petek, 30. julij 2010

Na prostem

Včasih nebo postane širše, popije več obzorja in se razlije dlje. Na sivo-modro platno se poleg sonca in lune nagnete še nekaj več oblakov, zvezd, sledi letal, ptic in tudi črta obzorja se odmakne ter drobneje nazobča. V širjavo podrsata še sonce in luna, da zaokrožita druščino v množico raznorodnih, a nepogrešljivih delov celote. Širina je nalezljiva, skoraj tako kot zehanje in obetavno ponuja več svetlobe očem, več zraka pljučem in še več prostora mislim.
Splača se jo skušati izkoristiti, zajeti in obkrožiti. Če se pusti? Kadar se, takrat duha navda s prostranostjo in optimizmom. Pusti ga zadihati in kar je za telo svež zrak, je duhu prosta in lahkotna misel, ki tik za pogledom, potipa čelo odprtega neba.
Vedno me je zanimalo kaj je pticam ljubše; zrak ali zemlja? Rekel bi, da zrak. V zraku se gibljejo in plešejo, ko sedijo na veji pa v glavnem mirujejo. Skoraj kot v krču.
Pod nadstreškom sosednje hiše so lastovke naredile gnezdo in lahko ga vidim če se nekoliko sklonim skozi okno spalnice, -njihovo predvečerno čvrlikanje pa slišim tudi tukaj kjer sem zdaj. Tri glavice gledajo iz gnezda, dve odrasli ptici pa neutrudno letata okrog in prinašata hrano odprtim kljunčkom.
Res občudovanja vredno je mojstrstvo s katerim se lastovki zaganjata iz gnezda in vračata vanj. Zavoji in lupingi si sledijo s takšno brezglavo hitrostjo, da imam včasih občutek kot da je nekdo nekaj črnega vrgel mimo okna in pričakujem, da bo padlo na tla; pa vendar kar leti in jo pobriše čez bližnjo streho.
Obvladanje prostora je nekaj po čemer nas lastovke presegajo. Nedvomno.
Zavidam jim.
Če jaz začutim prostost v gibanju, pa zgolj hodim po tleh; kakšno mora biti šele doživetje prostega leta in tako suverene kontrole nad tremi dimenzijami.
Zakaj neki tega ne zmoremo še mi?

ponedeljek, 26. julij 2010

RE: Micius

Na zadnji zapis sem dobil sicer polemičen, vendar prijazen in spoštovanja vreden odgovor:

Dragi Robert,
zapisana molitev in njeno jedrnato ponavljanje nima z odprtim srcem nikakršne zveze. Še manj pa s kakršnim koli pogovorom z bogom. Je le predpisano prosjačenje in zaukazane besede zemeljskim bitjem in petje hvalnice onostranstvu.Srce nima predpisanih besed za nič, nikomur ne želi ustrezati. Želi le biti in BITI. Tvoje srce te NE pošilja v cerkev, čepet pred oltar. Brez izjeme to vedno stori tvoj razum. Srce JE Bog, razum pa se z njim ves čas želi povezati, pozabil pa je, kje ga iskati. In ker prenehate poslušati srce, se začnete zanašati na čutila, ta pa vam razkrijejo le to, kar je človek USTVARIL misleč, da bo USTREZAL Bogu. Cerkev NI božja stvaritev, niti ni zgrajena po njegovem navodilu, niti ni njegov nadomestni dom tukaj, ampak je le plod človekovega ustrezanja. Molitev NI božja stvaritev. Edina Božanska kreacija v cerkvi si ti. Boga prositi, da nas sprejme k sebi v srcu, medtem ko sami ZAVESTNO usmerjamo svoje misli k njemu je enako kot pričakovati, da nas bo žena vzljubila na podlagi lepih besed, denarja, zgrajenih hiš... brezsrčno.Nak. Vsi vemo, kako globoke so te ljubezni. Ko je srce tvoj resnični vodnik, nehaš prositi, obtoževati, moliti, ampak le še plešeš in poješ in se smejiš in gledaš z največjo ljubeznijo na vsakršno božansko kreacijo in si zanjo hvaležen.

