"un´ trije" za otroke Angole

SPQR

Podali smo se torej v Mesto … … pa ne, da bi ga hoteli graditi ali spreminjati-, saj je bilo že zdavnaj zgrajeno, porušeno, požgano …
… in spet zgrajeno ...

… skozi stoletja so ga namreč prevzemali novi in novi vladarji, ki jim je bilo skupno le eno …
… nadvse so ljubili blišč, veličino …
…osupljive stvaritve, ki so jih naročali pri najboljših mojstrih ...

… genijalnih umetnikih ...

... starejših ... ... in novejših časov.

Sedaj ga preplavljajo mnogi …
… ki postavajo po njegovih trgih …

… kalijo njegove vode …

… se mešajo v navade meščanovi …
… kradejo čas njegovim braniteljem …
… ali zgolj prispevajo k gneči na ulicah …

Resnici na ljubo, so tujci že zelo domači … nekateri bi radi celo postali novi voditelji …
… drugi spet gostoljubno prodajajo hrano lačnim …
… ali pa se zgolj priporočajo za njihove darove …
Ne-, mi nismo imeli takšnih namenov, Mesto smo si prišli samo ogledat … ker smo pač slišali o njegovih čudovitih zakladih …
… in se prepričali, da so govorice resnične …
Še več … srečali smo tudi znanca, ki je ravno hitel po opravkih …
… seveda smo ga ustavili in pokramljali …

Ko pa nam je ura odbila …

… smo se po starih in širokih cestah …
… odpravili naprej in potem raje kar domov.
Utrujeni in prevzeti … kajpak …

Eno leto

Danes je prva obletnica. Torej-, ob 16.25, 3. julija 2008, je na jezu hidroelektrarne Blanca, ki je bila takrat v gradnji (danes je praktično dokončana), utonilo 13 ljudi.
Deset sem jih poznal po službeni poti, večino tudi osebno, človeško – poznam njihove družine, vem s čim so se ukvarjali poleg službe ali javnih funkcij, ki so jih opravljali-, velikokrat sedel z njimi za isto mizo, se pomenkoval, če sem jih slučajno srečal na cesti … njihove številke imam še vedno v pomnilniku mobilnega telefona … Z Matejo sem, po ženini strani, celo v sorodstvu ...
Bilo je bolj vroče, kot danes … z otrokoma sem se šel kopat na bazen … lep, vroč, poletni popoldan … kot nalašč za osvežitev. Ob petih je znanka, ki je bila takrat tudi na kopališču, začela čudno gledati in poslušati telefon … in potem vsi … zveze so za kakšne pol ure "mrknile" … sploh se ni dalo klicati-, ne vem …, slučajno, ali pa so vsi kar "podivjali", in se hoteli prepričati …
Nismo vedeli kdo je zraven, kdo ni … še sam sem dobil par klicev, ki so preverjali če nisem tudi jaz …
In potem … vsi so govorili samo to, nič drugega-, čisto nič … dneve in dneve, tedne … reševanje, poročila … našli so tega, pa tega …
Potem pa pogrebi, pogrebi, pogrebi … vsak dan, vsak dan … poleg službenih obveznosti povezanih z organizacijo … promet, parkirišča …
Sploh nisem razumel … kar sprejemal in nekaj počel, kar je bilo pač treba početi … nobenega razpoloženja, nobenega klepeta, nobene osebnosti … samo funkcioniranje … treba je, moramo … izredne razmere … šok …
Tiste dneve sem živel in razmišljal smrt več kot prej celo življenje … občutil sem jo ob sebi, videl kaj lahko stori … kako prekleto surovo in neusmiljeno zaseka v živo … kako kruto se naslaja nad nesmislom, katerega edini rezultat je žalost od žalosti … samo žalost-, do telesne-, ne samo duševne bolečine … razpraskano meso do kosti-, ne zaraste se nikoli več-, kvečjemu zaceli … danes je samo za-krastano …
Bilo je dolgo leto … zelo dolgo- … kot-, da ne bo nikoli minilo …

Majhne skrivnosti kuhinjskih mojstrov - to je to!

Delu čast in oblast. Mojstri so naredili svoje. Dobavljeno je bilo skoraj vse. Manjkajo še nekakšni vogalčki na coklu. Tisti, ki je risal v trgovini jih je pozabil. Poleg tega sem ves čas živel v veri, da sem kupil dva stola, pa sem samo enega. To torej še do-naročimo. Kupiti moram še luči in vrednost vsega se bo tesno približala 9.000 evrom. Res dobra kupčija - za ta denar bi dobil več kot 2.000 krepkih delavskih malic, torej bi lahko kakšnih 6 let jedel v gostilni. Je pa res, da sem tako podprl širši krog domačega gospodarstva in ne zgolj gostince. Torej, vsaj narodno-gospodarsko sem prav ravnal.
Čaka nas še naporen študij navodil za pečico, pomivalni stroj in hladilnik - ne, za hladilnik pa res ne bom bral navodil-, in potem bo napočil čas, da si pripravimo kakšno tipično slovensko kosilo ... na primer pico ...

