torek, 29. marec 2011

Češnjev cvet z nekoliko staljeno sredico

Človeštvo je pri miroljubni uporabi jedrske energije trenutno nekje v bakreni ali kvečjemu morda v železni dobi. Kamena je že minila, moderna pa je še vedno položena v prihodnost. Tehnologija na osnovi katere delujejo nuklearne elektrarne je visoko dovršena, očitno pa je vsa ostala, tudi varnostna tehnika, ki spremlja "kurjenje" in vrtenje generatorjev, vprašljiva tako, da je življenje s takšnimi objekti še najbolj podobno vožnji z motorjem brez čelade. Motor je v tem primeru navit in potegne ko' strela, vožnja je krasna in z njo nimaš nobenih težav … seveda dokler ne padeš ...
Japonski jedrski kompleks Fukushima Daiichi je bil po izhodni električni moči drugi na svetu. Resnično spoštovanja vreden objekt z zmogljivostjo, ki bi zadoščala za elektro-oskrbo dveh takšnih držav kot je Slovenija. Zdaj ni več. Zdaj je to največji jedrski problem na svetu. Ob nedavni nesreči se je izkazalo, da je mogočni sistem zelo, zelo ranljiv, skorajda porcelansko krhek. Morje, ta vztrajni rušitelj vsega stoječega, ga je uničilo v nekaj minutah. V bistvu se ni zgodilo prav nič strašnega, le voda je zalila vse skupaj in se potem spet umaknila. Elektrarno je dejansko zgolj poplavilo, ni je morda porušilo ali odneslo, samo zalilo ji je kleti. In to je bilo očitno dovolj, da je eden najmočnejših virov energije, kar jih je človek kdaj postavil, klavrno pregorel in začel zastrupljati svojo okolico.
Upravljavci sistema in državno vodstvo bi zdaj (prej pa očitno ne?) seveda naredili vse, da bi preprečili večanje že tako velikanske škode in njene pogubne vplive na okolje. V samurajskem duhu so se lotili samomorilskih ali morda zgolj gasilskih podvigov, ki pa očitno niso dali pravega rezultata. Rekli bi lahko, da je duh pobegnil iz steklenice in nazaj ne bo šel več.
Nemoč ob tragediji, ki je prizadela te kraje je neznosna, še obupnejše pa je razmišljanje o tem, kako malo je treba, da se višek neke vrhunske tehnologije sesuje kakor hišica iz kart.
Seveda je tragedija poslala zelo močan opozorilni signal vsem nuklearnim kmetovalcem širom sveta in nekateri so to opozorilo vzeli celo resno. Pri tem se mi zdi zelo zanimiva slovenska reakcija. Naša nuklearka se je zaustavila, uradno sicer zaradi napak v omrežju, če pa preberemo obvestilo za javnost ugotovimo, da se je kar naenkrat pojavilo precej tega še za "porihtat" zraven. Tako je zdaj že skoraj cel teden vse tiho in očitno se še prav nič ne mudi, kar me resnično čudi, glede na to, da nuklearka dnevno proizvede za dobrega pol milijona evrov elektrike in so običajne zaustavitve zgolj nekaj-urne. Kakorkoli, mojstri naj si le vzamejo čas in temeljito pregledajo mlinček, šefi pa razmislijo, kaj bi se zgodilo, če bi recimo zalilo kleti našega atomskega gašperčka.
Popolnoma razumljivo je, da so japonske radioaktivne alarme, še posebej navdušeno pozdravili tisti, ki bi radi videli svet brez jedrskih elektrarn. V Nemčiji bodo očitno celo pospešili padec vladajoče garniture. Takšen, brezjedrski razplet bi bil dolgoročno najbrž celo dober in osebno ne bi imel nič proti njemu, vseeno pa tako gladko le ne bo šlo. Niti na Japonskem, niti drugje. Na svetu namreč trenutno deluje 436 jedrskih reaktorjev, ki pokrijejo 13-14% potreb po električni energiji in približno takšen delež velja tudi za Slovenijo. Tako velikega izpada si seveda ni mogoče kar takoj privoščiti, dolgoročni razmisleki pa so popolnoma na mestu. Žal pa so tudi ti praktično nesmiselni, če se z njimi ukvarja samo nekaj držav, ker posledice tovrstnih nesreč, v večji ali manjši meri vedno prizadenejo več držav. Da bi se svet poenotil proti gradnji jedrskih elektrarn je verjetno čista utopija, lahko bi se pa poenotil vsaj v varnostnih standardih, ki bi jih novi objekti morali izpolnjevati.
Dejstvo je, da energetske potrebe sveta eksponencialno naraščajo, vsekakor hitreje kot populacija, ker se istočasno dviga tudi standard in s tem potrebe po gradnji novih objektov. Umeščanje le teh, pa postaja pri nas, verjetno pa tudi drugje, nacionalni šport s katerim se ukvarja staro in mlado. Pa naj gre za vetrnice, hidro-elektrarne, termoelektrarne, daljnovode ali pa recimo novi blok nuklearke, ki se bo po teh dogodkih verjetno preselil v oblake, nenazadnje pa sodijo v isti koš tudi odlagališče radioaktivnih odpadkov, sanacije rudarskih območij, plinski terminali, plinovodi in verjeli ali ne, celo foto-voltaika ni za vse primerna …
Problematiko umeščanja teh objektov vedno spremljajo izredno polemična, včasih absurdna in popolnoma nasprotujoča si stališča, seveda pa vsi radi prižgemo luč, vklopimo grelec in pritisnemo tipko na televizorju. Dejstvo je, da se na tem področju z radikalnimi stališči in zaostrovanjem ne bo rešilo nič, ne pri nas in ne drugje, energetika je pač servis in sestavni del splošnega družbenega napredka in te objekte bo pač treba tako in drugače sprejeti v svoja okolja ter se navaditi na njihov obstoj.
Nikakor pa nismo prezahtevni, če od tistih, ki upravljajo, vzdržujejo ali gradijo te objekte zahtevamo, da temeljito opravijo svoje in iz naših prispevkov dobro plačano delo … dragi moji, glejte poročila in razmišljajte, razmišljajte … zdaj je še čas za to.

ponedeljek, 28. marec 2011

"Ali je Gospod med nami ali ne?" (2 Mz 17,7b)