Bog nas ima najrajši gole, vesele in odprtega srca. Predvsem pa nam dopušča, da živimo z njim kakorkoli si kdorkoli želi. Prav nikomur se ne izmika. Vsem nudi prav vse, kar si žele. Ljubečemu ljubezni, nasilnemu nasilje. Prepirljivemu prepir, vernim vero. Prositi Boga odpuščanja in ne spremeniti vzorca delovanja je enako kot pretepati ženo in se ji kasneje opravičevati. Če pa žene ne tepem, se ji ne bom opravičeval. Če pa bom z njo s srcem, ji bom vsak trenutek izkazoval hvaležnost za njeno prisotnost in ljubezen. Toliko o molitvi. Da ne boš mešal nepredvidljive poti srca z zapovedanim utrjevanjem vere. Ko utihnejo vsa čutila, zaslišiš iz globin pesem srca, tako utišano v hrup, zaslepljeno z barvami, zavedeno s zlaganimi občutki nežnosti in topline. In ko jo enkrat zaslišiš, jo poješ vedno močneje.
Bi pa svetoval spremembo nomenklature in izpustil Boga, kajti kasneje vam lahko postane še zelo smešno, če ne že malce v sramoto.
And just like your heart beat nonstop your awareness is rising so do't let it drop...

Dragi »Micius«,
čar in neizčrpen vir ubesedenja je prav v tem, da ni nikoli končano. Misli je vedno možno spremeniti v formo, -če so besede sploh kakšna forma, vsekakor še kako drugače kot sem to storil. Ideja lahko vedno znova postane del medčloveškega prostora še v kakšni drugačni pojavi, kot je zaporedje pravkar zapisanih ali izrečenih zlogov. Podobe, ki se pojavljajo v nas, niso ujete v besede, čeprav se včasih zdi tako. Morda smo jih preveč vajeni; besed namreč, -tako da so nam že zavladale. Si nas kruto podjarmile in ne znamo niti misliti več, če ni zraven podnapisov ali oblačkov z besedili. Česar ne znamo ubesediti se nam sploh ne zdi več vredno razmisleka.
Porečeš, ja prav, ampak, -kaj pa vera?
Seveda vera, saj prav vera je tista resnična pra-ideja, mati vseh idej. Beseda vseh besed.
Vera ni nastala, ker bi si jo morda izmislili zdolgočaseni in prenažrti modrijani, niti filozofi, ki se zdaj tako radi ukvarjajo z njo. Vsi ti so se priključili naknadno, ko so jo spoznali ali pa, ker so jo morali, ko so se šolali in je bila del kurikuluma.
Vera je tu, in bila je tu takrat kot človek. Takrat je postala, prej je ni bilo, ker ni bilo nikogar, ki bi veroval. Prej je bil Bog. Ta pa ni veren. On je in v njem je vse ostalo. Zato vera. Ker pač Bog je; tudi vera je.
Ja, in potem je seveda človek, ki pa ni Bog. Zelo malo razume in skoraj nič ne verjame. Menda zaradi nekega čudnega greha, zato ker je hotel shoditi sam. Pa ni shodil, le odpadel. In zato ne verjame. Še vedno išče in ker ne verjame, se mora še vedno truditi. Mora verovati. Saj mu nič drugega ne ostane.
Jasno, lahko si tudi reče: »Nimam vere«. Toda, ali res ne?
Prav, če je tako. Dobro zate. Nevera je pač tvoja vera. Zanimivo, a kje je potem Bog? A, ni ga? Tudi prav, škoda, ker potem tudi človeka ni. Kaj bi z njim? Če ni Boga, potem tudi človeka ne rabiš. Potem smo samo nekakšni primati. Čisto naključje, neke kisline, ki so se menda spletle in po seriji slučajev, ki jim itak ne moreš verjeti, postale sluz. In to sluz so potem žvečile žabe in bljuvale paglavce toliko časa, da so shodili. Ljubko, a vseeno … torej si pač nekakšna žival in kar pozabi na človeka. Saj ga ni.
Človeku tako hitro zmanjka odgovorov na katerih bi lahko stal z obema nogama. Vrednost obstoja na tem svetu je natanko takšna, kot je dolžina tistega trenutka, ki nas loči od onega. Od zadnjega odgovora.
Saj pri veri sploh ne gre za obstoj Boga, kaj pa je treba Bogu dokazovati da je; -gre za obstoj človeka. Za Človeka, ki naj bi bil v človeku. Ali je, ali ga ni? Če ga ni, potem tudi človeka ni, potem je le ena vejica tam gor na drevesu, neki hominidae, eden pač od tistih mammalia order primates. Praviš: »Cerkev ni božja stvaritev. Molitev ni božja stvaritev.« Seveda ne neposredna …, kaj pa razum, kaj pa misel, kaj pa glas, … kaj pa to, da sploh kaj je … zakaj ni raje kar nič? Nič je v bistvu najcenejši in nenaporen. Zakaj sploh sem in zakaj se sploh sprašujem kaj takšnega?
Molitev je nekaj več, kot le izgovarjanje besed. Besede so tvoje, ker si se jih navadil, ker ne znaš več misliti brez njih. Pa poskusi moliti brez besed. Molitev je molitev, če je moljena. Izgovarjana. Ponavljana in premišljana. Gre za pospravljanje podstrešja v katerega je treščilo, za nežno česanje razkuštranih las in brisanje solz otroku, ki se je na sejmu izgubil in potem ves zbegan spet našel mater. Molitev je tisto utišanje televizije ali radia, ki ga ukažeš, ko zazvoni telefon. Takrat utišaš hrup, ker pač želiš slišati. Tako je tudi z molitvijo - utišaš sebe, da bi slišal Sebe. Da bi slišal bitje odprtega srca, ki seveda hoče samo biti in Biti, vendar tudi uglasiti svoje bitje s stvarstvom in smislom.
Molitev me pomiri, umiri in ustavi … Začutim da je nekje, da me čaka in da me bo nekoč sprejel in dopolnil. Dokončal.
Zdaj je vse kot bi sanjal, -gledal v ogledalu … potem pa s pravimi očmi, -resnično, tako kot je. V luči in ne v mraku. Ne zgolj v besedah, v mislih, ki se tako rade potepajo, izgubijo in zapičijo nekam v mehko, tja pod prepono, kjer se iztrošijo in končno ugasnejo v vsakdanjem špehu.
Vera ni zapoved – vera je zaklad. Verovanje ni blebetanje zapovedanih obrazcev, ampak obiskanje samega sebe na poti k Bogu.
Živjo, kako si kaj? Kje hodiš? Ali spet tavaš po svoje? Poglej naprej in stopi brž.
Bog nas ima najrajši gole, vesele in odprtega srca. Predvsem pa nam dopušča, da živimo z njim kakorkoli si kdorkoli želi.
Seveda, vendar nam je namenil več kot le to. Kaže nam pot, ki nas dela boljše, nam pomaga živeti z več vsebine in upanja. Molitev je kot oziranje po tej poti, gledanje naprej.
Bi pa svetoval spremembo nomenklature in izpustil Boga, kajti kasneje vam lahko postane še zelo smešno, če ne že malce v sramoto.
Tudi če ga izpustim, me On ne bo. Vsak utrip mojega srca je v njem in vsak moj dih. Če se pretvarjam, da ga ni, potem se pretvarjam, da sem kaj drugega ko človek.
Kaj pa naj bom? Saj znam biti samo to.

