Skoraj me je malo sram priznati, da sem spremljal dogajanje-, no ja, … resda na pol in seveda zgolj iz želje po miru v svetu. Da ne bo zvenelo preskromno, naj povem, da je bila to v bistvu prostovoljna žrtev-, zato da sem se pač imel kaj pogovarjati. In to s kom drugim, kot predvsem z udeleženci lastnega resničnostnega šova, ki se ne morejo, oziroma ne želijo, upirati čarom kukanja v življenja ljudi, ki pravzaprav niso nič drugačni od njih samih. Dobra dva meseca smo se torej skušali, bolj ali manj, skupinsko in zavzeto, kratkočasiti z gledanjem čez sosedov plot. Mislim, da smo se zedinili vsaj v enem, in sicer, da so slavni, ki so večinoma postali to šele zdaj, dejansko ravno takšni konglomerati srčkov in gravžev, kot kdorkoli od nas. No, praktično gledano je seveda dosti bolje, da se kregajo pri njih, kot pri nas, drugega posebnega zadoščenja pa iz hiše "mnogih dimov", ni bilo pričakovati. V rahlo obupnem poskusu, da bi videno in doživeto nadgradil še s količkaj smiselno in vredno vsebinsko infrastrukturo, pa mi je nekaj okoliščin le pritegnilo pozornost.
Ena od razmisleka vrednih vsebin BB mineštre, ob vseh nasladah, ki smo jih doživeli z soočenji bolj ali manj težkih značajev, spremljanjem prehranskih vojn in nikotinskih delirijev, perverznim seciranjem nekega propadlega zakona ter ne nazadnje, odštekano obljubo novega, je, na primer lahko tudi vprašanje, na čem je pravzaprav pri takšnem bizarnem performansu, oh ali sploh lahko poudarek? Na slavohlepju, torej nedefiniranem a močnem individualnem egu ali morda resnični tekmovalnosti in potegovanju za nagrado.
Izmazati bi se dalo sicer tudi z "vsakega nekaj" ali "kakor za koga", to je verjetno še najbližje poštenemu odgovoru, vendar je vprašanje vseeno preveč zabavno, da bi si ga kar tako, mimo prebave, pustili odplaknili v tok pozabe.
Težnja po osebni uveljavitvi je gotovo zelo pomembna in pri tistih, ki se odločijo za sodelovanje v takšni igri, verjetno tudi ključna. Drugače si je namreč težko predstavljati, da bi se kdorkoli, slaven ali ne, iz čistega dolgočasja odločil za ekshibicionizem, ki dejansko terja svojo žrtev-, ob pičlem in oddaljenem upanju za zmago. Sodelovanje v resničnostnem šovu, za udeležence, vsekakor ni zgolj zabavno nedeljsko popoldne v družbi prijateljev in verjetno predstavlja neprimerljivo izjemo v posameznikovem življenju. Kdor gre noter, prav gotovo ve, da lahko pride med stanovalci, ki so se prisiljeni obsedeno ukvarjati drug z drugim, do strupenih konfliktov in ponižujočih situacij, ki so s strani producentov bržkone zaželene in celo sprovocirane.
Gre za v celofan zavito analogijo zapora, kjer je vsak vsakemu sovražnik, na drugi strani pa prisiljen sobivati in sodelovati z vsemi. Vodilna ideja pestrosti dogajanja je sadistično zatiranje lastne osebnosti na račun pre-živetja v čudaškem okolju, ki se pokorava še bolj čudaškim in stalno spreminjajočim se pravilom. Nekakšno izzivanje refleksa samoobvladovanja ob stalnem pritisku na osebno integriteto. Princip razvoja dogodkov izhaja iz agresije na osebnost, ki s tem, ko je izpostavljena izrazito stresni situaciji tipa "več mačk v tesni škatli", hitro razpade na praelemente preživetja, vodenja in sodelovanja. Komunikacija in sobivanje slej ko prej postane izraz primarnih doživljanj in potroši vso izolativno sposobnost priučenega-, na primer bontona, če ga je seveda kaj bilo, žal pa tudi osebne distance. Skratka – slej ko prej, vsak pokaže kaj je in kaj ni. Seveda s poudarkom na ni. Zavezništva so navidezna in namenjena zgolj vzpostavljanju interesnih povezav znotraj skupine, medtem ko se navzven kažejo predvsem kot poniglavo zarotništvo.
Usodna privlačnost razvoja dogodkov na katero padajo zunanji opazovalci, seveda izhaja iz neke primarne voajerske podstati, ki jo vsaj malo imamo vsi, po mojem mnenju pa tudi iz karikature, ki jo takšno, dobesedno - notranje obremenjeno stanje, predstavlja naši pravi in vsakdanji resničnosti. Gledamo, kaj se dogaja noter, kljub temu, da morda ne živimo skoraj nič drugače. Vloge bi se lahko tudi zamenjale. Veliki brat bi zlahka postal tudi naš pravi brat, ki zaprt v izoliranem okolju kopalnice kuka skozi ključavnico naše dnevne sobe in v predstavi vsaj toliko "uživa", kakor mi. Glavni igralci smo bržkone sami, ker se v tistih, ki so noter, najdemo ali zgolj zaslutimo in skozi njihove reakcije slišimo lastne odgovore. Gledamo druge - vidimo sebe.
Recept za zmago v predstavi je analogen receptu preživetja v vsakdanjih situacijah: premikaj se počasi in s kar najmanj tveganja. Torej, z vožnjo pri nizkih vrtljajih; čustveno varčno in z rahlo, vsaj navidezno zaskrbljenostjo za okolje.
No ja … če je noter le preveč strupen zrak, je najbrž vseeno bolj zdravo vsaj kaditi zunaj …
Ni komentarjev:
Objavite komentar