petek, 21. september 2012

Še ena slaba banka?

Šef državne blagajne je vendarle tudi javno razodel načrt, ki ga že nekaj časa po malem spoznavamo, in sicer navodila za reševanje slovenskih državnih bank, verzija 2012. Uradno se bo temu reklo Zakon za zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema, ideja pa je v tem, da Vlada ustanovi Družbo za upravljanje terjatev bank, ki bo v nadaljevanju našega razmišljanja zgolj Družba in, ki naj bi formirala in upravljala Sklad za upravljanje slabih bančnih terjatev, ki bo od tu naprej samo še Sklad. Ta Sklad naj bi potem od bank, ki se bodo "prostovoljno(?)" vključile v sistem, odkupoval slabe terjatve. Zadeva bi bila lažje prebavljiva, če bi Sklad tudi res imel kaj v skladu-, torej, če bi razpolagal s kakšnim realnim premoženjem, vendar očitno v njegovem trezorju, ki ga zaenkrat še ni, ne bo drugega kot zgolj obljuba bianko obveznic z državnim poroštvom. Torej nekih papirčkov z državnim grbom. Te naj bi sicer potem refinancirala Evropska centralna banka, predvidevam da s konkretnim denarjem, vendar nisem prepričan, da že povsem razume mehanizem, v katerega bi jo rada navlekla naša vlada. Kakorkoli, upajmo da bo akrobacija, seveda v naše dobro, vendarle uspela.
Če te ideje, s katerimi se zaenkrat še ne strinja niti guverner Banke Slovenije, skušamo prevesti v terminuse, ki smo jih bili, v zvezi naših bančnih peripetij vajeni poslušati do sedaj, potem gre dejansko le za eno od variant dokapitalizacije, z močnim nadzorstvenim poudarkom.
Izhodišče vseh teh zgodb je, da je naša in tudi evropska politika vendarle določila grešnega kozla za slabo gospodarsko stanje, in sicer je uspela zbuditi javni občutek, da naj bi zgolj banke počele neumnosti in zavestno slabo poslovale. Če bi torej banke delale dobro, potem bi bilo vse v najlepšem redu. S politiko itak ni nikoli problemov, vsaj dokler je na oblasti, potem pa skoraj vedno.
Bistven očitek bankam je, da se je posojalo kar vsevprek in še to brez ustreznih ali sploh kakšnih zavarovanj. Seveda je sedaj lažje biti pameten, ko so nam ostale samo še želje, kakor pa takrat, ko je bil poleg želja v bankah na voljo še relativno poceni denar za njihovo uresničevanje. Skušnjava je bila pač prehuda.
Kakorkoli, politika se je zdaj odločila, da bo naredila v bankah red, poimensko določila krivce in jih predala organom pregona, postavila na čelo neomadeževane in vrhunske strokovnjake, ki zdaj menda brezposelni nekje postopajo po cestah ter se vneto lotila sanacijskih ukrepov. Dejansko gre seveda spet za eno veliko sprenevedanje. Politika, kot vedno predvsem grozi grožnje pa tokrat tudi uresničuje, in sicer s tem, da bo centralizirala in še zaostrila nadzor nad delovanjem bank, kar z drugimi besedami pomeni zgolj to, da se bo dodatno vmešala v njihovo poslovanje. In paradoks tega trenutka je, da je rešitev spet postala tisto, kar je dejansko problem.
Bistven del strategije slabe banke v ustanavljanju, ki ga zaenkrat sicer še ne razglašajo na vse grlo, je seveda dodaten pritisk, ki naj bi ga Družba vršila na uprave bank, seveda z opravičilom večje skrbnosti pri poslovanju. Če pa vemo, da bodo vodilni organi Družbe imenovani kot politični funkcionarji, kar so dejansko tudi nadzorni sveti državnih bank, potem imamo čarobno formulo, po kateri bo politika lahko začela sama sebi deliti kredite, približno tako, kot je to počela že do sedaj.
Dejansko gre za konflikt dveh principov – bankirskega in političnega, vendar to ni nič novega in prav prevlada političnega nas je verjetno pripeljala do tu in nas pelje še naprej.