nedelja, 25. julij 2010

Kadar molite, …

Ljudje so si besede izmislili, ko brez njih niso mogli več shajati. Morda bi se dalo tudi kako drugače, vendar je zadeva po svoje praktična. Če bi na primer, namesto glasov izbrali sporazumevanje z gibi, bi sicer dosegli skoraj vse kar pričakujemo od govora, razen nečesa. Namreč, če se ne bi videli, se ne bi mogli sporazumevati. To morda niti ne bi bilo bolj slabo kot dobro. Sporazumevanje bi s tem gotovo dobilo neko drugačno razsežnost, kot jo poznamo. Predvsem vljudnostno. Tistega, ki bi ga "poslušali", bi morali namreč gledati in težko si je predstavljati, da bi lahko tako "govorili" drug čez drugega. Sicer bi morda včasih kdo protestno mahal, ampak če ga nihče ne bi pogledal, potem bi pač samo mešal zrak.
Govoriti je na splošno, možno na dva načina, in sicer lažnivo in iskreno. Lažnivo govorjenje je prevladujoče. Če že ne lažnivo, pa vsaj ne-iskreno, prikrito. Takšno, s katerim se ne pove vsega ali pa vsaj tistega ne, kar se pač noče. To poznamo vsi. Ne poveš vsega, če ni treba. Ali pa poveš, vendar daš poudarke na "prave" vsebine, drugo pa v oklepaj in to ti zadošča. Še posebej, če poslušalci razumejo sporočilo in tudi sami ne želijo slišati več. Začarani krog delnega sporazumevanja torej. Neradi povemo resnico, še manj radi pa jo poslušamo.
In molitev? Kaj ima s tem molitev? Tudi molitev je pogovor. Pogovor odprtega srca z Bogom. Samo takšna je lahko. Tu ni kaj prikrivati ali pozabljati. Če sebi lažemo, Bogu pač ne moremo. Resnica mu je bila znana še preden se je zgodila, kaj šele spremenila v laž.
Molitev je morda priložnost celo za tistega, ki mu je osebna resnica postalo prikrivanje resnice, ki mu je laž postala verjetnejša od lastnih misli ali preračunljivost življenjska drža … molitev je torej nekaj za nas vse.

