nedelja, 31. oktober 2010

Tovariš Trubar, kakšna pa je bila pravzaprav vaša vloga v vsem tem?

Zanimiv mi je ta odnos Slovencev do Primoža Trubarja ali reformacije na splošno. Res zanimiv!
Ministrica na primer ugotavlja, da je reformacija omogočila slovenskemu narodu, "… da je lahko dihal s svojimi pljuči, … ", dežurni primerjalni religiolog pa meni da "… je bil protestantizem v načelu obnova strogosti …".
Iz teh nasprotujočih si izjav lahko razberem zgolj to, da se mnenja predstavnikov države in profesionalnih poznavalcev religij znatno razlikujejo že pri tako temeljnem vprašanju, kot je, ali je reformacija Slovencem prinesla kakšno družbeno in versko sprostitev ali obratno.
Dejstvo, da so se "nove vere" najprej baje oprijeli predvsem plemiški in nemško govoreči krogi, ki jim Slovenci nikoli nismo pripadali, mi da misliti, da Slovenci, sami od sebe, najbrž le nismo kazali posebnega navdušenja nad novotarijami, kot jih dejansko še sedaj ne. Preprosti, neuki in nepismeni ljudje, ki so v prvi polovici 16. stoletja predstavljali praktično celotno slovensko govoreče prebivalstvo, si s Katekizmom, pa čeravno v lastnem jeziku, niso mogli veliko pomagati. Mimogrede, Katekizem še dandanes ne slavi kot posebej popularna knjiga, ki bi jo katoličani brali pred spanjem, ampak gre pretežno za "študijsko" gradivo namenjeno predvsem duhovnikom in tistim, ki si želijo poglobitve teološkega znanja. Katekizem prav gotovo niso pratike ali slovenske večernice in tudi Trubarjevi "prešanci" so bili menda nedosegljivo dragi.
Vedeti je treba pa še nekaj na kar se sicer rado pozablja.
Če so se verni Slovenci takratnega časa med seboj sploh kaj pogovarjali o veri, so se seveda v slovenskem jeziku. Kako naj bi sicer Trubar, ki je večino svoje aktivne dobe preživel v tujini, poznal slovenska poimenovanja posameznih pojmov povezanih z vero, če jih ne bi prej slišal od svojih Kranjcev? Trubar si slovenskega jezika ni izmislil in še manj poenotil, ampak ga je zgolj prvi natisnil in, nekje sem slišal, da celo brez posebnih slavističnih ambicij. Natisnil je zgolj njemu znano besedilo v njemu znanem narečju.
Preprosto in naravnost povedano, osebno menim, da protestantizem Slovencem, razen prve slovenske knjige ni prinesel praktično nič. Celo nasprotno, protireformacija je bila najbrž sicer neetičen, vendar narodnostno in dolgoročno gledano, pameten ukrep. Če bi se namreč reformacija na Slovenskem polno razmahnila, bi zelo verjetno zajela znaten del prebivalstva ter tako slovensko govoreče ljudstvo razdelila na dva primerljiva in sovražno razpoložena dela. Glede na krvave posledice, ki jih je tako obsežna delitev imela v nekaterih drugih deželah srednje Evrope, sem prepričan, da bi morebiten oster in obsežen konflikt znotraj naroda v tistem času, tako zaznamoval našo zgodovino, da morda danes sploh ne bi bilo govora o nacionalni državi, temveč zgolj o slovenskih etničnih manjšinah znotraj drugih držav.
Dejstvo je, da se Trubarjevo vlogo in vlogo protestantizma na Slovenskem, zdaj popolnoma neupravičeno politizira in iz nje, na nekih mitoloških izhodiščih vleče proti-cerkvene zgodovinske paralele. Temu preprosto ni tako.
Trubarjeva vloga je nedvomno velika in gre za izjemnega človeka, ki pa je predvsem širil svoje versko prepričanje, skladno z načeli reformiranega katolištva, ki takrat še ni bilo v tako ostro zarisanem konfliktu z uradno cerkvijo. Le ta je bila očitno institucionalno in ideološko še ohlapnejša od današnje. Ne smemo pozabiti dejstva, da je bil Trubar katoliški duhovnik, ki se je protestantskih idej nalezel pri katoliškem škofu. Trubar ni bil noben revolucionar, kot bi ga del naše uradne politike zdaj rad videl in tudi protestanti niso nobena prispodoba za ljudi svobodnega duha. Trubar je bil predvsem duhovnik in reformator cerkve, protestanti pa so še danes stroga verska ločina, ki se smatra za pravoverno.
Kakorkoli, priznati moram, da me krčevito iskanje vsebine in prave identitete današnjega praznika, že kar nekako zabava. Občutek imam, kot da bi na vsak način radi nekaj praznovali, pa niti država še manj pa naši protestantski bratje v Kristusu, ne vedo povsem dobro, kaj naj bi to bilo.
Mimogrede, če bi kdo rad slavil nekoga, ki je res naredil nekaj za razvoj in ohranitev slovenske besede med preprostim ljudstvom in za povezovanje Slovencev v skupnem narodnem prostoru, potem je pravi človek lahko samo eden in to je škof Slomšek.

Bogati razborski pašniki …

… so spet, menda že kar šestdesetič, ponudili obilo paše lačnim dušam, ki so se podale na "popek stelarnih poti".