Talíta kum

Profesor Trstenjak je nekje zapisal, da "… je bolezen mogočen pridigar, le smrt je še mogočnejša." Torej-, tisto česar nikakor ne verjamemo ljudem, bomo zelo verjetno verjeli bolezni ko potrka na vrata, če pa še ta ni dovolj, nas hladen zadah smrti prav gotovo zresni. Le, da je takrat najbrž že bolj pozno …
Prepozno je bilo tudi za Jaírovo hčer; čeprav oče, kot judovski veljak, zelo verjetno ni bil Jezusov privrženec, je vseeno prišel k njemu in ga na kolenih prosil za pomoč. Gospod je storil tisto, kar je v svojem usmiljenju in neizmerni veri edino mogel, naredil je čudež in obudil mlado življenje. Prelepa in ganljiva zgodba, ki se v našem času žal ne dogaja več. Ljudje nepreklicno umiramo; vsako sekundo umreta na svetu približno dva človeka, res pa, da se v tem času rodijo vsaj štirje. Torej življenje, kljub vsej žalosti, vseeno zmaguje.
Tudi Jaírova hči je zdaj že davno mrtva. Jezus je dobro vedel, da je telesna smrt neizogibna, da je človeku položena v zibel in vsako podaljševanje življenja je le odlaganje neodložljivega, ki gotovo nekoč ali pa že čez trenutek pride, nikakor ne bo zgrešilo naših vrat … Pa vendar je obujal, dokazoval je, da je nepremagljivo lahko premagljivo, seveda po čudežu. Po čudežu, katerega nosilec je vera, vera v obujenje, v večno življenje tudi po telesni smrti. Prinašal je upanje in dojel, da ga ljudje ne morejo sprejeti drugače kot da ga otipajo z lastnimi rokami, vidijo s svojimi očmi. Saj tega niso mogli verjeti niti dojeti, bili so vsi iz sebe … njihov "čarodej" je naredil tisto, kar se še nikoli ni zgodilo. Vse besede, ki jih je govoril, zapovedi, ki jim jih je izročal, blagri s katerimi jih je blagoslavljal-, niso dosegli njihovih src niti približno tako kot obujenje te deklice. Tako je bilo takrat in je še vedno … le, da mi živimo po času, ko se je vse to že zgodilo, ko so nekateri, ki so to izkusili to tudi povedali naprej … in naprej … in potem tudi nam, pa smo vseeno v dvomih.
In kaj zdaj mi počnemo s to veselo novico …? Iščemo zanjo razlage, študiramo medicinske in fizikalne fenomene, o katerih se bosonogemu judovskemu pridigarju, ki ga je evforična množica nosila iz kraja v kraj, najbrž niti sanjalo mi. Zato da bi dokazali davno zmoto, prevaro, privid … samo, da bi ne bilo treba verjeti. To je najhuje, kar nas v času vseh razlag lahko doleti … da moramo verjeti v čudež, da moramo verovati v nedoumljivo Božjo moč.
On je prišel med nas samo zato, da bi mi imeli vero. Nobenih načrtov ni razgrnil, ničesar ni napisal, nič ni imel v rokah, razen popolne vere v Očeta-, pa je zmogel premagati smrt … mi imamo vse drugo, pa vseeno umiramo v prazno …