sobota, 24. julij 2010

Lahko bi se tudi svetil

Človek se je lotil že vsega. Kjer se je dalo, je kaj spremenil; popravil, pokvaril, zgradil, podrl, ustvaril ali pa uničil. Vse in povsod. Ni koščka stvarstva, ki ga dosežemo in ga ne bi skušali nekoč in nekako že uporabiti ali pobrati iz njega, kar se da. To je gotovo nekje globoko ujeto v naši naravi; nagonska korenina do obvladati, spremeniti in prilagoditi. To je resnična podstat našega genoma, pogonski reaktor, ki mu, zanimivo, moč iz generacije v generacijo, nič ne peša. Človek je praktično že za vse prijel, izmeril, opazoval, naštudiral ali pa zgolj pohodil. Ne vem sicer, če bi bila ″genska anomalija″ ravno pravi izraz za takšno fanatično ofenzivnost, vendar se ta trenutek zdi povsem primeren.
Najuspešnejši eksperiment genskih modifikacij je gotovo prav človeško bitje samo. Boljšega laboratorija, kot je svet si tudi ni mogoče izmisliti in proizvod je, po svoje res enkraten. Prav šokantno posrečen. Neka sprememba, ki je menda celo naključni sad sprememb, - nehoteni obrusek časov in okolja, v bistvu – zgolj eden od izrodkov; prav ta želi zdaj zavestno spreminjati svoje temelje, si izboljšati ustroj, pretentati samega sebe in se narediti boljšega kot je. Tega še nismo videli. Tega ni poskusila še nobena vrsta. Nikoli. Sicer smo vedno imeli "mešanje krvi", bolj ali manj pod nadzorom, in ga še vedno, vsaj načelno, imamo, vendar to ni isto kot "operacija celice".
Naravna selekcija je besedni makro, ki smo ga posvojili in nam voljno odgovarja na vsa razvojna vprašanja. Če jih seveda sploh imamo?
O. k., -kar je močnejše ali iznajdljivejše pač zmaguje, ostaja in napreduje. In s tem smo kar zadovoljni, čeprav niti ne vemo če drži. Po svoje nam godi češ, zmagovalci smo - brez težav, -samo rojeni smo, pa je. Po svoje tolažilno in spodbudno, ne pa nujno tudi resnično. V bistvu jih je toliko že umrlo, izumrlo ali kar izginilo. Močnih, bistrih in voljnih živeti -, ljudi in ostalih primerkov, morda celo boljših od nas. Izgubljenih so zaradi bolezni, bojev, slabih razmer, okoliščin, ki jim pač niso bile naklonjene. Pa vendar, vseskozi prihajajo novi in novi, kot neizčrpna reka materiala, -samo-obnavljajoča se baza genskih nosilcev.
In očitno je nastopil čas, ko bomo dvignili roko tudi nadse. Konvencije in resolucije gor ali dol, religiozni in moralni pomisleki še bolj; človek se ne more upreti skušnjavi, – zavohal je novo sled. Nekaj se še da spreminjati. Inženirstvo se je lotilo lastnih temeljev – zlate ribice svetijo, hrčki rastejo kot nori in koruza se napihuje.
Saj verjamem, da je vse to, slej ko prej, namenjeno napredku človeštva, čeprav bi to, najbrž tudi brez genske invazije tretjega tisočletja, še največ lahko doseglo predvsem s strpnostjo, ki je pa bila, vsaj toliko kot danes razvita že v prazgodovini in še vedno najcenejša pot napredka.
Ni me posebej strah gensko spremenjenih organizmov; zakaj neki? Vse skupaj je tako ali tako brezupno drago proti naravnim metodam in če dejansko takšne spremembe ne bi dogajale po naravni poti, skozi milijone let, tudi toliko vrst življenja ne bi bilo. Bolj me zanima kako bo človeštvo uspelo onesnažiti tudi ta vir, torej genske zasnove in izročila, ker do sedaj je pač uspelo zapacati že vse, in tudi tu ne bo izjeme.
Brez skrbi … v tem smo dobri, že iz genov ven.

