Zidovi za vse čase

Eden je padel pred dvajsetimi leti, drugi so postali nepotrebni že pred stoletji … Sicer ne pri vseh, vendar v povprečju še vedno prevladujejo občutki veselja, ko se kakšen podre. Vsake planke na nek način omejujejo življenje, če so previsoke. Zapirajo en svet pred drugim. Jemljejo življenju zrak, svetlobo in prostor. Šivajo zadrge na žepe raztrgane suknje, s katero svet pokriva svojo nagoto.
Vsi nikoli ne bomo mogli postaviti zidov okrog sebe, tudi če bi hoteli. Tisti, ki živijo po blokih ali stisnjenih soseskah, prav gotovo ne. Čemu tudi? Z zidom pridejo težave, zamere, slabe misli o sosedih postanejo še slabše. Preprosto se ne moreš izogniti temu, da z nekom neprostovoljno živiš pod isto streho, spiš na drugi strani iste stene, se srečujem z njim na hodniku ali v dvigalu … ali zgolj deliš isti pogled na okolico. Ne gre drugače. Tisti, ki se s tem znajo sprijazniti ali se tega navadijo dovolj kmalu, vedo, da se da tudi tako čisto dobro živeti in da smo si ljudje verjetno celo bolj podobni, kot si to želimo priznati. Vsi negujemo, vsaj majceno idejico, da smo nekaj posebnega … pa nismo. Gotovo smo človek vsak zase, vendar smo, kot bitja le Stvarnikov serijski proizvod, ki ima sicer svojo individualno karakteristiko, vendar ne več kot to.
Če smo zdravi to pomeni zgolj to, da so naše telesne zmogljivosti znotraj tistih Gaussovih dveh tretjin meja, kjer smo skoraj vsi. Če smo bolni, smo bolni tako, kot so bili pred nami morda že milijoni in bodo za nami tudi. Za tolažbo in ozdravitev, nam predpišejo kemikalije, katerih učinki na človeško telo so morda znani že stoletja in preizkušeni na veliko generacijah. Žalostni smo takrat, ko imamo za to enega od tipskih razlogov in veseli, ko so zadovoljni drugi z nami in okrog nas. Če smo lačni ali žejni se spet odločimo za enega od rešilnih ukrepov, ki so preizkušani že miljone let. Skratka, svoja telesa ohranjamo pri življenju, na načine, ki so jih že davno preizkušali naši predniki in jih bodo naši zanamci, še dolgo zgolj posnemali.
Pa vendar, zanimivo, -nekateri tega, prav tako že od pamtiveka, nočejo razumeti ali pa morda le priznati. Kaj vem zakaj ...? Najbrž zato, ker jim tako pride prav. Zato si vedno na novo postavljajo zidove, se branijo pred pogledi ali pa ločujejo med ljudmi morda zgolj zato, ker morda drugače rečejo istemu Bogu, ki ga itak nihče ne pozna in ne bo nikogar ubogal bolj kot koga drugega.
Eden je torej že padel, drugega so šele zgradili … še višjega, boljšega, pravo tehnično čudo. Milijoni nekakšnega denarja s katerimi bi morda revežem na obeh straneh dali delovna mesta, vodo, ceste, elektriko … ali pa le prepotrebno upanje na prihodnost, ki bo nekoč podrla tudi ta zid, če ga ne bo že prej razglasila za nesmiselnega. Dovolili so, da armirano-betonska pošast zagospodari nad hektarji zemlje na kateri so ljudje že od nekdaj in bi še vedno lahko živeli, kmetovali ali pa samo spoznavali kako majhne so resnične razlike in kako velike namišljene …
Zidovi so spomenik človeški nesposobnosti razumevanja, nezmožnosti komuniciranja … omejenosti.
Sezidaj si zid, če hočeš svetu pokazati kako zaplankan si.