Drugačni

»Ne želim živeti v družbi, ki tako sovraži. Obsojam homofobične napade. Obsojam vsakršno nasilje.«
Vsekakor se popolnoma strinjam s temeljnim sporočilom navedenega citata iz peticije proti homofobičnemu nasilju, ki sta ga, po letošnjih napadih na Paradi ponosa, objavili društvi Legebitra in Dih. Resnici na ljubo, poštenemu državljanu sploh ne kaže drugega, kot da se z navedbami strinja, ker so del univerzalnih človekovih pravic, ki so kot take, vključene tudi v Ustavo Republike Slovenije (glej 14.-19. čl.). No, če bi me kdo slučajno vprašal za mnenje, kar se seveda ne bo zgodilo, bi jaz prvi stavek zapisal drugače, ker tako kot je zveni otročje, tretjega bi pa raje postavil pred drugega.
Dogajanja, ki so bila povod za nastanek peticije so seveda ponovno priškrnila predal z večno aktualno temo, ki se po novem sicer skriva v dosjeju "drugačni", vsem pa je popolnoma jasno, da gre za homoseksualce in nekatere modernejše derivate te prastare grupacije. Da smo si takoj na jasnem-, pretepanje in celo poskus zažiganja nenasilnih civilistov ter nesmiselno uničevanje premoženja, ki smo mu bili priča, je v celoti zavrženo in gnusno ravnanje, ki ga ni mogoče opravičevati z ničemer. Policija naj storilce najde in sodišče naj jim prisodi, kar jim gre.
O smiselnosti nasilja torej ne more in ne sme biti nobene debate, lahko pa se nekoliko po-ukvarjam s samim pojavom homoseksualnosti in seveda družbenim ter mojim odnosom do njega. Dejstvo je, da nobena družbena ureditev, vsaj kolikor je meni znano, še ni podpirala spolnih odnosov med isto-spolnimi partnerji, ker za to pri tej stvari dejansko gre. Paleta uradnih, pa tudi ne-uradnih stališč zajema praktično vse možne inačice, od antičnega javnega zasmehovanja, preganjanja, srednjeveškega izobčanja, zapiranja, mučenja, pa vse do fizičnih likvidacij v času nacizma ali modernega islamizma. Vsekakor gre za pojav, ki ga torej nobena družbena ureditev ne zagovarja.
Le zakaj je tako, če je vse tako nedolžno, kot se zdi? Ja … najbrž zato, ker so v tem pojavu prepoznali določeno stopnjo družbene škodljivosti. Teh stališč si ne znam tolmačiti drugače, kot tako, da je družba, pa naj bo civilna ali oblastna spoznala takšna razmerja za družbeno nekoristna in usmerjena zgolj v neodgovorno uživaštvo. Takšna razmerja že genetsko ne morejo prispevati k družbeni ali zgolj človeški reprodukciji, ker so načeloma brez potomstva. Z napredkom medicinske tehnike so seveda tudi te ovire, vsaj pri ženskih zvezah rešljive, še vedno pa je zelo vprašljivo funkcioniranje takšnih "družin" v realnem socialnem okolju in morebitnih posledicah za otroke.
Dovolim, da mi kdo kaj reče o čustveni povezanosti, globokem razumevanju, iskrenem prijateljstvu ali veliki privrženosti med moškimi oziroma ženskami in pripravljen sem se z vsem strinjati. Popolnoma razumem tudi, da nekateri moški pač ne marajo žensk in obratno, se jih morda celo bojijo in se dosti bolje počutijo v isto-spolni družbi ali celo sami. Tudi tu me pravzaprav nič ne moti. Razumeti sem pripravljen celo to, da se dva moška ali dve ženski (zaradi mene lahko tudi več) odločita živeti skupaj in to zvezo želita legalizirati. Navsezadnje … tudi prav, če verjamejo, da bodo tako srečnejši.
Nikakor pa ne morem razumeti enega … in sicer, tako očitne potrebe po javnem razkazovanju takšnih nagnjenj. Če je javno razkazovanje vsakršnih seksualnih nagnjenj splošno družbeno razglašeno za neokusno ali celo kaznivo, potem res ne razumem homoseksualcev s čim lahko opravičujejo organiziranje javnih manifestacij, na katerih zgolj poudarjajo in nazorno pokažejo svojo drugačno spolno usmerjenost. Resnično ne zmorem takšnega ravnanja razumeti drugače, kot provociranje in pozerstvo, ker "smo pač skupaj močnejši in si upamo nekaj", kar si drugi menda ne, pa čeprav bi mogoče "ti drugi" upali še kaj več, pa se jim ne zdi smiselno kazati. Meni osebno se sama homoseksualnost ne zdi toliko deviantna, problematična ali masovna, da bi se splačalo z njo posebej ukvarjati, izrazito škodljivo se mi zdi pa izpostavljanje, ki nujno vodi k reakcijam, za katere pa seveda nihče ne more garantirati, da bodo vedno le strpne. Resnici na ljubo lahko le največji naivneži pričakujejo, da se ob odkritemu propagiranju nečesa, kar je stoletja preganjano ali prepovedovano, ne bo zgodil kakšen eksces. Če sem iskren, se s takšno manifestacijo še nisem srečal-, v mojem kraju jih hvalabogu zaenkrat še ne organizirajo, pa tudi ne vem kam naj bi se obrnil, če bi slučajno naletel nanjo.
Ni mi jasno, kaj bi gospe in gospodje dejansko radi dokazali s tem. To, da so drugačni? Saj to vemo vsi tudi brez parad. Ne vem … mogoče bo svet celo kdaj uniseksualen. Sam v kaj takega sicer dvomim in tudi dočakal tega prav gotovo ne bom, kot tudi tisti ne, ki so nocoj paradirali.
Mogoče bi pa do takrat tudi oni le še skušali nekoliko potrpeti in svoje spolno življenje živeti tako kot velika večina drugih … za začetek kar v svojih spalnicah.

