sobota, 28. maj 2011

»Kraljica, čuvaj nas in to zemljò, …

Če je življenje nekega človeka povzetek razvoja ali zaostanka družbe, v kateri se je znašel, potem je njegova smrt dejansko prerez njenega zdravstvenega stanja, torej nacionalna diagnoza. Smrt Lojzeta Grozdeta, je to prav gotovo tudi bila. Slovenija je bila takrat globoko v državljanski vojni, spopadu političnih in ideoloških nasprotnikov, ki je zunanjo agresijo zgolj izkoristil za kuliso, ki še dandanes funkcionira. Narodno telo je tista leta drhtelo v vročici konflikta in čelo mu je oblivala kri mučencev.
Danes je vse tisto, kar je ostalo od ubogega Lojzeta, po 58-ih letih, vendarle priromalo v zavetje nebeške Matere. Telo je torej našlo svoj mir, državljanska vojna, ki je uničila mlado življenje, pa še vedno ne. Pokati je sicer nehalo, vendar kljub temu ni bilo slišati, da bi res kdo zmagal ali morda podpisal predajo. Nihče ni sovražniku odvzel nobenega ozemlja ali dokazal, da nima prav. Nič takšnega se ni zgodilo, eni so kar preprosto izginili iz zgodovine, kakor da jih nikoli ni bilo, drugi pa nikakor nočejo in še vedno paradirajo s svojimi ikonami. Nihče ni bil nikoli ničesar obtožen, kaj šele obsojen. Še imen junakov, ki so se v letih 41-42, tako zavzeto, trudili s pobijanjem duhovnikov, izobražencev, študentov in vernih kmetov, nihče ne opeva. Zakaj neki?
Svet čestita Srbiji, ker je le zmogla toliko dostojanstva in odločnosti, da je po 16-ih letih vendarle poiskala zločinca zoper človeštvo in ga pokazala. Morda bo celo obsojen, vsekakor ga bodo soočili z obtožbami.
Pri nas pa se še vedno trudimo s prisilno kolektivno amnezijo polpretekle zgodovine, ker naj bi pač vse narodove sile usmerjali v prihodnost. Veste … saj smo jih in so jih, vedno usmerjali tja, pa vendar naši prihodnosti danes ne kaže nič boljše, kakor preteklosti.
Nas bi torej morala skrbeti predvsem prihodnost in o preteklosti naj raje ne bi preveč spraševali-, Lojzeta o njegovi prihodnosti gotovo niso nič vprašali.

četrtek, 19. maj 2011

Drugorazredni … kje je že bilo to?

