torek, 28. julij 2009

Aha, še nekaj o lepem …

Lepota sploh ni obvezna, niti neobhodna, še potrebna ne posebej … morda zgolj dobrodošla. Pri nečimrnih sicer zaželena, pri razvajenih zahtevana … a se da preživeti tudi brez nje. Lahko je nimaš, ker ti ni bila dana ali pa je prešla, lahko je ne vidiš, ker ti močna dnevna luč jemlje vid, lahko je ne slišiš, ker jo dušijo divji šumi sveta … Lahko je niti ne občutiš, ker so ti tuje in pekoče zaznave obskorjale čutila, tako da se te lépo ne dotakne več … morda le še jedko ali strupeno ostro … lépo ne več, ker lépo, takšno pač ne more biti …
Pa vendar … ko jo doživiš, ti je prijetno. Morda si celo presenečen nad dejstvom, da si jo še sposoben dojemati. Včasih se kar pojavi – tako, kot kak lep razgled, melodija, podoba izpod umetnikovih prstov, kot misel, s katero je pesnik uspel predreti ovoj topega dojemanja … Takrat se splača ustaviti, postati … globoko vdahniti, pogledati dobro in se skušati osvežiti, napiti njenih energij … Običajno ne traja dolgo, v bistvu – vedno kratko, niti ne veš zakaj je prišla, morda je nisi pričakoval … najbrž je zgolj slučajno uganila pravo šifro-, tisto, ki te odklepa-. Izgovorila je "Sezam, odpri se" in pretrgala urok v katerega si se zavil-, kot tiste svilene gosenice.
Kaj te nagovarja tako drugače? Takó, da je lépo … Da jo prepoznaš, moraš dojeti nekaj drugačnega-, nekaj čisto drugega kot sicer. Če gledaš pokrajino v dežju, je sicer morda zanimiva, vendar ne deluje, kot takrat, ko je ožarjena z žarki, ki čez ostre škrbine prinašajo sveže jutro ali ki jo obliva sladki sirup rožnatega večernega slovesa. Ženska, voljna, naličena in oblečena za posebno priložnost, zbuja povsem drugačno zanimanje, kot žrtev, razrvana z delovnim dnem in izsiljevanjem otrok pred blagajno v supermarketu …
Lepota-, sploh ni to-, če ne vzbudi zanimanja … pritegniti ti mora pogled, "razveseliti oko in srce". Lepoto moraš začutiti v sebi, mora te prepričati, da se splača obrniti glavo ali dvigniti pogled za njo. Če je ne opaziš, potem to sploh ni … vsaj zate ne, ali pa sploh ne. Lahko je le zanimivo in posebno, ne pa tudi lépo … Lépo mora potegniti čute za ušesa in napolniti srce … nabiti te mora z vsebino, ki se v stiku s tvojo notranjostjo razširi-, napolni prsni koš in iz njega izrine sapo.
Ufff … to pa je dobro …

nedelja, 26. julij 2009

Dol za reko ...

Želeli smo si ogledati reko in zato sledili starim potem ...
... najprej prišli do vasi ...
... potem pa tudi do vode ...
... ki jo nekateri uporabljajo ...
... drugi pa le gledajo njen tok in podobe, ki jih nosi s sabo.
Še pridemo ...

Pet ječmenovih hlebov in dve ribi

Malo za pet tisoč mož. Skoraj nič. Kako lahko to nekdo naredi – ne vemo in nikoli ne bomo izvedeli? Čudež pač, ki mu lahko verjameš ali ne, kakor hočeš. Lahko si ga skušaš razlagati, pa nič ne razložiš. To preprosto ni več stvar znanja ali rokohitrstva, ampak vere-, dovolj globoke vere. V Božjo moč, v pravo rešitev, ki je nekje pripravljena tudi za nas. Ljudje so se najedli; pa ne morda hitrih prstov, gumijastih koščkov kruha iz klobuka ali podob v zrcalu. Najedli so se konkretne jedi in Jezusa zato hoteli razglasiti za kralja. Pa se jim je raje umaknil v hribe in jih kasneje celo "prelisičil" ter kar po vodi šel za učenci, ki so se odpeljali v čolnu. Nič ni rečeno, da so tisti ljudje zaradi tega čudeža postali kaj bolj verni ali hvaležni Bogu, najbrž je to želel doseči ali pa niti ne-, nekaj je pač moral storiti za takšno množico, ki ga je "obkolila". Vsekakor so ga razglasili za velikega čudodelnika in resničnega preroka, ki "… mora priti na svet". Zanimivo, da evangelist ne poroča, da bi Jezus tem ljudem takrat sploh kaj govoril, morda sploh ni nameraval, ali pa jih je bilo preprosto preveč in se ni dalo. Raje se je odločil, da bo pokazal tisto, kar je edino imel – popolno zaupanje in hvaležnost Bogu, ki je, po njem, tudi poslal znamenje na svet. Edini, ki je zahvalil za darove je bil dejansko On sam, čeprav v množici morda niti jesti ni utegnil.
Kaj mi danes še lahko pove ta zgodba? Seveda nič o tem, kaj lahko naredim, če moram nasititi nenapovedane goste. Če mi zmanjka kruha, mi ga v moji šibki veri pač nepreklicno zmanjka in nekako se moram znajti. Grem prosit sosede, se odpeljem v dežurno trgovino ali, če imam čas, zamesim in spečem pogačo … Jezus ni imel nič od tega, pa je kljub temu imel vse. Imel je tisto, kar meni manjka - pravo vero, da se tudi iz nič da nekaj storiti. Vero matere Tereze iz Kalkute, ki je iz nič naredila "čudež" v Indiji …
In prav to je današnji nagovor te prilike. Nekaj se da vedno narediti, neka možnost vedno je. Bog tistih, ki upajo vanj ne pozabi, za nas ima vedno pripravljene rešitve … nekaj nam bo že pričaral, ko bo treba …

petek, 24. julij 2009

Deluje ...

Tudi v Sevnici ga imamo ...
Zdaj pa dobro gledat in ubogat!

četrtek, 23. julij 2009

Zakaj je to tako težko?

