sobota, 27. februar 2010

Zravnajte Gospodovo pot #9

"Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,44-45)

Najbrž nekateri morajo sovražiti.
Na primer, nekakšni teroristi morajo pač sovražiti ljudi na drugem koncu sveta, čeprav najbrž ne vedo zakaj. Ti ljudje morajo potemtakem, seveda vzajemno sovražiti teroriste.
Eni, ki kot da verjamejo v boga, morajo sovražiti tiste, ki verjamejo v istega boga, le molijo ga drugače. Nekateri, pa ne verjamejo v boga, verjamejo pa v sovraštvo in zato pač sovražijo tiste, ki verjamejo v boga ter seveda obratno.
Neki stremuhi, ki se ukvarjajo s politiko, morajo sovražiti druge stremuhe, ki se prav tako ukvarjajo s politiko, le da, po njihovem, z napačno. Revni sovražijo bogate, bogati revne. Beli črne in črni bele. Neki ljubitelji nogometa, morajo sovražiti druge ljubitelje nogometa, ker pač ne ljubijo pravi nogomet. Neki podrejeni morajo sovražiti svoje šefe, ker so nesposobni in čustva so vzajemna. Celo nekatere žene sovražijo svoje može in obratno. Najdemo celo otroke, ki sovražijo svoje starše, čeprav jih ti morda ljubijo. Znani so psi, ki so na smrt sovražili svojega lastnika, čeprav jih je ta izjemno ljubil. Ni pa težko najti ljudi, ki sovražijo sosedove pse. Skratka sovraštvo je kot plevel. Uspeva kar sâmo.
Kaj naj rečem? Rešitev za vsa ta sovraštva je nadvse preprosta – ne sovraži! Svoje sovražnike najbolj ljubim tako, da jih nimam. Če ne sovražim nikogar, se mi potemtakem tudi ni potrebno mučiti s premagovanjem sovraštva.
In jaz? Bolj ko razmišljam, manj se spomnim koga naj bi sovražil. Ne morem drugače, kot da nikogar ne sovražim, trenutno mi še celo na živce ne gre nihče.
Bog me ima očitno tako rad, da mi še sovražiti ni treba.
Najbrž sem celo srečen.
Kaj si naj?

petek, 26. februar 2010

Zravnajte Gospodovo pot #8

"Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo." (Mt 5,22a)

Človek stoji na zemlji na dveh nogah. Za uspeh sožitja med ljudmi, pa Jezus poudarja dva preprosta principa. Pravičnost in odpuščanje.
Tu gre za vprašanje pravičnosti. Če je odpuščanje vsaj na pol usmerjeno od nas, potem je pravičnost izrazito notranja, osebna kategorija, namenjena nam samim. Vprašanje pravičnosti moramo razčistiti pri sebi. Na nikogar se ne moremo zanašati. Nasprotno.
Morda od nas celo pričakujejo pristranske sodbe, gledanje skozi prste zmikavtom, odvračanje oči proč od krivičnežev … Morda smo si pravičnost že zdavnaj ukalupili v okvirje okoliščin ali lastnih računic. Mogoče smo že celo tako zakrknjeni, da se imamo za pravične, ker menimo, da nismo nič bolj krivični, kot so drugi.
Ni prav. Ni pravično.
Kakšen svet lahko gradimo na hinavščini? Kaj lahko naučimo tiste, ki naj bi prevzeli skrb za nas in družbo, ki jo gradimo in sestavljamo?
Želimo si pravičnega. Torej ga naredimo takšnega. Začnimo raje že kar danes.
Čeravno bo morda majhna sprememba; pa vendar za nas velika, če bo naslovljena na pravičnejše.

četrtek, 25. februar 2010

Zberite svoje misli!

"Kam gremo? Naprej v bolj pravičen in uravnotežen svet.

Kako bomo prišli do njega? Z odločitvijo, da ga hočemo.

Pa je to dovolj? Ni, vendar brez tega niti začeli ne bomo."

Tako naš prvi in iskreno upam, da ne tudi zadnji pravi državnik. Do konca svetovljanski značaj.
Predvčerajšnjim sta minili dve leti od njegove smrti.
Spomnili smo se ga z razstavo slik o njegovem življenju in delu. Lep dogodek.

Še bolj kot sama razstava sta me pritegnili pripovedi dveh spremljevalcev delčka njegovega življenja. Gospe Magdalena Tovornik, politične svetovalke v kabinetu sedanjega in prejšnega predsednika Republike Slovenije ter gospoda Aleksandra Kosa iz Gibanja za pravičnost in razvoj.
Dr. Drnovšek je bil očitno res poseben človek. Prav izjemen.
Takšen, ki se v narodovi zgodovini le redko pojavlja.
Kdor je delal z njim si ga je očitno za vedno vtisnil v spomin. Jaz ga osebno nisem poznal.
Občutek imam pa, da bi ga tudi danes zelo potrebovali.
Skoraj krvavo.
Res.

Zravnajte Gospodovo pot #7

"Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo." (Mt 7,8)

Nekoč nastopi trenutek, v katerem se upanje spremeni v gotovost ali pa zvodeni in postane razočaranje. Takšen trenutek je del pričakovanj s katerimi se postavimo v okoliščine, odnose ali zgolj namene.
V tem se razlikujemo; med seboj in tudi sami s sabo v različnih obdobjih.
Nekateri iščejo ali pričakujejo več kot drugi. Nekateri časi nas izzivajo bolj, spet drugi manj.
Spodbude gotovosti so redke, lahko pa tudi varljive.
Večinoma pričakujemo z rezervo. Eni spet z večjo, drugi z manjšo.
Gospod ne kalkulira. Ne uporablja jezik verjetnostnega računa ali izraža mnenja s pridržki. O morebitnih rezervah pri njem ni sledu.
Tako bo in ni dvoma! Tako je!
Sprašujemo se le mi.
Verjetno zaradi nas samih.