To se ljudje sprašujemo že od nekdaj. Verni in neverni. Saj v bistvu ni prave razlike, verni pač priznavamo da nekaj verujemo, neverni pa ne. Verujejo pa vseeno. Pač v nekaj drugega …
O veri vernih se da prebrati in slišati marsikaj, vsekakor več kakor o veri nevernih.
Kakšna pa je pravzaprav ta vera nevernih?
Dejstvo je, da neverni, v povprečju ne razmišljajo nič manj in nič slabše kot verni. Tudi če so prepričani, da Boga ni, si v življenju prav tako postavljajo mejnike. Dajejo mesto družini, soljudem ter zelo verjetno tudi narodu in tradiciji. Imajo torej stališča, mišljenja in okvirje, znotraj katerih sestavljajo mozaike svojih življenj. Tako kot vsi ostali, le da svojega obstoja, lastnih sposobnosti in pojava okoliščin, ki tako zlahka spremenijo eno in drugo, ne povezujejo z nečim izven njih ali tega sveta. Vse kar je, štejejo za kroge na vodi realnega časa in ne morda za dotike večnosti. Na kratko bi rekel, da jih dejansko moti le besedica Bog, z vsem ostalim se pa morda celo strinjajo.
Takšen odnos do stvarstva je še najbolj podoben gledanju televizije. Vsi jo gledamo, vsaj kdaj pa kdaj, vendar le malokdo razmišlja ali resnično ve, kako deluje. Vemo za žice, elektronska vezja in ekran a le redko nam pride na misel, da je aparat dejansko le skupek prepoznanih in obvladanih naravnih pojavov. Prav ti delujejo popolnoma enako na zemlji in nebu kakor tudi v televizijskem aparatu ali pa tej črni škatli, ki prede ob mojih nogah medtem ko tipkam. Isti principi, vzročnosti in posledice spreminjajo vreme, povzročajo potrese, bliskanje, grmenje, menjavo dneva in noči ter vse kar sploh je in tudi to, da to lahko celo zaznam in razumem. Misel, katero besedo naj uporabim je dejansko iz iste snovi kot stroj, ki na zaslonu izpiše črko v besedi. Razlika je le v tem, da smo možgane, zavest, razum in tudi dušo prejeli, elektronsko vezje pa se v naravi ne sestavi samo ampak šele po milijonih let evolucije in tisočih generacij, ki so se učile od predhodnih in znanje nenehno dograjevale ter prenašale naprej.
Za tistega, ki ne veruje je vse to zgolj posledica zaporedja naključij, ki se svetu dogajajo že milijone let. V ta naključja ne kaže dvomiti, še zlasti zato ne, ker so prav tako naravni pojav. Namreč, da se nekaj lahko zgodi naključno moraš razpolagati s paleto drugačnih možnosti in z okoliščinami, ki dovoljujejo različne razplete. Kako pa prideš do teh možnosti? Morda tudi po naključju? Dvomim.
Verjetno mi je lažje verjeti, da se vsaj na videz, v meni trenutno skriva zmagovalna kombinacija genov, ki sem jih podedoval od prednikov, kakor razumeti, da so prav ti dolgoročno morda obsojeni na propad. Kdo mi pa lahko, na primer, po teoriji naključja ali katerikoli drugi, zagotovi, da se sedanja zmagovalna kombinacija, morda čez sto generacij ali že prej, ne bo izkazala za evolucijsko zablodo, ki bo izginila iz obličja zemlje. Povsem lahko se zgodi, da bodo "nevemkakšno" katastrofo preživeli samo tisti z genetskimi mutacijami, za katere danes še niti ne vedo, da jih imajo. Pa ne recite, da si izmišljam, dejstvo je, da so v bridki zgodovini resne epidemije preživeli tisti, ki so imeli višjo stopnjo naravne odpornosti, za katero pa večinoma sami niso storili prav nič. Znanka mi je pripovedovala o deklici, ki se obkrožena z bolnimi otroci, nikakor ne okuži z vodenimi kozami in zanimivo, da jih tudi njena mama ni nikoli dobila. Če bi bila ta bolezen smrtonosna bi takšni ljudje verjetno preživeli, drugi pa morda ne.
Rešitev se ne pojavi nikoli pred problemom. Lahko se je strinjati z naključji v razvoju, kaj pa smer teka življenja in preživetja? Kdo se tu odloča med možnostmi?
Ne morem razumeti, da je lahko preživetje močnejše od umiranja. Okrog vsega kar živi, je vsak trenutek neizmerno več tistega kar ne, ali je že mrtvo ali pa le zamrznjeno v negibnosti.
Življenje se pojavi in utripa kot mlado srce. Le kratek čas – prej ga sploh ni bilo in potem spet ne.
Kdo lahko zgolj naključju pripiše princip preživetja, ki je po vseh teorijah, za katere sem kdaj slišal definitivno obsojen na propad. Zakaj bi se potem sploh pojavilo, če je tako popolnoma nesmiselno? Če stvarstvu ali vsemu kar sploh je, vzameš Boga, mu vzameš smisel. Če je tako, smo se mi, ki živimo, dejansko le nesmiselno izgubili na neki nesmiselni poti. Pot je izgubljena, vendar se je niti ne splača iskati, ker tako ali tako ne pelje nikamor.
Vernikom pri takšnem razmišljanju nekaj zmanjka. Stvarstvo je preprosto preveč racionalno, da bi ustvarjalo nekaj, na eni strani tako zapletenega in dodelanega, na drugi pa torej tako nesmiselnega, kot je življenje. To je preprosto preveč izjemno in enkratno, da bi nastalo le kot naključni in brezciljni vrtinec v nekem prostor-časovnem tolmunu, ki ga vodna masa iztisne iz sebe, ko se potok z brzice začne ponovno drenjati v strugo.
Zame je dokaz, da je Gospod resnično med nami že samo dejstvo, da o tem sploh razmišljamo. Da sploh lahko vprašamo tisto, kar so vprašali Izraelci v trenutkih obupa. Zakaj bi se protoplazma sploh odločila razmišljati o nečem česar ne zaznava in za kar, vsaj na videz ni nobene potrebe? Po teoriji naključij, mi res ne bi bilo treba razmišljati o ničemer drugem kot zgolj o tistem, kar potrebujem za tolažbo lastnega telesa? Zakaj bi torej sploh začutil potrebo, da je lahko še kaj drugega, kot le materija? Naravni pojavi tega ne zahtevajo. Pač so, kakršni so …
Najbrž je ravno ta, v podzavest zapečena nevednost neke vrste Božji dar, ki ga je človeštvo prejelo za popotnico. Dar dvoma o dokončni resničnosti in večnega spraševanja po vsebini. To je malha, ki so jo Izraelci v jezi skušali zapolniti in jo vsi mi, tako ali drugače, zapolnjujemo še vedno.
Ko smo jo dobili je bila skoraj prazna, bojim se, da je zdaj v njej še manj …

sobota, 26. marec 2011

¡No pasarán!


Za Slovensko zunanjo politiko je značilno, da bi bili rada v dobrih odnosih z vsem svetom. To je najbrž, glede na majhno nacionalno težo, povsem logično, vendar včasih žal nedosledno, glede na načelna stališča s katerimi se tako radi šopirimo in družbi s katero, vsaj načelno, prijateljujemo. Retorika s katero se pojavljamo v mednarodni javnosti je približno takšna, kot je bila v jugoslovanskih časih, ko je legendarni Budimir Lončar svetu prodajal naša "neuvrščena" stališča. Jugoslavija se nam je zdela takrat zunanje-politično superiorna, vzbujali so nam občutek, da ima naše mnenje neko mednarodno težo. Seveda so nam v resnici verjetno vsi le strahoma prikimavali in se nam umikali kot kakšnemu pijanemu nasilnežu. Zgodovina je namreč Evropo in svet naučila, da iz Balkana pridejo v glavnem samo težave, zato so nam raje dali prav, kot da bi se prepirali z nami. Zanimivo, da diktatorji po določenem (okrog 20 let?) času na oblasti, začutijo potrebo po tem, da bi začeli soliti pamet še ostalemu svetu in se mu ponujati za zveličarja. Resnični interesi so običajno seveda dosti bolj pritlehni, vendar se je to dogajalo tako Titu kot Gadafiju, pa še marsikomu drugemu …
Trenutno so časi drugačni. Nekdanje velesile imajo dovolj dela z reševanjem lastnih težav in svet postaja vse bolj podoben ulici v kateri moraš, hočeš ali nočeš, živeti s svojimi sosedi in skupnimi uličnimi problemi. Vsekakor so floskule o političnem dialogu z globalnimi gangsterji tipa Gadafi, zastarele in namenjene kvečjemu lastni javnosti. Danes se tudi mednarodne zadeve najprej vodijo operativno in šele nato načelno. Načelno se je politiziralo v časih hladne vojne, ko se je vedelo kdo so šefi ni se pa točno vedelo, kaj bi radi, danes se sicer ne ve več natančno kdo šefuje, ve pa se, da vsi skupaj potrebujemo red in mir v svetu. Za tega se moramo pa vsaj malce čutiti odgovorne tudi mi.
Seveda je jasno, da ni pravične vojne, neizprosno dejstvo pa je da vojne še vedno so in če se naši "prijatelji" končno odločijo, da bodo pospešili stvari v smeri varovanja prebivalstva neke države pred lastnimi pokvarjenci, potem pač ne kaže drugega kot pohvaliti odločitev in ponuditi vso podporo. Pri nas je očitno tudi to lahko problem, čeprav na drugi strani zvesto sodelujemo na nekaterih drugih koncih sveta, kjer prav tako nimamo kaj iskati.
Je čas za mir in je čas za akcijo. Zdaj je očitno v Libiji čas za akcijo, le da smo mi pod mamino kiklo.
Zanimivo bi bilo slišati mnenje komandanta Franca Rozmana Staneta, ki naj bi se ga spominjali ob 20-ti obletnici slovenske države in ki je bil, med drugim, tudi španski borec. Če kdo ne ve kaj je bilo to, naj mu razložim, da so bili španski borci tisti, ki so se vmešali v špansko državljansko vojno.
To je bilo pa seveda nekaj povsem drugega kot zdaj Libija … tu namreč ni komunistov …

četrtek, 24. marec 2011

Nevedne učiti ali drugo duhovno delo usmiljenja

Nevednosti sta dveh vrst: nehotena in hotena. Razlika je bistvena.
Za nehoteno si nismo krivi, ker je pač del naše narave. Podvrženi smo ji. Imamo jo v genih in sestavlja naše osebno okolje.
V bistvu smo bili spočeti, rojeni in odrasli v nevednosti.
Šele ko se jo trudimo premagati postanemo prištevni in odgovorni. Prištevnosti in odgovornosti se je treba učiti. Rodiš se neveden, torej tudi neprišteven in neodgovoren.
Ko odrasteš, se tega znebiš. Če se …?
Pri učenju ti morajo pomagati drugi. Sam se ne moreš učiti. Morajo ti dati zgled ali vsaj razložiti. Če tega ne storijo, ne moreš spoznati in ostaneš neveden.
Tudi če se sam ne trudiš, ostaneš neveden. Vendar je takšna nevednost hotena in si zanjo odgovoren.

