nedelja, 30. november 2008

Čuječi ...

"Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar - zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma." (Mr 13,35-36)

Življenje kristjana je romanje in budnost je zvesta romarjeva popotnica. Romanje je potovanje pri katerem je sama pot vsaj toliko pomembna, kot cilj h kateremu potujemo. Romarjeva pot ni zgolj zaporedje korakov ali kilometrov, ki jih opravi, da pride tja kamor se je namenil ... romanje je proces prebujanja duha, rast spoznanja, dojemanje smisla in zrenje tistega, kar iščemo.
Romar na svoji poti dozoreva, se gradi in pripravlja na soočenje s tistim, k čemur roma. Prav romati se ne da v spanju, snu ali dremežu.
Jasno, da s tem ni mišljeno zgolj telesno spanje ... razumljivo, da mora romar tudi spati, zlasti če je pot dolga ...
Romati v spanju preneseno pomeni potovati nezavedno, nespoštljivo do poti, je sploh ne videti ... takšno potovanje je zgolj drvenje k cilju, njegov ogled, doživetje in potem spet hitro domov, morda gledat fotografije ali kazati spominčke.
Da potovanje postane tudi romanje, morapridobiti še čuječnost, bdenje in zvedavost ... pozornost do zunanjega in notranjega dogajanja, ki naj bi nas spremljala na vseh naših prihajanjih in odhajanjih.
Biti buden pomeni imeti odprte telesne in duhovne oči, postati aktiven del dogajanja in dojemati kaj se dogaja v nas, nam in še bolj tistim, ki nas obkrožajo, spremljajo, romajo z nami ...
Bdeti se pravi prepoznati znamenja našega časa, jih skušati razumeti in ravnati prav in dobro ... kot nam naroča srce, razum ali zgolj občutek ...
Morda se niti ne zavedamo, da nas skozi dogajanja v nas in okrog nas nagovarja Božja milost sama, da nam postavlja vprašanja na katera moramo nenehno odgovarjati in se tudi zagovarjati za svoja ravnanja ... pred svojim okoljem, pred svojo vestjo ...
Morda se tega vseeno zavedamo a kljub temu spregledamo, pohitimo, prehitimo in pademo v cilj zasopli, nepripravljeni ... presenečeni ...
Bodimo raje budni ...

sobota, 29. november 2008

=

Z Dobovo ni heca. Imajo dobro ekipo, ki se zna predvsem odlično braniti in tudi zelo prodoren napad. Vsekakor so trd nasprotnik.
V prvem polčasu so ušli precej daleč. A vendar ne predaleč.
Naši so že v prvi polovici drugega polčasa nadoknadili zamujeno in izenačili. Potem smo v zadnjih desetih minutah gledali boj, ki nas je dvignil na noge. Na glasbenem področju so se spopadli njihovi bobnarji z našimi trobentači in nekateri strokovnjaki na tribuni so že stopili proti ograji, da bi sodniku lastnoročno pokazali kje se je zmotil.
Skratka živčki so delovali in grla tudi. Naši fantje so se trudili po najboljših močeh, izkoriščali vsako priložnost za napad, se čvrsto branili in imeli v zadnjih sekundah pravzaprav čisto lepo šanso za zmago, a končni izid je vendar ostal izenačen.
Golov je skupaj padlo točno toliko kot je minut igre in razdeljeni so bili natančno na dva enaka dela. Želja po lepo okroglem rezultatu je torej spet zmagala ...
Na tekmi je sodelovala tudi policijska ekipa s psom. Lepa, mlada, črna žival ... Policijska taktika je bila pretežno obrambna in možje so se držali svojega dela dvorane.
Pes je lajal ... verjetno se je bal bobnov.
Posebne nevarnosti ni bilo zaznati, če odmislimo nekaj poledice na izhodu iz dvorane.
video

Primerno omejen kraj za življenje

Imel sem čast prisostvovati otvoritvi nove soseske. Redek dogodek za Sevnico, pa tudi marsikateri drugi kraj. No, saj v bistvu še niti ni soseska, je nekako ... temu se reče, komunalno opremljeno območje za individualno pozidavo ... del kopnega sveta v katerega je vloženo znanje in energija ljudi, da bi omogočil lagodnejše življenje drugim ljudem ... in vse to sredi Sevnice ... na stari grajski gmajni ...
Drožanjska - upgrade.
Skratka prostor za nove domove, za nova otroštva, mladosti in starosti, nove "rojstne" hiše, nove tople ali hladne domove ... kakor si bodo ljudje znali pripraviti ...
Javni odmerek priložnosti za nove začetke ... gradnje, ustvarjanja ... tudi odrekanja in skrbi ... za marsikoga življenjski projekt ... lastne stanovanjske hiše ...
Zidovi nam še vedno pomenijo neko varno območje, zasebno kraljestvo, trdnjavo v katero se umikamo, jo obvladamo, kjer smo kot na svojem ...
Želimo poznati in obvladati fizične meje svoje avtonomije, videti črto do katere seže sosed, do katere družba in znotraj katere smo sami, seveda po možnosti s tistimi, za katere upamo, da jim bodo naše meje pomenile toliko kot nam.
Meje so v naravi dejansko negotove, nenaravne, zabrisane ... ostre ločnice skušamo ustvarjati samo ljudje ... včasih kar brezupno vztrajno.
In vendar, če mi gre nekdo na živce ... me visok plot ne brani dovolj, niti izolirana stena ne ... nekdo je vdrl v moj prostor, v mojo zasebnost, moti me, pa čeprav sedim v svoji dnevni sobi ...
Lahko tudi obratno ... pogrešam nekoga, ki je daleč in vendar mi je bližje, kot kdo ob meni.
Meje niso pogoj za zadovoljno življenje ... več kot jih postavimo, manj nam ostane prostora ...
video
Bog naj varuje vse, ki bodo iskali srečo v novi soseki in tudi meje naj jih ne ločujejo.