Blagor vsem, ki so sveti

Svetništvo je ideal. Svetilnik bližine popolnosti, ki je postavljen za zgled vsem vernim. Niti ni toliko pomembno komu in zakaj se priznava vzvišena bližina Boga. Gospod ve kdo je tisti, ki "prihaja iz velike stiske", tudi če mu nek čas ali okolje tega ne priznavata. Za iskanje popolnosti to tudi ne sme biti pomembno. Kar želi biti popolno, ne išče zadoščenja, se ne kaže da bi doživelo priznanje, ampak zgolj deluje - živi za popolnost.
Prepoznati popolnost je pravzaprav paradoks; kdo jo lahko prepoznava razen Boga, ki je sam popoln, -vse drugo je nepopolno. Prav zato imamo svete. Ti so stremeli k popolnosti. Predali so se idealom in jih skušali doseči. Pri tem so postali drugačni – skrajni, kar ekstremni. Vsekakor neposlušni in neprilagojeni svetu, -neukročeni za zemeljsko, zazrti v večno in predani idealu. Njihovo življenje je postalo kot molitev, darovanje.
Bili so ljudje kot mi, nič drugačni. Razlika je le v tem, da je njihovo bivanje postalo smiselno ... Pa bo kdo rekel: "Ja … kaj, a naše življenje torej ni smiselno?" Res ni, če ga sodimo le kot življenje, če ga ne opremimo s presežnikom. Z nečim več.
Kaj pa sploh je življenje? Privajanje, prilagajanje, navajanje in odvajanje, iskanje, izgubljanje, ustvarjanje, razdiranje, dajanje na kup, odtekanje med prsti … skrb za učenje, skrb za delo, skrb za otroke, skrb zaradi skrbi … večno čakanje na čas, ki še prihaja in upanje na dogodek, ki je skrit prav v tem času …
Svetniki so ta krog presekali, presegli … iznašli ali zgolj izluščili so pravi smisel in mu sledili. Izvolili so si najboljši del, ki jim ne bo odvzet. Iskali so smisel in ga našli. Seveda ne v življenju, seveda ne zbiranju in nabiranju, seveda ne v tolažbi ali omami, seveda ne v hrepenenju ali iskanju … našli so ga v predanosti, v odločnih dejanjih vere, ki je bila neskončno močnejša od šibkih, ohromljenih, bolnih ali trpinčenih teles. Zgodba vsakega svetnika je velika drama, velika pripoved o neizmernem upanju in predanosti idealu.
Njihovo življenje je bilo po večini nevredno … bedno, revno, polno bolezni, tragike, nasilja ali trpljenja. Vendar očitno, da kot je zemeljsko v njih umiralo, tako je, na drugi strani, raslo sveto – vredno in Bogu-podobno.
Staro življenje je zamiralo in dajalo prostor novemu. V njih.
Verjetno so morali umreti za življenje, da bi zaživeli za smrt.