Gospa NLP se je razhudila. Morda je zacepetala z visokimi peticami in jezno zabliskala s precizno obrobljenimi, če se ne motim, modrimi očmi ter, bognedaj, celo zarobantila: "Ti hudiman ti, kaj se grejo ti klero-naci-paci … fuj in fej!"
Gre seveda za amandma, s katerim so nasprotniki očitno vendarle uspeli nekoliko ublažiti velik načelni razkorak med zakonsko in zunajzakonsko skupnostjo v dikciji slavnega družinskega zakonika. Po tem amandmaju bi za zunajzakonsko, pred državo, veljala tista skupnost, ki bi jo partnerja pisno "registrirala" pred državnim organom. Takšna skupnost bi potem veljala za izenačeno z zakonsko skupnostjo, ki je sklenjena na uveljavljen način, torej s poroko. Osebno res ne vidim v tej zahtevi prav nobenega problema, vsekakor ne takšnega kot LDS, ki je mnenja, da s tem iz tistih, ki na temu svetu ne zmorejo moči ali poguma za kaj več, kot zgolj "koruzništvo", delajo drugorazredne državljane.
Dosedaj so za veljavnost in enakopravnost koruznikov, po zakonu namreč zadoščala le čustva. V primeru, da je bilo potrebno ugotavljati, če neka zveza sploh obstaja, je državni organ torej ugotavljal kakšna je čustvena povezanost med partnerjema. Kako je to potekalo v praksi si ne znam predstavljati niti mi ni jasno, kolikšna čustvena moč je tisti prag, ki neko virtualno zvezo postavi na nivo zakonske, torej tiste, ki jo dva javno izpovesta pred matičarjem, župnikom, vso žlahto, kamerami in to celo tresoče potrdita z lastnoročnim podpisom. Ministrica tega očitno še nikoli ni naredila, od srca pa ji privoščim. Bila bi namreč lepa nevesta, če pa že ne zaradi drugega, pa vsaj zato, da bi spoznala razliko. Potem bi morda ugotovila tudi, da je v cunamiju obrazcev, ki jih pošteni državljani zvesto in pravočasno izpolnjujemo za otroške doklade, vpisovanje v vrtce, subvencije, pomoči in pač vse ostalo, kar je potrebno, da državi dokažeš, da živiš, da živijo tvoji otroci in da vse to celo nekaj stane, zgolj še en obrazec - dejansko torej pljunek v morje. In če bom z njim lahko kdaj dokazoval ali zahteval pravice, ki mi iz tega sledijo, gotovo ni povsem brez veze.
Za naše strumne liberale je to seveda popolnoma odveč in predstavlja torej grob poseg v ustavno pravico, ki mi menda dovoljuje da partnersko živim s komerkoli, pa čeprav s psom. Dejstvo, da popolnoma iste vsebine, torej s kom živim in na katerem naslovu, osebno, že leta in leta vpisujem v vsakovrstne državne formularje, vključno z dohodninsko napovedjo, je zanje seveda popolnoma normalno in neobhodno. Da bi morala pa s partnerico, skupaj podpisati obrazec, zgolj zato, da bi priznala da sodiva skupaj, je pa torej groba kršitev osebnega dostojanstva.
Ne vem sicer kaj od te države, ki jo slučajno osebno vodi, pričakuje gospa ministrica, vem pa kaj pričakujem jaz, ki leta in leta zvesto serviram državnim organom, enake in samo tiste podatke, ki jih imajo že stokrat v evidencah. Ministrica sama menda nima otrok in ji tega, da ne ve kaj to pomeni, niti ne zamerim, lahko ji pa zaupam, da so ljudje pač izjemno iznajdljivi in da so za nekaj dodatnih evrov na mesec nekateri pripravljeni zanikati tako svoje partnerstvo kakor tudi stalno bivališče. Pričakujem, da bo država slej ko prej, tudi na tem področju naredila red in državljane obravnavala enakopravno. Mimogrede, če se v tej državi lahko počuti kdo drugorazrednega, potem se gotovo tisti, ki smo veljavno poročeni in prijavljeni na skupnem bivališču, vključno s svojimi otroci, vsemi prejemki, psi in mačkami.
Pravičnim se bo pač sodilo po pravici, tistim, ki to niso, se pa morda tudi kaj spregleda ...

