Brez-posla-nstva

Uradna stopnja "brezposelnosti" tega sveta je okrog 30%. O tej vrednosti, zlasti pa o podatkih za posamezno državo, bi se najbrž dalo razpravljati, dejstvo pa je, da je na svetu torej uradno brez zaposlitve stotine milijonov ljudi. Mimogrede, zanimivo bi bilo izvedeti, kdo je bil prvi brezposeln človek v zgodovini in kdaj je pravzaprav ostal brez službe. No ... če pomislim, bi bil to lahko tudi tisti zapravljivi oskrbnik, model za vse generacije zapravljivih "oskrbnikov", vključno z današnjimi -, verjetno pa je bil odpuščen že tudi kdo pred njim.
Kakorkoli, človeštvo je gotovo "izumilo" brezposelnost le nekaj trenutkov pozneje kot zaposlenost. Tisti, ki je delavca najel, ga je seveda lahko slej ko prej tudi odslovil. To ni nič novega in niti ne nujno poseben problem. Če je kmet ali nek posestnik potreboval pastirja, orača, žanjico, sekača ali morda vojaka, jih je pač najel za toliko časa, kolikor jih je potreboval. In razumljivo je da, ko je živina poklana, prodana ali v zimski staji, postane pastir odvečni strošek; ko je polje zorano, se to zgodi oraču; ko je žito v snopih, gre žanjica od hiše; ko so drva v skladnici, se za njo napoti še sekač in nenazadnje ko je Turke le zvilo, je bil končno "voljno" tudi vojak. Vsi ti ljudje so vedeli in vedo še zdaj, da je njihova služba sicer lahko daljša ali krajša, vsekakor pa bridko minljiva. Tako kot tudi vse ostale …
Sprašujem se, katera lastnost bi bila modernim brezposelnim tako zelo skupna, da bi jih najprej prepoznal po njej?
Morda to da so lačni? Ni nujno, pri nas v glavnem, hvalabogu ne. Da so revni? Spet ne, naš brezposelni je v primerjavi z zaposlenim Kitajcem, še vedno gospod in tudi znotraj same družbe bi našel zaposlene, ki težje shajajo od nekaterih brezposelnih. Da nimajo kaj početi? Sploh ne, brezposelni imajo lahko ravno tako dovolj opravkov, vsaj toliko kot, na primer upokojenci. Sicer ne vsi, vendar naši upokojenci, na splošno, niso primer mirujoče populacije, ki se ne bi imela kam dati. Nasprotno.
Tisto, kar brezposelne označuje, da v družbi so, kar pač so, mora biti torej nekaj drugega.
Formalno je brezposeln tisti, ki je brez uradne zaposlitve. Torej, dosledno gledano, zgolj tisti, ki ni voden v seznamih s tega področja: davčnih zavezancev, pokojninskih, in zdravstvenih zavarovancev, imetnikov bančnega računa ... skratka; nekdo, ki ni podatek v nekakšnih datotekah.
Sprašujem se, kaj ima vse to sploh zveze s človekom?
Za moje pojme, nek človek (tudi jaz) za nekoga, morda tudi zgolj samo zase, nekaj počne in za to mu plačajo. S tem kar dobi, potem varčuje za starost in bolezen, prispeva za skupno trošenje ter skuša preživljati sebe in še koga ... in to bi bilo tudi vse, kar je količkaj omembe vredno.
In kaj potem sploh pomeni biti brezposeln, če ne zgolj to, da tvoje ime ni v eni vrsti datotek ampak v neki drugi? Torej je, brezposelnost dejansko problem obsedenosti z družbenimi statusi, evidencami in histeričnim prepričanjem, da človeštvo lahko obstaja samo še tako, da je bolestno zažrto v stalne profite, tekmovalnost in bogatenje na račun okolja ali sužnjev.
Problem imamo zaposleni, ki smo očitno preveč zaposleni z zaposlenostjo.
Če bi nekdo v tem trenutku uničil ves papir in onemogočil vse računalnike, bi bil seveda najprej tale blog čisto brez veze (tudi sicer mu najbrž ne kaže veliko bolje), vendar bi, zanimivo - s tem propadlo tudi vsako razlikovanje med zaposlenimi in brezposelnimi.
O groza, preprosto se ne bi dalo več ločiti med tistimi, ki so plačevali prispevke za penzijo in zdravstvo ter tistimi, ki tega niso nikoli počeli. Dejansko tudi penzij ne bi mogli izplačevali, ker papirja še za denar ne bi bilo, terminali bi pa tako ali tako mrknili skupaj z vso računalniško ropotijo.
In kaj potem? Nič.
Vrednost bi verjetno spet dobile nazaj nekatere kovine (torej lahko upamo da bi bili računalniki zaradi bakra morda še kaj vredni) in tisto, kar je žal že skoraj pozabljeno ... pa ne se smejat, temeljni medčloveški odnosi!
Na kratko ... kdor, zna pridelati hrano bi pač hranil lačne; tisti, ki zna zdraviti, bi zdravil ; oni, ki zna učiti, bi učil; kdor je sposoben delati red in mir, soditi ali celo vladati, bi to počel še naprej ... mame bi bile še vedno mame in očetje kajpak očetje ... morda še bolj kot zdaj ... Nekako bi morali funkcionirati in tudi bi -, v to ne dvomim.
Človeštvo je preživelo že veliko tega, pa bi tudi to ...
Le za brezposelne me malo skrbi ... kje bi potem sploh še bili kakšni brezposelni?