Nagovorjen s pojavi nezvestobe, ki se očitno dogajajo tudi slavnim ali morda njim še posebej ter diagnozo akutnega nezaupanja, ki jo našemu plemenu postavljajo pronicljivi poznavalci stanja, ne zdržim-, ne morem se upreti skušnjavi, da ne bi razmišljal o povezavi teh dveh pojavov ali morda le enem, ki pa se kaže kot dve senci iste pomenske figure.
Ker smo zvesti vsaj načelom, začnimo kar z nezvestobo. Kdo pa sploh ima težave z nezvestobo? Vsaj kdaj, vsaj malo - v takšni ali drugačni obliki?
Seveda se takoj najde dežurni cinik, ki poreče: "Kdo jih nima?" Pa pustimo čemerneže, ki vedno takoj izberejo najslabšo možnost-, povsod vidijo le težave in hudobijo, grozeče nesreče, vsesplošno nezadovoljstvo, revščino, bedo – takšno in drugačno … no, saj priznam-, tudi sam se morda kdaj pomudim v njihovi družbi, ki, resnici na ljubo, … ah-, tako blagodejno hladi svetoboljna razpoloženja večno nezadovoljne dušice … Poznamo ta rod in njegovo razmišljanje, za takšne je tudi ljubo nam sončece vedno prevroče in nevarno za kap, dragoceni blagodejni vetrič zgolj nesramen prepih, ki prinaša trganje v plečih in dobrodošli senčni oblaček, znanilec grozeče hude ure v kateri nam veter gotovo odnese streho, če je že prej gromu ne uspe zažgati …
Hm-, težave z nezvestobo torej. Ja, prav gotovo ne prizadenejo tistega, ki mu zvestoba ne pomeni nič. Aha, da so tudi takšni med nami? Bo rekel kdo, da so in morda mu celo poznavalsko prikimamo-, pa vendar … jaz takšne(-ga) ne poznam. Verjetno sem spoznal že kakšnega notorično nezvestega, vendar, glej čudo – takšnim, vsaj načelno, zvestoba pomeni veliko-, morda celo nekako nadpovprečno ali pa se tako zgolj kaže skozi žgoče plamene ljubosumja.
Skratka, nezvestoba je tista tanka razglašena struna, ki jo, bolj ali manj, vsi kdaj slišimo. No … pa vendar-, zakaj neki bi nas pravzaprav motila? Saj vendar, vsaj v trenutni civilizaciji, nenehno poslušamo in beremo o zmagovitem pohodu osebne svobode, moderniziranih človeških odnosih, enakopravnosti spolov in odločitev, staromodnosti zakonske zveze, osvobojenem partnerstvu, … po televiziji željno gledamo lepe slikanice o tem, kako da je življenje treba uživati, izkoristiti mladost in … ah-seveda, lepoto kajpak … Potem pa pride kdo težit z nečim tako plesnivim, kot je nezvestoba? Se kar ne izzide, a ne?
Ja seveda, dragi moji … le ni tako enostavno. S to zadevo je približno nekako tako, kot z boleznijo. Dokler si zdrav, nikakor ne moreš dovolj dobro razumeti težav, ki jih ima bolnik. Tudi če si zdravnik – lahko veš vse o bolezni, celo več kot tisti, ki jo ima. Veš, kaj čaka nekoga s čirom na želodcu, po tem in onem scenariju, kaj tistega, ki mu odpoveduje ledvica ali slinavka … pa vendar, ti ne nosiš njegove bolezni v sebi, ne hodiš spat z njo, ne zbujaš se ponoči in padaš v obup, ker morda ne vidiš smisla in rešitve ali si preprosto ne znaš, niti ne zmoreš več pomagati. Ne živiš v okolju v katerem živi bolni, ne poslušaš govoric njegovih sodelavcev in sosedov, pripomb, pogledov ali vprašanj njegovih sorodnikov, morda še očitkov slabe vesti-, tudi ne zaznavaš dvomov ali vidiš zavijanja oči tistih, ki se čutijo dolžne soditi o življenju, ki ne more preprečiti, da pač živi in da se je morda spremenilo, kot se pač je.
Nezvestoba je dejstvo, ki se pojavi, pride – tako ali drugače. Lahko tiho, kot tat ponoči-, lahko s truščem, kot Američani v Irak. Če se te tiče, potem si gotovo tudi vpleten v nekakšno vlogo-, hotel ali ne, ali prvi ali drugi – samo to. Prvi = nezvest → drugi = trpeč. Vedno podoben vzorec, vedno enaka enačba-, nekdo je nezvest in nekdo mora trpeti. O variantah in morebitnih koncentičnih krogi, ki lahko zajemajo še druge, ne bi. Bistvo je takšno-, če ni nezvestega - ni trpečega.
In za kaj pravzaprav gre? Saj slišim, saj nisem gluh … poželenje, željo, priliko, avanturo, hec, "samo malo", "kr neki", šibkost, "da se pokažemo", …
Ne, ne … ne gre za to … vedno gre in to prav res-, vedno gre samo za eno … za prevaro. Pre-va-ro! Prav nič drugega – nezvestoba je vedno in zgolj le prevara. Neopravičljiva, žal. Recite kar hočete – ne poslušam vas. Sori!
Takšno razmerje, pa če je še tako lepo in romantično, vedno zraste na prevari-, požene iz gnilega, črvivega in smrdljivega štora. Pa četudi rodi lepe in zdrave otroke, je vseeno zraslo iz divjega lesa, metastaze na nekem telesu … nekoč se je izleglo iz zavržnega ravnanja, nepoštenja, hinavščine in prelomljene ali požrte obljube. Tako se nismo zmenili! Govorili in ravnali smo drugače. Kaj smo res mislili – že ne vemo. Planirali in živeli smo za nekaj drugega – ne za to, kar smo zdaj dobili. Nekdo pač ne more igrati po pravilih. Ne more nečesa dokončati, preden začne kaj drugega … Tako nikoli nihče ne bo naredil nekaj vrednega, velikega, frajerskega … vedno bo samo eden, ki ne zdrži-, ki ni sposoben ali sposobna povedati resnice v enem stavku, vedno bo samo tisti "šibki člen", ki ne more nositi nič – še sebe ne. Pač nekdo, ki si je naložil pretežko breme in ga s sabo vred vrgel v blato. Nevreden zaupanja, nesposoben reči, da ne zmore - da bo počepnil … Tako smo torej končno prišli tudi tja – do zaupanja.
Prevara poruši zaupanje. Zaupanje pade zaradi prevare. Kakor hočete. Prevara rodi dvom v vse – tudi v tisto, kar je bilo res. Dvom načne tudi tisto, kar vidiš s svojimi očmi. V dvomu postanejo sladke besede le hinavske laži preračunljivca in mili pogledi zgolj srepo motrenje lovca. Življenje prevaranega je blodnja prestrašenega človeka v džungli nezaupanja. Gotovo zelo težko. Kar obupno. Prekleto in po nepotrebnem, zaradi neke lahkomiselnosti hudičevo težko!
Kaj pa družba? Kje se pa gradi zaupanje družbe – recimo v njene skupne inštitucije, v tiste, ki so postavljeni ali pa so se morda kar sami zrinili na vodilne položaje-, torej tiste, ki vplivajo na življenje vseh članov skupnosti? Ja seveda-, spet smo tam, kjer smo začeli - pri prevarah … ne moreš ohraniti zaupanja in nedolžnega obraza, če govoriš eno, delaš pa drugo-, če prevaraš … tako to je! Gospe in gospodje, nekoč smo vam verjeli … zato smo vas sprejeli in podprli. Če se nam kažete lažnivi in vlečete fige iz žepov, potem ste nas prevarali; samo in zgolj bedno prevarali. Nikoli si nismo delali utvar … verjeli smo vam pa vseeno - sodili, da ste vredni zaupanja. Nič ne pomaga izgovarjanje, da pač "vsi tako delajo …". In povsod je tako – prevare, zaupanje in izgovori. Kdor vara se boji. Gotovo! Strah in vest ga tiščita, da vara še bolj – da laže še bolj.
In kaj rečeš? Molči zdaj … verjel sem ti. Ne išči izgovorov. Zlagal si se. Bil sem dober in naiven, pa si to izkoristil, ker nisi zdržal. Ne morem ti več verjeti … in ti ne bom. Škoda truda. Pojdi svojo pot in ne trati mojega časa. Imel si priložnost … zapravil si jo. Nikoli ne boš drugačen. Če enkrat lažeš, boš lagal vedno.
Lahko odpustiš? Seveda lahko – lahko se prisiliš v to, kot v toliko tega v življenju … včasih preprosto moraš. Toliko je vsega na tem – toliko navešenega perila na štriku, da ga je treba nekako podpreti, tudi če se utrga. Nekateri zamahnejo in rečejo: "Ah – vrzi čez ramo in se ne oziraj kam je padlo!" Saj lahko – da se. A zaupanje … ej, to gre pa k vragu – za vedno …
Zaupanje je kot most-, tanka in vitka konstrukcija nad globokim prepadom, ki loči skali na obeh bregovih. Nič bližji si nista zaradi njega, nič bolj sorodni, še vedno sta le dve skali. Vsaka na svojem bregu. Stojita lahko tudi vsaka zase, nekoč sta že – morda bosta spet kdaj. A vez med njima-, ta je pa odvisna od obeh – če se ena le malo premakne, vez poči. Ne nosi več veliko in ker je krhka se zlahka tudi podre. Če ostane je dragocenejša od sebe, saj združi dva temelja, zlije dve energiji v novo, takšno, ki lahko na obeh skalah in okrog njiju zgradi eno mesto … nekaj, kar še ni in ne bi bilo, če ne bi povezali obeh bregov … samo to je tisto kar velja – to morda lahko storiš, več ne moreš … če zmoreš?