sreda, 18. maj 2011

Samoupravljanje na način lokalno

Predstavniki ljudstva so strnili moči in vendarle postavili župane pred vrata parlamenta. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi dalo referendumsko odločanje o tej zadevi. Osebno mislim, da bi poleg Vlade, ki bo na 7. velikonočno nedeljo očitno končno le evtanazirana, tako tudi državni zbor, kot odgovor prejel svoj zasluženi intravenozni odmerek barbituratov. Po mojem mnenju gre politična sprememba, ki se na ta način udejanja, torej dodatni rez med državno in lokalno oblastjo, v popolnoma napačno in škodljivo smer. Tistemu, ki se ima možnost in voljo zabavati s hendikepiranim političnim sistemom v Republiki Sloveniji, predlagam, da mirne duše prepolovi Državni zbor, ker je polovica poslancev preveč, preostalo polovico pa bi morali voliti neposredno, torej zgolj s preferenčnimi glasovi ter takoj ukine Državni svet, ki je popolnoma nepotrebna in neopazna lobistična inštitucija. Tega bi lahko nadomestili z, denimo Zborom županov, ki bi na nek način kompenziral ne-obstoj regij ter združeval interese resnično neposredno voljenih predstavnikov državljanov te države. Oblast v Sloveniji morajo prevzeti tisti, ki jih ljudje poznajo in se s svojim delom ter predanostjo dokazujejo tam, kjer so doma. Politkomisarjev ne potrebujemo.
Dejstvo je, da je ta trenutek in tudi že veliko preteklih, prav lokalni nivo edini v tej državi, ki sploh ve kaj hoče, ki ve kako ljudje sploh živijo in ki ima še voljo do dela. Kompletna državna upravna, z oblastno strukturo vred, je v krču nedejavnosti, nedorečenosti, nepristojnosti, nesposobnosti, paničnega reformizma, skreganosti, zlobiranosti, saboterstva in ležernosti. Vzrok, da ne pride do popolne zrevoltiranosti sistema s strani lokalne uprave, ki se sooča z nenehnim birokratiziranjem, prenašanjem odgovornosti, neizpolnjevanjem dogovorov in sklepov ob očitni nesposobnosti, neznanju in nezainteresiranosti državnih organov ter ob svetlobnih razdaljah, ki ločijo Ljubljano od periferije, tiči zgolj v veliki kooperativnosti županov in pripravljenosti lokalcev, da vse naredijo in vse potrpijo, samo da bi tudi njihovo okolje imelo kaj od te skupne države. Če se je kakšnemu županu, ob skorumpirani in centralizirani strankarski politiki, tako le uspelo dvigniti do poslanskega sedeža v državnem zboru, je za lokalno okolje to pomenilo dobrodošlo poživitev in vsaj načelno upanje, da se je tako nekoliko le priprlo okno in spustilo nekaj svetlobe tudi v senčne doline na sončni strani Alp. Po novem torej tudi tega ne bo več. Po novem bodo ljudje, kot je na primer krški župan, ki so dobesedno zgradili svoja okolja vključno z državnim sistemom, ostali v varni oddaljenosti od centra odločanja in če bodo imeli srečo, dobili tu in tam kakšen terminček s katerim od sekretarjev ali direktorjev neštetih državnih agencij, občasno pa jih bo morda, z nekajurnim obiskom, takole enkrat na mandat, počastil celo izvleček vladne ekipe ali morda celo sam presvitli premier oziroma morebitna premierka.
Dragi moji, če še ne veste, Slovenija je že zdaj zelo, zelo centralizirana država in očitno bo še bolj. Na takšen način je čez petdeset let ne bo več. Na njenem ozemlju bodo morda tri ali štiri večja mesta, nekakšni krožci na avtokarti severnega Balkana, vse ostalo pa bo vmesni prostor, ki bo seveda zgolj nezanimiv strošek.