nedelja, 18. julij 2010

Marta, Marta, …

Če je moški svet komu odsoten ali strog, potem je ženski domač in povezan. Dejansko res nimata veliko skupnega. Razen ujetosti na istem prostoru in času ter tiste usodne genske pre-določenosti. Ta ju privlači, čeprav res povsem poveže le v okolju vrstic in stihov. Še vedno gre za dve strani, dva gola in dva cilja – sicer pod istim nebom in sodnikom, vendar vsak v svojem agregatnem stanju.
Žensk ni potrebno razumeti, imeti jih moraš rad. Če jih skušaš razumeti, slej ko prej prideš do razlik, ki je zgolj z moško logiko ne zmoreš. Ne govorim o vzajemnosti, ker je pač ne poznam. Govorim o dojemanju zgolj ene, kajpak lastne strani. Verjetno sem se kdaj tudi že vprašal, kako ženske vidijo moške. Zdaj se ne več. Vmes sem si namreč izmislil tudi odgovor, ki morda niti ni pravi, vendar mi zadošča, in to je: "Tako kot mi njih".
Marta je prava gospodinja, nemirni hišni organizacijski angel, ki ga vznemirja toliko stvari. Goste je treba postreči, postoriti še to in ono, vsem mora biti udobno, za vse mora biti jedače in pijače. Hiša se je naenkrat napolnila z ljudmi, ki jim je potrebno izkazati gostoljubje. Marta ve, da je Gospod učitelj in tisti, ki so z njim, njegovi učenci, vendar je ženska iz sveta, po katerem duh vodi, a telo hodi. Pripada pra-staremu, - iz zemlje zraslemu in še vedno tako prisotnemu. Tistemu kar postavlja življenje pred bit, nesebično in stalno žrtvujoče se pa pred iščoče.
Marija je človeški duh. Kar je v vseh, pa vendar morda v ženskah še močnejše. Prosto dojemanje in uvid, navidez celo nerazumljiv. Ve, kaj je prav, a vendar uvidi še nekaj močnejšega. Nekaj, za kar se splača tvegati tudi nerazumevanje in sestrino slabo voljo. Pritegnila jo je vsebina, besede, misli in osebe, ki so jo obkrožile. Obstala je v skupinskem vzdušju in njeno srce je zaplavalo v milosti, ki jo je začutila ob sebi. Sedla je k njegovim nogam, kakor otrok. Najbrž ni bila več otrok, a je vseeno razumela, da je nekdo prišel razlagat Očetovo voljo in Očeta se pač posluša.
Marija je človek, ki je v nas kadar se odpremo Bogu in večnemu. Kadar pozabimo na svet in tisto, kar nas tako zelo veže nanj. Z Marijo sedimo ob Njegovih nogah, ko nam zadošča le tisto kar smo in imamo. Ko ne pričakujemo in potrebujemo ničesar. Takrat, ko nam je dovolj le beseda in bližina.
Nobena od sester ni boljša ali slabša. Obe sta nam domači in tako znani. Obe sta tako zelo potrebni, nam samim in vsem. Martina žrtev in Marijino upanje sta čista krščanska vera. Ti dve ženi sta Božji načrt za svet.
Gospod nas ne krega, prav tako kot tudi Marto ne. Le poduči nas in njo. Nam in njej pokaže pot, ki je morda drugačna od tiste, ki se nam zdi prava.
Tistim, ki so jo izbrali, ne bo odvzeta …

petek, 16. julij 2010

Uboge beštije

Španci so spet slavili. Verjetno tudi Baski, čeravno nočejo biti Španci. To ve že ves svet. Malo manj jih pa ve, da so slednji, poleg žoge v mreži, slavili tudi festival, ki ga sicer povezujejo s svetim Ferminom, vendar ima s krščanskim odnosom do stvarstva, dejansko bolj malo skupnega. Glavna atrakcija praznovanja, ki je postalo že prava turistična ikona, so namreč masovna izživljanja nad biki, ki jih, že 500 let redno uprizarjajo na ulicah in v koridi srednjeveške Pamplone.
Ne delam si utvar o miroljubnem sožitju človeka z živalicami in tudi čevapčiče jem, vendar se mi naslajanje nad trpljenjem živali ali prosto-časno ubijanje, z lovom vred, zdi odvratno. Tudi pri nas doma smo nekoč klali prašiče, koze, zajce in kure, vendar smo tistemu, ki je to počel, vedno šteli za posebno spretnost, če je to uspel narediti učinkovito – torej predvsem hitro in brez trpljenja. Ljudje, pri katerih so živali trpele, so se nam vedno zdeli primitivni, nerodni in brezčutni. Če že mora umreti, naj pač umre naglo in s čim manj bolečin.
Temu primerno žalostna je seveda tudi hinavščina EU, ki se šteje za naprednejši del sveta, pa ob vseh opozorilih, ki jih v tej vročini slišimo in grožnjah inšpekcije zaradi zanemarjanja hišnih ljubljenčkov, med svojimi članicami to še vedno dovoljuje.