Tokrat res prav izjemno bogate …

Za uvod so nam naježili dlake mojstri pevci "in spiritu"-, nato so se nam predstavile slikarke iz Laškega, ki so iskale navdiha med ostanki kartuzije Jurklošter, potem pa nas je, kot duhovni oče razborskih večerov, tokrat spet hipnotiziral pater Karel Gržan.
Pater Gržan, nekdanji dolgoletni župnik na Razborju, vsaj zame, predstavlja vrh slovenske praktične duhovne misli in je tudi tokrat, kljub temu, da nam je malce potožil o zdravstvenih težavah, dokazal svojo odlično kondicijo.
In o čemu zdaj razmišlja?
Trenutno piše knjigo v kateri išče odgovor na vprašanje: "Zakaj Bog dopušča hudo?" Vprašanje je seveda več kot aktualno, pravzaprav temeljno za vsakega vernika, ne le katolika, in dejansko predstavlja izziv razumevanja poslanstva vere nasploh. Pater, za odgovor vodi razmišljanje iz enoznačne brezizhodnosti v širše duhovno in doživljajsko okolje. Odpira razpravo o našem lastnem sprejemanju dobrega in zlega. Poenostavljeno povedano - Bog je svet sestavil iz svetlobe in teme, človeka pa postavil vanj in pred izbiro. Izbiramo eno in drugo, kakor kdaj, in takšno je tudi naše življenje. Zmes dobrih in slabih novic. Lahko bi večno samo stokali, da je vse zanič, kdor pa se, na drugi strani, kaže svetu kot brez vseh problemov, zgolj blefira. Pater pravi, da je resnično življenje vredno tri, če ga ocenjujemo od ena do pet in takšni smo tudi sami. Toliko je vredna naša pripravljenost sprejemanja Božje volje. Z dobrim nimamo nobenih težav. Hude stvari pa so prav tako del nekega načrta, kakor tudi mi sami vključno z našim doživljanjem in sposobnostjo sprejemanja resničnosti. Na začetno vprašanje, pater torej praktično odgovarja s spodbudo naj raje razmišljamo koliko sploh zmoremo sprejemati resnično življenje. Božja volja se pač ne ujema vedno z našo. Drug drugemu moramo biti prepotrebna bližina in ne uresničenje neizpolnjenih hrepenenj, ki pač večno ostanejo takšna ali pa jih na koncu nujno spremenimo v razočaranja.
Pater nas je potem spet popeljal med ozvezdja-, pravzaprav bolj spustil na zemljo, v slogu njemu ljubega vzklika "kakor v nebesih – tako na zemlji", ki ga, kot nepoboljšljiv radovednež, jemlje dobesedno in odkriva vedno nove povezave med ozvezdji in položajem megalitskih gradišč ter ostankov zgradb na prostoru med Savo in Sotlo. O tem si pač lahko mislimo kar hočemo, dejstvo pa je, da pater razmišlja drugače kot ostali in v tem stilu prestopa določene ustaljene "znanstvene" (beri: "ziheraške") okvirje. Njegove teze so prav lahko tudi resnične. Zakaj pa ne? Stari so pač svet razumeli precej drugače kot mi in ga tudi dosti bolj opazovali. Prav lahko mi je verjeti, da so nebesne strukture želeli posnemati tudi na zemlji, ker so pač verjeli da so univerzalni vzor pravilnosti. Mimogrede, strinjam se tudi z njegovo opazko, da je današnja znanost eno samo citiranje in morda tudi z razlago, da je temu tako zaradi vsesplošnega pomanjkanja samozavesti tudi na trgu idej.
In zadnje področje, ki nam ga je pater Gržan sinoči predstavil, je seveda dejansko njegovo prvo. Vzgoja. Razložil nam je svoj vzgojni "plus", v katerem predstavlja navpičnico "brezpogojna ljubezen" in vodoravnico "avtoriteta". Mesto prave vzgoje je tam kjer se oba pojma križata. Če smo samo na enem ali drugem delamo več škode kot koristi. Brezpogojna ljubezen je torej doma pri vprašanju odpuščanja in razumevanja, dosledna avtoriteta pa pri odgovornosti za svoj delež življenjskih nalog. Pomembno vezivo med obema je "priznanje", torej vsakodnevno in spontano izkazovanje ljubezni, ki smo ga potrebni prav vsi, ne glede na leta. Priznanje najbližjih, da si v nečem dober, da ti nekaj uspeva in da so to opazili. To daje otrokom, pa ne samo njim, samozavest da sploh vztrajajo na neki poti. Priznanje je tisto gorivo s katerim premagujemo omahovanje med dobrim in slabim.
Poslovili smo se, spet brez sape ob vokalnih mojstrovinah vojničanov, kletni prostori pa so, kot že tolikokrat, spet dokazali, da je razborsko gostoljubje vsaj tako iskreno, kot dobri občutki in lepe misli, ki nam jih je podaril ta večer.
Iskrenosti večera je končno besedo kajpak dodalo še jesensko nebo, ki je tokrat za nas pustilo prižgano rimsko cesto in velikodušno dovolilo, da je nekaj drobtin padlo tudi na tla … zame  je bil Razbor sinoči kakor severnica.