nedelja, 15. maj 2011

Življenja obilje

Živeti v obilju gotovo ni isto kakor obilno živeti. Igra dveh besedic popolnoma spremeni pomen in nas navidez postavlja med dva mejnika, med dve limiti, ki omejujeta spodnji in zgornji nivo goriva v rezervoarjih našega življenja. Če si pod prvo besedno zvezo predstavljamo predvsem zadovoljstvo teles, ki naj bi jim vendarle ničesar ne manjkalo, pa se ob drugi lahko le še vprašamo, ali je prejšnja mejna točka v resnici naša spodnja ali zgornja življenjska raven. Razmišljamo pač človeško, kako bi drugače, in želimo imeti stvari pod kontrolo. Videti hočemo skrajnosti in potem izbrati nekaj vmes. Vendar Gospod govori o nečem drugem ali celo tretjem; prišel je, da bi sploh imeli življenje in sicer, ne kakršnokoli, ampak tisto v obilju. Mi imamo življenje za nekaj samoumevnega in si ga sčasoma nekako spravljamo v kalupe. On pa pravi, da je življenje nekaj danega v zibel, presežnega, sploh pa nikjer ni govora o tem, da je omejeno. Pomembneje ali celo edino pomembno je, da bi ga imeli v obilju. Življenje torej ni binarna funkcija, ki jo bodisi imaš ali nimaš. Življenje je dejansko neznano seme, ki je najprej zasejano in se šele potem morda razraste v obilje. Kakšno obilje, lahko le slutimo? Gotovo ne v obilje živega telesa, ampak v obilje življenja v telesu. Pri Gospodu se ne govori o tem, ali živimo ali ne, seveda živimo, že samo to je dovolj sveto, vendar govorimo predvsem o tem, koliko živimo. Življenje je zvezni pojav, katerega obilje je spremenljivka in ta gotovo ni zvezno porazdeljena. Nekje je je več, drugje manj.
Morda kdo poreče: pa saj to ni nič novega, to itak vemo že vsi. Res je, vsi vemo, da so nekateri s svojim življenjem bolj zadovoljni, drugi manj. Vsi vemo tudi, da se življenje pri nekaterih navidez prime veliko bolje kakor pri drugih. Kot, da vsi nismo enako plodna prst za življenjsko seme. Kot, da nekateri zaživijo, drugi pa le oživijo. Življenje je dar in njegova vrednost prav tako. Morda Bog ne podarja dveh stvari ampak eno samo, ki jo moramo šele dojeti v polnosti. Poleg življenja nam žal niso priložili navodil za njegovo uporabo in ugotavljam lahko le, da veliko uporabnikov sploh ne ve, kaj bi z njim. Seveda ga imajo radi, kaj jim pa ostane drugega, vendar ga trošijo za krajšanje časa. Za minevanje življenja. Ne želijo njegovega pomena, ne želijo priznati, da jim je podarjeno. V bistvu ga sploh ne jemljejo resno. Dejansko ga ne potrebujejo. Navidez se veselijo malenkosti: cunjic, čokoladic, koščkov plastike ali kovine, - ne želijo pa poslušati o edinstvenem daru obstoja in dojemanja. Kruto, a hkrati zanimivo in tako čudno; že to, da sploh posedujemo fizična telesa, ali morda obratno, da neka telesa posedujejo nas, je dejansko čudež, na katerega ne vplivamo in se mu res lahko zgolj čudimo. Zakaj ravno tako, ravno jaz in to ob tem ravnem času? Kdo lahko to razloži? In sploh mimo vsega; če je življenje posoda, kaj je potem njena vsebina? Čemu bi bila lahko namenjena? Nobena posoda ni sama zase, tudi oblika najlepšega porcelana, ki ga morda resnično zgolj občudujemo, dejansko zaokroža smisel. Brez smisla tudi posode ne bi bilo. Najbrž nikomur ne bi prišlo na pamet, da bi osmislil nekaj tako nesmiselnega, kot je zapiranje prostora vase. To si lahko privošči le Bog. On je spremenil prostor v človeškega in ga zaprl vanj. Zakrivil, vrnil vase in ga naredil otipljivega. Dal mu je zavest. Zavest življenja in iskanja pomena tako velikega znaka, kot je prav življenje. Življenje se samouresničuje, vendar to gotovo ni njegov smisel, to je kvečjemu njegovo bistvu. Prav zato ker je takšno, je življenje. Geni mu ne vladajo, geni so mu le orodje.
Gospod ne želi pokazati neposredne poti k smislu, prišel je pokazat pot k obilju. Kako nenavadno? Prav on, ki navidez niti približno ni doživel kaj takega, čemur mi rečemo polnost. Dejansko je umrl že na samem začetku. Ali pa morda ne? Ali pa je prav ta pot, pot samouničenja za dobroto in nesebičnost, le prava pot polnosti. Pot pomena in pravega življenja, ki ga ne omejujeta spodnji in zgornji nivo. Omejuje ga le polnost, ki postane tudi njegov konec. Pot življenja, je pot njegovega zanikanja, zanikanja tistega, kar jaz razumem z življenjem, ki se je vsejalo v to telo.
Če ga ne znam oživiti, kaj naj torej sploh počnem z njim?

sreda, 11. maj 2011

A, da bo kar razpadla?