četrtek, 15. julij 2010

Čopka

Sonce je že izginilo za obzorje in na jasnem nebu so se od vzhoda nežno prižigale zvezde. Kot bucike, ki bi hotele predreti žametno kopreno noči. Pozno poletni spopad barv za prevzem večernega obzorja je dedka, ki je sedel na balkonu majhnega stanovanja v četrtem nadstropju bloka v predmestju, vedno tako prevzel, da ga je spremljal do konca. Tako dolgo, dokler ni hladno črnilo povsem prekrilo ugaskov, ki jih je sonce izgubljalo na svoji dolgi in vroči dnevni sledi.
Babica je seveda vedela za dedkovo navado in mu je na balkon prinesla skodelico lipovega čaja z medom, ki ga je vedno spil pred spanjem. Sedla je poleg njega in skupaj sta v toplem večeru opazovala počasni ples dneva in noči. Kljub temu, da sta se lepo razumela in bila že veliko let skupaj, sta se počutila nekoliko osamljena. Ko je bila hči še doma, se je zdelo stanovanje vedno polno, odkar pa se je z družino preselila v drugo mesto, se jima zdi vse tako prazno.
Babica je običajno prva spregovorila in je hotela dedku ravno povedati, da se je popoldne pogovarjala z njo. Povedala ji je, da je z vnukinjo, ki ta teden zaradi bronhitisa ni šla v šolo, že bolje in da bodo v nedeljo vsi skupaj prišli na kosilo.
Ravno takrat pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Res zelo nenavadnega.
V zraku nad majhnim balkonom kjer sta sedela, se je zaslišalo glasno prhutanje, kot bi iz strehe naenkrat vzletelo ducat golobov. In potem tresk. Pred njiju je na tla balkona priletel ptič. Pravzaprav, je kar padel z neba. Velik, gromozanski ptič. Štorklja. Kaj takega nista še nikoli doživela. Res, da sta jih včasih opazovala, ko so letale nad strehami. Gnezdile so menda na dimniku stare opekarne, vendar na njunem balkoni še nikoli ni nobena pristala. In to ravno v tem trenutku.
Oba sta kriknila od presenečenja in prestrašena odskočila. Ptica je bila res velika in z razprtimi krili ter grozečim kljunom je zavladala na balkončku. Nekaj časa je krilila in opletala z glavo na dolgem vratu, potem pa se je umirila, potegnila krila k sebi in obstala skoraj negibna. Prav tako sta odrevenela tudi onadva. Bila sta tako presenečena, da nista vedela kaj storiti in postalo ju je kar malo strah. Ptica se jima je zdela grozna in dobila sta občutek, kot da ju namerava napasti. Kar stala je pred njima in ju nepremično gledala.
Babica je s tresočo dlanjo poiskala dedkovo roko in jo stisnila, ne da bi za trenutek odvrnila pogled od velikega in ostrega kljuna nekaj centimetrov vstran. Tedaj je opazila, da ptici iz kljuna visi najlonska vrvica. Dedku je rekla: "Glej, nekaj ima v kljunu." Dedek se je obvladal in mirno spregovoril: "No, čopka, le pokaži kaj imaš." Ptica je, kot, da bi razumela, zavreščala in pri tem široko odprla kljun tako, da se je videlo, da ima v jezik zaboden velik trnek.
Dedek je nekoliko obotavljaje, z eno roko prijel za kljun, z drugo pa trnek počasi izdrl. Trudil se je to narediti hitro in nežno, vendar je ptico vseeno močno zabolelo in zopet je kriknila ter začela opletati z glavo. Potem se je umirila in nekaj časa spet nepremično gledala v njiju.
Babica je ponovno otipala dedkovo dlan. Takrat je štorklja, kot, da bi opazila njuno tesnobo, povesila glavo in za nekaj trenutkov, položila veliki kljun na njuni združeni roki. Potem se je obrnila in z mogočnim prhutanjem odletela v noč.
Oba sta si oddahnila in dedek je rekel, da če bi mu kdo pripovedoval kaj takšnega, mu prav gotovo ne bi verjel.
Vendar presenečenj s tistim dogodkom še ni bilo konec. Štorklja, je od takrat naprej, vsak večer priletela k njima na balkon. Običajno je postala za kratek čas in se nekajkrat obrnila, kot bi se jima hotela pokazati, včasih pa le se je zadržala nekoliko dlje. Dedek in babica sta dobila novo prijateljico. Dala sta ji tudi ime, kakšno neki - ja, seveda - "Čopka", ker je na glavi imela siv čopek.
Čopka ni nikoli več pozabila na njiju, vedno se je vračala in jima nekoč na obisk pripeljala celo mlade štorklje. In glej, v njuno življenje je tako spet stopilo nekaj novega. Bitje, ki jima je bilo preprosto le hvaležno za dobroto.
Vsak večer je prišla in če boste nocoj pogledali na mali zgornji balkon starega bloka v predmestju, jo boste morda lahko videli tudi vi.