petek, 29. oktober 2010

Od nemške hrane poznam samo kebab

Gospa kanclerka se je razjezila. Multi-kulturnost vidi že na parah in od priseljencev ter njihovih potomcev, pričakuje znanje nemškega jezika s spoštovanjem lokalnih običajev vred. Zanimivo, da njene izjave niti niso dvignile pretiranega prahu, vsekakor niti približno ne toliko kot zadnji ukrepi francoskih oblasti v zvezi z Romi, mislim pa, da niti tolikšne pozornosti ne, kot jo je bil v svetu deležen novi župan Pirana.
Kakorkoli že gledamo na to, definitivno je več-etničnost neizogiben del današnjega in še bolj prihodnjega sveta. Nemčija 2010 ni več Nemčija 1930 in kanclerka si s takšnimi izjavami bržkone sama koplje politični grob. Poti nazaj preprosto ni več. Ne pri nas, še manj pa pri njih. Demografska slika zahodnega sveta se bo v prihodnjih 50-ih letih izrazito obarvala in ne znam si niti predstavljati, da bi bilo lahko kako drugače. Če kdo ne verjame, naj se sprehodi po katerem od večjih zahodnih mest, začne pa lahko tudi že kar v Trstu.
Pri tem se je škoda jeziti na agresivnost priseljencev kaj bolj kot na reprodukcijsko nekonkurenčnost lastnega plemena. Dejstvo je, da sploh ne gre za vprašanje invazivnosti neke rase proti drugi ampak preprosto za vprašanje izpraznjenega socialno-ekonomskega prostora, ki se pojavlja, kadar stopnja neke nacionalne samo-ohranitve pade pod določeno mejo. Vajeni smo živeti v družbi, ki funkcionira dobro dokler so jadra napeta. Kakor hitro pa ni več pravega vetra, torej tiste družbene pogonske sile, ki v demografskem smislu predstavlja zadostno kvoto reproduktivnega in delovno ter ustvarjalno aktivnega prebivalstva, se družbeni prostor prazni in neizogibno ga zasedejo tisti, ki trenutno še razpolagajo z demografskimi presežki. Hoteli to ali ne.
V Sloveniji ni, kar se tega tiče, stanje popolnoma nič drugačno kakor na primer, v Nemčiji. Narodnostno smo, vsaj po mojem mnenju, še nekoliko manj zavedni in zaradi malo-številčnosti ter tradicionalne zafrustriranosti jezikovno še nekoliko bolj ranljivi. Razlika je le v toliko, kolikor smo ekonomsko manj zanimivi in s tega stališča najbrž zaenkrat še za odtenek bolj enobarvni. V kolikor se bo ekonomski položaj Slovenije izboljševal, se bo prav gotovo tudi etnično obarvala.
Če sem Merklovo prav razumel, potem ji vsaj deloma pritrjujem in sicer v tem, da multi-kulturnost, vsaj na nek srednji rok nima srečnega konca. To lahko zlahka rečemo tisti, ki smo živeli v jugi. Desetletja se je tam poskušalo "svašta", doseglo pa nič. Mimogrede, zanimivo kako smo takrat, ko je YU jemala konec, tako zelo enotno prisegali na slovenstvo, vsaj tako kot dandanašnji naši najstniki enotno žurirajo na vesele "balkanske" viže.
S kanclerko se globoko strinjam tudi v tem, da morajo priseljenci dojeti in se slej ko prej navaditi spoštovanja lokalnih običajev. To jih pa spet lahko naučimo le tisti, ki smo tukaj in nihče drug. Vso pravico imamo biti zahtevni.
Če bomo torej Slovenci še količkaj zavedni, potem bomo tudi prišleke privadili na to, da jim ne bo čisto vseeno kam so prišli. Za začetek bi morda lahko v osnovne, pa tudi srednje šole, uvedli nekaj takšnega kot narodnostno vzgojo. Začeli bi lahko kar s petjem ljudskih pesmi in učenjem izročil, pa tudi verouk najbrž ne bi naredil kaj več škode kot na primer spolna vzgoja ali spoznavanje nevarnih odvisnosti v četrtem razredu.
Če smo nekoč pred poukom veselo vzklikali "Za domovino - s Titom. Naprej!", se učili srbohrvaščino in samoupravljanje s temelji marksizma, 25. maja deklamirali Bora in Kajuha, 29. novembra pa plesali Užičko kolo ter s ponosom nosili štafeto mladosti in kurirčkovo torbico, bi se najbrž tudi za domače pesmi, ki dejansko še edine živo prenašajo pravo slovensko izročilo, verjetno le lahko našla kakšna urica na teden.
Slovence si moramo vzgajati, če jih hočemo imeti.
Словенци, морамо едуковати, уколико желимо да имамо.