Vsaka nevednost je slaba in človeka lahko zapelje v zmotne sodbe.
Zmotne sodbe so greh in velika nevarnost. Za vse.
Če je nevednost hotena prihaja iz zakrknjenega srca in vodi v smrtni greh.
To so lahko hude reči.
Zdaj to veš in poduči še druge.

torek, 22. marec 2011

Ljudi imamo tudi zelo radi, vendar so nekateri precej žilavi …

Pisala mi je gospa Zaiton Sidek, ki je sicer ne poznam, vendar sem očitno tudi v daljni Maleziji zaslovel kot poštenjak in človekoljub. Gospa je torej slišala zame in med sedmimi milijardami ljudi izbrala ravno mene, da bi me zaprosila za pomoč. Njena zgodba je v bistvu žalostna.
Gre za to, da je njen pokojni mož Anuar Sidek, sicer uslužbenec malezijske ambasade v Združenem Kraljestvu, pred smrtjo deponiral 5 milijonov dolarjev na neki banki v Londonu.
Gospa je brez otrok in ima raka ter še približno tri mesece življenja.
Njena srčna želja je spoznati zaupanja vredno osebo, ki bi upravljala to premoženje v korist sirot, ubogih, vdov in predvsem invalidnih oseb. Ker se zaveda, da je to zahtevna naloga, je pripravljena dobrotniku za osebno rabo nameniti 30% zneska.
Rada bi, da bi bil ta denar resnično porabljen v dobrobit človeštva in ne zapravljen.
Gospa me vabi, da jo obiščem v Maleziji ali Londonu, da se osebno dogovoriva o podrobnostih nakazila.
Takole piše:

My Beloved Trusted Friend ,
I am Mrs Zaiton Sidek, I am married to Mr Anuar Sidek who worked with Malaysian Embassy in United Kingdom for eleven years before he died in the year 2009.
We were married for nine years without a child. He died after a brief illness that lasted for only four days. Before his death we were both kind and generous to mankind. Since his death I decided not to re-marry or get a child outside my matrimonial home. When my late husband was alive he deposited the sum of $5Million (Five Million U.S.Dollars) with a Finance firm in London.
Even though i was sick but to my greatest surprise last week when i went for medical diagnosis and checkup perhaps my Doctor told me that I may not last for the next three months due to cancer problem.
Having known my condition after much prayers I decided to donate this funds to a good organisation or a compassionate individual irrespective of the religion or denomination that will utilize this money for the helping the mankind in the way I am going to instruct here in. I want you to use this to funds for motherless, orphanages, less privilleged, widows and the handicapped people in way of propagating the desire of my late husband inspiration to ensure that mankind is helped and cared for especially the handicapped. I know too well that it is a great task that is why i set 30% of the total money for you for personal use. The Bible made us to understand that Blessed are the hands that giveth than the one receiveth, even natural law made it clear too.
I took this decision because I dont have any child that will inherit this money and my husband relatives cannot abide to this instructions moreso they will inherit the landed properties and other valuables, I dont want my husbands hard earned money to be miss used in a way he did not wish it to be.
I dont want in a situation where this money will be used in lavish way instead of using it in inspirations of helping mankind, hence is therefore for taking this bold decision. I am not afraid of death hence I know where I am going. I know that I am going to be in the bossom of the Lord. Exodus 14 VS 14 says that the lord will fight my case and I shall hold my peace. I may not need much telephone calls unless on appointments in this regard because of my health, and because of the presence of my husbands relatives around me always. I dont want them to know about this development. With God all things are possible. As soon as I receive your reply my lawyer will contact you.
Please make haste to visit me in London and I will also issue you a letter of authority that will empower you as the original- beneficiary of this fund. I need your prayers always because the lord is my shephard. My happiness is that I lived a life of a worthy Christian. Whoever that wants to serve the Lord most serve him in spirit and truth. Please always be prayerful all through your life.
Please assure me that you will act accordingly as I stated herein. note, this most be kept confidentially from eyes and hears of my husband family. You will not do any expenses from your pocket. I will get loan from American or UK Finance firm. Please all arrangements have been made to take loan of £50,000.00
Please you will be expected to visit me in London or Malaysia by this coming week for us to start the transfer of the fund to your bank account after due knowing each other and good understanding.
Reply me and Remain blessed in the name of the Lord.
My regards
Mrs Zaiton Sidek,
Phone: +447924503270
Email: sidekzaiton@yahoo.com.my

Takšnega pisma seveda ne moreš kar spregledati in počaščen s takšnim zaupanjem sem gospe odpisal naj mi napiše kaj več o tem dogovoru.
Kmalu sem dobil odgovor in iz njega je razvidno, da mi dobrotnica najprej namerava urediti posojilo 50.000 angleških funtov za stroške.
Pismu je bila pripeta tudi fotografija gospe Sidek in njenega pokojnega moža, v nadaljevanju pa me prosi še naj kontaktiram njenega odvetnika in ji pošljem svoj polni profil:

My Beloved Trusted Friend Robert Kaše,
Please I should trust you to the fullness as God cannot lie because he is the person that inspired me to choose you for the project and I will want you to do this work of God on your own even it means you intiating a foundation on my name. Please assure me that you will act accordingly as I stated herein. Please note, this most be kept confidentially from eyes and hearing of people or my husbands family.
Please I will give you enough time to make arrangement conveniently to meet with me here. Let us get the loan first and after the loan we will have enough money at hand to do your travelling expenses and the transaction expenses. Arrangements have been made by me to get loan of £50,000.00 which is equal to $78,107.00 USD for all the expenses of this transaction. The loan will wired and send to your bank account from the loan company in London. Please you will do all the transaction expenses from there.You will be expected to visite me in London within the this month for us to have a good agreement on the fund and have due knowledge of each other and having good undestanding as well but if you cannot travel and come down here let me know as well so that we adhere to that.
Please the finance firm will contact you soon for the proccessing of the loan as your name particulars have been given to them over there in MALAYSIA office and LONDON office repectively. The loan will be send to your bank account first as to enable you do all the requiring expenses.
I will be giving out one of my husband houses for colleteral security to get the loan. please what is needed from you is trust and corperation. Please you will assure me that you will not use the loan which we will be sent to your account for any other transaction or for your personal uses.
Please contact and forward your information to my lawyer. My lawyer BARR. BRINSLEY DAVIDSON on email address brinsleydavidson@rocketmail.com
an international lawyer and will contact you when he is back in London as he is on business trip out of United Kingdom unless if i can get him on his international line. Please reply and send to me any form of your identification with full profile and other vital information including your direct phone and also follow my lawyer instructions and obey his directive so that we make success in this transaction.
Reply me and Remain blessed in the name of the Lord.
Please confirm and reply this mail.
My regards
Mrs Zaiton Sidek

Tudi na to pismo sem se takoj odzval, gospe Sidek pisal da lahko moj polni profil najde na FB ter prosil njenega odvetnika, če mi lahko poda kaj več informacij o tej zadevi.
Sledil je odgovor finančne inštitucije iz katerega je razvidno, da bom posojilo prejel v treh obrokih, vendar moram najprej nakazati 1750 funtov za ureditev posojilne dokumentacije, in sicer na račun gospoda Georga Martinsa:

Ref: 071/27/VOL/LO/IV/11
MRS SIDEK ZAITON LOAN TRANSACTION
Attention: Mrs Sidek Zaiton Trustee/Partner,
I am contacting you on the recommendation of MRS SIDEK ZAITON who introduced you to this firm as her Trustee /PARTNER.
The total loan of £50,000.00 will be given in three part and the loan transaction is for MRS SIDEK ZAITON who will be given her valued property as collateral security and have promised to refund the loan in a document which will be signed and sealed by our legal department upon the payment of the loan document logistics/procurement fee of £1750.00 This documents procurement fee must be paid only to the Accountant here in London Office through western union money transfer or to the bank account as directed by the firm.
The disbursement department will send you three checks or will make a wire transfer of the total loan fund of £50,000.00 into any of your receiving bank account as MRS SIDEK ZAITON/Trustee/Partner.
As soon as we confirms that you have paid the £1750.00 loan documents logistics/procurement fee with and file in documents of the collateral security to the MALAYSIA HOUSING AUTHORITIES. Our firm will instructed our disbursement officer to wire the loan fund into any of your receiving Bank Account submitted to us as the Trustee/Partner of Beneficary of the loan MRS SIDEK ZAITON.
You are required to make the payment of loan procurement through western union money transfer or moneygram transfer with the below inforamtion. Please send the money for loan document logistics/procurement fee to this Name and forward to me the payment details.
NAME OF THE RECEIVER. MR GEORGE MARTINS
DESTINATION; LONDON UNITED KINGDOM.
Please kindly Reconfirm your Full names, Mailling Address, Contact Phone and you should give us your Bank account and Bank address where the fund will be transfer to, for us to make smooth transfer direct to your bank .
Thanks for your co-operation.
Mr.Lawrence B Brown (Director of Operation)
Property & Bridging Finance from Commercial Acceptances
Commercial Acceptances Ltd
100 George Street
London W1U 8NU UNITED KINGDOM

V veliki želji, da bi se čimprej pridružil tako plemeniti akciji sem nemudoma odgovoril, da mi naj posredujejo natančnejše informacije na kakšen način lahko nakažem teh 1750 funtov.
Odgovora še nisem prejel, zdaj pa ne vem kaj je narobe … odzval sem se takoj in z veliko dobre volje, da bi izpolnil plemenito željo gospe Sidek, pa res ne vem kako naprej.
Zato sem se odločil, da napišem blog o tem in poprosim za pomoč Vas spoštovani bralci. Če morda kdo razpolaga s kakšnimi uporabnimi informacijami in transakcijskim računom na katerega želim nakazati teh 1750 funtov, naj mi ga prosim posreduje, ker mi res ni vseeno za vse te revne ljudi, ki zdaj očitno čakajo samo še name …
Že vnaprej hvala za Vašo morebitno pomoč in koristne informacije.
Prosim pohitite, svet je v veliki stiski.