Bankirji so vendarle neke vrste tehniki in bankirski princip je tehnične narave. Krediti naj bi se odobravali po kriterijih opravičljivosti in donosnosti ter seveda tudi moči zavarovanja. V spodobni banki bi se na koncu dneva moralo dati točno izračunati koliko smo tega dne potrošili in koliko zaslužili. Če, na primer, blagajničarka izgubi 100 evrov je sankcionirana, če direktor banke posodi 100 milijonov in jih ne dobi nazaj, bi se mu moralo goditi prav tako. Osebno verjamem, da ponekod tako celo je, če pa je kje drugače, potem najbrž tega ni kriv samo direktor banke ampak tudi politiki v nadzornem odboru ali okoli njega, ki so tolerirali ali morda še zahtevali škodno delovanje.
Poltični princip pa je, na drugi strani seveda dosti bolj "fleksibilen". Če vlada izda poroštvo za kredite, ki jih potem upniki vnovčijo, ker je, na primer neka javna ali na pol-javna investicija nasedla ali se izkazala za nedonosno, se morda začne nekaj dogajati šele v naslednjem mandatu, pa še takrat se s tem spet ukvarjajo ljudje iz istega "faha", torej politike, ki se sicer običajno najprej fino skregajo, potem pa tudi zmenijo, še preden se komu skrivi las na glavi. Če, recimo minister zafrčka denar za gradnjo gradov v oblakih ali nakup nekoristne ropotije od prijateljev, se običajno ne zgodi nič, če pa zadeva le napreduje do ovadbe, potem odvetniški geniji dokažejo, da so politiki zgolj požrtvovalno izvrševali višje interese in pogodbe podpisovali v pol-zavestnem stanju. Konča se s čistkami na tožilstvu in govoričenjem istih politikov o neučinkovitosti sodišč ali kakšnimi pravosodnimi blamažami, s katerimi se potem ukvarja … kdo?. Da uganili ste … ista politika!
Da bomo slikovitejši, si, kajpada literarno svobodno, predstavljajmo kratek prizor o tem, kako bi v praksi izgledal prenos slabih terjatev z banke na Sklad? Predstavljam si, da direktor banke, na sedež Družbe, prinese kovček pogodb na osnovi katerih je neka firma, oseba, druga banka, ustanova, občina ali celo država, ki je medtem morda že nelikvidna in brez premoženja, od banke nekoč dobila posojilo. Ob sebi bo verjetno imel še tabelico iz katere bo razvidno, koliko denarja je bilo posojenega, koliko morda vrnjenega in koliko je dolg vreden sedaj. Šef  Družbe, ki je bil, preden je šel v politiko, direktorjev nekdanji sodelavec na tej banki, bo pogledal številko na dnu stolpca in rekel: "Glej kolega, za tole ti dam polovico, ti pa častiš malico." Direktor malo pomenca, se s ponudbo strinja in si še iz-pogaja, da mu vendarle ni treba častiti malice ampak bo dovolj samo kratka kava. Šef Družbe potem pokliče vodjo Sklada, ki je bila nekoč tajnica istega direktorja banke. Ta pride in s seboj prinese talon z državnim grbom ter ročno izpolni obveznico za tisto polovico zneska. Šef podpiše in obveznico izroči direktorju, mu čestita, ker je tako trd pogajalec ter naroči, da naj kar takoj pripravi zahtevek in ga skupaj z obveznico pošlje v Frankfurt na ECB. Potem naj gor še pokliče tega in tega in reče, da je govoril s tem in tem, da bo prej prišel do denarja. Vodja Sklada potem kovček s pogodbami preda nekemu referentu, mu naroči naj odpre spis ter vse skupaj dodeli nekemu praktikantu, da bo malo prelistal. Bankir bo, ko bo šefu Družbe in vodji Sklada dal za kavo, stekel nazaj v banko, poslal zahtevek in obveznico na ECB ter seveda telefoniral vezi. Denar bo tako pricingljal na bančni račun, vendar zgodbe s tem še ni konec. Čez kakšen teden šef Družbe pokliče direktorja banke in mu reče:  "Čuj stari, tule imam enega strašno pridnega fanta, ki ima neko malo firmico in nekaj dela za one, saj veš tiste … No in ker je dečko šele začel nima kaj vzeti v roke, rabi pa keš, … kužiš, saj veš kako je … no, lepo te prosim, daj zrihtaj mu neki mali kreditek, da bo nekako zaštartal. Glej, poznam ata in mamo in ni šans, da bi bilo kaj narobe. Vse je čisto, ko suza. No, z onimi starimi terjatvami se pa kar oglasi drugi teden, itak se pa vidiva na nadzornem odboru …"

