torek, 30. april 2013

O prvem …



 
Praznik dela je zame simbol boja delavcev za boljše življenje in pošteno delitev rezultatov dela. To je ideja, ki je moderna za vse čase. Vedno sta namreč, vsaj v načelnem smislu obstajala dva razreda-, tisti, ki je delal in tisti so mu delali. Vendar ločnica dandanašnji ni tako zelo izrazita in je narekovala previdnost, ki je god svetega Jožefa delavca, iz praznika najprej namenjenega "delavcem" raje posplošila v "praznik dela". Delavec je namreč lahko tudi kapitalist, ki poleg službe vratarja v banki prejema še dividende od delnic taiste banke.   
Žal so prvi maj, kot toliko drugega, potem posvojili komunisti in ga spremenili v veselico, na kateri so množicam razglašali svoje nebuloze o historično-osvobodilni težnji "delavskega razreda", ki da bije pravični in večni boj proti kapitalizmu in imperializmu za končno zmago "družbe enakih". S tem so prastaro idejo poštenega plačila in varstva pravic iz dela-, umazali, zlorabili in delavce dejansko spremenili v sužnje, ki bi morali svojim sistemskim delodajalcem zvesto peti hvalnice in poljubljati stopinje. Ironija je, da sta prav komunizem in njegov upgrade socializem, na tak način svetovnemu delavstvu naredila najslabšo možno uslugo, ga enostransko pocenila in globalno ekonomijo izdatno pomagala potisniti v neravnovesje ter posredno izgubo dela. Staro in tradicionalno industrijsko delavstvo, prekaljeno v boju za svoj obstoj in prav, so nekakšni falirani študentje in politični jebivetri, z izmišljotinami o pošteni družbi enakih, ki pod budnim očesom partije skrbi za vse, uspeli pohabiti in spremeniti v manipulativne množice državnih in socialnih odvisnikov.  
Morda ne razumete? Pa naj mi kdo razloži, zakaj so Kitajski delavci trenutno tako poceni, če ne ravno zaradi zločinske ideje, ki jih je najprej spremenila v taboriščnike, potem pa v poceni naravno bogastvo, ki ga spet neusmiljeno izkorišča njihova lastna kapitalistična elita?
Dejstvo je, da delavca brez kapitala ni in da lahko delavske pravice edino učinkovito uresničuje le v delujočem gospodarskem sistemu, ki ga je sposoben preživljati. Svoje delo in spretnost menja za kruh, in to je pošteno in naravno. Edino kar nas lahko skrbi je ali je tega kruha in pravic dovolj, ne pa da nam ga reže kapitalist od svojega dobička, namesto države po političnih navodilih. Sistem, ki to trajno omogoča, je zaenkrat zgolj in edino kapitalizem, torej takšno lastništvo produkcijskih sredstev, ki ima za cilj njihovo uporabo za dobiček in razvoj. Vse ostalo je tema in beda.
Naša prihodnost ni morda "demokratični socializem"  ali socializem po meri ljudi, kot bi nam ga radi prodajali novi-stari levaki, ampak kvečjemu kapitalizem po meri ljudi.
Žalosti me, ko vidim, da se pri nas spet manipulira s poštenjaki, ki dejansko želijo dobro tej družbi in se jim zbuja lažno upanje, da je stvari možno hitro izboljšati z nekakšnim psevdo-uporništvom ali obujanjem starih bruderšaftov. Nič od tega ni res!
Če hočeš biti neodvisen moraš pač trdo delati in poleg tega zelo paziti, da se ne zameriš tistim, ki ti posojajo denar ali kupujejo od tebe.
Dragi moji, preživetje ni nobena ideološka zajebancija in to velja za tako človeka kot za podjetje ali državo.
Naj predvsem živi pošteno plačano delo-, pa imelo svoj praznik ali pa tudi ne.