ponedeljek, 21. marec 2011

Eno leto bo dovolj časa, da vas zadovoljim …


Zorana Thalerja skrbi če bodo po enem letu njegovi novi naročniki še zadovoljni z njim. Ne spomnim se, da bi kaj podobnega kdaj vprašal svoje volivce. V bistvu se sploh ne spomnim, da bi po volitvah še karkoli povedal.
Mislim, da ni bil nikoli zelo zgovoren.
Morda je bil prezaposlen in je tudi sicer bolj molčeč.
Zdaj se je pa nenadoma razgovoril. Žal je še največ povedal skriti kameri.
Zaradi mene mu ne bi bilo treba. Volil ga tako ali tako nisem.
Medtem, ko sem pisal blog, sem zvedel, da je odstopil.
Menda je bil žrtev krute zarote (kot da kdo ni) in baje so strašno pritiskali na njega … da, da, na posnetku se vse to jasno vidi … res je nekam živčno jedel oreške …

nedelja, 20. marec 2011

Grešnike svariti ali prvo duhovno delo usmiljenja


Greh je zloraba svobode.
Ni morda pomanjkljivost v razvoju, psihološka slabost, zmota ali posledica neustreznega družbenega okolja, kot misli večina ljudi.
Z grehom dejansko izkoristiš zaupanje.
Svoboda se namreč podeli z zaupanjem.
Vsakomur je kaj zaupano; ali v varstvo, vzgojo, vzdrževanje, spoštovanje ali služenje.
Kdor zlomi zaupanje, zlorabi svobodo, torej greši.
Preprosto.
Če grešiš se moraš opravičiti in popraviti posledice greha.
Če še lahko; sicer se moraš vsaj opravičiti in obljubiti, da ne boš več izkoriščal zaupanja.
Opravičiti se moraš tistim, ki so ti zaupali in ti tako podelili svobodo.
Najvišjo svobodo ti je dal Bog, ki ti je zaupal lastno življenje; zato, da bi bilo v veselje njemu in vsem ob tebi.
Zato naj te posvarim.
Bodi previden in varuj svojo svobodo.

sobota, 19. marec 2011

Preprosto ljudje

Poslušal sem zgodbe o Amiših, pravzaprav kar veliko zgodb iz ust popotnice Andreje Rustja, ki je celo živela med njimi. Saj veste, gre za tiste, ki se po Pennsylvaniji še vedno vozijo s kočijami, obdelujejo zemljo s konji in ne marajo elektrike ali javnega vodovoda. Seveda pa je v istem odstavku potrebno povedati tudi, da so izjemno povezani in solidarni, nenasilni, družinski in predvsem globoko verni.
Zame je prav globoka vera tisto, kar te ljudi na nek način ločuje od ostalega sveta, po drugi strani pa morda povezuje z njim celo bolj, kot če je ne bi imeli. Dejstvo je, da če razmišljate o njih in njihovem načinu življenja, potem morate najprej razčistiti eno zadevo in sicer, da oni resnično tudi živijo tako kot verjamejo da je prav. Amiši vsekakor niso hula plesalci ali aborigini, ki bi odcepetali svoj obredni ples, potem pa se preoblekli nazaj v kavbojke ter šli vozit taksije ali prodajat špecerijo in spominke. Oni so sestavni del najbolj razvitega sveta, ki se vozi z avtomobili na hibridni pogon, sveti z elektriko iz jedrskih elektrarn, vodi vojne na daljavo in gleda posledice potresa na drugi strani planeta minuto po tem, ko se je zgodil. Vse to je Amišem na dosegu roke in ne morda več dni vožnje ali hoje stran kot domorodcem v Sudanu ali nekje v Amazoniji, pa tega vseeno ne štejejo za svoje. In prav to je tisto, kar njihov način življenja dela tako zanimiv ali celo izzivalen. Gre za odločenost ostati pri tistem, kar jim je dejansko pomembno. Če jih vprašate zakaj ne uporabljajo vsega tega, bodo odgovorili, da tega pač ne potrebujejo in če tako rečejo, potem to tudi mislijo.
Jaz mislim, da  je najpomembnejša razlika med njimi in nami prav ta, da oni svoje življenje resnično dojemajo v svetopisemskem pomenu, kot "čakalnico za večnost", torej kraj, ki nam je podarjen ali usojen na naši poti, sicer polni izzivov in preizkušenj, vendar takšen zgolj zato, da se izkažemo vredne tega kar je za nas pripravljeno pri Bogu. Na tem svetu je naša vloga predvsem spoštovati Boga in imeti rad druge ljudi ter skrbeti zanje. Če svoje življenje tako razumete, potem marsičesa seveda sploh ne potrebujete več. Ne potrebujete na primer kariere niti let in let šolanja ali študija, katerega rezultat je morda zgolj to, da imate občutek, da ste se marsičemu odrekli, tisto kar pa počnete ali od česar živite pa nima s tem nobene prave zveze. Amiši se šolajo osem let in nič več in to v špartanskih razmerah, vsi razredi naenkrat skupaj pri eni učiteljici. Vsega ostalega kar potrebujejo v življenju se priučijo. Po raziskavah je menda razgledanost nekoga, ki je končal amiško osnovno šolo na nivoju drugega letnika gimnazije. To, da ne morejo postati zdravniki ali advokati dejansko ni njihov problem ampak problem formalnega izobraževalnega sistema, ki prvenstveno proizvaja ljudi z diplomami. Veliko večino tistega kar znajo, ko pridejo iz fakultet tako ali tako ne bodo nikoli potrebovali, kar jim bo pa resnično prišlo prav se bodo pa tako ali tako morali ponovno učiti iz prakse.
Če živite kot Amiš, na primer nimate problemov z družinskimi razmerji ali neizpolnjenostmi, ki iz tega izhajajo. Mi govorimo koliko nam pomeni družinsko življenje, po drugi strani se pa zanj strašno težko odločamo. Ko ga enkrat le imamo, nas pa spet motijo druge stvari in iz tisoč in enega razloga premalo delamo na tem, da bi bilo kaj vredno. Amiši o tem verjetno ne govorijo tako veliko kot mi ampak svoje družine preprosto živijo; imajo po deset otrok, ki skrbijo drug za drugega in svoje starše, saj tudi tri generacije živijo skupaj pod isto streho. Vsekakor izjemen in občudovanja vreden socialni model, ki ne pozna domov za ostarele in onemogle, ker zanje pač skrbi družina. Ta pri njih igra vlogo, ki je prastara in dejansko edina pravilna, in to je skrb za posameznika od zibke do groba. Če si del njihove družine potem nimaš nobenih skrbi, z na primer  vzgojo in varstvom otrok ali staranjem. Vse je že vključeno v družino.
Glede družbenih razmerij, za razliko od Amišev mi na eni strani poudarjamo in zapisujemo v ustavo pomen socialne in odprte družbe, po drugi strani pa se zapiramo za plotove in obračamo glavo stran od krivic, ki se godijo ljudem med nami. Oni tega ne pišejo nikamor ampak tako živijo. Amiška skupnost se vsako nedeljo po maši usede in predebatira vse kar se tiče delovanja skupnosti. Starešine ali škofje, ki so voljeni ljudje in ki jim vsi zaupajo, po razpravi odločajo o zadevah. Ko je na primer, nekomu pogorel skedenj so mu v enem tednu postavili novega in poskrbeli da njegova živina ni bila lačna in to vse brez zavarovalnic, civilne zaščite ali dobrodelnih koncertov. Ko se nekaj zgodi sosedom, nikomur ne pride na misel da bi ostal doma ampak preprosto samo razmišlja in se iskreno trudi da bi pomagal. In to je gotovo najboljši recept, da skupnost ostane povezana in sploh preživi.
Če gledam družbo Amišev in ostalo "civilno" družbo, katere del sem tudi sam, se mi v spomin prikrade prilika o izgubljenem sinu. Ko je sin šel v svet in zapravil dediščino ter se pokvaril med pokvarjenci, je oče še naprej živel življenje kot ga je bil vajen. Obdeloval je polja, pasel živino in skrbel za preživetje družine, ki je ostala skupaj. Ni spremenil svojih navad ali začel razmišljati kaj drugače, ostal je na svoji poti kakor je vedno bil.
Sin je prišel nazaj ker je pač zavozil vse. Živeti ni mogel več tako kakor oče, ker je bilo prepozno za ustvarjanje vsega tistega kar je potrebno za takšno življenje, ni pa še bilo prepozno za spoznanje da se je zelo, zelo motil.
Sprašujem se-, če bi našo družbo primerjal z Amiši: kdo neki se tu tako zelo, zelo moti?

sreda, 16. marec 2011

Živel Gadafi!

