Kaj za en praznik že?

Vseeno se je dobro vprašati kaj sploh praznujemo.

Torej, Prešernov dan, z delovnim podnaslovom: slovenski kulturni praznik.

S Prešernom ne bo večjih težav. Pred 161 leti je umrl. Potemtakem gre za obletnico smrti. Žalostno, a tako pač je. Malo čudno sicer, da imamo zato dela prost dan. Prešeren namreč niti ni bil poklicni pesnik. Od tega še danes ne bi mogel spodobno živeti, v tistih časih si pa lahko kvečjemu umrl od jetike. Pravzaprav naj bi bil celo neke vrste "punker" svojega časa. Mit o njem je nastal šele po smrti. "Največji" bi menda, z malo sreče, lahko postal tudi Koseski. Tu seveda ne bomo odkrili nič novega, gospodje so svoje že davno naredili in pač zasloveli s svojimi hobiji.

Pri kulturi se je težje znajti. Gre za "človeške dejavnosti". To je pa tako splošno, da niti ne vem, kaj naj si mislim.

Kdo je potemtakem bolj kulturen? Tisti, ki recitira pesmice pred spomenikom ljudem za kratek čas ali tisti, ki potem za njimi pobira zmečkane plastične kozarce. Je morda bolj kulturen tisti, ki gleda podelitev Prešernovih nagrad po televiziji ali tisti, ki prebere otrokom pravljico pred spanjem in zmoli "angelčka" z njimi. Naredi več za kulturo mogoče tisti, ki gre na razstavo modernističnih slik ali tisti, ki da prebarvati fasado svoje stare hiše. Se recimo lahko pohvali z večjim čutom za kulturo tisti, ki gre poslušat Aido v Milano ali tisti, ki z lokalnim zborčkom poje v domu ostarelih.

Kajpak, stvar okusa in seveda ... kulture, ki jo nosimo nekje v sebi. In prav to je to ... kultura je nekaj v nas. Nekaj kar nosimo s seboj in kar nam morda niti ne predstavlja ravno nujen del življenja, tako, kot tudi Prešernu najbrž ni, je pa takšen, da bogati tudi druge. Kulturen preprosto ne moreš in ne smeš biti sam. Praznik kulture je lahko le praznik človeškega in povezanega v nas ter med nami. Praznik človeške skupnosti, ki je združena s presežnim in skupnim, ne le zgodovinskim ali celo spornim za del skupnosti.

Mogoče je to dejansko praznik tistega in edinega, kar nam je sploh še skupno.