sreda, 22. julij 2009

En star vic – danes pač Japonski

Direktor - tehničnemu direktorju:
Jutri ob 9. uri zjutraj bo sončni mrk, česar prav gotovo ne vidimo vsak dan. Zato poskrbite, da se bodo vsi zaposleni v civilnih oblekah zbrali na tovarniškem dvorišču. Med opazovanjem tega redkega dogodka bom jaz osebno dajal vsa potrebna pojasnila. Če pa bo deževalo, ne bomo kaj prida videli. V tem primeru gre osebje v jedilnico.
Tehnični direktor - vodji organizacijske enote:
Po nalogu direktorja bo jutri ob devetih zjutraj sončni mrk. Če bo deževalo, ga na dvorišču v civilnih oblekah ne bomo videli. V tem primeru bomo sončni mrk izvedli v jedilnici. Torej nekaj, česar gotovo ne vidimo vsak dan.
Vodja organizacijske enote - obratnemu tehniku:
Po nalogu direktorja bo jutri ob devetih zjutraj v civilnih oblekah izveden sončni mrk v jedilnici. Direktor bo odredil, če naj dežuje ali ne. Torej nekaj, česar gotovo ne vidimo vsak dan.
Obratni tehnik - vodji izmene:
Če bo jutri v jedilnici deževalo - torej nekaj, česa ne vidimo vsak dan - bo ob devetih naš direktor v civilni obleki mrknil.
Vodja izmene - delavcem:
Jutri ob devetih naj bi naš direktor mrknil. Škoda, da kaj takega ne vidimo vsak dan!