četrtek, 28. oktober 2010

Morda nekje na koncu tržaške …


Plemenitost je nekaj kar zaznamuje čase. Kadar in kjer je, uporablja nadpovprečne oblike, materiale, zgradbe, razglede in najbrž tudi življenjske usode. Postavlja se nad vsakdanje in prevzema vlogo vodilnega, zglednega ali odločujočega v družbi. Plemenitosti ni mogoče spregledati, niti zamenjati z viškom denarja ali morda celo kupiti. Plemenitost je značajska poteza, ki se deduje in prenaša. Tisto kar ustvari, ostane takšno tudi kadar mine ali izgubi pomen. Ne pozna in ne prizna slabega okusa. Če je takšna, potem preprosto ni več to-, plemenita. Še vedno je lahko razkošna, potratna, bogata ali kičasta, plemenita pa ne več. Plemenitost izgine dosti prej kakor zidovi ali oblike.
To mesto so zgradili premožni ljudje zato da bi pokazali in utrdili svoje bogastvo. V njegovo usodo in podobo so se sicer vpletali tudi plemeniti, vendar so ga, tako kot je to običajno v življenju, vendarle predali v roke njegovim neposrednim uporabnikom. Tistim torej, ki ga zidajo ali rušijo, rišejo grafite in jih potem spet pleskajo, kupčujejo za njegove kotičke ter mu šivajo kožo in krpajo krhke aorte. Brez takšnih mesto ne more, pa vendar ga ne razumejo. Lahko vse življenje prodajaš vstopnice in čistiš muzej, pa vendarle ne dojameš plemenitosti nekega življenja, ki pač ni tvoje in je brezpogojno minilo kot zadnji sončni zahod neke civilizacije. Umaknilo se je ekonomiji, globalizaciji, politiki, mejam, demokraciji, človekovim pravicam, principom in seveda modi.
Plemenitost je zelo redka, morda že izumrla. Tudi tam, kjer je bila nekoč doma, je zdaj ni več.
Ostala je le še njena prazna lupina … po svoje mogočna-, a vendarle votla.

nedelja, 24. oktober 2010

"Nekaterim, ki so zaupali vase, …"



Gospod, katerim torej?
A, tistim samozavestnim, ki verjamejo da sploh lahko še kaj naredijo na svetu in v življenju? Tistim, ki jih ni strah naslednjega trenutka in se ne bojijo, da jih bo kdo postrani pogledal samo zato, ker imajo pač voljo delati in si morda drznejo še upati.
Mogoče tistim, ki se zavedajo, da so le orodje, ki pa ima svojo voljo, pamet in sposobnosti ter nenazadnje: talente, namenjene investiranju v življenje. Ali pa tistim, ki čutijo, da se za dobro in pošteno vedno in povsod splača vztrajati, vztrajati in vztrajno vztrajati.
Katerim pravzaprav namenjaš besede, Gospod?
Najbrž tistim, ki ločijo med samozavestjo in ošabnostjo; med vero in vzvišenostjo ter nenazadnje, med božjim in človeškim. Prav takšno-, tako zelo človeško je vse tisto s čimer se skušamo postaviti pred druge. Jim morda, pa čeprav ne-zavedno pokazati nase ali jih preko svoje samopodobe opozoriti na kaj, kar nas moti.
Ne vem … ali je pošteno ali ne? Naj mi kdo pove če je prav ocenjevati ljudi okrog sebe in jih skušati spremeniti; pa ne zgolj po kopitu, ki ga imamo sami vdelanega. Spremeniti na boljše, po načrtu višje avtoritete in dojemanju lastne ponižnosti pred končnim. Zadnjim.
Gospod primerja dva delavca, recimo da oba enako dobra in poštena. Eden je prepričan, da mu plačilo pripada in se s svojim delom hvali, drugi je zgolj hvaležen za tisto kar dobi in prosi, naj mu odpustijo, če je kaj nápak storil.
Prav tu je tudi razlika med razumevanji svetá in lastne vloge v njem-, v ponižnosti.
Imamo kolikor imamo. Še tega ne vemo, koliko sploh.
Vprašanje je le, ali v življenju dobivamo zgolj tisto kar zahtevamo, ali pa veliko več od tega, za kar se sploh znamo zahvaliti?
Prilike ne razlagajo Božjih ravnanj, niti niso namenjene Bogu. Namenjene so ljudem. Govoril jih je Bog v človeški podobi, ki je ljudem želel dobro. Človek za ljudi.
Besede ostajajo in ker so zapisane vedno znova odzvenjajo.
Človeška srca se spreminjajo. Prav tako.
Tisti ki zaupajo-, vedo, da lahko na boljše.

petek, 22. oktober 2010

Prava in iger

Pri skrbi za šefe ...
Aleksander Čeferin, zagovornik Ivana Zidarja: "Gre za vprašanje, ali je Slovenija pravna država."


Pri skrbi za delavce ...
se Čebašek-Travnikova sprašuje: "ali je Slovenija še socialna in pravna država."


Pri skrbi za kolege ...
premier Pahor o Dimičevi: "dajmo instrumentom pravne države priložnost".


Pri skrbi za državljane ...
SLS-ov poslanec Gvido Kres meni, da Slovenija ni pravna država, saj je bolj naklonjena državljanom z denarjem.


Vladajo nam pravniki-, pa kje je torej to pravo?

Raffaello najbrž ni plesal po Irsko ...

... pa vendar se je spoznal na lepoto.
Tista, ki čaka da bi zaplesala z njim, ne sme biti neučakana.
Ker je lepa si lahko privošči in celo izbira.
Najboljše in najlepše.

Dodaja tudi sebe, zato se ne mudi.
Zakaj neki?


Kdor hiti, je ne bo videl ...
Vzemi si čas in raje poglej.

sreda, 20. oktober 2010

sobota, 16. oktober 2010

Bolj razumen ali le manj resničen?

