Malo se je le pripravljalo, ampak se je potem zelo hitro poslabšalo. Moja prizadevna zobozdravnica je zadevo vzela skrajno resno. No, saj je bilo res kar hudo. Eno noč skoraj nisem spal ... Sprejela me je ob šestih zjutraj, za roko peljala v lekarno, opremila z antibiotiki in analgetiki, odpremila na slikanje, se posvetovala z zobnim kirurgom in me napotila k njemu. Skratka, ničesar ni prepustila naključju. Prava vila. Zobna.
In zdaj? Nič - žepek je dreniran, antibiotike lepo po opomniku, oteklina plahni in, kar je nalepše, boli skoraj ne več ... pripada mi sicer stalež, pa ne bom zdržal.
Zobje so zaenkrat še vsi pri meni ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar