov.
Sicer pa, kdo je to napovedal?  

četrtek, 09. april 2015

To imamo!


Zgodba o rušenju obrambnega ministra bi bilo lahko tako zelo smešna, če ne bi bila tako zelo žalostna, in to zgolj zato, ker se dogaja pri nas, ne pa morda v Gruziji, kamor bi spadala (naj mi Gruzijci ne zamerijo). Moja osebna žalost pri vsej zgodbi je še toliko večja, ker iz dogajanja, ki javnost animira že globoko iz posta sem, spet ne bom zvedel nič drugega, kot tisto, kar vem že od malih nog, in sicer, da se pravi komunist ne sme vdati. Neverjetno vendar pri nas očitno povsem običajno je, da lahko nek inženir gradbeništva vzvišeno in suvereno pametuje rednemu profesorju prava, da on ni prekršil zakona in mu celo grozi z ovadbo, ker, da ga ovira pri svetem poslanstvu varovanja državnih interesov. Že zgolj to kaže na nekaj res zaskrbljujočega, in sicer fanatično prepričanost nekaterih, ali pa morda skoraj vseh slovenskih politikov v njihov prav in neizmerno voljo do obrambe bizarnih interesov. 
In za povrh še vse skupaj na, za javnost zaprti seji DZ, ki jo morda lahko celo razumemo kot darilo nam idiotom za 25-obletnico demokracije v Sloveniji. 
Spoštovani, to je lahko le še žalna seja za to državo, ki so jo prav ti ali pa prav takšni politiki, iz obetavne novorojenke zredili in vzgojili v do grla zadolženo in do dna duše pokvarjeno 25-letnico. 
Ob takšnih kandidatih volitve pri nas ne morejo biti za nikogar več, lahko so le še proti vsem.  

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)