Primerno udomačen jedilnik

Prebral sem-, kako naj bi sicer vedel, da izmed 200.000 divjih rastlinskih vrst, kolikor jih menda premore ta svet, ljudje jemo le nekaj tisoč in samo nekaj sto smo jih tudi bolj ali manj udomačili. Le ducat od teh prinese 80% letne tonaže vseh poljščin v sodobnem svetu in samo pet vrst žit (pšenica, koruza, riž, ječmen in sirek) daje več kot polovico kalorij, ki jih prebivalstvo sveta zaužije. Skratka, večino prehrambenih potreb človeštva zadovoljuje pet vrst udomačenih rastlin o katerih še pred 10.000 leti ni bilo ne duha in ne sluha. Do poglavja o udomačenih živalih, s katerimi si človeštvo krije beljakovinske potrebe še nisem prišel, predvidevam pa, da je ožji izbor zmagovalcev prav tako sorazmerno skromen. Kar neverjetno se mi zdi s kako bornim izborom osnovnih živil, med tolikim bogastvom flore in favne s katerim si delimo svet, je človeštvo preživelo, pa ne samo preživelo, tudi izjemno zraslo, se ojačalo in žal tudi odebelilo. Za moje pojme je naravnost fantastično, da je približno 400 generacijam poljedelcev iz 56 vrst trav z velikimi semeni, uspelo vzgojiti-, na primer današnjo pšenico. In vse to zgolj s truda-polnim delom, skrbnim opazovanjem ter stalnim zbiranjem najboljših zrn za seme. Žetev za žetvijo, generacija za generacijo … Koliko znanja, skrbnosti in truda je v ponudbi, ki nam je danes na voljo in kako malo se ob tem zavedamo krute in dolgotrajne vojne, ki jo človeštvo bije proti lakoti? Če razmišljamo na tak način, potem ne moremo ugotoviti drugega, kakor da so današnje strogo začrtane meje nacionalnih držav zgolj nesmiselna modna muha v deset-tisočletni zgodovini stalnega naseljevanja ter prehranjevanja človeštva z udomačenimi vrstami.
Nekoč so že osvajali svet tisti, ki so znali pridelati viške kakovostne hrane in ob tem najti še čas za napredno organiziranje družbe. Prepričan sem, da bo človeštvo v prihodnosti spet spoznalo, da je proizvodnja hrane dejansko edina, ki se ne sme ustaviti. Temu je še vedno vse podvrženo, vendar se danes to zavedno ali nezavedno-, pozablja. Proizvodnja hrane je ostala le tiha scenografija podeželskih krajev, ki se vse bolj umika iz polja razumevanja velike večine današnjih jedcev.
Kmečka "romantika", ki se zdaj kaže na etnografskih prireditvah in restavrira v muzejih, ni nekaj, kar je v svojem izvoru namenjeno kratkočasju ali zabavi. Košnja, žetev, paša, trgatev, koline, … so zgolj posamezne zmage, ki jih je kmet čez leto do-bojeval v neizprosni vojni za hrano. Tega ni počel zato, ker bi se zgolj rad gibal v naravi ampak, ker je razumel in generacijsko podedoval, osnovo za preživetje v dobesednem smislu. Zavedati se je treba, da so tako kakor so udomačili rastline in živali, ljudje udomačili tudi svoje značaje. Iz lovcev in nabiralcev, ki so bili sposobni v stalnem oprezanju prehoditi kilometre divjine, so se pre-vzgojili v delavce, ki so se zmogli ure in ure v vetru, mrazu in vročini sklanjati nad zemljo.
Za poljedelca je bila vsaka uspešna žetev praznik … nam je danes vse to samo po sebi umevno. Naši značaji in telesa so še vedno prilagojeni vsakdanjemu in vsakoletnemu delovnemu ritmu pridelave hrane-, pa nam je od tega dejansko ostala samo še hoja po supermarketih in polnjenje oziroma praznjenje hladilnikov.
Ne vem … po svoje je dobro … in ni. Zelo hitro smo napredovali nekam, kjer še nismo bili …
Kdo ve, če le nismo preveč pohiteli?