sreda, 24. februar 2010

Zravnajte Gospodovo pot #6

"To vam naročam, da se ljubite med seboj!" (Jn 15,17)

Kdo si sploh upa definirati ljubezen?
Saj tega ni naredil niti Pavel.
"Ljubite se med seboj", najbrž tudi ni naročilo, ki bi bilo navdahnjeno zgolj z naraščanjem sončnih in hormonskih aktivnosti. Gre za uporabo besede, ki naj bi približala videnje trajnega sožitja med ljudmi.
Ljubezen nam zdravitelj Jezus priporoča kot protistrup za ugrize hudiča samega. Kot cepivo proti virusu sovraštva in nestrpnosti ali zgolj nujno dozo vitaminov za okrepitev oslabelega duha.
Predstavljam si, da vem, kaj ni ljubezen in mislim, da čutim, kaj bi lahko bila. Predstavljam si, da ljubim tudi, če le skušam razumeti, če ne obsojam in ne privoščim slabega. Najbrž ljubim tudi, če odgovorno skrbim za tisto, kar mi je zaupano, če postavim drugega pred sebe ali zgolj ne zamerim tistemu, ki se je vrinil sam.
Če je odpuščanje svoboda, je ljubezen izbira; prostovoljno vstopanje v dobro.
Ljubiti, kot mi je naročil Jezus, pomeni prepoznati lastno pozitivno vlogo in jo tudi živeti. Za ljubezen je potrebno najprej očistiti navlako zamer ali sebičnosti, ki se je nabrala – pozabiti staro in začeti novo.
Zato tako dobro pristoji k pomladi, pa ne le mladim.
Ljubezen je modna za vse generacije. Tudi cenovno je zelo dostopna.

torek, 23. februar 2010

Zravnajte Gospodovo pot #5

"Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil." (Mt 6,14)

To je očitno zelo pomembno. Zame morda najpomembnejše. Dejansko se sploh ne spomnim, da bi Jezus, vsebinsko gledano, dal še kakšne druge konkretne nasvete. Seveda je povedal še marsikaj, vendar je v tem zajeto bistvo. Ves nauk, kolikor se tiče odnosov med ljudmi. Vse kar hoče od nas ali nam predlaga za strpnejše življenje.
Dobro je vedel, da se greha ne da izkoreniniti. Malo je tudi verjetno, da bi vsi postali sveti. Ne bomo. Preveč smo ležerni. Preveč udobno nam je v naših razmetanih sobicah.
Lahko pa odpuščamo. To vedno lahko. Dejansko je to odvisno le od nas in nikogar drugega. Odpuščanje ne more biti pogojeno, sicer ni odpuščanje. Potem je le kupčija. Mir za mir.
Ne, ne!
Odpuščanje je napor vreden svetosti. Včasih nadčloveški.
Neposreden spopad s hudičem.
Pa vendar je tako enostavno. Prav otročje preprosto. Če ti odpustim, ti pač odpustim. Pozabim. Vržem čez ramo in se ne ozrem nazaj. Tako dela Bog.
Če odpustiš si olajšaš življenje. Ni ti treba več sovražiti.
Iskreno odpušča svoboden duh v močni osebi.
Odpuščanje je kot ponoven začetek.
Ne sme te biti strah.

ponedeljek, 22. februar 2010

Zmatrani od vsega tega

Ugotovil sem, da so se ljudje nečesa res naveličali.
Seveda gre za afero vseh afer.
Sedel sem v družbi znancev, ki sicer nikakor ne zamudi priložnosti za komentiranje lokalnega in globalnega.
A glej čudo, ko je nekdo navrgel nekaj o, menda zadnjih, odkritjih povezav v ozadju škandala, se mu je peščica prisotnih odločno postavila po robu, češ, da o tem ne bomo govorili, ker ne prenesejo več. In mislili so resno.
To se pravi, dosežen je prag, do katerega so ljudje še pripravljeni kazati vsaj vljudnostno zanimanje za dogodek.
Če se prisilno hranjenje z informacijami še nadaljuje jim to začne povzročati nelagodje.
Ko si lačen je slastno, ko si sit je mogoče še kratkočasno, ko si prenažrt pa krožnika ne moreš več videti.

Zravnajte Gospodovo pot #4

»Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano, ampak bodite čredi v zgled.« (1Pt 5,3)

Zgled in dobrota imata pravzaprav precej skupnega.
Namreč: oboje je naporno in daje rezultate z velikim zamikom. Najbrž kar celega življenja.
Skupno jima je tudi, da tisti, ki jim je namenjeno, običajno začnejo oboje ceniti šele po smrti zglednega ali dobrega človeka.
Kakorkoli, -tudi to je nekaj. Vsaj takrat torej. Če ne bi nikoli tega doživeli, tudi cenili ne bi nikoli.
Kdor hoče vzgajati, se mora najprej vprašati, kaj je odnesel od lastne vzgoje?
Prav gotovo ne besed izrečenih z jezo, nestrpnostjo ali morda občutka ponižanja in manjvrednosti. Lahko da, a kvečjemu v negativnem smislu, kot spodbudo prav gotovo ne.
V spominu ohranjamo ljudi, ki so živeli kar so govorili ali obratno.
Name osebno so samo takšni naredili vtis. Res da jih je bilo malo in ti so mi tudi najmanj povedali.
Ali pa je ravno to tisto, kar je odločilo; da sploh niso potrebovali besed. Morda niso znali uporabiti pravih in so raje molčali. Lahko da.
Zanimivo; veliko drugih, ki pa so trošili besede, se niti ne spominjam več.
Nič zato.
Najbrž ni vredno.

nedelja, 21. februar 2010

Proti soncu

Saj v bistvu je čisto preprosto ...