Seveda bo, tako kot vse drugo. Slej ko prej. Bojim se le, da bo v primeru Evropske unije, to bolj prej ko slej. Takšne zadeve se sicer ne dogajajo kar čez noč, vendar vse skupaj postane sumljivo ko o tem začno govoriti tudi uradni predstavniki. Ti bi morali ljudi verjetno predvsem miriti in prepričevati v trdnost ter pravilnosti skupnih politik. Nerodna in nepotrebna svarila o tem, da je obstoj Evropske unije garancija proti vojni na celini me, hočeš nočeš, spominjajo na dogajanja pred razpadom Jugoslavije. Tudi takrat so se vsi bali vojne, vendar o njej nenehno govorili in seveda je potem do nje res prišlo. Do vojne pa ni prišlo zato, ker bi se ljudje tako sovražili. Niso se. Celo Hrvati in Srbi ne. Vsaj ne toliko, da bi šli v vojno. Jugoslavija je razpadla zaradi pokvarjencev, ki so gospodarsko-politično krizo države začeli povezovati z domnevnim mednacionalnim sovraštvom, ki so ga prav s takšnim govorjenjem podpihovali in smer rešitve kazali samo še z orožjem. To je potem, sicer že dovolj težke razmere, naredilo le še brezizhodno obupne in končno tudi nečloveško krvave. Vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila, vsaj za moje pojme, eden najbolj nekoristnih spopadov, kar se jih je kdajkoli bojevalo na Balkanu. Z njo definitivno ni nihče nič pridobil. Takrat so bili vsi nasprotniki, zdaj so vsi luzerji. Takšne ali raje še boljše razmere kot jih ima-j(-m)o zdaj, bi se gotovo dalo doseči tudi po mirni poti, če bi se takratni voditelji le uspeli zavezati, da bodo vprašanja reševali brez orožja. Vendar se niso in nekaterim, seveda ne pravim, zato še dandanes sodijo.
Kakorkoli, razpad Evropske unije sam po sebi ne prinaša vojne nevarnosti. Zakaj neki? Skupnost je bila ustanovljena prav med največjimi evropskimi sovražnicami in do povezovalne pobude je prišlo pet let po tem, ko so se države dejansko nehale valjati po krvi. Pogodba, ki je bila šest let zatem podpisana, sicer že vsebuje politične poudarke, vendar je v prvi vrsti gospodarska. In takšna je, za moje pojme, lahko tudi nova rešitev za Evropsko unijo – zgolj gospodarska. Zveza je v slabih šestdesetih letih obstoja žal prerasla v upravno-birokratski kolos, ki se vse raje ukvarja s politiko, kot z gospodarskim napredkom svojih članic. To seveda ni dobro, predvsem ne zato, ker se je v zmagoslavni pavšalizaciji, ki jo je unija doživela z veliko širitvijo, izgubila tista ekonomska rahločutnost, s katero bi moral Bruselj, kakor pes čuvaj, stalno bdeti nad gospodarjenjem svojih udov. Makroekonomski kriteriji za posamezna nacionalna gospodarstva so naenkrat postali ohlapnejši, standard pri nekaterih sumljivo visok in občutek skupne ekonomske moči zelo, zelo varljiv. Izkazalo se je, da je tudi skupna valuta nekaterim zgolj kritje za dodatno potuho, pod katero se skriva zadolževanje, zadolževanje in še enkrat zadolževanje … Ker so se poleg nekaterih (ali morda kar vseh) evropskih vlad, veselo zadolževale tudi in predvsem banke oziroma na veliko špekulirale z obetavnimi ameriškimi in ostalimi papirji, se hazarderske izgube, ki so jih bankirji prigospodarili s tem, da se jim je zrušil ameriški poker, zdaj skuša kompenzirati na domačih trgih. Tu se je logično, najprej nehalo posojati in tako omrtvilo gospodarsko dogajanje, istočasno pa še pritisnilo na iste vlade, ki so si prej same izposojale, naj zdaj pač vrnejo denar (beri: dokapitalizirajo) v svoje lastne banke, ki so mimogrede zakockale prihranke svojih varčevalcev. Ker v družini, ki še količkaj drži skupaj, le ne more nekdo v nedogled samo trošiti, drugi pa v nedogled samo varčevati, se je unija odločila porazdeliti dolgove med varčne in resno posvariti tiste, ki to niso bili. Koliko so svarila matere Evrope zalegla, se sicer še ugotavlja vendar prav veliko ni pričakovati. Vse kaže da bo ubrala najlažjo pot in očitno raje spet izjemno solidarno še dodatno zadolžila tiste, ki to še niso preveč, kot da bi tvegala blokiranje računov katere od članic. Vendar, kot strah pred vojno ne bo dovolj za ohranitev, tudi solidarnost pod "mus", ne bo dovolj močan argument za rušenje zveze. Dejstvo je, da za EU velja enako ali še bolj, kot za katero drugo druščino: ko si enkrat zraven si pač zraven, pa naj bo v dobrem ali slabem. Ne moreš biti vedno kar med vrati, kot na primer naš Desus. Če si noter, se obnašaj, kot, da je to tvoja edina šansa, če si zunaj, se pač brigaj zase.
In Slovenija? Letos bo dvajset let, kar je preživela ločitev enega propadlega zakona in 1. maja je minilo že sedem pravljičnih let tega, v katerem je sedaj. Z zakonom, pa naj si bo poročena država ali ljudje, je pa nekako tako, kot so mi govorili "ta stari": ko poližeš med, ti ostane križ in po sedmih letih je ta že res popolnoma oblizan.
V bistvu gre pri zgodovini predvsem za menjavo simbolov, vse ostalo pa se le malo spremeni: simbol medu pač zamenja simbol križa, vse drugo pa kar nekako ostaja …

