petek, 28. avgust 2015

Ena kratka zalivska ...



Zoran: A, a, ne, ne!
Miro: O, ja, ja!
Zoran: Ajd bok.
Miro: Živjo, mej se.

torek, 25. avgust 2015

Brez skrbi, nič vam nočemo.


Sprave v Sloveniji nikoli ne bo in verjetno je niti ne potrebujemo več, vsak naj pač verjame kar hoče in živi po svoje naprej. Vse skupaj je bil še en slepilni projekt postkomunistov, medijska floskula, ki smo ji morda nekoč celo nasedli in s katero se je pred morebitnim sramotnim sojenjem rešilo Mitjo Ribičiča ter še nekaj drugih. Z zločini slovenskih komunistov doma in v tujini se zdaj ukvarjata samo še Leljak in Omerza. Torej, nihče.
Bila je pač državljanska vojna in komunisti so s prevarami in okrutnostjo v njej zmagali. V povojnih letih so uspeli svojo zmago opravičiti, pridobiti zase koristi ter degenerirati Slovence in Slovenstvo.
Samostojna Slovenija bi morala zlikovce takoj obsoditi in njihovim pristašem preprečiti nadaljnje škodljivo delovanje, vendar tega ni in ne bo storila. Ideologija je vmes postala splošno sprejet svetovni nazor, sekta se je preoblikovala v mrežo. 
Uspeli so in še vedno jim uspeva, da se preko Stanovnikov, Pirjevcev, Repetov, ... ter širokega zaledja kontinuitetne politike, prodajajo kot osvoboditelji in domoljubi, čeprav dejansko niso bili ne eno in ne drugo. Bili so predvojni teroristi, skrajneži in sovjetski plačanci, ki niso imeli kaj izgubiti, ker niso nikoli nič imeli. Še dolgo po okupaciji in razkosanju Slovenije so paktirali s Hitlerjem in z njim bi se tudi borili proti zaveznikom, če ne bi napadel Sovjetov. Uprli so se mu, ker jim je to ukazal Stalin in ne zato ker bi se jim smilili Slovenci, ki jih je zaradi njihovega junaštva umrlo vsaj še enkrat toliko kot bi bilo treba.
Zmago so lahko razglasili, ker so zaveznike preslepili, da jim je več do svobode kot do revolucije. Po vojni jim je uspelo dodobra izničiti in satanizirati obstoj protikomunističnih slovenskih domoljubov, ki so bili pred in med vojno v večini in bi tudi brez Nemcev zmagali v Sloveniji, če komunistom ne bi pomagali zavezniki in Sovjeti. V 70-ih letih, ki so sledila moriji, jim je tudi operacija javnega pranja možganov skoraj uspela.
Rezultat je, da Slovenec danes ni več Slovenec ampak polbalkanski, poltitoistični in polmožganski invalid, ki se je za rumen gumb pripravljen kadarkoli spet zasužnjiti.
Edino kar nam ostane je, da se včasih malo požalostimo, prosimo Boga za mir in to je vse.

Hvala vsem za razumevanje, dovolite nam vsaj jokati.

sobota, 08. avgust 2015

Arbitraža, kaj že ...?


Tema od katere se nekaterim (upravičeno) že obračajo želodci, očitno postaja samo slovenski problem. Naj priznam, da sem se en teden, z nesramnim užitkom kopal v nesporno hrvaškem in še bolj nesporno toplem morju, ker pa se nekaterih škodljivih razvad težko odvadim, sem tudi na dopustu spremljal poročila. In ker so bila pač najbolj pri roki, so bila hrvaška. Glavna tema tega tedna pri njih je bila seveda 20-letnica operacije Nevihta, in to vse dokler je ni zamenjala žalostna usoda nesrečnega geodeta. Naj povem, da sem bil sprva kar malo šokiran, ker o neki arbitraži praktično ni bilo govora. Brez komentarja so poročali samo, da je odstopil Abraham.
Priznam, da nisem zdržal, da ne bi vsaj občasno prisluhnil našim govoricam in ugotovil, da arbitražna vnema pri nas nikakor ne pojenja. Še več, zadeva očitno vse bolj postaja vrhunski politični škandal, ki bo najbrž odnesel še koga drugega, poleg tistih, ki jih je že.
Zdaj ko sem doma in sem končno spet zadihal vroči domači zrak, seveda ne morem, da se znova ne začudim konstantni naivnosti naših politikov, ki še vedno ne razumejo, da je projekt propadel in, da se Slovenija samo še sramoti. Priznati je pač treba, da so nas Hrvati dobili brez gat in nas naredili za tepčke, pa še bolj nas bodo. In sicer, sledi naslednja runda, ki je naši očitno spet ne pričakujejo; namreč, mi bomo našega arbitra verjetno predlagali, vendar sta scenarija, ki, po mojem mnenju, sledita temu lahko dva in oba sta za nas ponižujoča. Prvi je, da bodo Hrvati, ki svojega arbitra ne bodo predlagali, kar je seveda že dolgo jasno, javno dali vedeti, da noben zaveden Hrvat ne bo sprejel mesta njihovega arbitražnega zastopnika, kar pomeni jasen signal vsem, da bo tisti, ki si jih bo v tem postopki drznil zastopati proti njihovi volji naredil nekaj zelo finega za svojo nadaljnjo kariero. Zastopati jih bo upal le tujec, pa še to kak pravni desperado in ne resen mednarodni pravni strokovnjak. Torej nekdo, ki ga ne bo nihče jemal resno in bo zgolj zniževal ugled ostalim arbitrom, ki bodo začeli razmišljati o odstopu. Drugi scenarij pa je nadgradnja prvega in sicer, da bodo ostali sodniki vendarle ugotovili, da je zadeva prešla pod pas in da jih politika obeh držav izrablja za obračun ne pa za iskanje rešitve, zato bodo vsi ponudili odstop. Tako bo edini igralec, ki bo ostal na igrišču, potem ko je tekma odpovedana, Slovenija. Slovenija pa seveda sama ne more zagnati postopka, lahko pa še naprej igra proti sebi in si zabija avtogole, kar pa tako ali tako že počne ves čas. Torej, polomija na celi črti in to še večja, kot bi bila, če bi takoj javno priznali, da je zadeva nasedla.
Od Hrvatov bi se lahko naučili vsaj nekaj; in sicer, če že vsi ugotovijo, da si naivnež in bedak, potem pač odnehaj in se vsaj ne blamiraj več.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)