Najprej se nekoliko dvigneš iz senčnega grabna, se razgledaš in morda pozabavaš ob dirkanju oblakov.
Potem greš pač tja, kamor te vabi sonce in mimogrede previdno prečkaš vrh, da ne poškoduješ snega tam gori.

No, ko te narava le pusti naprej, se lahko mirno prepustiš še lokalnemu gostoljubju.

In to je pravzaprav tudi vse ... pa še čisto dovolj za en popoldan.



















sobota, 20. februar 2010

Zravnajte Gospodovo pot #3

"In Jezus jim je odgovoril: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike." (Lk 5,31-32)

Niso razumeli, kaj jim je povedal. Imeli so se pač za zdrave, pravične in neoporečne, približno tako kot se imamo mi. Po ovinkih jim je povedal, da niso nič drugačni od drugih. Nič boljši. Njihove duše niso bolj zdrave. Prav tako so okužene z grehom, le da tega nočejo vedeti. Njihov greh je da tako radi s prsti kažejo na druge in jih imajo za manjvredne. Hranijo se s prepričanjem, da so nad drugimi; veliko boljši in večvredni. Z napadalnostjo na drugačne verjetno prikrivajo lastne slabosti.
Zelo so mi blizu, preblizu.
Greh je bolezen duše. Povzroča nelagodje in če ga ne zdravimo, razjeda. Telesno se kaže kot odtujenost, zaprtost, nestrpnost in nerazumevanje. Grešnik ima svojo računico. Nekaj prikriva. Lahko tudi sebi, ne samo drugim. Ne zaupa in ne verjame. Prepričan je, da so vsi okrog njega slabi in za to išče nove in nove dokaze.
Grešnik postavlja planke okrog svojega delčka sveta, ograjuje svojo parcelico z bodečo žico in celo samega sebe izolira, da se ne bi dotikal drugih.
Po potrebi si omisli še psa.

petek, 19. februar 2010

Zravnajte Gospodovo pot #2

"Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš." (Ps 51,19)

Smisel posta ni v odrekanju, ampak v namenu. Dosežku.
Kaj s postom sploh lahko dožem?
Skoraj nič, če ga jemljem kot prepoved, zgolj tako, iz navade ali tradicije.
Post telesa je le zunanji znak pravega posta.
Pravi post je post duha. Pospravljanje podstrešja. Pretrganje srca, ne oblačil.
Post me mora sprovocirati za iskanje odgovora o mojem mestu pri Bogu in mestu Boga v meni.
Kje sem in zakaj me je izbral?
Saj niti ne vem, kaj mi je sploh dal poleg življenja.
Besede?
Morda mi je dal le besede za vprašanja.
Lahko da za odgovore besed sploh še ni.
Ali pa se ne izrekajo z usti …

četrtek, 18. februar 2010

Šestnajsta olimpijska panoga

Naša šampionka v teku na smučeh je z nadčloveškimi napori dosegla fantastičen uspeh in olimpijsko medaljo. Čestitam.

Na treningu pred tem je namreč padla v tri metre globoko jamo, ki je bila na izpostavljenem mestu tik progi in si zlomila rebra.
Zakaj neki je bila tista jama tam?
Ali ni nikogar, ki bi razmišljal o varnosti tekmovalcev?

Petra Majdič je največjo medaljo očitno dobila že pred startom.
V tisti luknji bi se namreč lahko tudi ubila, podobno kot se je gruzijski sankač nekaj dni prej.
Varnost tekmovalcev na teh igrah je očitno postranska stvar. Nekaj za med reklame, če je čas ...
Me zanima, če se ji bodo organizatorji vsaj opravičili.

Zravnajte Gospodovo pot #1

"Vsem pa je govoril: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil." (Lk 9,23-24)

Gospod nam v neskončni milosti dopušča izbirati celo tisto, kar sploh ni na razpolago. Namreč, življenje sámo.
Ni prav, da dvomimo v smisel. Pa vendar, ne samo da dvomimo, celo presojamo in odločamo.
Jemljemo in dajemo; skoraj kakor hočemo.
Pa ni prav.
Življenje je dragocena in enkratna milost, ki nam je podarjena. Morali bi dojeti, da je darilo in se ga veseliti. Vedno.
Nova religija uči, da je vse prehod iz enega niča v drug.
Gospod pa nas tolaži, da gre za obet in priokus večnosti.
Izbor in upanje je naše.
Odločitev - prav tako.

sreda, 17. februar 2010

Produkt


"Slovenija je dobila že drugi opomin evropske komisije zaradi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Komisija med drugim zahteva, da mora biti zavarovalnicam, ki so delniške družbe, dopuščeno razdeliti med delničarje ves dobiček, ki nastane iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, medtem ko naš zakon določa, da lahko zaradi javnega interesa, pod katerega sodijo ta zavarovanja, delniške družbe izplačajo le 50 odstotkov dobička."