ponedeljek, 29. april 2013

KomInterna 2013 ©




Slovenija bi na lestvici politične inovativnosti verjetno lahko precej visoko kotirala, če bi ocenjevali sposobnost njenih glavnih (beri: odpisanih) političnih akterjev, da vedno znova mobilizirajo široke množice v svoj prid. V mislih imam "vstajniško" gibanje, ki se je začelo v Mariboru z znamenitim "Gotof si!"®, nadaljevalo v Ljubljani z "Zombi paradami", zdaj pa očitno razvojno prehaja v realsocialistični performans, ki je v stanju napolniti celo takšno praznino, kot so znamenite Stožice.
Kaj se pravzaprav dogaja? Dogaja se-, da je naša neumorna leva sredina spet najprej sprovocirala, zdaj pa tudi kanalizirala glavnino proti-oblastnega vzdušja na svoj mlin. Levi politiki so se torej znašli in "znašli" v svojem naravnem okolju, ki ga dejansko negujejo že 45+23 let. Mi pa smo se spet znašli očarani v ambientu rdečega uporništva, revolucionarnosti, nasprotovanja in neupoštevanja družbenih pravil obnašanja, ki ga tokrat, kot pred desetletji, oblast ponovno razglaša za smiselno, pošteno in celo potrebno. Če puntarjev ne moreš pomiriti, potem se pač puntaj z njimi. Z umikom Janeza Janše je sicer izginila tarča, ne pa tudi želja nekaterih, da bi na tem valu jahali še naprej, čeprav ne vedo točno ali bo treščil v pečino ali le izvalovil v tihem zalivu. Na plan spet prihajajo stare manire, katerih bistvo je, da komunisti ne poznajo in ne priznajo ovir ter ne popuščajo nikomur-, pod nobenimi pogoji. Gre za sektaško ideologijo pri kateri nikakor ne smemo priznati, da smo zavozili. Ne, mi nikoli! Naš pogled mora biti vedno uprt nekoliko navzgor in nekam v nedoločeno obzorje. Vi ken and vi vil solf aur problem auerself.
To bi morda še lahko razumeli, kot del nekega ponosa, ki pa žal v ekonomiji tega sveta ne pomeni nič. Če si prosilec za kredit, si namreč samo prosilec za kredit in noben "nadčlovek". 
Morda je komu to še težko razumeti, vendar ne več, če dojamemo duha v katerem eden najpomembnejših diplomatskih zgodovinarjev na zahodnem Balkanu ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, po Ljubljani, javno in nemoteno paradira s peterokrako na kapi ter prenaša transparent s katerim poziva veleposlanika Združenih držav Amerike, naj izgine iz Slovenije. Nauk takšnega ideološkega ekshibicionizma je lahko seveda edino ta, da se pri nas to pač lahko počne-, da se lahko javno poveličuje totalitarizme in izganja predstavnike demokratičnih držav, ker je očitno tako prav tistim, ki so na oblasti. Gre za nič drugega kot frankensteinsko oživljen model manipulacije z javnostjo, ki ga s pridom uporabljajo države, ki imajo težave s prepričevanjem svojih državljanov, da so nekaj posebnega. Izdatno se ga, na primer poslužuje Severna Koreja, nekoč se ga je pa tudi, nekaterim tako ljuba, Jugoslavija. Gre za sistematsko ustvarjanje občutka, da nas neki imperialisti, kapitalisti in janšisti sovražijo in želijo zasužnjiti, čeprav nam v resnici posojajo denar, ker sami ne moremo preživeti s tistim kar lahko prodamo, kupujejo naše izdelke, ker so edini, ki za to še imajo denar, in želijo vrniti Slovenijo med normalne nacije, ne pa takšne, ki morajo prodajati svoje ljudi, ker jih same niso sposobne preživeti.
Levica mora dojeti ali pa končno zgolj priznati, da se naša družba z vsako manifestacijo revolucionarnosti, realsocialistične ikonografije ali poveličevanja katere od totalitarnih diktatur, dejansko odmika od tistega, kar si civilizirani svet predstavlja pod prihodnostjo. 
Tisti, ki želi ostati v preteklosti, bo pa tam tudi ostal. 
Velkom.