Stari puščavski gad se je očitno le izkopal iz dreka. Pravzaprav bo z njim kar lepo pokril nazaj svojo državo in njene prebivalce, ki jim je za tri tedne že kazalo na boljše. Najprej bo bržkone, kot se za voditelja revolucije spodobi, v Bengaziju osebno dvignil nacionalno zastavo, potočil solzo za padlimi domoljubi, čestital svojim utrujenim bojevnikom ter poskrbel za dovolj spektakularno kaznovanje izobčencev. Potem se bo vrnil v Tripoli, spil čaj v svojem šotoru ter čakal, da ga začno šefi "demokratičnih" držav klicati po telefonu in mu vzhičeno čestitati za odločnost ter modrost s katero je ohranil enotnost naroda in ga še utrdil na svetli poti. Čakati mu najbrž ne bo treba dolgo in morda čestitke že sprejema. Zanimivo bo videti, kdo bo najbolj pohitel in mu prišel tudi osebno stisnit dlan, vsekakor pa se bodo v kratkem, tako ali drugače, na durih spet pojavile stalne stranke. Sentimentalnosti se pač ne gre prepuščati zaradi nekih družinskih prepirčkov in tudi mi se bomo, z našimi prijatelji Libijci, raje nemudoma posvetili novim poslovnim izzivom. Vmes bo seveda nekaj malega opravičevanja s solzami v očeh, češ: "ah, tako nam je neprijetno, ampak saj veste dragi Moamer, neinformirani in neizkušeni smo, pa so nas ti zahrbtneži zmedli …"
Kdo je v Libiji izgubil vojno, drugi teden ne bo zanimalo nikogar več, o tem, da je morda svet zamudil priložnost, da se končno le znebi globalnega pokvarjenca, za katerega je bil celo Sadam Husein prijazen in kultiviran predsednik neke urejene države, pa se kajpada sploh ne bo spodobilo govoriti. Slovenija je tudi tokrat prislovično odločna : "naša prioriteta je reševanje libijske krize na miren način".
Torej mi definitivno podpiramo mir v Libiji … kdo ga pa ne?
Saj … ta se bo očitno tudi zgodil, le da bo najbrž nekam srhljivo globok, skorajda moreč …

torek, 15. marec 2011

Zelo temeljni postopki oživljanja

Če tega še niste izkusili, pa vsaj verjemite, da je človeško življenje zelo konkretna zadeva. Sicer kaj radi zatavamo v duševne vsebine in se poigravamo z miselnimi vzgibi, ki naj bi usmerjali naša razpoloženja ter z njimi povezane odločitve, vendar se telesom, ki nas gostijo, pač ni mogoče odreči. Človekovo organiziranost pogojujejo dejavniki, ki vladajo v okolju in konkretno okolje tega planeta trenutno zahteva obstoj teles, ki snovno podpirajo vse tisto kar naj bi predstavljalo človekovo jedro. Vse kar je, je pač sestavljeno iz dveh delov – vidnega in nevidnega. Oba se nenehno vrtita in lovita za zadnjici v tistem jing-jang obesku za ključe in prav vse stoji z eno nogo na belem, z drugo pa na črnem polju. Vidno ali snovno je zapleteno v mrežo nevidnega ali presežnega in kajpak velja tudi obratno. Če ni misleca, ni misli; seveda je še vedno lahko snov, ki pa je v tem primeru, namenjena zgolj sama sebi-, kot vreča raztresenih lego kock, ki čakajo na nekoga, da bi sestavil iz njih hišico.
Kar se tiče nam tako ljubih teles in njihove bolj ali manj inteligentne vsebine, smo seveda lahko razočarani nad enim ali drugim in marsikdo tudi je. Kdo si pa morda ne bi želel posedovati lepega in predvsem zdravega telesa, na drugi strani pa ni prav malo takšnih, ki so ob sicer povsem zadovoljivih fizičnih okvirjih, nezadovoljni z vsebinskimi komponentami, ki le-te napolnjujejo. Seveda se takšni pomisleki, na srečo ali nesrečo le redko pojavljajo pri ocenjevanju samega sebe. Ne glede na vse, pa so dejansko povsem upravičena tudi deljena mnenja o tem, kaj naj bi bil pravi credo človeškega življenja. Ali je zgolj telo tisto, ki narekuje in usmerja ravnanja ali pa je naše dojemanje in zavestno ali morda celo podzavestno odločanje to kar nas resnično osmišlja in žene v nam tako lastno funkcioniranje? Kdo bi vedel?
Tudi če vključim Boga, kot najvišjega možnega manipulatorja, ne morem izključiti niti enega niti drugega. Telo je božja stvaritev, ki se je razvijala pod vplivom okoliščin, ki pa so prav tako narekovane od Boga. Duša, ki je telesu vdahnjena in naj bi predstavljala pomen ter končni in neuničljivi povzetek človekovega smisla je tako vendarle omejena na neko fizično okolje, ki pa je v tem primeru prav taisto telo.
Telesu se glede na njegovo snovno izpostavljenost seveda dogajajo povsem drugačne stvari, kot prostim in navidez vsega zemeljskega osvobojenim mislim. Zgodi se mu lahko na primer, da doživi nesrečo, poškodbe ali kolapsira zaradi različnih vzrokov.
In kaj nam je torej storiti z lastnimi telesi če opazimo negibno telo?
Najprej se je seveda potrebno soočiti s realnostjo. To za vse tiste, ki smo včasih tudi kje drugje, pomeni, da se je potrebno popolnoma posvetiti fizičnemu stanju nekega drugega človeka. Konkretno, njegovemu resetiranemu organizmu in mu po možnosti, čimprej ponovno vzpostaviti funkcije, ki pomenijo njegovo avtonomno in stabilno delovanje v okolju.
Najprej je seveda potrebno odstraniti zunanjo nevarnosti in skušati s pritiskanjem ali prevezami ustaviti krvavenje. V primeru, da to ni potrebno ali pa je že storjeno in je človek brez zavesti, je ključna ugotovitev, če diha. To preprosto dejstvo je sicer najpomembnejše za njega samega, pa tudi za naše nadaljnje ukrepanje ali ne-ukrepanje. To se ugotovi tako, da 10 sekund ob njegovih ustih prisluškujemo in istočasno opazujemo prsi, če se premikajo. Če ugotovimo da diha, ga postavimo v položaj za nezavestnega in kličemo 112. Če ne diha ravno tako kličemo 112 pri tem pa čimprej začnemo z oživljanjem. Seveda nas je strah, da česa ne bomo naredili prav, vendar se je treba zavedati, da slabše kot je, pravzaprav ne more biti in da človeku, ki je morda doživel srčni zastoj v tem trenutku lahko pomagamo samo mi. Dejstvo je, da takrat tam ni drugega in če mi ne bomo storili ničesar tudi nihče drug ne bo, torej bo neko življenje definitivno izgubljeno. V primeru, da te pomisleke premagamo, začnemo z masažo srca in vpihovanjem v usta – 30-krat in dva vpiha, če pa si lahko pomagamo še z avtomatskim defibrilatorjem je toliko več možnosti za uspeh. Teh naprav je zdaj pri nas že kar nekaj in so resnično preproste za uporabo, nič pa ne škodi, če se prej pozanimamo kako se z njim dela ali pa se udeležimo kakšnega tečaja.
Jaz sem se ga in zato zdaj to vem. Upam le, da mi ne bo prišlo nikoli prav …
Vsekakor je življenje konkretno in v bistvu povsem preprosto … ima dve možnosti, ali je ali pa ni … morda bo to kdaj odvisno tudi od nas.