Hvalabogu, da imamo vsaj Vlada

Legenda je spet udarila. In to dobesedno – naravnost iz "svete jeze". Dobro, pač je - nič novega, saj je že velikokrat. Tudi po Cerkvi je z njegove strani že x-krat padlo, da niti ne omenjam kakšnega Janeza Janše, ki ima zagotovljeno stalno častno mesto dežurnega krivca. Tokrat se morda niti ni usulo toliko na samo Cerkev, kot na nekatera stališča do predloga nove (anti-)družinske zakonodaje. V prvi vrsti gre seveda za slavna in nepotrebna izenačenja istospolnih partnerstev z "običajnimi" družinskimi zvezami. Če se, namreč, zveza moškega in ženske še lahko šteje za običajno. No, in če si dovolimo še droben cinizem, potem lahko rečemo, da se gre sedaj sicer samo za izenačenje, v naslednji rundi pa verjetno že za posebno zaščito. Predvidevam namreč, da so istospolna partnerstva posebej ranljiva kategorija, ki verjetno le stežka kljubuje hudemu heteroseksualnemu pritisku. Zaščita, bi bila torej več kot na mestu. Mogoče v obliki rednih mesečnih dotacij za "zvestobo" ali kaj podobnega.
Kakorkoli, o tej zanimivi temi bomo raje razmišljali kdaj drugič.
Če smo torej prebrali Vladov prispevek v bran predlogu zakonika, potem opazimo, da naš odlični kolumnist že v samem štartu, predvidevam nehote, spregleda dejstvo, da Cerkev zgolj kategorično in glasno izraža enaka, od pamtiveka znana in napisana stališča. Nič novega torej. Ne omenja niti tega, da to niso samo osamljena in zatohla stališča Cerkve, ki, - kot, da spet ne more iz svoje trdo ustrojene kože, ampak da gre morda tudi in še bolj za vprašanje "zdravega ljudskega razuma". Za le tega, lucidni kolumnist sicer ponuja Heglovo tolmačenje, da "zdrav ljudski razum" sicer precej nezdrav in da dejansko predstavlja le zbirko predsodkov svojega časa, vendar zasledovalcem žal ne ponudi nobene šanse, da bi morda taisti "ljudski" razum skušali obvarovati posmehljivosti in brez predsodkov razmišljati zgolj o poudarku na "zdrav". Prav to je namreč tisto, česar se trenutno manjka. "Zdravega" razuma kajpak, zraslega iz tisočletnega izročila in pozitivnih človeških izkušenj. To pa ni več samo v domeni Cerkve, zgolj za primer, če koga zanima, -muslimanska stališča so, s tem v zvezi še znatno bolj radikalna.
Recite kar hočete ampak istospolno partnerstvo je zame le sociološki eksperiment, o katerem pred desetletji nismo vedeli nič. Nič ne vemo o tem, kako takšne zveze sploh funkcionirajo v širšem socialnem in časovnem okolju, - ne samo od danes na jutri. Nič ne vemo o tem, kako je z ljudmi, ki se v takšnih zvezah postarajo, kako je, na primer z njihovim materialnim in duhovnim nasledstvom. Kakšno sporočilo denimo, v desetletjih funkcioniranja takšne zveze zapustijo svojemu okolju? Ali je to sporočilo o zanesljivosti in urejenosti, na katero se da dolgoročno družbeno opirati in socialno vezati, ali pa je to zgolj predstava čudaštva, izzivanja in nestalnosti? In če je že govora o otrocih, lepo vas prosim, -kaj pa njihova potencialna zaznamovanost, ker, jasno da nič krivi, le odraščajo s "starši", ki imajo "izhodiščni hendikep v svoji spolni naravnanosti"? Ali je morda to tista pravica do "drugačnosti", ki jih bo zaznamovala za vse življenje, ko bodo na primer, morali svojim "normalnim" sovrstnikom tisočkrat razlagati, da ni nič takega, če imaš dve mami ali dva očeta?
Vsakemu, ki poseduje vsaj trohico "zdravega" razuma je popolnoma jasno, da takšni ljudje v svoje okolje širijo sporočilo, ki je zagotovo drugačno od tradicionalnega in sorazmerno ne-konfliktnega. To ni privatni problem Cerkve, kot bi rad prikazal kolumnist, -tu gre za dilemo o smiselnosti in splošni družbeni sprejemljivosti nekega eksperimenta, ki se nam ga skuša legitimirati, kot popolnoma enakopraven "modus vivendi", čeprav gre za ne-preizkušeno inovacijo ali morda celo marginalno provociranje večine.
Kolumnist se v želji po dovolj gromoviti obrambi bizarnih idej, ki se mu kdo ve zakaj tako zelo smilijo, zateče celo k histeričnemu napadu na področje nauka Katoliške Cerkve, ki ga pozna približno tako dobro kot novi direktor Urada Vlade RS za verske skupnosti. V ta namen izprazni saržer infantilnih tez, kot je recimo tista, ali je Bog ustvaril homoseksualce?
Seveda jih je, kaj pa drugega, tako kot tudi pedofile, tatove, tajkune, politike, kolumniste, blogerje, svetnike, reperje, metalce diska, narkomane, očete, delavce v Gorenju, predavatelje na FDV …
Bog je namreč ustvaril ali pa zgolj sprožil stvarjenje sveta. Saj je vseeno. Stvarstvo pa je dalo ljudi in jim dodelilo celo zdrav razum. Prav zaradi tega zdravega razuma so ljudje tudi zgradili družbo in vzpostavili pogoje vzdržnega socialnega funkcioniranja, katerega temelj je tudi ali predvsem, - družinska skupnost. In verjetno da prav preko jaslic in ne morda preko kakšnih lezbičnih vzdihov svet prepozna tudi ikono osnovne celice, ki sicer ni bila popolna, zmogla pa je vsem zadostiti z materialno in duhovno popotnico. In prav v to skupnost, ki je tisočletno čudovito preizkušena, torej tudi v podobi Svete družine, so se zdaj spustili inovativni državni advokati, ki bi bili pač radi, kdo ve zakaj, na vsak način, všečni tudi marginalcem.
Dobro je, da nam je gospod Miheljak spet pokazal, kako zelo potrebujemo Cerkev in njena tradicionalna stališča. Če namreč tako študirani ljudje, s takšno lahkoto opravijo s tistim, v kar verjamejo milijarde in če je tako zelo enostavno razglasiti družbeni temelj iz katerega so zrasli naši starši, pa njihovi, pa še njihovi … za predsodke, potem nam za obrambo "zdravega razuma", v tem žalostnem trenutku, resnično ostane samo še Cerkev.
Naj pa razkrijem še nekaj – veste, za zdrav razum sploh ni potrebno hoditi v Cerkev, očitno še manj smiselno pa je na primer doktorirati iz psihologije. Za zdrav razum si danes ni treba več izmisliti kolesa, ker ga že imamo; dovolj je le nekoliko pogledati okrog sebe in pomisliti: "Kaj pa je za ta svet sploh še dobro?".