torek, 13. julij 2010

Hodi v luči

… koliko je sploh svetlobe v vašem življenju.
Če upoštevamo izračune, da se sodoben človek na soncu zadržuje le pet odstotkov časa v primerjavi s časom, ki ga je na soncu preživel pred sto leti, in da je večina hrane, ki jo zaužijemo, zrasla ali je rejena v pogojih brez polne sončne svetlobe,
nas podatki o hitro naraščajočem številu rakavih in drugih nevarnih bolezni sploh ne presenečajo. Bolj preseneča, kako smo se sploh pustili pripeljati v to temno slepo ulico. Današnji človek je že tako odtujen svetlobi, da je v stanju telesne in duševne izčrpanosti vse lažja tarča pohlepa tistih, ki bi ga radi še bolj zasužnjili in
izrabljali. Sočasno s fizično temo smo se tako oddaljili tudi od notranjega vira svetlobe – od lastne (za)vesti. Iz teme pa obstaja le en izhod – pojdite v
smeri svetlobe, ljubezni in notranje resnice.
(iz članka:
Svetloba je življenje!, avtoric Sanje Lončar in Sabine Topolovec)
Sam dobro vem kdaj sem na svetlem. To sem vedel od nekdaj in jasno, da to ni nič, česar ne bi zmogli vsi. Je pa vseeno zanimivo in najbrž popolnoma nagonsko, da to vem kar tako, samo po sebi. Na nikogar ni treba čakati, da bi mi to povedal. Tudi tega, da je svetloba koristnejša od teme, se nisem učil, pa vseeno vem. Kot tudi vem, katere barve so mi všeč bolj in katere manj. Celo od rojstva slepi menda čutijo svetlobo in jo ločijo od teme. Morda še bolj kot mi, ki jo vidimo in mislimo, da je to pač to. Pa ni vedno. Gre za nekaj drugega, -za nekaj v nas. Pravzaprav je pred in za nami, povsod okrog nas, - mi smo iz nje in v njej.Svetloba je zelo stara, - prastara. Prej menda ni bilo še nič takšnega, kar bi se lahko imenovalo snov. Tudi svetloba sama nima nič opraviti s snovjo. Saj sploh nič ni. Snovno niti ne obstaja. Je zgolj ena od frekvenc, ime nekega valovanja, ali kar pač že je, - morda nekakšni paketki energije, ki dežujejo po nas in vsemu ostalemu. Če bi je ne bilo, bi moralo biti kaj drugega. Nekaj kar bi nas kako drugače napolnjevalo in poganjalo.To kar je, postane šele v nas. Tam in takrat kjer ne vidimo, je ni. Tam je kaj drugega. Nekaj kot energija, ni pa nujno da sveti. Mi smo tisti, ki smo ubrani nanjo. Mi smo pravi otroci luči. Mi ji pripadamo. Smo tisti, ki vemo, da smo sploh osvetljeni. Da se sploh vidimo.Zanimivo, da je svetloba edino, kar se izgublja. Atomi menda ne propadejo, se le spajajo in razdružujejo. Vstopajo v razmerja in izstopajo iz njih. Sklepajo zveze in jih razklepajo. Svetloba pa se vpije in izgubi. To pač ni stvar, ni materija, je zgolj lastnost. Lastnosti se spremenijo in izginejo, ali pa spet prelevijo v neke druge lastnosti.Ker smo otroci lastnosti, smo Lastnost sama. Naša lastnost je Lastnost. Lastnost nekega pra-obstoja, ki najprej in še vedno naprej pregneta ter oblikuje. Oblikovalec morda spreminja načrt kar med delom. Ideja nastaja sproti v njegovih rokah. Tvarina postaja podobna zdaj temu in zdaj onemu. Kar pač je, -dejansko je vedno ista … spreminjajo se le Lastnosti … Spreminja se le svetloba v kateri vse plava. Od polne k prazni, od tiste ki oživlja, do tiste ki požiga, - od takšne kot je, k tisti, ki šele bo.V njej smo začeti, v njej bomo porabljeni … kot smo osvetljeni, - smo in bomo.

nedelja, 11. julij 2010

Balkanska pametovanja

"Naša zaveza preprečevati genocid je iskrena in močna. Nihče naj ne dvomi o tem ... Vsi, ki smo danes tu, vemo, da je vsak genocid največji zločin ... Tisti, ki so ta zločin načrtovali, pripravili in izvedli, morajo biti kaznovani ... Vsi tudi vemo, da se moramo te velike tragedije spominjati z globokim sočutjem in skrbeti, da se ne bi nikoli ponovila ne tu ... ne kje drugje v svetu ... Danes svečano poudarjamo našo zavezo, da bomo z vsemi silami preprečevali vsako nevarnost, vsako dejanje in vsako pasivnost, ki grozi povzročiti ali omogočiti genocid ...", je v nagovoru na žalni slovesnosti v Potočarih poudaril slovenski predsednik Danilo Türk.