ponedeljek, 14. marec 2011

En pljunek do kamene dobe



Japonska je in ostaja pojem. Zame je vzorčni primer organizirane, visoko razvite in bogate družbe. Ena izmed velikih uspešnic 20. stoletja, če ne celo največja. Gre za družbo, ki je relativno dobro delovala že v prvi polovici prejšnjega stoletja, obnova po drugi svetovni vojni pa ji je dodala silovit pospešek tako kot vsem družbam, ki so pravi čas dojele, da je treba predvsem graditi, ne pa, poleg že podrenih hiš, tovarn, cest in železnic, zrušiti še socialno in družbeno infrastrukturo tako kot so, na primer, nove priložnosti dojemali naši kpojevci in skojevci.
Kakorkoli, Japonsko imam za navito mašino, ki jo vozi naspidirana in predvsem disciplinirana ekipa. Ta trenutek verjetno civilizacijski vrhunec in model za to, kaj neka nacionalna skupnost sploh lahko naredi iz sebe. Žal pa se otočje na katerem je, že od pamtiveka trese in Japonci so tudi na tem področju naredili več kot kdorkoli drug na svetu. Njihova proti-potresna gradnja je špica od špice in tudi sistem samozaščite in javnega alarmiranja sta poglavji zase. Skratka, družba, ki je na videz odporna na veliko in pripravljena še na več.
In zdaj se je zgodilo prav to – še več. Streslo je tako, da je metalo mrliče iz grobov in ker so Japonci pač prislonjeni ob veliki pacifiški škaf jih je za nameček zalilo še morje. Skratka – dvojna katastrofa, ki pa se ji je, ker se hudič pač vedno podela na največji kup, pridružila še grožnja z radioaktivnim onesnaženjem iz ene od številnih jedrskih elektrarn. Očitno gre za neke banalne probleme (resni problemi se itak vedno začnejo banalno), ker enostavno niso dovolj mislili na to, kaj se lahko zgodi, če se ob dveh nesrečah pojavita še tretja ali četrta. Gre za to da, iz meni popolnoma nerazumljivih in škandaloznih razlogov, zdaj nekako ni mogoče ustaviti nuklearke v kateri je crknilo hlajenje. Pisker, poln strupenega fižola se torej nekontrolirano greje in grozi, da ga bo razteplo, če ga morda že ni in še dodatno zasvinjalo porušeno deželo.
Zadeva me nekoliko spominja na eno od oddaj "mythbusters" v kateri so preizkušali, kaj se zgodi z navadnim električnim bojlerjem, pravzaprav, kaj se zgodi s hišo in njenimi prebivalci, če torej temu domačemu viru tople vode blokiraš termostat in omogočiš prosto pregrevanje, ker mu nič ne prekine dovoda elektrike. Rezultati so bili impozantni, seveda v slogu serije kjer vse poka in frči po zraku; kotel, poln pare, je namreč raketiralo skozi dve nadstropji in streho ter še nekaj metrov višje. Priznam, da me je ob tem spreletel rahlo tesnoben občutek ker imam v stanovanju torej straho-spoštovanja vredno tempirano bombo in me od morebitne katastrofe dejansko loči le dobra volja ušivega bimetalnega stikalca za 5 evrov. Stikalo za nuklearno elektrarno je mogoče sicer stalo 5 milijonov evrov, deluje pa vseeno ne.
Trenutno verjetno ni človeka, ki se vsaj malo zanima za dogajanje po svetu in v teh dneh ne bi pomislil, kaj bi se recimo zgodilo pri nas, če bi nas "zašejkalo" tako kot je Japonce? Kako bi se pa, na primer ohlajala naša nuklearka? Nekje sem prebral, da bi Evropa verjetno stopila nazaj v srednji vek, meni pa se zdi, da kar v kameno dobo glede na to, da so že standardi naše gradnje znatno nižji od japonskih, realizacija pa najbrž še nižja. Kako bi nam služil sistem zaščite pred nesrečami če podre celo Slovenijo naenkrat, si tudi ne želim predstavljati. Dejstvo je, da je vse skupaj tako in drugače na dobesedno trhlih temeljih, ki ne zagotavljajo nobene stoodstotne varnosti, poleg tega pa se pri tako obsežnih nesrečah pojavi vprašanje kdo koga rešuje če so vsi na istem. Ko se pojavi pri vseh preveč enakih težav naenkrat lahko preprosto tudi zmanjka tistih, ki so sposobni pomagati. Gre torej za resne izzive neke družbe in Japoncem prav gotovo ni lahko.
Če kdaj in kje, potem se v tem trenutku prav na Japonskem v živo kaže kako ranljivo je delovanje nekega vrhunskega sistema, ki ga ljudje trudoma gradijo desetletja in se zdi celo perfekten, dokler ploščam, na katerih se vozimo kot pingvini, ne postane nekoliko neudobno in se blagovolijo malce po-premakniti na nove položaje. Mravljinci me spreletavajo ob misli, da se planetu pri tem takšna katastrofa nič ne pozna. Niti zavedamo se ne na kako velikem in neobčutljivem konju v resnici jezdimo. Pravzaprav sploh ne jezdimo – sprehajamo se nekje po širokem hrbtu kot muhe in če žrebec malce strese kožo, odnese naše premičnine in nepremičnine, z nami vred nekam v prah in blato. Če česa, potem je ta planet vreden vsega spoštovanja že zgolj zato, da nas ne ubije, kaj šele če nas preživi.
Zdi se, da bo človeštvo moralo še resneje razmišljati o preprečevanju in ravnanju v primeru nesreč globalnih razsežnosti, ki se bodo nedvomno pojavljale. Morda Japonska tragedija še ni globalni problem, zlahka pa to postane. V časih vse večje soodvisnosti in sistemov, ki funkcionirajo kot blok sheme, je nujno razumeti mehanizme delovanja sveta. Mehanizmi so naravni in človeški – naravne se da prepoznati, težje jih je sicer obvladati, človeške pa se težje prepozna, a lažje obvlada. Le sinhrono delovanje obojih pa omogoča preživetje enega in posredno tudi drugega.
Gre namreč za temeljno vprašanje prihodnosti, ki je: Kdaj bo človeštvo dovolj samozavestno in odločno, da bo prepoznalo nesmiselnost političnih razlik in veliko medsebojno soodvisnost človeških skupnosti ter povezanosti usode prav vseh s stanjem tega planeta?
Človeštvo je enotno pleme, ista vrsta, ki lahko obstaja le skupaj in le na tem svetu, pa kakršenkoli že je.
Ne moremo ga zamenjati, pa če se še tako trese …

nedelja, 13. marec 2011

Tedaj ga je hudič pústil,

in glej, angeli so pristopili in mu stregli. (Mt 4,11)


Štirideset dni je trajalo, da je premagal svet. Vztrajno se je vračal pred njega in ga skušal. Vsaj trikrat je bilo tako resnično, da bolj ne bi moglo biti. Ponudbe so bile za lačnega in osamljenega sredi kamenja, sanjske. V bistvu pa niti niso bile ponudbe, bile so skušnjave, ki bi lahko malo dale, vzele pa vsebino življenja. Šlo je za odločitve, ki so najbrž pred vsakim, če se prižene do skrajnosti.
Vzemi vse ali pusti vse?
Skrajne odločitve za skrajne razmere.
V življenju pridejo obdobja, ko je izbira podobna. Morda so puščavniške razmere še najugodnejše za jedrske poskuse v naši duši in najmanj škodljive za okolico. V obljudenih vsakdanjih zgodbah, skrajne odločitve puščajo tudi temu skrajne posledice.
Jezus se je odločal sam, in to med Bogom in hudičem. Večje odločitve sploh ni. Kdo drug se odloča med življenjem in smrtjo, napredkom in propadom, negotovo prihodnostjo ali nemogočo sedanjostjo …
Odločil se je, kot se je. Danes se zdi vse to popolnoma logično, njemu pa je bila ponujena še ena možnost.
Kako neki bi se mi odločili na njegovem mestu ...?
Ali je skrajna odločitev prava ne izveš nikoli. Posledice takšne ali nasprotne odločitve so neprimerljive.
Verjameš lahko, da v reki lahko plavaš … če ne, potem te pač nese po svoje ali utopi. Kako je na drugi strani, ne zveš nikoli.

petek, 11. marec 2011

Post je, zato povejte vsem, da ste srečni

Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
da odpneš krivične spone
in razvežeš vezi jarma,
da odpustiš na svobodo zatirane
in zlomiš vsak jarem? (Iz 58,6)

Človeštvo še vedno išče svoj smisel. To v bistvu ni prav nič novega in vedno je bilo tako, vendar se to ni dogajalo tako množično in odkrito pred našimi očmi kakor prav zdaj. Ali pa se je, vendar mi tega nismo opazili, ker pač nismo imeli možnosti govoriti z naključnimi sogovorniki po svetu in v živo gledati kaj počno. Zdaj lahko in glej ga zlomka, skupno jim je, da nihče nikjer ni prav zadovoljen. Vsi bi radi, da se kaj spremeni – še celo tisti, ki živijo v najbolj bogatih in urejenih okoljih. To smo sicer nekateri tiho slutili že prej, vendar smo morda tudi nekoliko samo-obtožujoče predvidevali, da je to pač naša kranjska specifika. Vendar očitno le ni. Gre za vsesplošno značilnost in enobesedni opis te civilizacije je: nezadovoljstvo. Prva in vodilna misel trenutka je potreba po spremembah. Ne vem sicer kako je bilo v starih ali še starejših časih, vendar dosti bolje verjetno ne. Raje še slabše.
To nezadovoljstvo, ta primanjkljaj in stalna želja po boljšem je dandanašnji prav tisti jarem, prav tiste krivične spone o katerih govori prerok in v katerih smo mi sami tako zelo ujeti. Nikoli in nikjer se ne moremo zares povsem prosto gibati, živeti, misliti, včasih še celo dihati ne. Vedno smo v tesnobi, v nekih okoliščinah, ki so le izjemoma ugodne. Ali so zunanje ali notranje ali oboje hkrati, niti ni posebej pomembno. To, da nam, vsaj na videz nič ne manjka – vsaj večini ne, tudi ne vpliva na splošno stanje nezadovoljstva. Dejstvo je, da nismo lačni, neizobraženi ali grobo izkoriščani, niti tako zelo revni in če smo bolni še vedno lahko računamo na pomoč strokovnjakov, pa vendar-, toliko nezadovoljstva, kritičnosti, občutka neizpolnjenosti in bremen na videz neizkoriščenih priložnosti, kot jih je moč zaznati med ljudmi danes, ne pomnim.
Človek je kakor vrbova vejica, ki se je ujela v vodni tok. Sokove za življenje dobiva iz debla in korenin, ki so zapredene v obrežje potoka listi pa se ji lepijo na površino toka, ki jih ne spusti več. Kot pijana poskakuje po valčkih, riše puščice po gladini, se vsake toliko iztegne v smeri toka in spet sunkovito skoči nazaj. Mala zmedena ujetnica, ki niti ne ve kaj hoče, razen, da ji stanje v katerem je, ne ustreza. Sama si ne more pomagati, vodno okolje jo hipnotično vleče naprej, vendar jo rodno deblo le zadržuje in poživlja v njeni tesnobi. Takšni smo tudi mi – tok življenja in okoliščin nas obliva in nam odnaša leta, upe in načrte. Nenehno se mu skušamo izviti in premagati sile, ki so nas dejansko najprej sestavile, da bi nas potem ob priliki, spet razgradile v same sebe. Prah v prah, veter v veter in kapljo v kapljo. Kar se sploh lahko upira je Duh – tisti pravi, oživljajoči, tisti ki je zakvasil in zamesil človeka v meni in tebi. Ta ostaja in prehaja – prepojil je tisti nič, ki ga je našel in ga oživil. Edini On zmore, edini On je tisti, ki lahko osmisli nesmisel in poveže brezvezno. In tudi je, že neštetokrat, le da mi tega ne opazimo. Ali smo res tako zakrnjeni, da ne razumemo, da je pravi smisel v priložnosti, ki nam jo je dal, v enkratnosti prehajanja katerega delček živimo prav zdaj in prav tu.
Kar je, bo prešlo in ni vredno - vredno je le večno. Vejica se bo obrabila ali posušila, deblo bo nekoč padlo v vodo, puščice na gladino bodo druge … življenje bo spomin, ki bo prešel v pozabo. Ko bo prešla tudi pozaba, bo ostal le Duh.
Post pomeni premagovanje skušnjave.
Vi vsi, ki ste tako nezadovoljni, tako nepotešeni in tako prepričani, da je toliko stvari narobe … premagajte skušnjavo potrtega duha in jeze ter pozdravite ta čas z veseljem. Postímo se s srečo, zadovoljstvom in radostnim sprejemanjem vseh in vsega. Odrecimo se tistemu, kar nas vse druge dneve priklepa na tok v katerem trepečemo in poskakujemo po valčkih, ki nas butajo.
Z veselim in pričakujočim srcem poiščimo Duha v sebi in proslavimo ta čas z njim.
On bo namreč živel naprej …