Divided by zero

Malo jih skuša videti celoto. Večina gleda posamezne pojave, - zadovolji se z enostranskim vpogledom, ki na splošno zadošča za napačno ali površno sodbo. Videti vse vplive je težko, včasih nemogoče. Zahteva temu primerno angažiranje, - potratno veliko zalogo časa, ki ga nikoli ni dovolj. Pridobiti širino in si ustvariti, kolikor je le mogoče celovito sliko, je fizično in psihično razkošje, ki si ga more le redkokdo privoščiti. Če dosežemo, kar hočemo, tudi brez tega, se seveda še posebej zlahka odrečemo napornemu razumevanju celote. Ležerno življenje ali površen odnos do okolja in sveta je torej prvi in pravi nasprotnik iskanja povezav. Kaj bi se le trapil, če že vse imaš?
Zgodovina tehnološkega napredka je zgodovina poenostavitev – izmišljanja modelov ali črnih škatlic, ki čudežno nerazumno pretvarjajo ene vplive v druge. Bistvo razumevanja je v redukciji nebroja povezanih okoliščin zgolj na par postulatov. Ti potem v nekih navideznih in idealno-praznih prostorih idealno vplivajo na neka, kajpak idealno-poslušna telesa. Tako je znanje zaenkrat pač sestavljeno.
Vendar ni v naših odnosih nič drugače. Tudi ti so zreducirani na bazno shemo; ubogljiv – neubogljiv, pameten – neumen, pošten – nepošten, potreben – nepotreben, … Iskanje vmesnih odtenkov ali opravičevanje posameznih ne-skrajnih stanj je odvečno in včasih celo nezaželeno, najbrž zato, ker zmanjšuje naboj tistim, ki se tako radi sklicujejo na priročne in ekstremne lege. Ugotavljanje, da se vsako nihalo slej ko prej umiri nekje vmes, da vsi ne stradamo, da vsi ne smučamo, da vsi nimamo računalnika, da vsi ne sovražimo Hrvatov, da vsi ne hodimo v hribe ali na morje, da vsi ne vemo kdo je Borut Pahor, da vsi ne bomo dočakali jutrišnjega dne … ali pa zgolj, da vsi nočemo in nikoli ne bomo hoteli razumeti niti najbolj pametnih razlag, - je bistven del tako pogrešanega poslušanja celote. Kdor hoče razumeti kaj se dogaja in ne samo videti, da se nekaj dogaja, mora znati poslušati ljudi, gledati v vse strani in se tudi skušati spomniti, kako je bilo še včeraj. Željo po razumevanju je potrebno križati s potrpljenjem, da bi prišli do hibrida, ki ga lahko imamo za pogled na celoto. Le v raztegnjenem časovnem okvirju lahko razumemo, da tudi fizikalne, ekonomske, socialne ali vojaške enačbe tako zelo puščajo, da se tudi armirano betonski mostovi podirajo, da tudi računalniško vodeno gospodarstvo propade, da se tudi šolanim in večnim vladarjem lahko zgodi ulica in da bosonogi in lačni uporniki včasih premagajo odlično opremljeno in plačano vojsko.
Kdo ve, zakaj je dejansko težko razumeti celoto … mogoče zato, ker je rezervirana … ali pa morda celo odvečna?