Ta novica je nekaterim očitno že povsem dovolj, da se zgražajo nad pohlepnostjo tujcev in grobimi krivicami, ki se godijo našemu, očitno inovativnemu zavarovalniškemu sistemu.
Jaz pa spet nečesa ne razumem. Če ima Slovenija z zakonom urejeno osnovno zdravstveno zavarovanje, za katerega participiramo vsi, ki dobivamo nekakšne dohodke na ozemlju te države, zakaj je potem sploh še treba nekih pol-državnih zavarovalnic, da počnejo isto, kar dela že država sama. Zakaj sploh rabimo podvojen sistem zbiranja sredstev, s katerimi plačujemo zdravstvo. Torej dvojno obračunavanje, dvojne evidence, dvojno knjiženje, dvojno prelivanje sredstev, … za en strošek. Sistem me močno spominja na ločeno zbiranje komunalnih odpadkov, ki potem končajo na isti deponiji in to po možnosti sto kilometrov od tam, kjer so jih pobrali. Ker drugače pač ni mogoče, ker je takšen predpis …
Pa, kaj je tu sploh treba biti pameten … toliko in toliko denarja je za zdravstveno blagajno Slovenije pač treba zbrati in to je vse. Standard stane. Nekateri ga, hvalabogu, še ne izkoristimo v celoti, drugi pa že. Slej ko prej ga lahko vsi. Plačati ga moramo pa tudi, tako ali drugače.
Trdim, da je sistem dodatnega zavarovanja navaden in popolnoma nepotreben balast, ki pa, poleg tega da ustvarja nepotrebne režijske stroške, očitno daje (spet ne razumem od kod?) tudi dobičke, po katerih se cedijo sline zavarovalničarjem, seveda pa tudi državi sami.
Skratka, ne govorite mi o varčevanju v zdravstvu, dokler vzdržujemo dva kanala od enega vodnjaka do enega piskra. Pa po obeh očitno premalo priteče.
Prav je, da si vsaj EU kdaj pa kdaj položi kazalec desne roke na desno senco in ga malo vrti, ko ravno gleda v naši smeri …

nedelja, 14. februar 2010

Za zjokat

Morda je kdo že kdaj štel, koliko stvari na dan ga razveseli in koliko pusti ravnodušnega ali celo spravi v slabo voljo. Jaz še nisem. Mislim pa, da je na splošno veliko več drugih kot prvih.
Kakšno je sploh naravno ravnovesno stanje razpoloženja? Bolj dobre, bolj slabe volje ali nekaj vmes. Verjetno bo slednje še najbližje. Nekaj kar ostane od tebe, če te nič ne boli, če nisi lačen ali žejen in če ti dajo mir. Takrat obvisimo nekje na pol znotraj in na pol zunaj. Spremljamo, kaj se dogaja okrog nas, nekako reagiramo, sproti pa do mehkega dušimo še svojo vsebino.
Včasih je enega več in drugega manj, spet drugič pa obratno.
Včasih si avatar, drugič njegov sanjač, večinoma pa nekaj vmes.
Ponotranjenost je mlajša od pozunanjenosti. Vsekakor bolj človeška in razvita kasneje. Nastala je menda skupaj s samozavedanjem. Takrat ko se je hominid začel zavedati, da lahko kontrolira svoje misli je začel uporabljati možgane, ne zgolj procesirati. Tako je sicer postal močnejši kot kdajkoli, je pa tudi spoznal kako zelo sam je lahko. Tudi med drugimi.
Sam si lahko šele takrat, ko se zaveš da si. Prej pač funkcioniraš.
No, saj potem tudi ... le, da skušaš to razumeti.

sobota, 13. februar 2010

Link

Da bi se dotaknil ostalega sveta mi ni treba daleč. Dovolj je stopiti iz okvirja in copat ter narediti nekaj korakov v celo. No, saj niti ni več celo, pred mano so ga predrle že srne. Le da one ne iščejo dotika resničnosti in ne obožujejo senc. Rade bi predvsem živele, lačne so, zato kopljejo pod snegom.
Idila je za site in oblečene, sicer so stvari lahko tudi smrtno resne.
Sence, ki mažejo sneg, so podobne pajčevini. Lepijo se na oči in koraki jih trgajo.
Nič ne de, sonce prede vedno nove.
Zveza med življenji ni prekinjena, le zadušena je. Utišana.
Splača se nekoliko pobrskati med koreninami, če se kaj najde.
Zdaj je pač takšen čas.


sreda, 10. februar 2010

Tega špeha se ne splača printat ...

... ga je pa po svoje zanimivo in verjetno celo poučno prebrati ali pa morda vsaj predrsati. Če za drugega ne, bi se morda lahko uporabljal kot pomožno gradivo pri kakšnem do-diplomskem seminarju, recimo na FDV, na temo: Kako naj bi funkcionirala država Slovenija, pa še ne in verjetno tudi še ne bo!
Gre seveda za paradni izdelek sedanje garniture, ki naj bi trasiral nadaljna tri plus iks leta življenja slovenske domačije, pod obetavnim naslovom: Slovenska izhodna strategija 2010 - 2013. Žanrsko se besedilo uvršča nekam med predvolilni politično-ekspertni zbornik, že omenjeno skripto in načrt za iskanje svetega grala.

Kaj torej beremo?