torek, 21. julij 2009

Ringlšpil – kot že velikokrat

Kot že velikokrat je spet nekaj zaštekalo in kot že velikokrat, so jo le vsi nekako bolj ali manj srečno odnesli … Kot že velikokrat je bila naprava seveda popolnoma brezhibna, pregledana, v skladu z vsemi najzahtevnejšimi standardi … tistimi, ki veljajo in verjetno tudi tistimi, ki še napisani niso. Visoko usposobljeni strokovnjaki in budna inšpekcija so, kajpada, kot že velikokrat, popolnoma profesionalno in odgovorno opravili svoje delo in opravičili zaupanje strokovne javnosti, pa tudi zgolj tiste brezimne, ki sme, kot že velikokrat, plačevati vozovnice, zaupati odgovornim in se veseliti lepih razgledov … Kot že velikokrat so spet posredovali gasilci, gorski reševalci in vsi količkaj sposobni pomagati ter reševali ujete ljudi. Na teren so, kot že velikokrat, nemudoma prihitele novinarske ekipe, vse poslikale, izpraševale presrečne preživele in razumevajoče prikimavale izgovorom odgovornih ter seveda, kot že velikokrat, plačanih za svoje poslanstvo. Kot že velikokrat, se je spet namigovalo na šlamparijo, vendar so že omenjeni takšne insinuacije, kot že velikokrat, zavrnili in ugotovili, da je rjavenje starega železa nekaj izjemno nepredvidljivega in da se takšnih nesreč, kot že velikokrat, pač ne da napovedati.
Jaz pa se, kot že velikokrat, spet sprašujem, zakaj postajamo družba birokratov in "nemških ovčarjev", brez dobrih gospodarjev, ki bi odgovorno in količkaj predano skrbeli za zaupane objekte in resorje? Družba, kjer se vsak boji le policije in ljudje hodijo na faks zato, da potem strumno vpenjajo papirje v fascikle ter si izmišljujejo pravilnike, ki jih niti sami ne upoštevajo, na teren pa, namesto sebe, pošiljajo "pooblaščene strokovnjake".
Dragi moji … vse bi storili, da ne bi nič storili … vse bi spremenili, da se ja ne bi bilo treba nam samim spremeniti … Pa ne bo šlo. Kdor hoče biti za nekaj odgovoren, mora preprosto skrbeti za to. Skrbeti, pomeni, da te nekaj skrbi … da ti ni vseeno in da raje pogledaš dvakrat, kot, da bi enkrat spregledal. Če skrbiš, moraš na vsak način vedeti, kaj se v resnici dogaja, ne samo da veljajo pravilniki in da nekje blodijo nekakšni genialni strokovnjaki in vsemogočni inšpektorji, ki – o groza, gledajo le če so vsi papirčki na svojih mestih. Še tisti, ki vrti ljudi na ringlšpilu mora najprej sam pregledati in prešlatati, če so ketne cele in šele potem zagnati.
Bolj kot na lastne oči in znanje se zanašamo na podpisan obrazec, ki ga lahko zmagovito vložimo med ostale papirčke ter v sili mahamo z njim pred celim svetom, pa najsi kaj dokazuje ali pa nič. Po drugi strani, se pa dobro šolani in plačani, resda nekoliko drugačni, inšpektorji "brusijo" ob kvalifikacije "svatov" na neki poroki.
Takšen steber, kot se je podrl na Pohorju mora prej rjaveti vsaj deset let, da prerjavi …
Slovenska država stoji že 18 let … ali je morda kdo že pogledal kakšne imamo kaj stebre?

ponedeljek, 20. julij 2009

Hitro nas cepite! Pli$$$…!

Bolezen je očitno tudi v naši pod-alpski karanteni stopila na prag in mokro zakašljala. Že prej obolelim se je čez vikend naenkrat pridružilo še 19 maturantov, ki so poleg (predvidevam) lepih spominov prinesli z maturantskega izleta tudi strup v svojih celicah in si (upajmo, da "zgolj") pokvarili počitnice.
Virus je torej odnesel šalo in smisel za črni humor tudi tistim, ki so še pred kratkim zabavljali in razpravljali o živalskem izvoru imena bolezni. Svet se je odločil, da se prašičkom takšna krivica že ne bo delala, očitno se bo pa, kot že tolikokrat, tistim dobrim dvem tretjinam prebivalstva, ki se preživlja z manj kot eno tretjino bogastev tega planeta. Res je, sicer, da nekateri namigujejo, da naj bi šlo za novo obliko bio-terorizma, z namenom ropanja javnih financ za draga cepiva ali celo fantastično-bestialno namero "zreducirati svetovno prebivalstvo za 5 milijard v naslednjih desetih letih …"
Če je kaj od teh namigov res, potem je to seveda ogabno, grozno, škandalozno in popolnoma nerazumljivo, verjetno pa še dosti težje ali sploh ne-dokazljivo, ker je kajpada, kot vedno kadar je hudo, v ozadju nekakšen blazen denar in seveda "excuse me please, it s a matter of high policy".
Dejstvo je, da so cepiva proti virusu A/H1N1 trenutno v svetu očitno zelo vroča roba, ki se plačuje z zlatom v enaki teži kot sami pripravki. To se pravi, če smo le nekoliko slikoviti, v tvrdkah Baxter, Novartis in GSK blagajn menda sploh ne zapirajo več in hodijo kar po kešu, ki že leti po tleh.
Kakorkoli – ostanimo pri naših resničnih in potencialnih bolnikih, med katerimi se očitno lahko kaj hitro znajdemo prav vsi. Res, da naj bodo, po ministrovih svarilih zlasti previdni mladi "… glede stikov, saj je prek sline verjetnost okužbe največja …", vendar se vseeno ni za zanesti, da smo tisti, ki smo sicer sposobni premagati skušnjave po okušanju sline drugih ljudi-, kaj bolj skriti pred drobcenimi, a številčno premočnimi uničevalci.
Ne glede na razplet te drame – preživel ali ne – čudim se že zdaj-, kako zelo je zdravje postalo privilegij bogatih. Nikoli bolj kot danes, v pogojih tržne (beri: špekulantske) ekonomije je postalo jasno, da je zdravje le še eden od svetovnih biznisov. Tako, kot se je nekoč uvedla borza kovin, žit, nafte … bi se zdaj lahko uvedlo legalno mednarodno prekupčevanje z vakcinami, zdravili, zdravstveno opremo, storitvami … Bogati si privoščijo preventivna cepljenja, osveščanje, zdravljenje, oskrbo, lajšanje bolečin … revni bodo še dolgo umirali za boleznimi, ki jih premožni svet niti ne pozna več. Zdi se, kot, da je razviti del sveta nekatere težave že zdavnaj izvozil in zdaj samo skrbi, da ne pridejo nazaj – neke vrste svetovni Schengen velja torej tudi za viruse in ne le za bombaše.
Poleg delitve na revne in bogate, se nam očitno že kar kmalu obeta tudi razkol med zdravim in bolnim delom sveta … in če je to, kam kdo sodi, odvisno le od denarja, potem se res ne bojim za zdrave-, ti so bogati in ker so zdravi bodo še bogatejši - torej le še bolj zdravi. Nekoliko sem v skrbeh za bolne – ti ne morejo obogateti in, kot kaže, tudi ozdraveti ne več.
Ali pa kar tako kot vsi, dokler smo zdravi … WHO cares …?

nedelja, 19. julij 2009

Zakaj se Ti smilim, moj Gospod?

