sreda, 02. marec 2016

Kaj pa spominski prostor?


V večnosti mora biti prostora za neskončno slik. Za neskončno izkušenj, življenj in filmčkov.
Saj ni mogoče, da bi se vse tisto, kar se v življenju zgodi, doživi, vidi, premisli, občuti ali sočuti-, kar stisnilo v nič, skenslalo, izginilo v praznini ali postalo naslov brez vsebine.
 Morda se res vse zgrne in ugrezne samo vase, izgine kot zrno peska v puščavi; vendar, nekje vse to mora še biti, ostati in obstati-, nekje se mora obesiti. Vsa ta desetletja doživljanja in nedoživljanja, iskanja, prizadevanja, truda, bedenja in zrenja v prazno... vse te slike in nesmisli, ki smo jih videli ali spregledali, se vendarle nekje najti in ohraniti. Toliko dokumentarnega gradiva se ne more kar izgubiti, pozabiti ali razpasti v prah.
Kako nesmselno bi bilo vse kar je, če nikjer ne ostane. Kako ničevo je gledanje in razmišljanje, pehanje ali iskanje, če lahko že nocoj vse postane prazno in votlo. Vsi trenutki zadovoljstva so nesmiselni in nepotrebni, če ne dajo občutka, da smo z njimi dosegli nekaj za večnost, potrebnost ali smisel. Kakšen pomen ima vsa materialna podstat za katero se tako naprezamo. Vsi centimetri zemlje in vesolja, principi, vse te pravde, pravice, nadmodrovanja in boji, ki odžrejo moči in zahtevajo vso to spretnost in izkušnje. Vsi vzgojni ukrep, nagrajevanja in kaznovanja, vse primikanje, odmikanje in potrditve. vsa ta spoštovanja in pozabljanja ... Če vse izgine, postane samo vklesana ali prilepljena črka ... za nekaj let, desetletji-, mogoče kdaj pa kdaj kakšna svečka, rožica ali pa, saj veste... oh, spet smo pozabili ... pa saj ve ...
Saj ve.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)