# da ima pripravljavec namen "v čim krajšem času spodbuditi gospodarsko aktivnost in zagotoviti postopno odpravo makroekonomskih neravnovesij."
# da gre v strategiji za "kombinacijo ukrepov ekonomske politike in strukturnih sprememb, ki ob zagotavljanju fiskalne vzdržnosti lajšajo socialni položaj najšibkejših in krepijo konkurenčnost gospodarstva in ustvarjanje novih delovnih mest."
#da nam kajpak mati Evropa, s solzami v očeh priporoča naj bodo "investicije in strukturne reforme oblikovane s ciljem spodbujanja razvoja, vključujočega, na znanju temelječega, zelenega in bolje povezanega gospodarstva (ki bo temeljilo na načelih pravičnosti, varnosti in enakih možnostih za vse)" da "bodo prispevale k reševanju dolgoročnejših izzivov, kot so podnebne spremembe in spodbujanje gospodarske rasti za več in boljša delovna mesta"
#torej bomo enodušno"določili obseg in strukturo javne potrošnje in zagotavili njeno učinkovitost" na temelju "zmanjševanja in racionalizacije javnofinančnih odhodkov" s "ciljem ohranitve davčne obremenitve na sedanji ravni in pospeševanju okrevanja"
# v ta namen bomo najprej "izboljšali učinkovitosti javnega sektorja", tako, da bomo "znižali stroške dela v javnem sektorju: s (i) spremembo pravil in meril glede števila organizacijskih nivojev ter poenotenjem postopkov sprejemanja aktov o sistemizaciji delovnih mest; z (ii) zmanjšanjem števila zaposlenih v javnem sektorju za po 1%, to je približno 1600 javnih uslužbencev letno; in (iii) ukrepi na področju plač in prejemkov iz delovnega razmerja, ki veljajo do novembra 2011: in sicer konkretno,
- javnim uslužbencem ne pripada del plače za redno delovno uspešnost;
- izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela ne more znašati več kot 30% osnovne plače javnega uslužbenca;
- premik odprave plačnih nesorazmerij na 1.10.2010 in na 1.10.2011"
# s tako motiviranimi javnimi uslužbenci bomo zlahka"optimizirali procese javne uprave" torej "znižali stroške, povečali transparentnost in učinkovitost delovanja javne uprave ter izboljšali njeno usmerjenost k uporabnikom (eSociala, eVEM in eUprava)"
# seveda ne bomo pozabili "racionalizirati in poenostaviti postopke ... za znižanje administrativnih bremen za 25 % do leta 2012 ... tako, da bomo v letu 2011 zagotovili 10% zmanjšanje števila ur, ki jih opravijo javni uslužbenci"
# mimogrede bomo še "racionalizirali storitve, ki jih zagotavlja javni sektor", tako, da bomo dosledno "redefinirali standarde storitev in normativov, ki jih zagotavlja javni sektor (javne službe), upoštevajoč vidik kakovosti"
# tako bo, na primer, Država "prek regulacije izvajalcev javne službe ... okrepila odgovornost za izvajanje javne službe v primernem obsegu in kakovosti" in tako "izboljšala nadzor nad izvajanjem javne službe ter v primerih ugotovljenih nepravilnosti oziroma neučinkovitosti ukrepala"
# Država bo nadalje "na novo uredila lastniška razmerja med javnimi zavodi in ustanovitelji" in "zahtevala dosledno izvajanje zakona o računovodstvu ter striktno ločevanje prejemkov in izdatkov za izvajanje javne službe in tržne dejavnosti ter za te namene predpisala uporabo ustreznih sodil"
# prav tako bomo "racionalizirali distributivno vlogo države, ki vključuje sistem socialnih transferjev, pokojnin in zdravstvenih nadomestil. Cilj je povečanje transparentnosti in pravičnosti sistema socialnih transferjev v korist tistih, ki jih bolj potrebujejo. Reforma pokojninskega sistema, predvsem sprememba v indeksaciji pokojnin, bo prispevala k medgeneracijski solidarnosti, fiskalni konsolidaciji in dolgoročni vzdržnosti javnih financ. Na področju zdravstvenega sistema bo reforma z izvajanjem naslednjih ukrepov: zniževanje cene zdravil z izborom alternativnih generičnih zdravil; restriktivna politika za nadomestila za bolniško; racionalizacija dopolnilnih del v zdravstvu; sprememba razmerja zdravstvenih storitev in zdravil, ki se krijejo iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja."
# povsem jasno je, da bomo "Racionalizirali programe v korist razvojnih prioritet vlade vključno z ohranjanjem visoke ravni investicij in njihovo financiranje pretežno s sredstvi iz EU proračuna"

# prav tako bomo "racionalizirali distributivno vlogo države, ki vključuje sistem socialnih transferjev, pokojnin in zdravstvenih nadomestil. Cilj je povečanje transparentnosti in pravičnosti sistema socialnih transferjev v korist tistih, ki jih bolj potrebujejo. Reforma pokojninskega sistema, predvsem sprememba v indeksaciji pokojnin, bo prispevala k medgeneracijski solidarnosti, fiskalni konsolidaciji in dolgoročni vzdržnosti javnih financ. Na področju zdravstvenega sistema bo reforma z izvajanjem naslednjih ukrepov: zniževanje cene zdravil z izborom alternativnih generičnih zdravil; restriktivna politika za nadomestila za bolniško; racionalizacija dopolnilnih del v zdravstvu; sprememba razmerja zdravstvenih storitev in zdravil, ki se krijejo iz obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja"
# povsem jasno je, da bomo tudi "racionalizirali programe v korist razvojnih prioritet vlade vključno z ohranjanjem visoke ravni investicij in njihovim financiranjem pretežno s sredstvi iz EU proračuna"
# da bo to res tako, bomo mimogrede napisali še "Program državnih razvojnih prioritet in investicij (DRPI) ..., ki bo natančneje definiral in finančno ovrednotil razvojne prioritete ... , ki bodo: ustvarjale nova kakovostna delovnih mest, zagotavljale ustrezna znanja v novem gospodarstvu, spodbujale inovativna podjetja, ki prinašajo dodano vrednost, ustvarjale pogoje za večjo zaposljivost, aktivnost in usposobljenost posameznikov"
# od zdaj naprej bomo seveda gradili samo še "Razvojno infrastrukturo, ki mora zagotoviti učinkovito prometno in energetsko politiko. V prihodnje bodo ukrepi in projekti usmerjeni v izboljšanje infrastrukture potniškega prometa, v učinkovito rabo energije v prometu, za nemoteno in varno odvijanje prometa ter varnost udeležencev v prometu. Prioritetna usmeritev je razvoj železniškega prometa in infrastrukture, oblikovanje enovitega prometnega modela ter izvedba projekta Integriran javni potniški promet. Energetska politika bo zagotovila varno in kakovostno oskrbo z energijo, ki je podpora gospodarskemu razvoju, ob hkratnem zniževanju emisij toplogrednih plinov ter ob varstvu in ohranjanju naravnega okolja. Prioritete so posodobitev prenosnega elektroenergetskega omrežja in spodbujanje proizvodnje električne energije in soproizvodnje iz obnovljivih virov energije ter spodbujanje ukrepov za povečanje količine toplote iz obnovljivih virov energije v vseh sektorjih."
# omogočili bomo "prehod v okoljsko učinkovito, nizkoogljično družbo na eni strani ter spodbujali konkurenčnost na drugi"
# "za razvojne prioritete bomo v letu 2010 namenili 43,35% celotnega državnega proračuna in potem vsako leto več, v letu 2013 že kar 49,34%"
# podjetništvo bomo pospeševali s preglednimi in priročnimi inštrumenti, kot so: "povratne oblike financiranja, predvsem portfeljske garancijske sheme za mikro kredite ter kvazi lastniško in dolžniško, t.i. mezzanine financiranje, podrejena posojila (garancije za večje lastniške vložke) in regionalne garancijske sheme. Z namenom doseganja največjih možnih učinkov se bodo sredstva zagotavljala izključno ali komplementarno s povratnimi oblikami pomoči, predvsem v sodelovanju s SID banko"