 Ali se ti zdi vera v smiselni, razumski izvor sveta pogoj za to, da svet lahko razlagamo razumsko …?

Vprašanje ni moje, je pa zanimivo. Izposodil sem si ga iz enega od komentarjev na en moj pretekli blog in niti ni bilo namenjeno meni. Vendar se mi zdi tako pripravno, da se kar ne morem upreti skušnjavi da bi ga ne raztelesil. Raztelesil zato, ker pač ni več živo; obravnava namreč dejstva, ki se nikoli ne bodo več ponovila ali spremenila. So zunaj nas. Morda je za koga to spoznanje kruto, za mene niti ne.
Prvo dejstvo je, da svet le ima svoj izvor in če zgolj začasno privzamem, da ima tudi namen, potem ga ima že vsaj toliko časa kot izvor. Prvi korak vsekakor pogojuje zadnjega pa čeprav sta morda oba združena v enem. Ničesar se ni mogoče lotiti drugače kakor s prvim …
Torej je izvor le neko dejstvo; svet, z nami vred je namreč nesporno tu. Temu se ne da oporekati. Lahko sicer špekuliram ali je svet in seveda mi z njim vred, realen ali zgolj virtualen. Prej moram, vsaj pri sebi, ločiti realno od virtualnega, ni pa nujno ker me tokrat itak zanimajo zgolj nameni. Zaradi doslednosti bi se to vendarle spodobilo, zato se zaenkrat rešim zgolj s kratko definicijo meje; recimo, da je meja med realnim in virtualnim skrita v odpornosti na spremembe. Realno ali snovno, se nujno spreminja, virtualnemu ali navideznemu, se pa ni treba. Preprosto.
Sledi spoznanje, da se pri vprašanju realne ali virtualne zgradbe sveta lahko precej enakopravno odločam med dvema možnostma, in sicer prva, da je vse kar je, tudi res, druga pa, da je vse kar je, le privid in da je naša navidezna resničnost v bistvu le pod-privid nekega privida. Tega se seveda ne da potrditi zgolj z znanjem, ki mi je na razpolago. Simon s kredo pač živi v nekem virtualnem svetu in tam mu ne manjka ničesar. Slej ko prej najde odgovore na vsa vprašanja in si preprosto kar sproti riše nova okolja ali rešitve. Če recimo ima, v mojem primeru, kredo v rokah nekdo, ki je dovolj pameten, da vsak trenutek ve kaj me bo, v naslednjem trenutku zanimalo, si lahko navidezne rešitve navideznih ugank kar sproti izmišlja in me poljubno dolgo vleče za nos. Kot nekakšna večna "zobna miška". Pravo resnico o tem, v kakšnem svetu pravzaprav sem, resničnem ali namišljenem, bi morda zaslutil šele, če bi odkril napako – morda neko prekinjeno črto, slabo pobarvan detajl, nitko, ki je potegnjena iz platna, ali pa je v življenju morda to staranje in smrt, morda bolezen … kdo ve; pač nekakšna očitna napaka, ki je tu ne bi smelo biti. Kakorkoli, zadoščal bi že namig, da nekdo nekaj spregledal, delal površno ali ne-dokončal. Najti bi moral univerzalni rob, ki bi odkril, da je vse le akvarij ali morda nekakšen "Travian" – zbirka soodvisnih logičnih protokolov s katerimi je zaposlen Veliki Procesor.
Tako, … to je bilo pravzaprav namenjeno izvoru-, kar pa niti ni bil namen. Namen je razum.
In če se torej držim reda, sledi prvotno vprašanje: Ali je izvor razumen? Tukaj je potrebno razumeti tudi sam razum? Spet postavim mejo; tokrat med razumnim in ne-razumnim. Meja je napovedljivost – razumno se lahko napove-, na osnovi izkušenj, znanja, predvidevanj, tudi prerokb …, ne-razumnega ni moč napovedati ali razložiti z izkušnjo, znanjem ali videnjem. Ne-razumno je "onkraj vsega". Tudi onkraj razuma samega.
Če je torej razumno napovedljivo in predpostavim, da je izvor razumen, ga je potemtakem mogoče predvideti – napovedati. Nekdo ki bi opazoval stanje bi lahko torej tudi napovedal dogajanje.
Uvodno vprašanje predpostavlja vero, kar posredno pomeni, da tisti, ki sprašuje preprosto obupa nad dokončnostjo odgovora o razumnosti ampak le predpostavi možnost njegove prepričljivosti. Skratka zraven vprašanja podtakne tudi odgovor, da v razumen izvor moraš verjeti, ker ga ne moreš dokazati.
S tem se ne strinjam. Zame svet definitivno ima razumen izvor. In sicer iz preprostega razloga, ker ima v nadaljevanju razumen razvoj. Ni mi mogoče verjeti, da bi se nekaj, kar je v celoti napovedljivo in razumno, začelo brez vsakega smisla, torej nedoločljivo, nenaravno in proti raumu. Razum ni kategorija, ki bi jo uvedel človek, ko je začel rezonirati. Razum je temeljno vezivo tkanine vsega kar sploh je. Njegov izvor ni naraven. Razum ni nastal na neki stopnji razvoja materije, kakor kdo misli; takrat je bil kvečjemu prepoznan.
Zame je razum Božji duh s katerim je od nekdaj prepojeno vse stvarstvo. Vezivo stvarstva je zame prav razum, prva Beseda, ki še danes odmeva ter vodi vsa spreminjanja in vsa vztrajanja.
Če bi izvor ne bil razumen, kje pa bi potem v vse skupaj razum sploh vstopil? Na začetku, bolj na sredini ali šele pred kratkim? In kaj če sploh ne bi? Potem bi verjetno ne imeli ničesar podobnega razumu, poznali ne bi napovedljivosti, vzročnosti in namesto razuma bi imeli najbrž anti-razum, katerega lastnost bi bila morda predvsem ta, da ne moreš ničesar razumeti.
V razumni izvor sveta meni osebno sploh treba verjeti, vanj sem mirne duše prepričan; ker česa drugačnega sploh ni.
Kdor je dal razum, je pač dal tudi svet.

