Adijo mojstri, adijo šoldi ...

Zadnje presentljivo razkritje je pokazalo nekaj česar skoraj nihče v Sloveniji ni niti slutil.

Namreč, da so nekateri veliki, že več kot deset let vnaprej zmenjeni.
Torej, kdo, kdaj in kakšen kos dobi, kadar slepi in gluhi lovski čuvaj spusti kakšnega državnega kapitalca v odstrel.
Neverjetno. Škandalozno. Se kar ne morem načuditi.

Dosedaj sem namreč verjel, da je pri gradnji cest, elektrarn, luke, železnic, letališč in ostalih večjih investicij, ki jih hočeš nočeš, v našem imenu in ne nazadnje z našim denarjem, plačuje država, vse čisto kot solza. Verjel sem, da natančni in desetletja izgrajevani sistemi razpisne, finančne in nadzorne mašinerije, ki jih prav tako sami vzdržujemo, delujejo dosledno, oziroma sploh delujejo.

In zdaj, ah ... laž, blef, balonček ... sesuli so mi zaupanje ...

Dragi moji, šalo na stran in to dobesedno - to so namreč vedeli vsi. Prav vsi.

Od vseh predsednikov vlad, vseh ministrov, vseh šefov uprav, vseh poslancev, vseh županov, vseh članov razpisnih komisij in nadzornikov, vseh tajnic ... prav vsi. Do tistega, ki vihti lopato pri nekem tretjem podizvajalcu.

In kaj bomo zdaj?

Nič. Spet nič.

Nekdo je bil očitno malo užaljen, ker se verjetno čuti prikrajšanega, približno tako kot najboljši Prijatelj, le da ga je, namesto, da bi komu grozil, raje kar javno spustil, da bi malo zamešal zrak ... oziroma, tisto kar pač dihamo.

Ogoljufani goljuf.

Mene pa, torej ponižnega državljančka države, ki zdaj zadolžuje že moje vnuke, če jih sploh kaj bo, bolj kot namigovanje, da smo ... oh, groza ... v tako zelo reguliranem in stokrat nadzorovanem, a žal tudi bebavo zbirokratiziranem sistemu javnega naročanja in proračunskega
financiranja velikih projektov, ki, ne samo da ponuja, ampak celo zahteva goljufanje, morda debelo preplačali avtoceste in še marsikaj drugega ... mene bolj zabava ta sprenevedavost. To komično gledanje v stene, telefone ali nič, ko se smrdljivec razširi po dvigalu.

Oh, kako neprijetno, kako nevljudno ... nekdo je nevzgojen ...

Nihče ni kriv, nihče ne ve nič, nikogar niti ne zanima. Še celo sam predsednik vlade z dramatičnim tonom namiguje, da bo morda pač treba nekako "razumeti" in gradbince
pognati naprej v nove posle - tudi mednarodne ter jih seveda temu primerno bančno
suportirati. Torej ... javni denar za zasebni denar ... Itak, saj v tem je tudi poanta.

Pa me zanima, kje je bila ta dramatična usodnost trenutka takrat, ko so crkovali
izdelovalci tovornjakov, pa tekstilci, kovinarji, usnjarji, železarji in kaj vem, kdo še vse.

Kaj pa nam je razen trgovcev in posrednega ali neposrednega javnega financiranja, sploh še ostalo? S čim gremo naprej?

Seveda in kot že tolikokrat, nam je gotovo ostalo še vprašanje morale, ki pa ga zlahka in celo čedalje lažje odvržemo. Pa ne v smeti, ampak kar na tla. Je enostavneje! Naj potem pobirajo tisti, ki zastonj, poleg vsega ostalega, izpeljejo še kakšno čistilno akcijo.

Če si ob moralo, potem pač ni pomebno če kaj leži na tleh. Prava figa.

Takšni pač smo.

Afera s preplačanimi oklepniki ni morda izbruhnila zaradi naših "smrdljivcev", ampak zato, ker je Finska poštena država, ki dosledno ne sprejema goljufije za vzorec javnega razmišljanja, pa čeprav gre za njena podjetja in njene ljudi. Očitno razumejo, da so ugled podjetij in kakovost produktov vredni celo več kot sam Sveti dobiček. Poštenje, delavnost in čistoča je najboljša izkaz neke države. Kaj pa drugega? Kakšen amortiziran politik? Temu se reče lahko tudi graditev ugleda neke družbe, neke nacije in če to delaš dovolj dolgo, postaneš pojem.

Pri nas se še vedno in povsod najprej iščejo variante, kako nepoštenost do lastne države, lastnega okolja in lastnih ljudi, razglasiti za nujno zlo, brez katerega se pač ne da funkcionirati.

Cilj nam opravičuje sredstva. Le da so naši cilju očitno prav tako trajni in zanesljivi kot mandati tistih, ki nam tako zelo hočejo dobro.

Če tako delaš dovolj dolgo ostaneš tisto kar v bistvu tudi si.

Goljuf.