# "nova delovna mesta z visoko dodano vrednostjo" bomo ustvarjali tako, da bomo "sredstva osredotočili na ključne razvojne projekte gospodarstva, ki imajo dolgoročno perspektivo (sinergični ukrepi za spodbujanje trikotnika: znanje, raziskave, inovacije ter človeških virov)"
# "vzpostavljena bo koordinacija aktivnosti "med javnimi finančnimi institucijami, kot so "SID Slovenska izvozna in razvojna banka, d.d., Javni sklad RS za podjetništvo, Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije, Javna agencija za tehnološki razvoj RS, Eko sklad, Stanovanjski sklad, Sklad za regionalni razvoj, Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS itd." in podane bodo enotne usmeritve za delovanje "za povečanje finančnega potenciala in doseganje sinergij med različnimi finančnimi instrumenti za financiranje podjetij"
# "za posamezna podjetja bo država z individualnim poroštvom omogočila zadolžitev pri bankah, za razvojne namene, ki jih bo na podlagi programa financiranja potrdil pristojen organ"
# seveda pa ne pozabljamo naših dragih bank, za katere "je v primeru potrebe po sanaciji potrebno sprejeti splošna načela za morebitno državno pomoč"
# prešinila nas je tudi izvirna zamisel, in sicer "omejitev zavarovalne osnove za socialne prispevke navzgor" ki bo drastično "okrepila konkurenčnost gospodarstva z znižanjem stroška dela delodajalcev in bo neposredno spodbujala zaposlovanje na delovnih mestih, kjer zaposleni z znanjem in veščinami lahko ustvarjajo višjo dodano vrednost"
# odločili smo se, da "CSD postanejo »enotna vstopna točka« v sistemu socialnih pravic, ki so odvisne od gmotnega položaja"
# na novo bomo določili "vrednost osnovnega zneska minimalnega dohodka zaradi odprave razkoraka med višino socialnih transferjev, ki so indeksirani na podlagi splošne rasti cen življenjskih potrebščin in cenami osnovnih življenjskih potrebščin, ki jih za zadovoljevanje svojih potreb kupuje prebivalstvo"
# skupaj s socialnimi partnerji bomo izvedli "komunikacijsko strategijo, pri kateri bomo pozornost usmerili na dva cilja spodbude za povečanje zaposlenosti in produktivnosti in spodbude za večjo socialno vključevanje oziroma širši socialni razvoj, namenjeno vsem tistim, ki jim grozi, ali pa so zaradi krize izpadli iz konkurenčnega trga dela"
# "v smeri varne prožnosti ... bomo sprejeli najnujnejše spremembe glede stroškov prenehanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, s ciljem izenačevanja vseh vrst delovnih razmerij ter v povezavi s pokojninsko reformo dvig starosti, ki definira starejšega delavca"
# "nadomestila za primer brezposelnosti, bodo zagotavljala večjo socialno varnost z dvigom najnižjega denarnega nadomestila in večjo dostopnostjo denarnih nadomestil za zaposlene za določen čas, predvsem za mlade"
# "študentsko delo" bomo uredili "v kontekstu priznavanja delovnih izkušenj, vštevanje takega dela v pravice socialnega zavarovanja in priznavanje delovne dobe" ter tako delo omogočili tudi "upokojencem in brezposelnim z bolj poenoteno ceno dela"
# "uveljavili bomo spodbudnejšo štipendijsko politiko, s ciljem izenačevanja možnosti dijakov in študentov vseh socialnih kategorij ter spodbujanja nadarjenih dijakov in študentov"
# "pripravljamo celovito reformo pokojninskega sistema, katere ključni cilj je dolgoročna finančna vzdržnost sistema in primernost pokojnin – varna starost za vse generacije"
# izvedli bomo "spremembe, ki bodo omogočile racionalizacijo izvajanja zdravstvene dejavnosti" z izhodiščem "da je temeljno poslanstvo zdravstvene dejavnosti zadovoljevanje potreb prebivalstva in ne ustvarjanje dobička, zato bo zdravstvena dejavnost pretežno javna in bo nepridobitna"
# "centralizirali bomo ravnanje z nepremičnim premoženjem v lasti države ter ustanovili javni sklad za ravnanje z nepremičnim premoženjem države"
# "preoblikovali bomo razmerja med Republiko Slovenijo in DARS d.d. za zmanjšanje potencialnega bremena servisiranja dolgov za izvedbo Nacionalnega programa izgradnje avtocest na javne finance Republike Slovenije"
In še marsikaj zanimivega in poučnega.

Predlagana strategija pravzaprav sploh nebi smela nositi ime "izhodna", prej nasprotno, za moje pojme predstavlja optimističen in v ničemer realno ovrednoten seznam želja.

Zavedati se je pač treba, da zelo težko, s prepolovljenimi dohodki obnavljaš hišo v kateri živiš in si zraven tega privoščiš vse ali pa še kaj več.