četrtek, 5. maj 2011

Žaljivcem odpustiti ali šesto duhovno delo usmiljenja


Žalitev je kraja svobode. Nekoga užaliti, pomeni jemati mu pravico do samostojnosti in odgovornosti za dejanja ali prepričanja. Užaljeni smo kadar nas ne upoštevajo, kot bi morali. Užaljeni smo kadar nas imajo za neresne, otročje, neumne, nevedne ali zapeljane. Skratka, užaljenost je osebni odgovor na ponižanje.
Nihče ni rad ponižan in odpor, ki ga žaljivci povzročijo je lahko prav neverjeten. Tako zaznan in prepričljiv, da se obdrži vse življenje. Nesnoven, a hkrati telesno neločljiv, kakor senca.
Mala ponižanja so zasevki zamer, ki jih pestujemo v nedogled ali celo predajamo potomcem. Morebitne nespametne in nepotrebne besede, prenagljene sodbe, včasih zgolj neprijazni pogledi ali zasmehovanje, so povsem dovolj, da nikoli ne podležejo pozabi.
V sebi smo zelo ranljivi za mnenja drugih, priznali to ali ne. Veliko raje imamo, da nam pohodijo noge, kakor ego. Ljubši so nam pravi udarci, kakor vljuden posmeh.
Če ima kdo na tem svetu veliko izkušenj z žalitvami, potem je to prav krščanstvo. Že sam izvor, torej prihod in delovanje Božjega Sina na svet, se je končal z žalitvijo brez primere: javnim zasmehom in ponižujočo likvidacijo. Smisel in vsebino poslanstva nad vsemi poslanstvi so, tipično človeško, zreducirali na sodno farso, sadistično predstavo ter opozorilno javno masakriranje telesa. Žalitev iz plemenitega in svetega v človeku, naredi živalsko in odurno.
Od tedaj se žalitve kristjanom nenehno dogajajo. Res da, hvala Bogu, pri nas trenutno pretežno kot verbalne in javno-mnenjske, v nekaterih krajih pa, žal kot zelo konkretne in brutalne.
Žalitve vernih so kakor glasba na hudičevem plesu, ki se nenehno vrti na tem svetu in nam namesto veselja prinaša sovraštvo. Godci so neutrudni, včasih sicer igrajo nekoliko lahkotneje in tišje, potem pa spet udarijo mogočen fortissimo v katerem plesalcem popustijo vse zavore.
Žalitev ne dovoljuje ničesar drugega kot odpuščanje brez maščevanja. Žalitev je za kristjana lahko le vaja v potrpljenju in odpuščanju, saj je vse, s čimer se na žalitev da odgovoriti, greh, ki naredi le še več škode. Nič ni namreč lažjega, kakor pretrgati tanko kopreno, ki loči posmeh od sovraštva.
Na terenu sovraštva pa, žal vedno zmagujejo žaljivci.