četrtek, 10. marec 2011

Vse laži tega sveta

Če je bil svet nekoč še majhen, potem je zdaj že prav drobcen. Obvladljiv kot še nikoli, ne večji od teniške žogice, ki se jo da držati z eno roko, pravzaprav že kar z dvema prstoma. Z ostalimi lahko vmes počneš kaj drugega. Na primer telefoniraš ali klikaš … skratka, skrbiš da ostaneš povezan z drugimi. In to je danes lažje kot kdajkoli prej. Pa še nekaj se spreminja, in sicer naši profili postajajo vse bolj javni. Skoraj nekaj takega kot nova renesansa. Krajša krila, gola ramena, javne debate … le da v obratni smeri. Tokrat od spodaj navzgor. Ljudje so vse bolj informirani, povezani in nestrpni, uradno pa postaja vse bolj prosojno in negotovo. Stališča inštitucij so vse bolj zanimiva in ranljiva, zlasti ko vidiš, da jih producirajo točno določeni profili, ki so kar naenkrat postali javni. Skratka, javno se seli tja, ker bi vedno moralo biti: na odprto kodo. Tistega, ki bi rad govoril ali odločal v mojem imenu, bi jaz rad vsaj poznal.
Pričakoval bi, da bo v povezanem svetu več enotnega vendar ga je dejansko vse manj … enotnost kar kopni. Ali pa je morda nikoli sploh ni bilo in je vladala zgolj ignoranca, primitivizem in zatiranje razlik, enotnost pa je bila le drugo poimenovanje za hinavščino družbenih razmerij? Arabci so to dokazali. Tisto, kar se dogaja tam ni samo rušenje nekih fevdalnih režimov. Gre za spontani upor proti odtujenim institucijam, ki bi tako rade še naprej dremale v svoji predvidljivi, varni in topli posteljici. Kdo je že bral kakšen intervju z voditelji ali pobudniki protestov v Tuniziji, Egiptu, Jemnu, Libiji …? Nihče! Ker ga preprosto še ni nihče naredil. Profili teh ljudi so očitno le del množice nekih običajnih in po ničemer znanih profilov za katere vedo vsi in nihče. Speči levi, brez ambicije in krvoločnosti, ki so v nekem trenutku pač stopili naprej.
Zadnjič sem gledal oddajo o dogodkih, ki so se leta 1989 dogajali na Kitajskem. Šlo je za pravo malo kitajsko pomlad, ki se je prevesila že v poletje, ko so jo komunisti zatrli v svojem značilnem slogu. S strelskim pohodom redne vojske. Niso se niti potrudili, da bi demonstracije končali nekako spektakularno: recimo z vodnimi topovi, kordoni policistov ali solzivcem. Nič od tega. Študente, ki so mirno zborovali na tistem trgu, prepevali, brali govore in zahtevali reforme so preprosto postrelili kot pse, če niso slučajno pravočasno ušli. Seveda je to zgodovina in na Kitajskem dobesedno pozabljena, pravzaprav kirurško odstranjena. Zanimivo je predvsem, da današnja kitajska mladina ne ve o tem popolnoma nič. Če v Google na Kitajskem vtipkaš geslo »Trg nebeškega miru« dobiš neko arhitekturo, če isto odtipkaš pri nas, se ti pokažejo slike legendarnega prizora, na katerem je človek ustavil tanke. Zanimivo, da sploh nihče ne ve njegovega pravega imena, niti kaj je bilo z njim. Preprosto izginil je, ne obstoja več. Prazen fajl. Uradne oblasti se o tem sploh ne pogovarjajo, ostalih informacij preprosto ni. Ko so današnjim kitajskim študentom kazali tisto sliko z zaustavljeno kolono tankov, se jim ni niti sanjalo kaj gre, kaj šele, da je to kakorkoli povezano s Kitajsko. Ugibali so, če gre morda za neke vrste pustno povorko. S pomočjo moderne tehnologije je Kitajcem uspelo v zavesti svojih ljudi retuširati ta del zgodovine. Genialno. Če si dovolj vpliven lahko iztrgaš list iz zgodovinske knjige in jo celo preštevilčiš ker tega nihče ne sme opaziti.
Zgodovini sta vedno dve – ena je tista, ki je napisana, druga tista, ki je doživeta. Pišejo jo tisti, ki jo pač pišejo. Tisti, ki pišejo za denar, so dejansko še najbolj pošteni. Kakor hitro imamo opravka z emocijami ali privrženostmi, postanejo zadeve ciljno usmerjene in namensko ali celo ne-namensko prirejene. Če imamo pa zadaj še ambiciozno in brutalno oblast, potem zanamcem ne ostane nič. Na takšen način roparji in morilci postanejo plemiči in narodni junaki, pokvarjena, surova in primitivna elita pa se povzpe v družbeno napredno gibanje, ki si postavlja spomenike in gradi kult svoje družbene pomembnosti. Skratka, zgodovina človeštva je zgodovina manipulacij.
Svet res ni več velik, je pa že kar star. Lahko bi se že odvadil lagati.

sreda, 09. marec 2011

Ostani raje zakrit


Maskiranje sploh ni problem. Saj smo ga vajeni. Vedno in povsod. Dodatni obrazi so se nam že prilepili na kožo tako, da jih ni mogoče več ločiti od pravih. Postali so del obvezne opreme; skoraj kakor vizirji na čeladah voznikov formule ena. Ko je zgornji dovolj umazan ga odvržemo in naslednji je že pripravljen za uporabo. Resnična barva dirkačevih oči je nepomembna. Bistveno je seveda, da dobro vidi in pravočasno reagira. Če je to morda še razumljivo za tiste, ki hočejo zmago v nekakšnem športu, pa je težko dojeti kako zelo je isti vzorec tudi vsakdanje uporaben. Nimam namena tožiti kako bridko je ker so ljudje dvo- ali celo več-lični. Sploh ne, zakaj bi komu jemal veselje do laži?
Gre za nekaj drugega. Gre za počutje - pravzaprav za odgovor na vprašanje: "Kako dobro se počutimo v naših vsakdanjih vlogah?" Ko maska postane bolj resnična od obraza, je morda bolje odvreči kar obraz.
Ali se še kdo trudi z ohranjanjem prave podobe? Saj res … kakšna je že moja?
Sploh ne vem, dolgo se že nisem pogledal v pravo ogledalo. Tisto kar tam vidim mi najbrž ni dovolj všeč?
Vloge, ki jih sprejmemo ali se jih, bolje rečeno, navadimo, se povečinoma slabo ujemajo s tistimi, ki si jih želimo ali, vsaj verjamemo, da bi nam ustrezale. Vendar, takšne pač so. Takšne, kakršne si je zamislil veliki umetnik življenja in jih razdelil. Pravično?
Ah … dajte no!
Morda pa le?
Morda pa le tako boleče nepravično, da je pravično ravno v svoji popolni nepravičnosti … Če bi žrebal bi verjetno bolje zadel.
Lahko pa da zgolj mi ne razumemo, zakaj? Zakaj tako različno in navidez brez vsakega smisla …?
Ne vem ... morda zato, da lahko uporabimo masko? Uporabimo zato, da nadoknadimo tisto razliko do celotnega ujemanja, kakršno pač je. Da sploh pridemo do nečesa, kar naj bi bilo celo. Kar bi bil lahko človek. Norčavi iščejo resnico, resni norčije. Nadomesti tisto, česar ni.
Ko si nadeneš masko, pravzaprav-, ko se strdi beton, s katerim ti je nekdo ometal obraz, pridobiš nazaj vsaj nekaj od tiste samozavesti od katere ti je po zimskem rezu ostal le čep z enim očesom. Vse drugo je šlo z zimo … Kar je živega čaka na nove sokove …
Vseeno je morda bolj pošteno obdržati masko.

sobota, 05. marec 2011

Nocoj mi govori o cestah

Vsi bi radi živeli dobro. Seveda imamo vsak svoje želje, potrebe in hrepenenja, vendar je bistvena prav ta – boljše življenje. Vedno je bilo tako. Tega se mora zavedati vsak, ki bi rad kaj počel z ljudmi ali za njih. Dokler ljudje upajo na bolje so pripravljeni sodelovati in prav nič dlje. Če jim vzameš upanje, jim ubiješ voljo. Kjer ni volje, ni ljudi. Torej ni nič. Pripravljeni smo veliko in marsikaj potrpeti, vendar bi radi živeli dobro. Prav to je tudi tisto, kar nas je ohranilo in krepilo skozi veke. Ne ljubezen do zemlje, ideje, jezika, dela, ustvarjanja ali oblasti. Nič od tega. Ljudje so si vedno želeli boljšega življenja. To je tudi osnova vseh napredkov, bistvo stalnega razvoja, vojaških in vseh drugih osvajanj, celo bančnih obresti in stopenj rasti, ki jim priznavamo le pozitivno vrednost. Negativne kot da ni, je ne sme biti, nihče ne računa več nanjo. Govori se o višjih ali nižjih stopnjah rasti. Če gre slučajno le malo dol … ah nesreča, kriza od krize, jok in stok … Vedno le naprej, postajati smemo zgolj bogatejši, boljši in uspešnejši … kot stopnice v stolpu. Naokrog in gor, samo gor. Pa naj gre za nas ali vso družbo. Uspešnost države, gospodarstva, stanje osebne blaginje … vse mora rasti! Drugo nas niti ne zanima. Vsaj bolj ne, kot je nujno.