Tega nabrž še celo Slovenci ne znamo ...


torek, 09. februar 2010

Cloaca Maxima

Vrtinec v domačijski politični atmosferi, ki ga je sprožila nesrečna in ogabna intervenca "izjemnih primerkov svoje pasme" nad tistim, ki jih je imel očitno tako zelo rad, je postal nepričakovano grozeč. Pravzaprav dobiva že kar obliko tornada, ki grozi, da bo znova oplazil okroglo mizo, ki ji pre(-d)seda sam premier.
Brez skrbi, ne bom še jaz o tem ali bi bilo bolje dr. Milana Pogačnika zamenjati s Svetlano Makarovič ali z Urošem Slakom, ampak bom raje nekaj o tem kam sploh bredemo.
Slovenci smo, za moje pojme, na dobri poti, da se požremo med seboj, če že ne požremo, pa vsaj do krvavega obgrizemo. Zdi se mi, kot, da bi v tej deželi razsajala neka viroza, katere simptom je, da si grejo vsi serijsko na živce.
Najočitnejši javni simptom tega je prav histerično narekovanje tempa s katerim naj predsednik Vlade odstavlja ministre. To postaja že pravi medijski šport. Kot neke vrste tek čez zapreke - vsak krog namesto v lužo ... lop, po ministru.
Nihče se niti ne sprašuje, če ne bi bilo morda ceneje in enostavneje sedanjega ministra prisiliti, naj nam roku tedna dni jasno razloži konkretne ukrepe ter pove datume do katerega jih bo izpeljal, da se takšni primeri ne bodo več dogajali. Povedati bi moral seveda tudi datum, ko bo odstopil sam, če mu ne uspe in potem tudi sam predlagati svojega naslednika. Tako bomo pa zdaj dva meseca spet gledali hišo groze in se naslajali nad mrcvarjenjem mrličev, v vsem tem času pa nihče ne bo mignil, da bi bilo kaj bolje. In potem, če ga bodo le prevrnili, spet mesec ali dva, da se usede novi. Kajpak nič boljši.
Ista zgodba kot pri Erjavcu. Tri mesece medijske štale, ko nihče sploh ni vedel zakaj bi moral odstopiti. Navsezadnje najbrž ni bil kaj posebej slabši kot prejšnji minister, ki se je prilepil na stol, pa vendar - spokaj! Vsi so samo gledali, kdaj se mu bo šef končno le podelal na glavo, pa čeprav so vedeli, da ne zaradi tistega kar je našlo Računsko. Mimogrede, tudi kandidat za novega okoljskega ministra si je ravnanje s komunalnimi odpadki postavil le za izziv in ne morda prioriteto zaradi katere je sploh dobil priložnost.
Problem funkcioniranja te Vlade ni morda problem slabega imidža ali nizke kvalitete ljudi, ki jo sestavljajo. Za moje pojme je težava v vsesplošnem pomanjkanju operativnosti. Jasnega odločanja ter hitrega in preglednega ukrepanja.
Ljudje božji, seveda imate miljon problemov, kdo jih pa nima. Vendar prav gotovo ne pričakujemo od vas, da jih boste reševali s prelaganjem na komisije in inštitucije, ki jih potem ne ubogate. Pripravite vendar konkretne rešitve težav in nam povejte, da boste poskrbeli, da bo bolje. To hočemo slišati, ne pa izgovorov.
Ta nasvet je brezplačen. Hvala za zaupanje.

ponedeljek, 08. februar 2010

Kaj za en praznik že?

Vseeno se je dobro vprašati kaj sploh praznujemo.
Torej, Prešernov dan, z delovnim podnaslovom: slovenski kulturni praznik.
S Prešernom ne bo večjih težav. Pred 161 leti je umrl. Potemtakem gre za obletnico smrti. Žalostno, a tako pač je. Malo čudno sicer, da imamo zato dela prost dan. Prešeren namreč niti ni bil poklicni pesnik. Od tega še danes ne bi mogel spodobno živeti, v tistih časih si pa lahko kvečjemu umrl od jetike. Pravzaprav naj bi bil celo neke vrste "punker" svojega časa. Mit o njem je nastal šele po smrti. "Največji" bi menda, z malo sreče, lahko postal tudi Koseski. Tu seveda ne bomo odkrili nič novega, gospodje so svoje že davno naredili in pač zasloveli s svojimi hobiji.
Pri kulturi se je težje znajti. Gre za "človeške dejavnosti". To je pa tako splošno, da niti ne vem, kaj naj si mislim.
Kdo je potemtakem bolj kulturen? Tisti, ki recitira pesmice pred spomenikom ljudem za kratek čas ali tisti, ki potem za njimi pobira zmečkane plastične kozarce. Je morda bolj kulturen tisti, ki gleda podelitev Prešernovih nagrad po televiziji ali tisti, ki prebere otrokom pravljico pred spanjem in zmoli "angelčka" z njimi. Naredi več za kulturo mogoče tisti, ki gre na razstavo modernističnih slik ali tisti, ki da prebarvati fasado svoje stare hiše. Se recimo lahko pohvali z večjim čutom za kulturo tisti, ki gre poslušat Aido v Milano ali tisti, ki z lokalnim zborčkom poje v domu ostarelih.
Kajpak, stvar okusa in seveda ... kulture, ki jo nosimo nekje v sebi. In prav to je to ... kultura je nekaj v nas. Nekaj kar nosimo s seboj in kar nam morda niti ne predstavlja ravno nujen del življenja, tako, kot tudi Prešernu najbrž ni, je pa takšen, da bogati tudi druge. Kulturen preprosto ne moreš in ne smeš biti sam. Praznik kulture je lahko le praznik človeškega in povezanega v nas ter med nami. Praznik človeške skupnosti, ki je združena s presežnim in skupnim, ne le zgodovinskim ali celo spornim za del skupnosti.
Mogoče je to dejansko praznik tistega in edinega, kar nam je sploh še skupno.

nedelja, 07. februar 2010

"Tukaj sem, pošlji mene!"