sreda, 4. maj 2011

Kajla dneva

Mariborski župan je včeraj izjavil, da namerava zmanjšati občinsko upravo.
Danes se je to tudi čisto res zgodilo

torek, 3. maj 2011

"In Gun We Trust"

Veselje, ki je na ameriških ulicah zavladalo ob novici, da so specialci vendarle pokončali vodjo njegove privatne teroristične organizacije, je za Američane in ostale "voljne" očitno več kot le dobra novica. Zdi se, da gre za pravo nadnacionalno katarzo, ki so jo v deželi, kjer končno rešitev problemov še vedno prinaša pištola in pri nekaterih njenih občudovalcih, tako zelo, zelo težko pričakovali. Veselje z uličnim rajanjem in mahanjem z zastavami me, hočeš nočeš, presenetljivo spominja na prizore, ki smo jih, pred skoraj desetimi leti gledali v Gazi, kjer so Palestinci prav tako radostno pozdravljali novico o zrušenju newyorških dvojčkov. Zame je to zgolj še en dokaz več, kako majhen je ta svet in kako zelo so majhni ljudje, ki delijo pravico do svobode ter dejansko zelo podobni tistim, ki zaman čakajo nanjo.
Predsednik sveta, ki mu trenutno vsaka količkaj pozitivna novica, pa čeprav samo o smrti nekoga, ki je verjetno predstavljal zgolj še "blagovno znamko", očitno pride krvavo prav, je pohitel z izjavo, da je zdaj "pravici zadoščeno", vendar se mi le postavlja vprašanje: kaj si pravica pravzaprav lahko pomaga z vsemi temi mrliči? To, da ta večno goljufana starka, sodi z zavezanimi očmi, že dolgo vemo, nismo si pa mislili, da jih ima tako zelo zavezane, da potrebuje kar celih 10 let samo zato da se maščuje enemu samemu človeku in da mora v ta namen uničiti  dve državi ter pobiti skoraj milijon ljudi.
Če predsednik še ne ve, bi bilo pa prav, da mu kdo le pove, da pomeni milijon mrtvih, pa čeravno revnih in zanj brezimnih, še vsaj milijon žalostnih in jeznih družin, v katerih raste zelo veliko takšnih, ki so se, vsaj tako vneto pripravljeni maščevati Američanom, kot so oni vneto želeli kaznovati krivca za izgube in ponižanje, ki so jih doživeli tistega sončnega 11. septembra. Predsednik, ki pa verjetno ve, da se posledic požara v vasi, v kateri so vse strehe slamnate, ne da preprečiti zgolj tako, da tja napeljemo vodovod, ampak je le treba razmišljati kako bi strehe prekrili s čim boljšim od slame, najbrž ve tudi, da se globalnega terorizma ne bo dalo ustaviti zgolj z ubojem njegovega trenutno najbolj razvpitega predstavnika. Problem je seveda veliko bolj zgodovinsko pogojen in zapleten, da bi se ga dalo rešiti kar v stilu revolveraškega pogona na visoko divjad. Potrebno je dojeti in si slej ko prej tudi priznati, da gre v resnici za boleče in globoko zakoreninjene simptome razdejanja v katerem se je znašel svet tega časa, ko so si že vsi veliki, ki se tako radi ponujajo za njegove rešitelje, vanj temeljito obrisali krvave bajonete in blatne škornje. Preprosto je treba razumeti, da je velik del planeta z njegovim prebivalstvom vred, izrabljen in zlorabljen za koristi bogate manjšine. In seveda, da se ta večina temu primerno počuti tudi ogoljufano.