Govorili smo o cestah. Pravzaprav o neki cesti. Pa je prišel nekdo, v bistvu tujec, in rekel: "O cestah smo že vse preveč govorili. Saj sploh niso bistvene, drage so, grde, komplicirane in nevarne. Govoriti moramo predvsem o tem kako bi lahko bolje živeli. Ljudje hočemo bolje živeti. Če za to res rabimo ceste-, dobro, potem lahko tudi o cestah, sicer pa dajmo raje o boljšem življenju."
Dejansko gre za to kaj pričakujemo. Kaj sploh lahko dobimo od neke družbe, države, vlade, občine … tudi družine ali nas samih? Rečemo-, o. k. naj bo karkoli, le naravnano mora biti v pravo smer; takšno, da nam bo na koncu bolje kot na začetku.
O boljšem življenju je težko govoriti. Tam kjer nekdo vidi idilo in mir, se kdo drug morda duši v lastnem soku. Kar je za enega urejena družba, je drugemu malomeščanska ječa, ki mu preseda do kraja. Lažje je govoriti o cestah. Da se jih namreč kupiti. V bistvu je prav preprosto. Začneš s kupom denarja, ki ga potem menjaš za načrte, zemljo, stroje, kamenje in asfalt. In seveda dele človeških življenj. Nujno potrebuješ človeški čas. Brez časa namreč spet ni nič. Moramo si ga vzeti, vsaj za boljše življenje. Boljše življenje lahko naredimo le ljudje sami. Morda tudi tako, da zgradimo cesto. Morda tako, da se vozimo po njej in rečemo: "Glej, kako dobro se je voziti po tej cesti." Morda boljše živimo tudi ko sanjamo o cestah ali pojemo o njih …



Ceste vedno spremljajo naša prihajanja in odhajanja. V bistvu so le nekakšne, vendar tako drugačne od hiš. V hišah obstojamo in obstojimo, ko si pa zaželimo boljšega življenja, moramo na cesto …

četrtek, 03. marec 2011

Še en blog, potem grem pa nekoga zaklat …



Kranjsko sodišče je dodalo res izviren prispevek k sodni praksi in razvoju človečnosti, ko je z očarljivo lahkoto spoznalo morilca, ki je krivdo priznal, za nedolžnega. Očetovsko ljubeče ga je oprostilo umora za katerega je tožilstvo predlagalo kar 16-letno zaporno kazen.
Dejstvo je, da je šlo je za popolnoma brezobzirno dejanje, ki se je zgodilo sredi prometne ulice in brez neposrednega povoda. Našemu junaku je na sproščenem sprehodu z ljubo ženko vrglo pokrov dol, ker je srečal nekoga, ki ga je poznal in verjetno srečeval že vse življenje. Mimogrede si je sposodil bližnji nož za rezanje bureka ter 11-krat štihnil. Pozneje se je ugotovilo, da je menda šlo za maščevanje za zlorabo, ki se je zgodila pred bogvekoliko leti. Recimo, da je to celo res, vendar še vseeno ne moreš dojeti zakaj ravno zdaj, na tak način in ne morda že kdaj prej.
S tem, kaj se je tiste noči ali že dosti prej, dogajalo v psihi morilca, se ne bom ukvarjal, ker si to težko predstavljam in tega očitno še sodni izvedenci ne zmorejo povsem zanesljivo. Žal si še težje predstavljam kako si sodišče zamišlja pravni red, če za takšno dejanje ne najde druge razlage, kot da je bil storilec zmanjšano prišteven in da zaradi tega pač ne bo kaznovan, ker pa tožilstvo ni predlagalo zdravljenja, če je seveda sploh kaj bolan (verjetno so pričakovali, da bo šel tako ali tako v zapor), pa se mu tudi s terapijo ne bo treba mučiti.
»Nič, danes nič, hvala lepa in se še priporočamo – izhod je zadaj levo – oblecite se, ker je zunaj hladno in se lahko še prehladite. Če ste imeli kakšne stroške, boste dali na zapisnik.«
Upam, da ne bo vsaj tožil države zaradi izgube dohodka, ker je bil priprt, lahko pa - bognedaj, da je celo duševno trpel.
Človek je torej zdrav in nedolžen, imel je pač slab trenutek (kdo ga pa nikoli nima?) in zgodilo se je kar se je. Zdaj je prost in verjetno je iz sodišča zavil na pir.
Kaj hočemo, eni se tepejo, drugi mečejo kozarce in steklenice, ta se pa recimo sprošča tako, da iz ljudi dela ikebane. To je pač njegov stil. Saj smo valjda neka svobodna družba, moramo se navaditi različnosti.
Eden posiljevalec, drugi morilec, tretji bloger, četrti oprošča namesto, da bi sodil, baje prihaja celo terorist …
Enotni v različnosti … to smo mi.
Točno to.

sreda, 02. marec 2011

Zmagali smo ... lahko bi nas veselilo?

Človek, pa naj si bo le malo spretnejša žival ali kaj več, je danes gotovo nesporni zmagovalec tega planeta in še par sosednjih. Pokoril, obvladal ali zblefiral je skoraj vse, vsaj vse tisto kar se tiče njegovega lastnega preživetja. Razen samega sebe, nekaterih bolezni in morebitnih nesreč planetarno-kozmičnih razsežnosti, se dejansko nima česa več bati. Vsi naravni gradniki, ki ga obkrožajo, so že zdavnaj prepoznani kot podporni viri njegovega obstoja in tako tudi brez nadaljnjega uporabljeni. Naravne in geološke značilnosti planeta so raziskane in izkoriščene za človeško blaginjo, vremenski pogoji in klimatske danosti tega časa in prostora pa spremenjene v uslužbence, ki opravijo večino dela za pridelavo vsega, kar nas ohranja in tako zelo krepi. Skratka, ta svet je preoblikovan v vrtiček, ki ga sicer obdelujemo grobo in brez prave vizije, a nedvomno uspešno. Planetu luščimo skorjo in iz njegovega obilnega telesa vlečemo sokove, ki jih potem na umetelne in neverjetno bistroumne načine predelujemo v snovi in stvari, ki naj nam služijo.
Človekova zgodba je svetovna uspešnica, ki ji ni para. Res da polna truda in bolečin, a če bi pred dvema milijonoma let kdo gledal tiste opice, ki so se postavljale na zadnje okončine zato da bi videle kaj dlje čez savansko travo, bi jim verjetno zelo težko pripisal večje možnosti, kot na primer zverem, ki jim je pa taista trava ustrezala za kritje. Te bi golorokega človeka še danes, v vseh fizičnih lastnostih tako zlahka premagale. Močnejše, hitrejše in bolj oprezne ubijalke brez vsake slabe vesti. Pa vendar, ostale so še vedno približno to, kar so bile, mi jih moramo pa zdaj varovati pred samim sabo, da jih popolnoma ne izgubimo.
Podarjena nam je bila očitno ena sama genska deformacija, ki pa se je razvila v veliko in odločilno prednost, in to je: kritična zavest. Tisti, ki mu je bilo usojeno, da bo predal svoje gene razvijajočemu se hominidu, je pač povezoval vzrok in posledico nekoliko dosledneje, danes bi rekli: bolj objektivno, kot drugi. Ugotovil je, da je s kamnom lažje treti orehe kot z zobmi in da jih lahko ješ prej in več če tolčeš po vejah s palico, kot če samo čakaš, da bodo sami padli dol.
Žal pa nam bleščeča predstava, v kateri je glavni akter v zadnjih nekaj planetarnih sekundah, povozil vse ostalo živo in neživo, ne daje pravega veselja. Ni lahko razumeti, zakaj. Saj zmaga dejansko ni bila ne lahka, ne sama po sebi umevna in s človeškega vidika, niti hitra ne. Generacije so garale, da smo, kjer smo. Veliko jih je moralo tudi trpeti ali izjemno tvegati, da so spoznali tisto kar lahko danes otroci preberejo v učbenikih za četrti razred. Če hočejo?
Človek ostaja nepotešen in neizpolnjen v svojem bistvu. Duša ne najde počitka na svetu in se ne znajde v gneči, obilju ali zasuta s podobami in informacijami. Izrojenost, ki je postala tako prednostna, je pustila vrzel v zmožnosti prepoznavanja samega sebe kot dela tega sveta. Obvladamo ga, a vendar nočemo imeti opravka z njegovo resničnostjo. Poznamo vsako njegovo molekulo, pa ne vemo kje je naše pravo mesto. Uživamo v njegovih zarjah, a naš ni niti najtanjši žarek, ki se prebije skozi njegove oblake.
Vse nam je dano, a le posojeno. Vse lahko vzamemo, pa nič obdržimo.
Ne prikrajšajte se za svoj delček.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)