Beli grad

Če bi izbiral prestolnico v katero bi želel potovati, bi se za to najbrž nazadnje odločil. Ampak, glej čudo, tako je naneslo in spet sem prišel okrog. Parkrat sem že obiskal to mesto, nazadnje res pred četrt stoletja a vedno znova ugotavljal, da je v bistvu zelo veliko. Takrat je imelo milijon prebivalcev, danes pa sta menda že kar dva. Zdi se mi, da je še bolj polno spomenikov, ostankov davnih osvajanj, pa ruševin iz še ne pozabljenih vojn
ter seveda, tudi grobov osvajalcev,ki so si ga lastili, navsezadnje pa v njem, vsaj na videz, le našli svoj mir. Mesto se resnično ponaša z bogato in razburljivo zgodovino, zato se v vsem tem času niti ni tako zelo spremenilo, vsekakor ne toliko kot jaz sam. Po svoje me je prijetno presenetilo, ne vem zakaj ... morda s svojo živahno ambicioznostjo, spomnim se namreč, da sem ga nekoč prepoznaval kot zanemarjenega in neotesanega, zdaj pa je vseeno bolj urejeno in kar izvirno duhovito, glede na vse, kar je doživelo. Gotovo ima nekakšno dušo, ki se vsekakor ne sekira preveč za tisto, kar je bilo in kajpak, živi svoje življenje naprej tako, da si išče nove vzornike in sklepa nova prijateljstva.

Kjer je veliko ljudi je seveda tudi veliko gibanja,

pa tudi veliko tistih, ki iščejo mir že za življenja in so v ta namen pripravljeni graditi tudi mogočne hrame. Kakorkoli, mesto je nastalo tam, kjer se še vedno steka veliko vode

in skupaj z rekami še naprej odplavlja tudi stare čase, države, bolj ali manj pomembno zgodovino

ter seveda imena vseh tistih, ki so si ga kdaj že skušali lastiti.
Tisti, ki imajo mesto radi, se očitno trudijo.

Prvikrat

A se zavedate, da nekateri pravkar začenjajo? V tem trenutku. Nam, ki smo svoj prvič morda doživeli že zdavnaj, so se ti občutki kar podrobili. In vendar, po vogalih še vedno najdemo kakšne koščke, ki dajo priokus negotovosti, tresočih se kolen in potnih prstov. Bodimo spoštljivi in prizanesljivi. Nisem še doživel mogočnega ali posebej prepričljivega začetka. Vsi imajo v sebi nekaj drobnega, zatikajočega se, celo zbeganega. Pa vendar - nad njimi plava koprena magične omame, ki ostane nad spominom še desetletja. Ali morda takrat še toliko bolj? Kdo ve zakaj? Spomin zapeče v sebi prizore in poglede, soj svetlobe ali vonj prostora, oblike ali odnose. Redko naslove ali vsebine. Ti niso pomembni, ne zarežejo tako v mehko. Ostane zgolj lastno doživljanje, obdrži se drgetajoč občutek v notranjosti, ki se ga nisi mogel otresti. Večno živ je spomin na napakico, ki je morda nihče ni niti opazil, tebi, ki si pa pilil in pilil, pa se seveda zdi strašna.
Prvi sad je prav poseben. Od nekdaj je svet in včasih je bil celo podarjen. Naj takšen tudi ostane.