Zakaj neki so se Mu smilili? Saj najbrž niso bili veliko na slabšem kot sam. Poleg tega so oni živeli zgolj zase, On za vse druge. Vsi so bili revni in neuresničeni, vsak s svojimi težavami, boleznimi … morda osamljeni v vrvežu, v katerem so Ga trumoma iskali. Gotovo niso bili posebej drugačni od mnogih pred njimi, za njimi in tudi od nas ne. Nič posebnega. Bili so le ljudje, kot so od nekdaj in bodo še dolgo, kot smo zdaj mi in bodo tisti, ki ostanejo za nami. Rojeni na svet, postavljeni v življenje, posedli po obalah velike reke, ki vse odnaša neznano kam, le da ene odloži tukaj, druge pač kje drugje … Ko je pogledal v njih, je pogledal v nas … kar je učil njih, je govoril tudi nam …
Skupno v Njegovih očeh nam je gotovo, da smo enaki delci enega toka, pa vendar tako razkropljeni, razgubljeni, različni in vendar, vsak zase iščoči isto, prav vsi pa tako zelo potrebni pomoči in pozornosti-, priznali ali ne.
Nobena vrsta ne more vedeti toliko o sebi, kot prav človeška. V tem smo izjemni. Že pred tisočletji so poznali vsak delček telesa, vsako mišico in koščico, delovanje organov, zmožnosti in omejitve organizma in duha. Že pradavni in pozabljeni so študirali značaje in odzive, razpoloženja, telesne in duševne znanilce sprememb, bolezni ali zdravja … vedeli o človeku toliko ali celo več kot mi. Izjemni umi so se in se še vedno poglabljajo v čutenja, dojemanja … razmisleke o svetu, okolju, odnosih človeka do so-človeka in družbe, o izzivih sožitja in samostojnosti …
In če bi prišel nazaj, kot nekoč bo? Kaj bi videl danes, ko bi nekje na obali stopil iz čolna?
Verjetno spet veliko množico pričakujočih pomoči, čudeža … žejnih tolažbe in sprememb … Okrog njega bi se spet, kot takrat ali še bolj, zgrnila množica vseh … nas, ki sicer tavamo okrog, čakamo, iščemo in pobiramo, tudi kar ne rabimo-, pustimo pa tisto, kar bi morali imeti, pa se nam zdi pretežko … Raje nosimo lažja bremena ali celo hodimo okrog brez vsega čeprav ne vemo zakaj. Hitimo, ker je moderno biti prezaposlen-, ker je nujno potrebno biti v dogajanju, ki sicer morda nima nobenega smisla, razen, da se pač dogaja in da so vsi zraven. Postavljamo si cilje, ki se nam to zdijo, ali morda le vozimo slalom med ovirami, pa mislimo kako zelo napredujemo … pa ne … gremo pač tja, kamor lahko. Le mislimo, da bo bolje, če tečemo … Kot otroci, ki zbežijo naprej, potem pa na vrh hriba upehani čakajo starše, ker pač ne vedo kam … nič nam ne uide, vse nas dohiti kar je za nami in vse nas počaka, kar nam je namenjeno ...
Ko bi On spet stopil med nas, bi videl še večji vrvež in še večjo množico obrazov … takšnih, ki gledajo vsak v svojo ali nobeno smer, občutil bi veliko ... veliko misli, ki tavajo povsod in nikjer ali se le zgubljajo v prazno … razumel bi neizmerno hrepenenj, bolečin, strahov in upov-, neskončno upov-, predvsem zase, za druge … za svet … za vse nas …
Zasmilili bi se mu … spet …

četrtek, 16. julij 2009

Aqua

Na FB sem se pridružil zanimivi skupini ...
Gre za protest proti rabi ustekleničene vode, ker je ustekleničevanje vode očitno okoljsko škodljivo in izrazito energetsko potratno, zlasti v krajih, kjer pitne vode sicer ne manjka.
No, resnici na ljubo, ne vem če sem v življenju že kupil deset plastenk navadne vode, po novem pa začenjam torej tudi v službi, kjer imamo sicer točilec, piti vodo kar iz pipe v veceju. Vsekakor bi bilo za moje pojme hvalevredno, če bi tovrstno kampanijo poprijelo tudi ministrstvo za okolje in predlagal bi še zbiranje denarja, ki bi ga sicer namenili za vodo v steklenicah, za ureditev javnih vodnjakov v mestih, na katerih bi bila torej na voljo zastonj vodovodna voda, ta pa mora itak ustrezati enakim pravilnikom kot plastificirana.
Prodajanje vode v palstenkah je biznis, ki samo dokazuje staro resnico-, da se da prav vse prodati. Seveda, se bo prav na tej točki ambicioznost pobudnikov verjetno tudi upočasnila-, pomembno dejstvo je namreč, da je voda "v vrečkah" verjetno velik ali celo edini posel kar nekaj polnilnic, proizvajalcev plastenk, posrednikov, trgovcev in seveda vir plač nekaj delavcev, dividend lastnikov ter kajpada davkov ... Pa še nekaj ni nepomembno - namreč imidž ... če v gostilni naročiš vodo, je kar samo po sebi umevno, da ti bodo prinesli plastenko, ki jo kajpada tudi plačaš ... Če bi jo zavrnil češ: "Prinesite mi kar vodo iz pipe ...", bi verjetno nekoliko čudno pogledali, položaj pa bi postal dodatno neprijeten pri plačilu zapitka, ker se voda iz pipe, na primer kozarec pri kavi, dosedaj ni posebej zaračunavala ... vsaj meni ne. Skratka - po svoje neudobno.
No, in ker mislim z vključitvijo v akcijo resno, potem bom v takšni situaciji od sedaj naprej verjetno naročal mineralno vodo ali pa morda kar špricer ...

sreda, 15. julij 2009

Kar si, si!