Če besedico "genocid" zamenjamo z, na primer: "poboji civilistov in vojnih ujetnikov", dobimo parole, ki bi jih predsednik lahko bral tudi doma, če bi hotel ...

nedelja, 4. julij 2010

Gledal sem satana, …

ki je kakor blisk padel z neba. In nikjer ni rečeno, da je šel kdaj nazaj. Skoraj gotovo ne. Zakaj neki? Najbrž mu je povsem udobno tam kjer je. Nihče ga ne preganja in zlahka najde tiste, ki so pripravljeni ubogati njegove nasvete.
Pa, saj nam, sam po sebi niti ni nevaren. Ne more nam škoditi bolj, kot lahko sami sebi ali drug drugemu. Tiste zgodbice o izganjalcu hudiča, režečih čeljustih in rumenih očeh so pač zgodbice. Tudi Krjavelj ga je presekal in kajpak iz enega naredil dva. In vendar je tukaj. Deluje. Prav zdaj in prav tu.
O Božjih namenih imamo pisano besedo, o satanovih ne. Njegovi nameni so pač tisti, ki niso Božji in veliko več jih je, najbrž niti ne bi šli v knjigo. Satanova domišljija je neskončna, neomejena. Svet, dobrota, življenje, upanje in vse, prav vse, kar je usmerjeno k pozitivnemu, mu ne pomenijo nič. Zlahka se odpove vsemu vrednemu, žrtvuje vse kar je. On je veliki zanikovalec vsega. Opozicija življenja in sveta. Kadar smo proti vsemu ali morda zgolj brezbrižni, smo dejansko njegovi. Spremljevalci, podporniki, oznanjevalci in kajpak tudi volivci. V svetu je pognal močne, občudovanja vredne korenine. Če se seveda kaj hudičevega sploh lahko občuduje? On je kot plevel, najmočnejši in povsod ga je dovolj.
Toliko ga je v politiki, napredku, spremenjenih medčloveških ali meddržavnih odnosih, globalnem pohlepu, zanikanju zgodovine, odnosu do narave, sveta in družbe. Kaže se v blišču, razkošju enega dela sveta proti drugemu, mogočni vojaški in kapitalski mašineriji, ki večino naravnih in človeških potencialov spreminja v inštrument moči.
Če se bo nam ali naši družbi kaj zgodilo, se bo zaradi nas samih in ne morda zaradi njega. Mi smo tisti, ki ga lahko postavimo pred vrata, preslišimo njegove besed ali ugasnemo zaslon, ko se nam pokaže na njemu. Naša dela so tista, ki nas bodo približala eni ali drugi poti. Mi smo tisti dvainsedemdeseteri, ki brez vsega hodimo po prašnih ulicah in govorimo, da se je približalo Božje kraljestvo. In kaj nam odgovarjajo: »A res? Nismo opazili. Spomni nas, ko bo že čisto tukaj.«
Malodušje in brezbrižnost je metastaza današnjih duš. Nihče ni proti, vendar tudi nihče ni za. Vsi si želijo miru in se umikajo tveganju ali odločitvam.
In to je tista voljna satanova kopel v kateri se tako dobro počuti.
Vedi nekaj; če se mu ne upiraš, on zmaguje.

sobota, 3. julij 2010

Neko drugo poletje

Tedaj so žarki tipali gladino,
kakor zdaj, prinašali nad njo vročino.
Mi v hladu skriti, v senci pritajeni,
slutili nič, nekje le vase zatopljeni.

Tam vedra družba se po reki pelje,
vrte se vesla, sliši smeh, veselje.
Lepota dneva dušam radost vliva,
sonca lesk, očem nevarnost skriva.

Zanos prevzame, misel premaguje,
ne odlaša, v nevarni tok zapluje.
Temna voda sebe pokopava,
grob betonski krike odmetava.

Smrt zapleše, lomi in potaplja,
ne izbira, melje in utaplja.
Trinajst src v večnost podarjenih,
naših dragih, svetu izgubljenih.

Postoj zdaj romar, ki ob reki blodiš,
usodo pusti, kot jo s sabo vodiš.
Prisluhni toku, slišal boš šepete,
zbor trinajstih v misli se ti vplete.

Življenje tvoje bo le pesem kratka,
kar misliš, da je vsaka rima gladka.
A trinajst njih, to pomni, ki so že pred nami,
verjelo je, da pot bi zmogli sami.


Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)