Stekli so od zapuščene hiše proti nizkemu grmovju, stran od stražarskega mesta in se za trenutek potuhnili za grmom. Potem so na znak vstali in stekli po pokošeni brežini na vrh nasipa. Tekli so na vso moč in hitro pretekli nasip. Tisti spredaj, med katerimi je bil tudi Traian, so bili že na pobočju na drugi strani, Valeriu in še eden pa sta bila par metrov zadaj.
"Stoj!"
Krik je zmotil nočni mir, kot jelenov ruk, ki ga je Valeriu dobro poznal iz svojih Karpatov, se odbil od gozda na italijanski strani ter čez trenutek skočil nazaj čez nočno pokrajino.
Mirko se je v trenutku zdramil iz sladkih sanj in ko je zagledal postavice, ki so tekle čez greben, ga je do dna duše spreletela nerazumljiva togota. Videl je sovražnike, ki hočejo pokvariti njegove sanje, ga ločiti od Slavke in mu še oddaljiti vse, po čemer tako hrepeni.
"Pa, kud češ, majku ti jebem!", je stisnil iz sebe.
Hipoma in popolnoma samodejno, kot na strelišču je z vajeno kretnjo snel puško z ramena, odpel varovalo in jo repetiral.
Še enkrat je hitro zavpil "Stoj!" in medtem že prislonil oko na daljnogled. Begunci so bili oddaljeni kakšnih dvesto metrov in v okularju je že videl zadnjo postavico, ki je tekla proti gozdu, v smeri nekoliko stran od njega. Merilni križec je ustavil za eno širino telesa naprej, točno tako, kot so se učili ter rahlo upognil prst na sprožilcu.
Valeriu je tekel kot za žogo na tekmi. Vedel je, da je že na italijanski strani in gnalo ga je prepričanje, da je rešen. V sebi je že čutil olajšanje. Bil je še kakšnih trideset metrov od gozda in že je videl, kako se bo vrgel v podrast ter smejal od veselja, da mu je uspelo.
Nenadoma ga je udarilo v ledja, kot bi ga zadela žoga … opotekel se je ter izgubil ravnotežje. Potem je zaslišal strel … Spreletelo ga je do kosti: "Saj ne more biti res … prekleto, stokrat prekleto … to ne more biti res!"
Z obrazom navzdol je padel na sveže pokošeno travno strnišče in v usta se mu je zabila zemlja. Zgrabila ga je panika in z rokama je šel podse, pod trebuh. Vse je mokro, toplo in dlani so se kar izgubile v toplo in vlažno mehkobo, ki se je iztresala iz njega … Začelo ga je strašno boleti, trebuh, pljuča … "Ne, ne … ne še, ne, še … on ne še ne sme umreti … ne … Kje je Traian? Mama, mamaaa, … aaaa …aaa .."
Bil je preiskovalni sodnik in član komisije, ki je pisala zapisnike o incidentih na meji z Italijo. Zraven je bil verjetno zato, ker je bil rezervni oficir in baje so ga za to predlagali v Ljubljani. To mu tudi ni bilo težko, ker mu je bila vojska blizu. Kako tudi ne, saj je bil oče oficir in v raznih kasarnah po Jugoslaviji je Milanček preživel pol svojega otroštva. Oče, ki je bil sicer doma iz Gospića, je služboval od Kičeva do Kopra in družina se je povsod selila z njim ter nazadnje ustalila na slovenski obali, kjer je tudi dočakal penzijo. Milan je tudi sam nekoč želel v vojaško šolo, vendar je, zanimivo, prav oče temu najbolj nasprotoval, češ, da je dovolj brihten za kaj boljšega od armije. Potem je doštudiral pravo in začel na sodišču v Kopru. Globoko v sebi je bil prepričan, da je prav JLA tista glavna vez med narodi v zvezni socialistični državi. Zato je tudi za vse incidente na meji krivil predvsem zahodne imperialiste, ki s svojo propagando in cenenim potrošništvom zastrupljajo pošteno mladino na vzhodu. Po njegovem mnenju, ki ga je sicer rad glasno delil v krogu kolegov in znancev, bi bilo treba vse te pro-zahodnjake, mirovnike ter šiptarske in hrvaške nacionaliste, ki so zdaj po Titovi smrti spet razširili krila, likvidirati ali pa spraviti na Goli, da bi bil spet mir, tako gre pa vse v vražjo mater. Pogosto je izjavljal da "na svetu ni nobenega pravega reda več, tu na meji pa čedalje več golazni, ki rine čez, da se potem kapitalistom proda za par lir. Današnja mladina sploh ne razume kaj imamo, ko imamo socializem in dovolj kruha za vse. Ti bedaki zdaj pa poslušajo samo ameriško muziko in sanjajo, da mercedesi na oni strani meje kar sami padajo z neba. Zdajšnja politika pa vse to še podpira s tem, da se srečuje z kapitalisti in jih vabi k nam. Tisti pobi, ki so prijeli leta 45 stvari v roke, bi morali priti nazaj, pa bi bilo vse drugače."