Človekova pojava v nekem okolju ni sama po sebi umevna. Vsili se in postane sestavni del podobe, pejsaža, ki ga brez opazovalca ali akterja, kar človek tam je, sploh ne bi bilo. Okolje brez opazovalca ni okolje, je zgolj fikcija nečesa, kar ne vidimo, ne poznamo in ne občutimo. Če opazovalca ni zraven – ne more vedeti kakšno sploh je-, ne da se ga določiti. Ko vstopi, postane del dogajanja, spremeni naboj relacijskega polja, preusmeri spin pozornosti v prostoru. Vemo, da okolje je, pa vendar ga ne poznamo če nas ni v njem, ko smo pa tam neizogibno postanemo del, vplivamo. Vidimo ga v svojih barvah, slišimo v lastnih zvokih in dojemamo v odnosih, ki jih precejamo skozi sito pripravljenosti ali zgolj sposobnosti vživljanja. Začarano torej – če nas ni tam, ne poznamo, ko smo, pa ni več isto.
Seveda tudi prisotnost inteligentnega medija ni nikakršno zagotovilo objektivnega pogleda, zaznave so pač kakršne so, še vedno niso zaprisežen prevod realnega stanja v realno doživljanje. Kako tudi? Vseh barv ne bomo nikoli videli, vseh zvokov ne slišali, vseh občutij ne doživeti. Kar je za nas, na primer, svež zrak, je za ribo smrtonosna mešanica strupov in obratno, v tistem v čimer naša zlata ribica uživa, mi umremo v dveh minutah. Kar so stari dojeli kot rotiranje nebeških sfer, spet drugi primerjajo z beganjem krogel po čudno zgubanem biljardu. Spoznanja delnih in nepopolnih so lahko kvečjemu takšna in prav nič boljša.
Ko se opazujemo v danih razmerah, dejansko nenehno fokusiramo čutila na zunanje dogajanje in sebe zaznavamo zgolj kot medij – organ prenosa zavesti in zaznav, ki ju varuje, združuje in vzdržuje v obstoju. Telo je zgolj ovoj, lupina, ki nam jo je naložil kreativni evolucionist in se tako dobro (ali tako slabo) ujema s povprečnim okoljem, da omogoča ali pač zahteva stalno pozornost, pripravljenost in aktivno samo-varovanje pred vplivi istega ambienta. Motrenje dogajanja, tudi nezavedno, je dejansko stalna reakcija – predstraža, ki opozarja na motnje in dražljaje. Mehanizem obstoja, ki je mehanizem stalne budnosti in izostrenosti, pa jih selekcionira. Preprosto, delujemo vedno, sploh nismo ustvarjeni za počitek in morda smo zato tudi uspešnejši od drugih vrst. Tudi ko počivamo, mogoče počiva le nekaj odstotkov naših funkcij, vse ostale še vedno delujejo v prostem, a delovnem ritmu. Mi se ne nasitimo – mi se le najemo in funkcioniramo naprej. Levinja se nasiti in zlekne. Ne lovi več. Mi iščemo tudi, če ne potrebujemo. Vedno nekaj. Človek je preprosto navit na "nitro" – vedno na "ful".
Kako, da takšni sploh zmoremo še kaj občudovati, uživati v podobah in oblikah, iskati lepoto skladnje besed, gibov ali potez …?
Mogoče pa je prav lepo, skladno in dopadljivo tisto kar pravzaprav iščemo? Morda je prav to tisti vrhunec umiritve izostrenih in prenapetih čutov – oddih v popolnosti, brezhibnosti zloženih zvokov, oblik, pomenov ali barv. Razumevanje razumevanja je lahko vrhunec doživetja … skrivnosten in neodvisen … vpliva na vse a je hkrati neodvisno, deluje v vseh okoliščinah, še tako čudnih in neživljenjskih. Vedno, dokler opazovalec je, dojema tudi svoje opazovanje, poseduje percepcijski aparat, ki je že v osnovi omejen, lahko blokiran ali poškodovan … tako zelo, da okolje ostane le kot fikcija … misel brez dražljajev, brez motenj … brez čutov …
Kaj ti pravzaprav ostane, ko telo umre?

ponedeljek, 13. julij 2009

Norec

Kaj če bi "mirnemu in poštenemu vojnemu veteranu" le uspelo? Kaj če bi mu uspelo le delno, mogoče pokončati sebe in še kakšnega varnostnika ali naključnega mimoidočega, novinarja … ?
V zgodovini seveda to ne bi bilo prvič, skoraj gotovo tudi zadnjič ne … celo pri nas ne
Po svoje je fenomenalno, da se tudi v relativno pismenih okoljih vedno najdejo posamezniki, ki nasedejo na provokacije vplivnih stremuhov, edino sposobnih lastno nesposobnost opravičevati s širjenjem nestrpnosti.
Osnovni naravni aksiom človeškega poguma je, da vedno lahko najdeš nekoga, ki je pripravljen storiti in tvegati še več in slej ko prej naletite na tistega, ki je v stanju, ne zgolj tolči s pestjo po šanku, ampak tudi v resnici likvidirati človeka, ga uničiti skupaj s sabo ali morda celo detonirati atomsko bombo, če jo ima slučajno pri roki (nekaj je tudi takšnih …) ter pobiti tisoče. In to le zato, ker je v fiksaciji bolnega uma to pač treba storiti, ker je to za nekoga morda celo sveto in prav gotovo nujno, ker se nihče drug ne zgane, da bi rešil zaplet …
To, da se potencialni atentator in žrtev sploh ne poznata, da se morda nista nikoli videla, da tudi storilec o svoji žrtvi ne ve skoraj nič, razen tistega, kar je prebral v brezplačnikih, da verjetno sploh ne dojema vzgibov, ki so ga navedli k morilskim naklepom ampak zgolj naseda medijski evforiji in provokacijam profesionalnih pokvarjencev … vse to ga ne odvrne od resnega naklepa ali celo njegove izvedbe. Vsa razpoložljiva razsodnost ne zaseje v njem dovolj močnega dvoma v smiselnost takšnega početja, mu ne posveti v pamet, da bi spoznal kako dejansko blodi in da je morda zgolj potreben kavča ter nekoga, ki bi ga poslušal, pomiril in mu dopovedal da se to njega ne tiče ali zgolj rutinsko napisal recept …
Fanatik se rodi-, ni nujno, da bo tako tudi umrl, vsekakor pa je vsaj enkrat v življenju pripravljen narediti vse za idejo, ki je lahko skrajno bizarna ali pa prav zato in čeprav se morda celo zaveda, da bo s tem zgolj izničil samega sebe-, vsekakor pa naredil neprimerno več škode kot koristi.
Ali pa je morda prav to fanatikov namen? Narediti iz slabega še slabše. Pokvariti, kar se pokvariti da. Kot neke vrste ekstremni vandalizem, nadgradnja metanja koles v vodo, prevračanja smetnjakov, praskanja avtomobilov, pisanja grafitov … pretepanja homoseksualcev … Morda celo res obstoja kaj takega kot je "zločinski um", "umetnik uničenja", nekdo, ki hoče ustvariti nepozabno z zlom … Neron … požigalec … Mengele
Morda gre v bistvu za desperade, osebne luzerje v resnici ali zgolj osebnem čutenju, takšne, ki skušajo kompenzirati samo-uresničitveni primanjkljaj z dejanjem obupa, ki bi jim zagotovilo slavo, spomin straho-spoštovanja, post-humni dokaz moči, nekaj kar v normalnih okoliščinah nikoli ne bodo. Ego brez primere, nesmrtno junaštvo, pa čeprav takšno, ki bi povzročilo le zgražanje, sovraštvo, trpljenje ali v našem primeru popolno in dolgotrajno blokado že tako klavrnih odnosov med dvema državama.
Skrajno nepremišljeno, pobalinsko, brezčutno, nepotrebno … popolnoma idiotsko … revolucionarno, skoraj komunistično … zavrženo in prekleto do dna pekla …
Takšni ljudje so nevarni, zelo nevarni in očitno izjemno nepredvidljivi. Za svoje načrte navadno ne iščejo podpornikov niti v svojem matičnem okolju, ker verjetno utemeljeno pričakujejo, da jim bodo namere skušali preprečiti ali pa se morda razkrijejo le zelo ozkem krogu približno enako norih. Kujejo v sebi, odločajo se po instinktu, lahko tudi pod vplivom substanc … nažrejo se ga, vzamejo puško, pištolo ali bombo in pok – z enim šusom … predsednika ali kandidata za predsednika, premierja, prestolonaslednika, kralja, papeža, …
Norci so kot plevel, nikomur ne koristijo, nihče jih ne pogreša-, so pa izjemno odporni in praktično neuničljivi … zrastejo tudi iz kamna … če jih nihče pravočasno ne izruje …