Evo – banke, pripravite se, zdaj se bo začelo …
Saj, če dobro premislim, mi v bistvu sploh ne rabimo slabih bank - morda bi bilo bolje ustanoviti kakšno dobro.
Seveda, če še ni prepozno …


torek, 18. september 2012

Un caloroso saluti a tutti communisti


Zvezde so nam očitno usojene. Vsaj zase lahko rečem, da sem rojen in še vedno živim pod njimi. Sicer ni nujno, da vedno srečnimi, ampak to je druga tema. Tokrat gre za tiste zvezde na katere so nekateri še vedno tako nostalgično navezani, drugi pa morda bolj malo ali prav nič.
Drugo polovico prejšnjega stoletja so nam žarko svetile velike in rdeče, vendar smo jih potem brez vsake slabe vesti ali celo z veseljem zamenjali z manjšimi in rumenimi. Nekaj veselja je medtem sicer že pošlo in zlobnež bi pripomnil, da je zvezdam na zastavah skupno predvsem to, da nam, takšne in drugačne, prej ko slej, začnejo tudi presedati. Kakorkoli že, pošteno je priznati, da so tako ene kot druge prinesle s seboj navade in čase, ki vendarle niso bili samo slabi. Morda je danes, razen mene kje še kdo, ki se socializma ne more spomniti po čemerkoli drugem vrednem spomina razen po tem, da je takrat smel biti mlad. No vsekakor, vrli Primorci in Primorke tega menja očitno le ne delijo v celoti, ker verjamejo, da neki ideologiji lahko dolgujejo še kaj več. Pod rdečo zvezdo so se namreč vrnili k matični domovini, čeprav je dejansko niso nikoli imeli. Kaj podobnega kot Slovenija v Avsto-Ogrski monarhiji namreč sploh ni obstajalo. Tudi socializem ali komunizem, kot se mu je takrat še reklo, ni veliko doprinesel k razlogom za njihovo zadovoljstvo. Peterokraka je predstavljala komunistično revolucijo, torej totalno preobrazbo družbe v brezrazredno, kar ni uspelo nikjer na svetu, Primorsko pa so osvobodile slovenske in jugoslovanske čete in predvidevam da Primorci takrat revolucije niso potrebovali nič bolj kot ostali Slovenci. Ne nazadnje bi bilo morda Slovenije danes še kaj več kot je je, čeprav je je očitno že zdaj preveč, da bi jo lahko spodobno preživljali, če se ne bi blago-pokojni Kumrovčan s pajdaši tako fanatično in do zadnjega zanašal na rusko prijateljstvo in svetlo skupno prihodnost prav v znamenju rdeče peterokrake. Resnici na ljubo, so si Primorci, bolj kot pridružitve komunistični Jugoslaviji, verjetno želeli predvsem bega iz Italije. To, da se je Slovenija razširila k njim pod znakom komunizma ni bila nobena sreča ampak zgolj nujno zlo, ki je bilo očitno še vseeno manjše od italijanskega fašizma. In to se je vedelo že tudi leta 45. Če bi Primorsko osvobodili domobranci, morda skupaj z Angleži, bi bili verjetno ravno tako dobrodošli, vendar je pač naneslo drugače.
Vseeno je lepo videti, da se pridružitve še kdo z veseljem spominja, čeprav so v samostojni Sloveniji danes očitno samo še cerkveni prazniki ideološko nesporni. Žal pa se mi, ob mitingaški ikonografiji, ki redno spremlja primorske fešte, poraja vprašanje če se tu res proslavlja to, kar naj bi se. Imam nekako slab občutek, da gre za napenjanje mišic in da se želi na ta način celi Sloveniji povedati nekaj povsem drugega. Škoda, da se tega ni povedalo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami ali takoj po njih, ko je vse še kazalo v "pravo" smer. Škoda, da se spet dela ideologija, ker je očitno nekaterim zmanjkalo argumentov, ali pa jih nikoli niso niti imeli. Vlada je tokrat naredila edino pametno potezo, da v Koper sploh ni šla. V bistvu ne bi bilo nikomur treba iti. Vsi bi lahko poslali zgolj čestitke, o zgodovini pa naj enkrat za spremembo govorijo zgodovinarji. Tokrat bi govor moral imeti Jože Pirjevec in nihče drug. Kdo je lahko še bolj poklican za takšno priložnost?
Brez skrbi, Primorci so veseli ljudje in fešta bi bila vseeno.
Dragi moji Primorci, če ste se že ravno odločili za Slovenijo, vam od srca čestitam, če pa ste se mimogrede morda spet odločili za komunizem, pa ravno tako.

ponedeljek, 17. september 2012

Tako je tudi z vero, če nima del:

