Pravijo, da je pravi čudež stvarstvo in samo življenje v njem. Morda res? Težko ali le malo, verjetno premalo, se tega res zavedamo, ker smo pač le njegov sestavni del. Kot vloženi, skupaj z vsemi ostalimi sestavinami in potem zaliti ter vkuhani. Omaka v kateri smo se znašli nam lahko včasih celo preseda, pa vendar ostajamo njen del. Kumarica ostane kumarica, tudi če jo vložiš med breskve. Tu smo, kjer smo in takšni kot smo. Hvala Bogu, da nam je vsaj dodelil trenutek v življenju in prostorček pod soncem.In ravno prostorček pod soncem je dobrina, ki si jo 33 čilskih knapov ta trenutek verjetno želi bolj kot česarkoli drugega. Šli so na šiht, tako kot pač vsak dan in doživeli ter tudi preživeli nesrečo, vendar ostali živi zakopani v 50 kvadratnih metrov velikem grobu, pod 700 m skal.Prvi čudež je, da so sploh preživeli. Drugi, da so jih našli in jim pomolili vsaj slamico po kateri imajo zdaj stik s svetom nad njimi. Zadnji ter največji čudež bo seveda, če bodo živi dočakali rešitev, ki je pa ne bo še nekaj mesecev. Sprašujem se kakšna grozljiva môra lahko postane življenje v nekaj trenutkih, na eni strani in kako neizmerna je volja, ki nas ohranja tudi v tako obupnih razmerah, na drugi? Prav ta volja je zame resnični čudež čudežev. Božja energija, ki je ni nikjer, pa vseeno povsod in do zadnjega drži korak ali zgolj dih pred smrtjo. Ko pride nesreča in preizkušnja, pride tudi moč. Bog ne naloži križa, ne da bi dal tudi moči.
Tem možem je ostala slamica in vera. Vsaj to.
In življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar