»Zato planili bodo, vem, na mene, a vendar me zato ljubezen žene.«

Truplo je bilo oblečeno v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, pa brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho, z desnim licem, tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala zevajoča rana, okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka. To je moral biti smrtni udarec, s topim orodjem, krampom ali motiko. Tako zapisnik, na katerem je podpisanih deset očividcev. Kakor razberemo iz dodatnega poročila, je bila velika rana tudi na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu, kakor pripovedujejo, odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta ...

To so za so za seboj pustili junaški borci Tomšičeve brigade, v Mirni na Dolenjskem, na Novega leta dan, leta 1943, ko so končali z zaslišanjem Lojzeta Grozdeta. Na tak način so predvojni jebivetri, kot so bili recimo nekakšni pekovski in mesarski pomočniki opravili s še ne 20 let starim, neoboroženim civilistom, študentom in pesnikom, ki prav gotovo ni predstavljal nobene grožnje komunistični in veliko-srbski zaroti, ki jo mnogi žal še vedno štejejo za narodno-osvobodilni boj.
Najbolj strašno pri vsem skupaj se mi zdi prav dejstvo, da se je vse to dogajalo še ne tako dolgo nazaj. Gotovo še danes živijo ljudje, ki so videli in poznali Grozdeta in njegove morilce, pa so tiho. Nihče ni nikoli za nič odgovarjal in tudi nikoli ne bo. Vsi so si umili roke in se obrnili stran. Mladega in nedolžnega človeka so zverinsko mučili in ubili ter se s tem še celo postavljali, pa nič. Razdelili so si penzije in odlikovanja ter preživeli udobno in mirno življenje ... Grozljivo kako zlahka se umazani sadizem v slavni Slovenski zgodovini, pomete pod preprogo pravičnosti, osvobodilnega boja in zgodovinskih okoliščin. Ne vem, kako se lahko komu še zdi čudno, da se je pri nas, ob takšnih “osvoboditeljih” pojavila kolaboracija. Tudi ne vem, kaj bi se tej družbi dejansko moralo zgoditi, da bi takšne izmečke enkrat le vrgla iz sebe in pokazala nanje.