Vsaka vera je najprej obračun s samim sabo. Vedno se nekaj upira, pomišlja in vnaša dvom, da bi mojo resničnost ločilo od Boga. Nekaj je kar se sili vmes, meče skušnjave pod noge in razvajenost polaga v posteljo ležernosti. A vendarle je tako nemočno in puhlo. Rine se zraven pa ne more poplačati, ne nagraditi, še zadostiti ne. Na koncu vedno pušča izpraznjeno še bolj prazno, osamljeno predaja v družbo samoti in zmedo tolaži z obupom. Ne vem zakaj, a tako pač je. Tako vse to deluje. Po dobrem in hudem. Hkrati in zdaj.
Vera ni višek ali cilj, vera je kvečjemu zasilni izhod - smer črnega možička, ki teče za belo puščico na zeleni podlagi. Niti ni nujno da je zadostna, upam da je vsaj prava. Pa naj bo kakršnakoli, dati mora tudi kaj za življenje in ne le za čas po njem. Ni nam dovolj zgolj čakanje na končno rešitev. Okušati jo hočemo že zdaj in tukaj. Res, da je življenje vmesna postaja vendar se vlak na njej vseeno ustavlja. Niti ni pomembno kaj je tu, dejstvo je, da je. Dejstvo je, da me ima.
Bog najbrž ni nameraval dati tistega, kar smo že imeli in kar nam ne uide-, večnosti. Iz nje izhajamo in vanjo se vračamo. Naj bi bila neskončna, vendar gotovo ni vse kar sploh je. Je tudi še življenje. Vsaj. In to ni večno in zaenkrat še ni del večnosti. Ni tako odsotno in oddaljeno. Tukaj je, toplo, živo in tako ljubljeno. Skoraj vedno ... 
Življenje je posebno. Je kakor kapljica, ki skoči nad gladino. Ocean pod njo je neskončen-, ni pa vse kar sploh je.
In življenje so dela. Kaj ste pa pričakovali? Delo in dela. Samo to? Tudi in še to.
Živeti pomeni delati za življenje. Za življenje je treba delati. Delati pomeni živeti za delo. Delati mora srce, pljuča, možgani. Vse telo in ves duh. Če karkoli obstane ni prav. Mora proizvajati življenje. Mora ga gnati skozi kapilare, vse tja do nohta na nogi in konice lasu na glavi.
Življenje je kapljica Božjega dela za vsakega. Pognano in utečeno, podeljeno in namenjeno da bi vsaj za trenutek obviselo nad gladino. Slej ko prej tudi pade v neskončnost in se zmeša v brezobličje. 
Človeka ni brez življenja. Človeka ni brez dela. Človeka ni brez vere.
V večnosti tudi ljudi ni ... morda so le v delo zlite kapljice.

četrtek, 06. september 2012

Bastard

Status očetovstva, kajpada velja podobno tudi za materinstvo-, ker pa je trenutno pri nas tako zelo moderno očetovstvo se zaenkrat omejimo zgolj nanj, je dejansko edini status moškega, ki je biološko in historično nesporen. Tudi če moški v svojem življenju ne doseže nič omembe vrednega se lahko, kot oče, v razvojno zgodovino človeštva za vse večne čase zapiše kakor živa vez in prenašalec genskega materiala. To preprosto ne more biti niti dvomljivo niti kakorkoli škandalozno. Tako pač je to v naravi. Vsi smo nasledniki in vsaj pretežno tudi predhodniki nekih generacij. Vrsta pred nami je praktično neskončna in za nami prav tako. Naš prispevek je glede na skupni človeški bazen praktično ničen, vendar za naše otroke enkraten in absoluten. Če ne bi imeli staršev, nas ne bi bilo, če ne bi bilo nas, ne bi bilo teh otrok. In če je priznavanje dejstva, da smo le členek v navidezno neskončni verigi, kaj je torej lahko še bolj naravno pravičnega kot to, da poznamo tistega pred nami in priznamo tistega za nami. Ošabnosti, ki bi ljudem zanikala pravico do očetovstva ali poznavanja svojih prednikov, si do sedaj ni dovolila še nobena resna družba-, nasprotno, civilizacije so dejansko utemeljene na pravici do nasledstva – tako materialnega kot duhovnega. Genetski izvor vsega tega pridobitništva s katerim se zdaj pogubljamo je prav praskrb za zarod in dve tretjini vsega kar smo in znamo menda že prinesemo na svet v nekih beljakcih. Še preden so se ljudje naučili pisati, so se že znali dogovoriti, da se oblast prenaša na potomce in še nam se zdi samoumevno, da je naslednik krone ali kmetije tudi biološki dedič, ne pa morda nekdo, ki se je pač pravočasno prijavil na razpis.
Vse to je staro kot človeštvo pa vendar smo se začuda spet znašli v medijski in svetovnonazorski godlji, ki je lahko zgolj ponavljanje neke prastare vaje. Žal sta nas vanjo, pa naj si bo posredno ali neposredno, zavestno ali nagonsko tokrat povlekla naša cerkvena dostojanstvenika, ki sta, za moje pojme, nizkotno padla na nekem banalnem obče-človeškem izpitu. Nadškof Uran je z izogibanjem in zanikanjem odgovornosti ob tem vprašanju, svoje predpostavljene očitno prignal do roba potrpežljivosti, tako da so se odločili za radikalno posredovanje, kardinal Rode, sicer nedvomno človek izjemnega profila, ki je verjetno sposoben voditi takšno inštitucijo kot je Vesoljna Cerkev, pa se je žal pokazal zelo šibkega v reševanju svojih osebnih problemov. Vse kar se mu dogaja so za moj okus kar nekoliko (pre)hitro razglasili za napad na inštitucijo, vendar bi to najbrž niti ne bilo potrebno, če bi dejansko on sam zmogel pravočasno odreagirati in se po očetovsko pogovoriti s tistim, ki to trenutno razume dobesedno.
Zame sploh ni pomembno ali sta nadškof in kardinal tudi resnično obdarjena z "očetovskim" blagoslovom ali pa so obtožbe neresnične. Gre za odnos do tistih, ki zastavljajo neko najbolj preprosto in osnovno človeško vprašanje. Človek človeka sprašuje če sta iste krvi. Osebno verjamem, da neki anonimni in običajni ljudje, ki so se spustili v takšne raziskave, vendarle imajo konkretne razloge za to in da ti morda le niso samo poskus blatenja inštitucije Cerkve, kot to običajno najprej slišimo. Zame je to najprej osebni problem, ki se rešuje osebno. Svetohlinstvo v teh zadevah preprosto ni pošteno do vernikov, ki pa smo del inštitucije in dobro vemo da Cerkev sestavljamo zgolj ljudje, ki se skušamo bližati Bogu. Bog ni član Cerkve. Svetnikov je v njej sicer veliko, vsi pa to gotovo nismo in nikoli ne bomo. In to je dejstvo.
Vse te silne debate in teste bi se verjetno dalo narediti tudi brez medijev, ki razumljivo želijo objavljati odmevne zgodbe in to vsaj tako močno, kot si spoštovana akterja  želita oprati roke od morebitne resničnosti obtožb.
Prav bi bilo, da se tudi eminence v tako osebno - človeških vprašanjih obnašajo predvsem osebno, človeško in človečno.
Mimogrede, zgodbe o duhovniških otrocih na Slovenskem so že tako stare in znane, da bi si tudi Cerkev že lahko nehala zatiskati oči pred njimi. Vendarle imamo, hvala Bogu tudi na tem področju kakšen zgled neke, morda vsaj približno pozitivne prakse. Nekoč sem namreč slišal, da je imel tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar otroka. Za razliko od nekaterih, pa menda, ko je to izvedel, ni nikamor zbežal, trmasto zanikal ali histerično zahteval stroge dokaze, čeprav je bil prav gotovo osebno obupan in šokiran. Raje se je izjemno pogumno odločil, da tega ne bo skrival in je to tudi javno razkril svojim faranom s prižnice. Bolj grobne tišine, kot je nastala v polni cerkvi po tem razkritju, si baje ni mogoče predstavljati. Po maši, ko je slavni pridigar ves ponižan in tresočih kolen stopil med vernike, ki so ostali zbrani pred cerkvijo, pa je bil menda deležen zgolj trepljanja po ramah in razumevajočih besed. In to se ni dogajalo v 21. stoletju v nekem velemestu, ampak na slovenskem podeželju in to v 19. stoletju. Ne vem sicer če je zaradi tega kdo nehal hoditi k maši, menda pa je Finžgar bil in do konca ostal priljubljen slovenski duhovnik. Preprosti ljudje so ga preprosto razumeli in mu niso zamerili.
Spoštovani, kaj naj rečem? … Za pravo in zgledno očetovstvo pač ni dovolj samo pozitiven DNK test, potrebnih je kar nekaj plemenitih vrlin in ena od njih je prav gotovo poštenost.
Otrok ni noben greh – otrok je pač otrok. 
Greh je morda kje drugje ... morda se rodi v srcu.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)