torek, 12. oktober 2010

Jajčna ulica


Zdaj ko sem počistil zasušene ostanke jajc iz fasade svoje hiše imam čas brati zanimive izjave nekaterih slavnih oseb.
Mimogrede, če koga zanima, jajca sploh ne gredo dol in puščajo obupne madeže, tako da na koncu ne ostane drugega kot pleskanje.
Ne vem sicer kaj se pravzaprav dogaja, ampak očitno se časi v Sloveniji krepko, krepko spreminjajo. Žal ne na bolje, če temu rodu strpnost in argumentacija še sploh pomenita kakšen nadstandard nad obupnim primitivizmom, ki grozi, da bo postal kulturna in politična paradigma Slovenije drugega desetletja. Agresivnost s pozicije moči, grožnje in naročeni napadi na tiste, ki si drznejo javno izraziti drugačna ali sploh kakšna mnenja so postali tako rekoč del javne komunikacije. Tega pravzaprav niti javnost ne obsoja več: "… pa bodi tiho in ne izzivaj."
Pa ni prav-, preprosto ni prav. Eno je provociranje, drugo pa izražanje svojega mnenja ali celo delo profesionalnih novinarjev. Nasilje v nobenem primeru ne more biti opravičljiv odgovor na legitimno izražanje mnenja, pa če je še tako provokativno. Če se vsi le obrnejo bodo šle stvari le še na slabše. Tisti, ki govorijo z argumenti in jezikom moči ali nasilja na ta način dobijo potrditev svojega sistema delovanja: "Saj se vsi bojijo, saj si nihče ne upa proti nam … mi smo močni, bogati, VIP, imamo veze, plačamo lahko najboljše advokate, kupimo lahko tudi kakšno politično stranko če je treba ali pa smo že celo člani ali v žlahti s pravimi ljudmi …"
Ko ni več potrpljenja, še manj volje ali znanja za argumente, da o osebni kulturi in spoštovanju človeške osebnosti, sploh ne govorimo, se začne ulica. Brezvladje, vojna vseh proti vsem. Sovražnik je največkrat neznan, neviden in verjetno zgolj najet; vsak si lahko izbere orožje in arzenal je nadvse bogat: od telesnih čuvajev, ki očitno po gospodarjevem naročilu lahko tudi ubijejo, do jajc, psovk, prevračanja korit z rožami ali zgolj zvonjenja v poznih urah.
Skratka, v obračun se ne gre več z besedami, nasprotnimi argumenti, tožbami, dokazi ali objavami v medijih; beseda se zdaj pri nas zatira s pestjo, nekaj velja le še anonimni "šus na gobec", grožnja s smrtjo ali naročeno zastraševanje. Bedno, bedno … za razjokat, a žal kruto resnično in del našega okolja, verjetno pa tudi razmišljanja.
Resnično pa je tudi moje mnenje, in sicer, da Slovenija še zdaleč ni naredila dovolj velikega napredka pri zagotavljanju notranjega reda, miru in občutka varnosti lastnih državljanov, če je tu sploh naredila kakšen napredek. Mi bi radi delali red po svetu in v New Yorku ter Bruslju pametujemo kaj bi morali drugi še vse postoriti, po drugi strani pa se da, že kar pri nas doma, očitno biti tako spoštovan, kakor tudi bogat in celo opravljati pomembno javno funkcijo ter se hkrati vsem v brk, gladko in s šarmantnim nasmeškom požvižgati na osnovna civilizacijska načela sožitja.
Ta družba je definitivno godna za remont – morda še ni prepozno.
Le tega ne vem, kdo bi jo lahko popravil …

nedelja, 10. oktober 2010

Hvalabogu, da naša mladina ni lačna ...