Predsednik prav gotovo ve, da se je bilo za obrt, kot jo je peljal Osama bin Laden, najprej potrebno izučiti in opremiti pri istih mojstrih, ki se zdaj tako vneto borijo proti njej. Zame osebno ta njegov terorizem tudi ne predstavlja invazije islama na ves ostali "svobodni" svet, kot se, posredno ali neposredno, namiguje skozi objektive profesionalnih manipulatorjev, ki jim zahod na vsak način želi verjeti. Zame je to prej punt zatrtih in izkoriščanih kmetov, ki dejansko nimajo pravice do zemlje svojih prednikov in njenih sadov. Dobrine tega planeta so pač razdeljene tako kot je razdeljena pravica, ki naj bi ji bilo tokrat vendarle zadoščeno. Torej obupno slabo in popolnoma ne-pravično.
Nenazadnje in resnici na ljubo, smrt bolnega, ostarelega in preganjanega terorista, v vojaškem smislu, za moje pojme, ni posebej bleščeč uspeh - v smislu boja proti svetovnemu terorizmu pa pravzaprav navaden fijasko. Bin Laden bi bil nedvomno veliko bolj zanimiv kot obtoženec, če bi ga le uspeli živega spraviti pred kakršnokoli sodišče, kakor zgolj kot genetski material in hrana za ribe.
Če bi ga pokazali svetu in primerno ozvočili, bi verjetno lahko povedal še marsikaj zelo, zelo zanimivega ali celo uporabnega. Morda bi rekel kaj o tem kako je na tem svetu res zadoščeno pravici, lahko pa, da bi si drznil koga še celo podučiti, na kakšen način bi se v tej umazani svetovni vojni, ki traja že veliko dlje od zadnjih deset let, morda dalo celo zmagati.
Res pa je, da bi potem katera ušesa bolela še bolj, kot takrat, ko je počilo nad Hudsonom.

nedelja, 1. maj 2011

Hrvaška!?

Nekje sem videl že ta kmečki klot,
obraz kot moje mame,
oči podobne kakor neke dame:
Na lepo mesto me je zapeljala pot!
(Antun Gustav Matoš)






















Morda zato ker je tako odkar vem zase ali pa ker jih razumem nekoliko bolj kot druge. Morda me privlači njihova ljubezen do domovine, ki je pri nas ni.
Vsaj toliko ne. Vsaj priznamo je ne. Mi smo bolj navezani nase in manj na nas.
In seveda prostranstvo. Tisto, ki se odpre za vodnim robom, ki ga bolj slutiš kot vidiš. Veš, da je tam nekje, pa vendar ga ni nikjer. V bistvu si sam s svojim iskanjem, ki ga pošiljaš kamor ga ljudje pošiljajo že od nekdaj. Tja čez, vedno tja čez.
Vodne meje so tudi meje resničnosti. Ta se je končala tukaj. Tam čez je svet o katerem dolgo nismo vedeli nič. Vedeli smo le, da je veliko boljši in srečnejši. Zdaj tudi od tega sveta ni ostalo drugega kot resničnost. Tudi hrepenenj ni več.
Ostala je obala.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)