"Zdravo Aco, káko si?", je rekel oficirju med stiskom roke in se mu nasmehnil. Acota je poznal že iz otroštva, z očetom sta nekaj časa celo delal skupaj v Kopru, potem pa je oče šel v penzijo , Aco pa na karavlo. "Pa evo Miki, opet pizdarija …", mu je odvrnil oficir in se za trenutek nasmehnil.
"Ma ajde, ne sekiraj se, sve čemo srediti. Gdje imaš taj leš?", je Milan sproščeno odvrnil.
Šla sta v garažo, kjer je na plastični foliji na tleh ležalo truplo, pokrito z maskirnim šotorskim krilom. Aco ga je odgrnil in Milan se je presenečeno zdrzni: " Boga ti, dobro ste ga probušili … a šta je to bilo?" Aco mu je potem povedal, kaj se je dogajalo ponoči. Povedal je, da ga je vojak zadel pri begu, na italijanski strani in da so tako oni kot Italijani takoj dvignili alarm. Bila je skupina Romunov, ki so jih Italijani potem polovili in med njimi je bil menda tudi brat ubitega. Papirje so mu pobrali Italijani, Romunov pa nam ne nameravajo vračati, ker so takoj zaprosili za azil. Aco in italijanski mejni komandir sta se menda, še ponoči, takoj po dogodku, srečala na meji in Italijan je rekel naj pridejo na njihovo stran po truplo ter ga spravijo nazaj v Jugoslavijo, ker bodo drugače oni klicali novinarje in bo državno sranje. Naši so potem to tudi storili.
Milan je vprašal, če si je zdravnik že ogledal truplo, Aco pa je rekel, da še ne, pa tudi videti nima kaj. Človek je bil zadet od zadaj z razdalje več kot dvesto metrov in črevesje mu je vrglo ven. Kakšno minuto je še vpil, ko so prišli Italijani do njega, čez kakšnih deset minut, pa je bil menda že mrtev.
Milan je potem šel na podest pogledat teren in Aco je gor poklical tudi Mirkota. Milan je bil presenečen nad razdaljo, s katere je Mirko zadel in mu čestital. Rekel je, da bo v poročilu, ki ga mora napisati za Beograd, omenil njegovo odločnost in ga predlagal za odlikovanje ter poseben nagradni dopust ali pa predčasno izpustitev iz vojske. Povedal mu je še, da je ponosen, da našo domovino varujejo tako odločni in predani fantje ter da je tu čutiti pravi partizanski duh, s katerim so nam naši borci nekoč izborili svobodo.
Ko sta z Acom ostala sama, ga je ta vprašal še kaj naj naredi s truplom. Milan je rekel, da naj še počaka do večera. Morda bo zdravnik še prišel pogledat, če pa ne, ga naj pa ponoči vseeno odpeljejo na pokopališče v Šempeter in ga pokopljejo ob zidu. Tako je lani naredil tudi Mijo, ko so njegovi počili tistega Šiptarja v Mirnu.
Ko sta se poslovila mu je še rekel: "Aco, ne brini i ne kompliciraj, u ovoj vručini ne možeš više čekati s ovim lešem. Uradi, kako ti kažem i šuti. Niko te neče ništa ni pitati. Boli te klinac, jedan Rumun više ili manje. Momcima koji če ga sahranit, obećaj nagradni i idemo dalje."
Ni komentarjev:
Objavite komentar