nedelja, 12. julij 2009

Kaj pa ti lahko narediš za nas?

Minister za finance, je s svojo nedavno izjavo, da začenja razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi država globlje segla v mošnjičke tistih, ki ji ne zagotavljajo novih državljanov, očitno dregnil med sršene. In to tako neposredno, da se je moral nemudoma začeti izmotavati z nerazumljenostjo, jemanjem izjav iz konteksta in podobnimi otročarijami-, kot, da bi govoril kitajsko. Jasno, da je mislil tisto kar je povedal in povedal točno tisto, kar so vsi slišali. Seveda pa je s tem tudi meni in še marsikomu ponudil priložnost, da polemiziramo z njegovimi stališči, bodisi, da se pridružimo prevladujočemu ogorčenju, češ kako si kdo sploh drzne pomisliti na kaj takega, ali pa povemo tisto, kar v resnici mislimo. In, kar se mene tiče, je to, da ministrova niti ni tako "žaltava".
Kaj bi pa bilo tako groznega, vas vprašam, če bi tisti-, ki jim ni treba kupovati otroške hrane, pleničk, posteljic, vozičkov, nahrbtičkov, jaslic, vrtca, šolskih potrebščin, igračk, tisoč in enih oblačilc, čeveljčkov, rolerjev in rolk, koles, računalnikov, telefonov, plačevati šolnin, vpisnin, članarin, tečajnin, opremljati otroških sobic, dražje dopustovati, prirejati dodatnih rojstno-dnevnih zabav, sedeti zraven domačih nalog, branja, pisanja, računanja, stalno nekaj hoditi okrog zdravnikov, pa na govorilne ure, roditeljske sestanke, zaključke in še in še … morda le prispevali nekaj več v skupno blagajno. Prav nič bi ne bilo narobe, nihče ne bi umrl zaradi par evrov in prav nič se mi ne bi smilili. Zakaj le, tudi mi dajemo, pa nam niti na pamet ne pride, da bi se nam to zdelo količkaj čudno? Poleg tega beneficije te družbe, gradimo in uživamo vsi in tudi v prihodnje bo tako; kdo pa še lahko vse to počne za nas, če ne prav tisti, ki jih bomo mi tako vzgojili in tega naučili? Torej, kdor pri tem ne sodeluje, naj pa za skupno dobro prispeva kako drugače. Pošteno!
Dobro-, povedal sem svoje mnenje o zadevi, pa niti nisem imel tega namena. Bolj me zanima vprašanje, koliko je nek posameznik dejansko dolžan služiti družbi in koliko se tega sploh hoče zavedati?
Če se za pomoč pri razmišljanju vrnem k istemu vprašanju, kot sem ga že prej imel za primer – torej, skrbi za potomstvo na eni strani in obveznosti do skupnosti na drugi, potem, vsaj glede na ton polemik, ki jih je ministrovo namigovanje sprožilo, zlahka povzamem, da povezovanje teh dveh kategorij pri nas ni samo po sebi umevno. Torej, skrb za otroke se še vedno razume kot zasebna pobuda, za katero se prosto in neobremenjeno odločaš ali pa tudi ne. Resnici na ljubo je družba vseeno nekoliko velikodušnejša, kot bi lahko sodili, če bi poslušali samo odzive posameznih izjav, saj le namenja nemajhna javna sredstva za olajšave nekaterih storitev, ki so povezane z otroci, plačuje del stroškov predšolskega varstva in šolanja ter dodeljuje staršem sredstva iz skupne blagajne z namenom lažjega preživljanja. In to je dejansko tudi vse, kar se tiče družbenega priznavanja pomena starševstva. Gleda na to, da brez staršev ni otrok, brez otrok ni državljanov in državljank ter brez teh ni te družbe, potem vse skupaj deluje precej nezainteresirano.
Tozadevni premik na slabše, ki ga je družba, vsaj naša, naredila v manj kot sto letih, je viden predvsem v razumevanju družbene vloge starševstva. V še ne tako davni preteklosti, se je pojem starševstva, vsaj v razmišljanju preprostih ljudi, torej tistih, ki so to družbo tudi zgradili, prepoznaval kot družbena dolžnost posameznika-, torej – mladi so svojo družbeno-socialno vlogo videli in dojeli v podobi vojakov, staršev in gospodarjev, v takšnem ali drugačnem vrstnem redu. Skratka, samo-umevali so se kot posamezniki vgrajeni v tri temeljne družbene stebre; branilce rodu in domovine, roditelje in vzgojitelje podmladka ter nosilce lastne in kajpada družbene ekonomije.
Zdaj so časi kakršni pač so in z njimi tudi razmišljanje tistih generacij, ki se na novo soočajo z umeščanjem samega sebe v funkcioniranje družbe oziroma prevzemanje nalog socialnega "mreženja" v realnem prostoru in ne zgolj virtualnem, kot je zdaj priročneje.
Če fantje dandanašnji ne vidijo več svoje vloge pri obrambi domovine, torej v vojski, se mi še niti ne zdi tako usodno. Vojski je pač podeljen status plačane obrti, kar je verjetno racionalno, čeprav po mojem mnenju, narodno-obrambno neučinkovito, vendar v obdobju relativnega miru znosno. Tudi za lastno in družbeno ekonomijo me ni strah-, če kaj, potem bo želja po zaslužku spremljala svet do konca in predvidevam, da bosta zadnja dva človeka umrla z medsebojno neporavnanimi računi.
Bolj klavrno se prihodnost kaže roditeljem in vzgojiteljem podmladka. Tu se ne mudi nikamor. Za vstop v starševstvo že ni skoraj nikoli prepozno. Ženske materinstvo potiskajo čez trideseto, ker imajo prej še toliko vsega za postoriti … študirati, graditi hiše, kariere ... moški, glede tega itak nimamo kaj veliko za govoriti. Pa niti ne gre za to … dejstvo je, da je rojevanje otrok postavljeno v nek drug kontekst. To ni več dolžnost, še celo potreba očitno ne. To je postala zgolj in res samo odločitev, ki je utemeljena verjetno z vsem drugim, le skrbi za obstoj družbe ali občutka dolžnosti ni več zraven. Morda je tudi tako prav …, kaj pa vem, saj mora biti …
Dejstvo pa je, da so se stare družbe bolj zavedale pomembnosti starševstva in ga dvignile na nivo državljanske dolžnosti, vedeli so, da mora količkaj vredna družba zrasti iz domačih ljudi, na domači zemlji … če bi pa minister omenil še kaj takega, bi ga pa verjetno tudi izgovori ne rešili …