... in tudi dobrega srca je.
Še meni so privoščili dve jajčki ... tako-, od daleč.

sobota, 9. oktober 2010

Dežela prijaznih družin


Slovenci smo veliko boljši ljudje, kot si mislimo. Ni prav, da imamo na splošno tako slabo mnenje o sebi. Dobri smo in prijazni. Povezani med sabo ter še posebej na svoj rod in svoj košček sveta.
Imel sem prijetno priložnost in bil gost na praznovanju, ki bi bilo sicer lahko namenjeno izključno gostiteljevemu okroglemu jubileju, vendar nas je dejansko povabil na blagoslov kapelice ob 110-letnici, odkar je njegov stari oče kupil in poselil čudovit košček sveta ter tam vzgojil svoj prvi rod. Prišli so ljudje, ki jih poznam, vendar se le redko ponudi priložnost, da bi se z njimi pogovarjal ob cvičku in kostanju. Tam so bili ljudje iz prav vseh list, ki se bodo jutri pojavile v konkurenci, pa vendar so bili preprosto vsi naši-, domači. Brez izjeme so čestitali gostitelju, mu zapeli in se poveselili z njim.
Dogodek, ki si ga zapomniš predvsem po preprostem občutku, da si med svojimi. Pri osebnih stvareh in družinskem spominu rodbine, ki že stoletje živi na nekem kraju in je dejansko postala njegov gradnik, se trenutne razlike izgubijo in postanejo nepomembne. Moč življenja in njegova vztrajnost jih premagata.
Vsi od nekje prihajamo in vsi nekam potujemo, družine pa so in ostajajo tisti prvi in zadnji kraji našega življenja, ki jim vedno pripadamo.

torek, 5. oktober 2010

Modri Moder


Slučajno sem na radiu ujel pogovor z Gregorjem Modrom, mladim filozofom, ki se sicer ukvarja z razmišljanjem o razmerju med Heglom in Spinozo, mimogrede pa je navrgel tudi vprašanje, ki bi ga menda rad zastavil kar papežu. Tako je vsaj rekel. Navsezadnje bi verjetno lahko poskusil in mu pisal; morda bi celo prejel kakšen odgovor, vendar to niti ni bistveno. Vprašanje je bilo namenjeno predvsem domači širši in teološko ali splošno, razmišljanju nenaklonjeni javnosti, ki se pred profesionalnimi dvomljivci le stežka brani.
Gre pa nekako takole: Zakaj verniki ravnajo etično? Če, kajpak sploh ravnajo etično?
In Moder si odgovarja v naslednjem duhu: Če so verniki etični zgolj zato, ker se bojijo Boga, so hinavci, ker so dobri iz strahu pred kaznijo in v resnici sploh niso etični; če pa so dobri zato, ker je etično ravnanje del neke splošne človeške zavesti, potem je seveda takoj na dlani vprašanje, kaj ima potemtakem Bog sploh opraviti z etiko? Torej-, zakaj so verniki sploh verniki, če si lahko dober tudi brez vere? Etika lahko v tem primeru, prirejeno po Modru, povsem dobro shaja in se razmnožuje tudi brez Božje volje. Skratka, če si dober samo zato ker se bojiš Boga, nisi pošten, torej tudi resnično dober ne, če si pa dober kljub temu da te ni strah Boga, potem Bog nima nič s tvojo dobroto in si pač tak.
Krasno … končno smo torej le dočakali nekoga, ki je med vero in etiko postavil plot in z neznosno lahkostjo razglasil Boga za brezposelnega, ker za dobroto zdaj pač skrbi nekdo drug.
In kdo bi to lahko bilo? Tega nam mladi filozof žal še ni pojasnil-, morda je imel v mislih nekaj kar je zapečeno v človekovo podzavest ali pa morda verjame v nekakšna pra-načela, ki so nad nami kar tako-, sama od sebe, verjetno že od velikega poka ali pa vsaj od časa Barucha Spinoze naprej.
Saj niti ne vem, kaj naj bi si mislil … ta svet ima očitno tako rad ležernost, da se mu niti misliti ne ljubi več. Lahko se le čudim, morda temu, da tako študiran mlad človek preprosto ni nikoli skušal razumeti, kaj neki bi bilo tisto, kar je nekatere izjemne svetovne ume vleklo k iskanju Boga. Mogoče bi ta, nedvomno vsestransko nadarjeni mladenič, rad le pobalinsko podregal v stare in že zdavnaj odgovorjene finte. Osebno upam v slednje.
Kakorkoli, Modru je verjetno jasno da izpovedovanje vere nikakor ni pogoj, da je človek bolj etičen; kakor tudi ateizem, ki mu je, predvidevam, osebno bližji, ne predpostavlja da bi nekdo moral biti samo zato manj etičen. Bog pač ni ustvaril ljudi da bi bili enaki med seboj. Če bi imel takšne namene, potem bi bilo dovolj da bi ustvaril enega. Ali pa še tega ne. Če bi Bog hotel popolnost, potem ljudi sploh ne bi ustvarjal. Ustvarjal ne bi niti vesolja, časa, kaosa in prostora. Še celo Hegla in nenazadnje tudi Gregorja Modra ne. Sploh ničesar. Zakaj neki? S tem, ko je ustvaril dobro je ustvaril kvečjemu prostor tudi za hudo. Če imamo v sebi dobro, nam tudi po nasprotje dobremu ni treba zelo daleč – zgolj vase in čisto nič dlje.
Dobro ali slabo, torej etično in ne-etično, nista morda neki samoumevni ali univerzalni kategoriji, ki bi bili človeštvu dani enkrat za vselej in stalno kazali v pravo smer, kot nekakšen kažipot na križišču. Daleč od tega. Bog Adamu in Evi v raju ni dal hudega, dal jima je vse dobro in še drevo spoznanja – ločevanja dobrega in hudega. In zadnje nam je ostalo. Raj je bil že nič-kolikokrat zapravljen, spoznanje pa je še vedno tu. In če ne govorimo več o Bogu, ker ga ne poznamo, pa lahko govorimo o veri kot iskanju Boga; potem je ravno to tudi tisto, kar vernik dobi v paketu. Ne dobi Boga iskati ga mora sam ali pa le sprejeti; saj Bogu se ne moreš izgubiti, še celo oddaljiti ne. Tako kot Jona se mu sicer lahko skušaš skriti, pa se mu seveda ne moreš, tako kot svoji senci ne.
Iz stališča etike vernik pač ne prejme drugega kot le spoznanje, da se lahko odloča ter da si s tem, ko se prav odloča tudi gradi svojo pot k najvišjemu hrepenenju in končnemu smotru bivanja. Vrnitvi v popolnost; vrnitvi k Bogu. Tistemu torej, kar je nekoč že imel in v kar upa da bo spet imel ko se bo poslovil od sveta.
Bog ne sodi namesto človeka, sodil bo zase. Obdržal bo sad in zavrgel pleve. Človeku je dal svobodno voljo in odloča se lahko sam. Če Moder misli, da je vera železniška proga, ki ne pusti zapeljati levo ali desno in vodi samo v brezhibno določeno smer, se bridko moti. Vera ni zbirka predpisov ali receptov po katerem bi iz nekih življenjskih sestavin zanesljivo skuhali kaj dobrega. Vse si moramo še izmisliti – poizkušati, paziti in sproti popravljati. Vera je zgolj okvir v katerem je tisočkrat dokazano, da je prav to tudi mogoče. Vera je upanje, da je naša pot prava, da so odločitve dobre in da peljejo k cilju. Etično ravnanje pa je tisto ki si ga vsi želimo, deležni ga bomo pač kolikor ga bomo deležni; vsekakor nič, če se sami ne bomo odločili zanj. In pri tej odločitvi nam Bog lahko pomaga, tudi če smo modri.

