Camorra

Nekaj najbolj obupnega, kar se lahko narodu zgodi, je pokvarjen vladar in “zlizana” politika. Zlizana v tem smislu, da si ne gleda več navzkrižno pod prste ampak se zaplete v mrežo uslug in dolgov, da morebitnih kolegialnih ali celo sorodstvenih povezav niti ne omenjamo. Takšna mreža, ena ali več, če je seveda dovolj gosta, zastrupi še tako plodno okolje in ga naredi tako negibnega, da postane nasprotje tistega, kar je njegovo poslanstvo. V primeru politike torej varovanje pravičnih družbenih odnosov in spodbujanje napredka nekega naroda.
Žalostno dejstvo je da je vsaka realna oblastna struktura nekoliko pokvarljiva in politika, kot reprezentativni izvleček narodovega jedra, vedno nekoliko povezana. Ampak tako pač je.
Gre torej za vprašanje mere in meje. Ti pa sta funkciji časa in prostora. In pri nas so časi zelo primerni, naš prostor je pa itak vedno na voljo stremuhom za eksperimentiranje.
Po včerajšnjem NPU spektaklu sem prišel na idejo, da bi morda stopnjo pretresenosti slovenske politične scene lahko tudi kvantitativno precizirali. In sicer po lestvici, ki bi jo razdelili na nekaj stopenj, recimo v odvisnosti od pogostosti pojavljanj Aleksandra Čeferina v terminu dnevnika na nacionalni teve. Torej, pretresenost politike “po Čeferinu”. Gospod je namreč, poleg fotografov, postal del obvezne scenografije, ki spremlja težave naših politikov, pa naj gre za zaslišanja pred parlamentarnimi komisijami ali pa prave pravcate privedbe (beri: aretacije).
Kakorkoli, sedanje politično stanje bi verjetno zavzelo zavidljivo visoko mesto na takšni ali drugačni lestvici.
Seveda, pa je pretresenost politikov še vedno nižja od tiste, ki jo ta trenutek doživljajo zadnji neandertalci, ki še verjamejo v vsaj načelno poštenost parlamentarne demokracije.
Meni osebno se recimo sploh ne zdi noben problem če burja odnese Prijatelja, Pogačnika, Plemenitega in še koga. Kaj me briga zanje? Tako dobrih predstavnikov ljudstva ali ministrov se najbrž ne manjka. Bolj me jezi dejstvo, da se ljudje, ki očitno in že dolgo prakticirajo filozofijo mafijskih ali, če hočete lepše, zavarovalniških klanov, v javnem prostoru sploh uspejo plasirati na pozicije, ki jih niso vredni.
Bolj kot odstranitev kriminalcev s položajev javnega zaupanja, me zanima: Kako so se tam sploh znašli, če imamo nekakšno demokratično možnost izbire in široko paleto institucij, ki “kao” skrbijo za pravičnost & poštenost? Bolj kot sama operacija mozoljca na obrazu, me zanima: Zakaj ga nimam recimo raje na riti, če že lahko izbiram?
Nekaj ne štima! Mislim, da se je naš politični sistem iz prve polovice 20. stoletja, ki ga imamo, že malček usmradil.
Za začetek bi morda predlagal, da se ministri, sekretarji in poslanci, slej ko prej pa tudi župani morda raje izbirajo kar z javnimi razpisi in ne na osnovi aritmetičnih inovacij, s katerimi delijo rezultate volitev (beri: posledice vložkov korupcijskega denarja v predvolilne kampanije).
Slabše zaradi tega ne more biti. Več možnosti bi bilo, da bi na na položaje prišli strokovni ljudje z realnimi referencami, ki bi se jih dalo tudi transparentno ocenjevati.

Mimo politike se najbrž res ne da živeti, brez politikov pa bi se mogoče celo dalo.

Vsaj poskusili bi lahko.