Prijazni svet služabnikov …

Kako bi bilo, če bi se v tem trenutku, vsi na svetu odločili in dobesedno ubogali našega Gospoda ter začeli razmišljati samo o tem, kako bi našim soljudem, partnerjem, otrokom, sodelavcem, sosedom, znancem in neznancem, celo tistim s katerimi se morda ne pogovarjamo ali pa jih ne maramo … zgolj služili. Torej, nenadoma se, iz čistega miru, prav vsi odločimo in stopimo v službo bolj ali manj bližnjega ter mu skušamo popolnoma iskreno zgolj pomagati, delati dobro, ga v celoti upoštevati ali celo "živeti" za njega. Recimo, da zgradimo svet, v katerem bo pojem "osebna korist" postal popolnoma zavržen, zanemarjen in slej ko prej pozabljen, približno tako, kot na primer postaja pozabljena "korist skupnosti pred osebno", če je kaj takega seveda sploh kdaj obstajalo.
Kaj neki, bi se zgodilo? Morda bi svet propadel, družba ekonomsko razpadla, civilizacija zabredla v temine kaosa …? Mogoče, kaj pa vem?! Na prvi pogled, bi rekel, da skorajda ne kaže, da bi se človek spuščal v takšno tveganje, glasno razmišljam pa zaenkrat še lahko o čemer hočem.
Najprej naše družine. Kar precej bi se spremenilo. Odpadli bi, na primer vsi prepiri o tem, koliko kdo naredi ali prispeva za družino in koliko bi bil dejansko dolžan, pač po nekakšnih napisanih ali mogoče zgolj namišljeno kreativnih pravilih skupnega življenja. Preprosto ne bi imeli kaj zameriti partnerjem, saj bi se, tako kot mi, jasno, v celoti in iskreno predali želji, da bi ustregli nam in ostalim družinskim članom. Z nami bi tekmovali v tem, kdo bo, na primer: skuhal kosilo, pospravil kuhinjo, stanovanje, opral in zlikal, uredil okolico, vrt, sedel z otroki pri domačih nalogah, jih podil v kopalnico in posteljo ter jim bral pravljice, jih vozil na krožke in izlete, ne nazadnje zapravljal denar za izdatke in priboljške, varčeval za nov avto, stanovanje, hišo … Kar prelepo kajne?
Potem sledi naše gospodarstvo. Tu bi prišlo šele do velikih sprememb. Odpadli bi vsi prepiri med delavci, direktorji in predsedniki uprav ali nadzornih svetov o dobičkih, saj jih ne bi bilo. Zakaj neki? Vsi namreč delamo zato, da iskreno služimo drugim. Zase potrebujemo toliko, kolikor pač nujno potrebujemo, brez odvečnega luksuza. Kaj mi bo nov avto, saj je stari še dober? Pa tudi, če odpove, saj imam okrog sebe samo iskreno dobre ljudi; me bodo že peljali tja, kamor ne morem peš ali z vlakom. Odpadle bi bančne provizije, obresti na kredite, lahko bi, na primer kar razpustili borze. Zakaj bi špekulirali z dobički, če zanje nismo nič naredili in lahko spodobno živimo od svojega dela? Trgovci bi nam blago prodajali brez ekstra profitov. Vsi bi bili pošteni, kot otroci v zibelkah. Soljudi vendar ne smeš goljufati ali ožemati. In če pomislim še na vso policijo, varnostnike, sodišča in vojsko, ki jih ne bi bilo potrebno več vzdržati, mi pridejo skoraj solze v oči.
Poglejmo še v svet. Tu bi bilo šele zabavno. Vsi vojaki bi šli lahko lepo domov, puške in topovi pa v staro železo. Mamila bi nehali proizvajati in razpečevati, ljudem pač ne bi hotel nihče več škoditi. Prostitucije bi ne bilo več, zakaj le, saj vsi hočejo vsem samo dobro. Nikogar ne bi v nič silili, saj bi se vsi, kar sami od sebe trudili po svojih najboljših močeh. Vsi bi bili obzirni in strpni, stanovanj in avtov bi ne bilo treba zaklepati, saj nam nihče ne i hotel škoditi. Nobenih pijanih voznikov ne bi bilo na cesti, kako neki, vsem je vendar najpomembnejša varnost in dobrobit drugih.
Ah … krasni in ponižni svet, ki ga ne bo nikoli. Čisto dober za večerno premišljevanje?
Pa zaspimo v upanju, da se v neko jutro nekoč vsi prebudimo polni želje po dobrem …