nedelja, 3. oktober 2010

Sokolstvu!

Stojimo v sredi najljutejšega vo-lilnega boja, ki vihra v naši državi.
Sokolstvo mora tudi v tem besnem političnem vrtincu vztrajati na načelih,
ki smo jih ponovno izrazili na glavnih
skupščinah Saveza. Tudi mnoge člane sokolskih društev so razmere potegnile
v politični boj. V tem trenutku pozivljamo vse članstvo, naj zvesto in
odločno čuva naša načela, ki jim veljave in avtoritete ne sme izpodnesti
nobena nepreudarnost in strast!
Kot Sokoli čuvajmo sokolsko čast; branimo, kar nam je bilo vsekdar
sveto; delajmo po načelih, ki smo jih opetovano soglasno in brez odpora
odobrili !
Kar je veljalo v dobi mirnega dela, mora tembolj veljati v burnih sedanjih
dneh! Politika mora od Sokolstva stran!
Nihče naj se v politični borbi ne dotika naše organizacije !
Oni bratje pa, ki jih je zajel politični vihar, naj se zavedajo, da so tudi
in vedno Sokoli in ne samo politiki!
Sokolskih načel ne smejo zatajiti nikoli in pod nobenim pogojem!
Tudi v tem oziru stojimo na straži, ker ne dovoljujemo, da bi katerikoli
stranka ali oseba našo nepolitično in vsenarodno organizacijo zlorabljala v
nesokolske namene.
Stojimo na straži v prepričanju, da je Sokolstvo tudi bojna organizacija,
kadar je treba braniti obstoj in svobodo naroda in domovine in čistost narodne
misli !

Zdravo!

Starešinstvo Jugoslovanskega Sokolskega Saveza!

(Vir Nova doba, Celje, leto V, št. 21, str. 2, 20. 2. 1923)

petek, 1. oktober 2010

Pot v X

Vinotok torej. Skoraj, nekako žalosten … otožen, vsaj začel se je že tako. Hladno prihaja skozi špranje in jutra, meglice nad mokrimi gozdovi in vodami včasih obvisijo še celo dopoldne. Čas nepreklicno vleče zavese čez sonce in ga postavlja na čakanje. Tudi če ga še bo kaj in vedno ga je še bilo, ni več tisto pravo -, svetlo, bistro in uporabno. Zdaj postaja bledo, postarano in onemoglo … vse je že videlo, vse ogrelo. Vse odtajalo, kar se je pač pustilo odtajati. Morda tudi nas, ki smo še vedno tu. Hlapci moči, sužnji njegove milosti. Željni vsega ali pa le naveličani vsega?
Zdaj je kar je. Dobrote so pripravljene: sokovi se cedijo in zorijo, gomolji so pospravljeni v kleteh in živali rejene čakajo v hlevih. Vse ostalo je pri nas. Naj bi nam teknilo, nas poživilo in ohranilo; - naj bi nam vlilo moči in veselja za mrzle in mračne čase.
Jesen je postarana gospa v barvah slovesa v katere je odela svoje obilno in nališpano telo. Drugi tekajo mimo in okrog nje ter si dajejo opravka z delom in skrbmi, ona pa se premika počasi in slovesno. Tiho prišelesti, kakor veter skozi kostanjevo krošnjo, na poti polovi nekatere spominčke, pobere majhne ostanke toplote, zbere celo vse neporabljene trenutke in jih resno zloži skupaj v velik prašen zaboj na podstrešju.
Pozimi ga bo morda še kdaj odprla …
Če bo hotela?

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)