torek, 09. april 2013

Tisti pozabljeni davek …



Novi minister za finance, ki je menda eden tistih, ki so zadnja leta gradili ugled našega bančnega sistema, se nagiba k uvedbi višjega davka na dodano vrednost.
Nisem ekonomist, da bi se lahko imel za strokovnjaka na tem področju, glede na to, da bodo o vsem na koncu odločali tudi takšni, ki morajo ponarejati diplome ali celo srednješolska spričevala, pa vendarle upam povedati tudi svoje mnenje.
Kot se da razbrati iz različnih mnenj, je zvišanju davka na dodano vrednost, pretežno nenaklonjena večina tistih, ki se z gospodarstvom in državnimi financami vendarle skušajo resno ukvarjati in tudi sam sem mnenja, da prinaša pavšalno zvišanje cen končne potrošnje, ki se bo z nekim zamikom poznala na znižanju standarda prebivalstva in s še večjim krčenjem investicijske dejavnosti.
Zanimivo se mi pa zdi predvsem, da nihče več ne omenja nekega davka, na katerega smo se že vsi pripravljali in ki ga celo Ministrstvo za finance še vedno napoveduje na svoji spletni strani, res da za leto 2011, ko je bila tam zaposlena še gospa Bratušek, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, pa se iz tega naslova prav tako, še vedno nadeja višjih proračunskih prihodkov.
Zadeva je bila torej nekoč že v zagreti pečici, vendar jo je očitno nekdo predčasno izklopil, kar sklepam po tem, da se o tem, iz meni popolnoma neznanega razloga, niti ne piše več, še manj pa govori. Tudi novi mandatarki se do sedaj še ni zareklo, da bi morda tu skušala iskati prihodke za ohlapno državno malho, ki je zdaj na njenih ramenih.
Pa bi bilo kaj takšnega, vsaj za moje pojme, zelo koristno, in to ne samo iz razloga polnjenja proračuna.
Davek na nepremičnine je, za razliko od DDV-ja, ki je čisti fiskalni ukrep, predvsem strateški ali razvojni davek, torej tisti akter, ki bi v nekaj letih verjetno vzpostavil drugačna razmerja na področju nepremičnin v Sloveniji. Dejstvo je, da vsak, ki ima nekoliko več opravka s slovenskim podeželjem, pa tudi mesti, zlahka opazi, da je stanje na tem področju pri nas, z eno besedo, klavrno. Res, da se je veliko pozidalo in obnovilo, vendar je tudi ogromno objektov nekoristnih, praznih in propadajočih. Prav tako je s kmetijskimi zemljišči in baje tudi s stanovanji.
Prazno, zapuščeno, zanemarjeno, kupljeno na zalogo, zemljiško-knjižno neurejeno, vse skupaj pa neko premoženje, ki čaka na prave lastnike, višje cene, boljše čase ali pa zgolj nekoristno sameva, propada in onesnažuje krajino.
Davek na nepremičnine bi to stanje, slej ko prej prevetril in poživil.
Podrtije bi lastniki podrli, prazne hiše in stanovanja prodali tudi za nižjo ceno, samo, da se jih znebijo in enaka usoda bi verjetno doletela tudi neobdelana kmetijska zemljišča.
Česar ne rabiš in ti povzroča stroške, se seveda skušaš znebiti.
Spoštovani ministri in ministrice, vsi imate polna usta deklarativnega zavzemanja za urejenost okolja, sprostitev trga nepremičnin in novega investicijskega zagona. 
Vedite nekaj.Če bi se res radi lotili sistemskega ukrepanja za trajno oživitev slovenske družbe in države, potem je treba začeti pri zemlji.
Tam se pri nas še vedno vse začne in konča.

ponedeljek, 01. april 2013

Spoštujmo slovensko.

Pa naj še kdo reče, da je prevoz drag ...


Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)