Verjetno bi lahko bil tudi kaj drugega in kje drugje. Bi pač bil.
Nekje ... mogoče namesto nekoga, ki je zdaj tam. Ali pa ga sploh ni. Kdo bi vedel?
Pa nisem in ne bom. Tukaj sem. Gospod me je postavil na ta kraj, med te ljudi in mi dal te milosti.
Poslal me je že zdavnaj. Določil. Preden sem sploh hotel oditi. Če sem sploh kdaj mislim na to? Najbrž ne. Mislim, da sem kar stopil v stopinjo.
Če hodiš po uhojenem morda ne vidiš neznanega, imaš pa čas gledati najlepše.
Trudiš se lahko tu in tam. Če poslušaš glas v sebi in ga ubogaš, morda celo kdaj osupneš nad ulovom.
Gospod, saj niti nisem mislil iskati ...
Kako, da sem sploh kaj našel?

Grosupeljski peki ...

... so kar dobro mesili, ampak vseeno malo premalo zakurili peč. Naši sicer niso bili genialni ampak zelo dobri. Dobro se je videlo našega golmana, ki je gostom pokradel vse ocvirke, tako, da so uspeli speči le dietno pogačico. Končno je ven prišlo 32 : 27 za naše. Topel je najboljši.

petek, 05. februar 2010

Urbana

Mesto spremeni tiste, ki se zlijejo z njim. Naredi jih nekako ... nedotakljive. Mestni krogi se namreč prekrivajo.
Ves čas in zelo.
Verjetno zato, ker jih je več na kupu. Ne pustijo se motiti. Vsak stoji zase in se nerad spreminja. Mestni so verjetno tudi zato bolj izvirni in vplivnejši.
Odmaknjeni so od družbe. Zanimivo - stisnjeni skupaj in vendar nepovezani.
Ali pa prav zato? Morda se nezavedno čutijo ogrožene. Stalna konkurenca.
Človek na prostem je bolj sproščen. Ima več prostora in časa. Ni nevarnosti. Postane lahko celo ležeren.
Če je v množici mu samoohranitveni nagoni stalno dozirajo tekmovalnost. Kemije se le redko povezujejo. Običajno se zgrizejo. Bližnji valovi se okrepijo in zbujajo nove ali pa se kar povozijo in iznihajo v prazno.
Veliki so v mestih večji in majhni še manjši.
V mestih je tudi zrak drugačen. Nekako bolj steptan. Kot sneg.
Nekaj več je v njem. Verjetno molekul.

sreda, 03. februar 2010

Divji v srcu

Narava ni krotka idila, nad katero se navdušujemo na občasnih izletih v lepem vremenu ali pejsaž romantičnih pokrajin na katere parkiramo zaslone naših računalnikov.
Narava je splet grobih in rušilnih sil ter močnih, ubijalskih nagonov, ki se spopadajo že milijone let. Dejstvo, da smo se v tem viharju znašli tudi sami, je zgolj priložnost, ki nas očara, vendar ne dela nič močnejše. Od ostalega sveta se ločimo po tem, da gradimo svoje lastno in navidez samozadostno okolje, ki pa se vseeno ne more ogniti silam, ki od davnin obvladujejo planet. Človek naravo, ali pa morda le sebe v njej, -omejuje, ograjuje, verjetno celo uničuje, vsekakor ločuje svoj življenjski prostor od ostalega, vendar nič več kot to. Tu ni prostora za podcenjevanje, -nič nismo močnejši ali boljši, morda le prožnejši in prilagodljivejši. In samozaverovani. To pa.
Zakonov narave ne znamo spreminjati, priznali ali ne. Ravnovesja, ki nas držijo proč od Haitija, katastrofalnih izbruhov vulkanov, cunamijev, ubijalskih snežnih plazov korak stran od smučišč ali pa ljubkih sosedovih hišnih morilcev, so občutljiva, rahla in velikokrat samo naključna.
Svet je še vedno divji, kot je vedno bil. Mi smo njegov manjši del.
Morda živimo le zato, ker pač še nismo bili na vrsti za smrt.

ponedeljek, 01. februar 2010

Tako pač to gre.

Nekoč gredo po svoje. Nekako kar morajo. Tudi mi smo šli. Vem, da bo tako. Kot tiste želve v filmu.
Saj zato sem pravzaprav to tudi počel. Zato sem se menda trudil in se skušal prevzgojiti. Sebe, da! Bolj kot njega. Saj ne znam drugače. Kako naj? Postani najprej sam tak, kot hočeš, da bi bili drugi. On je kakor glina. Material. Vsrkava oblike in barve, pa dolgo ne veš kam gre. Potem te kar osupne. A to je zdaj to!
Jaz sem že žgan. Vsaj mislim da. No ... saj ne vem … morda niti nisem. Morda sem le lakiran, da se ne vidi razpok.
In vendar, glej čudo. Del mene … tako znan in vendar zdaj svoj. Kar gre. No … saj še ne gre, a se pripravlja. Postavlja temelje. Šel bo.
Ni več majhen. Gleda v oči, a ne skozi moje oči, -zdaj ne več. Zdaj vidi sam. Gleda nekam drugam, v neke druge oči. Ne sliši več mojih besed – le tiste, ki jih hoče. Ima svoje razlage, ki jim bolj verjame. Jaz jim sicer ne. Zakaj bi jim pa?
Kakor hočeš, dokaži se sam. Tvoja stvar ...
Tudi jaz se moram. Pa bodi odrasel. Imaš pravico.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)