torek, 7. julij 2009

SPQR

Podali smo se torej v Mesto … … pa ne, da bi ga hoteli graditi ali spreminjati-, saj je bilo že zdavnaj zgrajeno, porušeno, požgano …
… in spet zgrajeno ...
… skozi stoletja so ga namreč prevzemali novi in novi vladarji, ki jim je bilo skupno le eno …
… nadvse so ljubili blišč, veličino …
…osupljive stvaritve, ki so jih naročali pri najboljših mojstrih ...
… genijalnih umetnikih ...
... starejših ... ... in novejših časov.
Sedaj ga preplavljajo mnogi …
… ki postavajo po njegovih trgih …

… kalijo njegove vode …
… se mešajo v navade meščanovi …
… kradejo čas njegovim braniteljem …
… ali zgolj prispevajo k gneči na ulicah …

Resnici na ljubo, so tujci že zelo domači … nekateri bi radi celo postali novi voditelji …
… drugi spet gostoljubno prodajajo hrano lačnim …
… ali pa se zgolj priporočajo za njihove darove …
Ne-, mi nismo imeli takšnih namenov, Mesto smo si prišli samo ogledat … ker smo pač slišali o njegovih čudovitih zakladih …
… in se prepričali, da so govorice resnične …
Še več … srečali smo tudi znanca, ki je ravno hitel po opravkih …
… seveda smo ga ustavili in pokramljali …

Ko pa nam je ura odbila …

… smo se po starih in širokih cestah …
… odpravili naprej in potem raje kar domov.
Utrujeni in prevzeti … kajpak …

petek, 3. julij 2009

Eno leto

Danes je prva obletnica. Torej-, ob 16.25, 3. julija 2008, je na jezu hidroelektrarne Blanca, ki je bila takrat v gradnji (danes je praktično dokončana), utonilo 13 ljudi.
Deset sem jih poznal po službeni poti, večino tudi osebno, človeško – poznam njihove družine, vem s čim so se ukvarjali poleg službe ali javnih funkcij, ki so jih opravljali-, velikokrat sedel z njimi za isto mizo, se pomenkoval, če sem jih slučajno srečal na cesti … njihove številke imam še vedno v pomnilniku mobilnega telefona … Z Matejo sem, po ženini strani, celo v sorodstvu ...
Bilo je bolj vroče, kot danes … z otrokoma sem se šel kopat na bazen … lep, vroč, poletni popoldan … kot nalašč za osvežitev. Ob petih je znanka, ki je bila takrat tudi na kopališču, začela čudno gledati in poslušati telefon … in potem vsi … zveze so za kakšne pol ure "mrknile" … sploh se ni dalo klicati-, ne vem …, slučajno, ali pa so vsi kar "podivjali", in se hoteli prepričati …
Nismo vedeli kdo je zraven, kdo ni … še sam sem dobil par klicev, ki so preverjali če nisem tudi jaz …
In potem … vsi so govorili samo to, nič drugega-, čisto nič … dneve in dneve, tedne … reševanje, poročila … našli so tega, pa tega …
Potem pa pogrebi, pogrebi, pogrebi … vsak dan, vsak dan … poleg službenih obveznosti povezanih z organizacijo … promet, parkirišča …
Sploh nisem razumel … kar sprejemal in nekaj počel, kar je bilo pač treba početi … nobenega razpoloženja, nobenega klepeta, nobene osebnosti … samo funkcioniranje … treba je, moramo … izredne razmere … šok …
Tiste dneve sem živel in razmišljal smrt več kot prej celo življenje … občutil sem jo ob sebi, videl kaj lahko stori … kako prekleto surovo in neusmiljeno zaseka v živo … kako kruto se naslaja nad nesmislom, katerega edini rezultat je žalost od žalosti … samo žalost-, do telesne-, ne samo duševne bolečine … razpraskano meso do kosti-, ne zaraste se nikoli več-, kvečjemu zaceli … danes je samo za-krastano …
Bilo je dolgo leto … zelo dolgo- … kot-, da ne bo nikoli minilo …

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)