... ali pade sneg, da skrije breg ...

... ali, da človek pokaže svojo sled?

Sneženje na večino ljudi, kolikor jih jaz poznam, vključno z mano, vpliva nekako blagodejno, pomirjujoče ...

Ne spomnim se, da bi se ob sneženju nekdo vznejevoljil, kar sem na primer ob dežju že doživel in to celo v prvi osebi ednine, čeprav je na splošno s snegom več težav ...

Sneg, ki ga resnici na ljubo, v naših krajih, nimamo priložnost občudovati ali se nad njim jeziti celo leto, ampak le par mesecev, včasih pa tudi to ne, vzbudi v meni pretežno pozitivne občutke, morda nezavedne spomine ... na prešerne trenutke ob zimskih radostih, na čase, ko me ni imelo časa zebsti in ko me mokri čevlji še niso motili ...

Priznam, da mi je prizor sneženja zdaj najlubši iz tople sobe ... morda se staram ... ali pa sneg ni več isti ...

četrtek, 27. november 2008

Terorist

Organizirano in ne-smiselno nasilje, s pogojno političnim ali celo "plemenitim" ozadjem postaja očitno vse bolj del urbane stvarnosti. Vsakdanji pojav so napadi na mestne četrti ali posamezne objekte, večja podeželska območja, nesmiselni masakri prebivalstva, ugrabitve, podtikanja bomb, atentati ...
Teror ima samo en takojšen cilj - ustrahovanje. Nobenega drugega cilja se ne da takoj doseči z brezupnimi solističnimi akcijami - največkrat fanatikov, ki vedo, da bodo svoja življenja, skupaj s svojimi žrtvami, zelo verjetno izgubili tudi sami.
V realnem svetu je nasilje prisotno, tega ni mogoče spregledati, tako je gotovo bilo že tudi takrat, ko so človeška krdela še tavala po gozdovih in savanah ter si kradla plen, pridelke, ljudi, ozemlja ... verjetno da so sploh preživela ali, kar je še bolj verjetno, lagodneje živela ...
Ena osnovnih civilizacijskih potez je institucionalizacija nasilja ... nasilje je postalo izključna pravica oblasti, institucije, aparata ... in uradno, nikogar drugega. Samo družbeni sistem ima pravico do uporabe nasilja, navznoter s policijo in navzven z vojsko. Ta družbeni sistem je bil včasih pleme, gradišče, mestna država, kraljestvo, cesarstvo, danes je to nacionalna država, jutri morda naddržava, pojutrišnem mogoče globalna superdržava ... po-pojutrišnem spet pleme ... kdo bi vedel?
In kdo je potem pravzaprav terorist? Družbeni odpadnik, kriminalec ali pa obupanec, ki je za ideale za katere se zavzema, pripravljen ubijati in umreti?
Vsekakor je popolnoma nerazumljiv, če povzroči smrt, pohabljenja in nezaslišana trpljenja ljudi na dopustu, otrok v šoli ali na na izletu, obiskovalcev gledališke predstave, mladih na sobotnem plesu, gostov pivnice, naključnih potnikov podzemne železnice, uradnikov na delu v pisarnah, politikov na odhodu iz službe ...
Ali je mogoče kakršen koli osvobodilni boj ali plemenit cilj opravičiti z ustrahovanjem civilnega prebivalstva, v veliko primerih celo tisoče kilometrov stran od tam, kjer problem dejansko je?
Nemogoče je razumeti, da bi bila katerakoli oblast lahko tako slaba, da bi se bilo proti njej potrebno boriti s pomori nedolžnih ljudi ... nemogoče je sprejeti razlago, da plemeniti cilji opravičujejo podtikanje bomb na vlake ali ugrabitve bolnišnic in šol ...
Teror je rak sodobnega sveta, civilizacijski izrodek ali ostanek divjaškega, maščevalnega, pol-živalskega nasilja ... nobene zveze nima in je nikoli ni imel s plemenitostjo ali visokimi cilji ... tisti, ki zahrbtno ubija neoborožene je kriminalec in družbeni izmeček ... tudi če mu kdo podeli božji blagoslov in obljubi nebesa, mu kdaj postavi spomenik, poimenuje po njem ulico ali ga razglasi za narodnega heroja ...

nedelja, 23. november 2008

Sodba

"O vas pa, moja čreda, govori Gospod BOG tako: Glejte, sodil bom med ovco in ovco, med ovni in kozli." (Ezk 34, 17)
Če že razmišljamo o tem kako naj bi zgledala Božja sodba, potem je prav, da se po nasvet najprej zatečemo h Kompendiju Katekizma Katoliške Cerkve, ki v odstavku št. 135, med drugim uči: "Razkrite bodo najgloblje skrivnosti srca, kakor tudi ravnanje vsakogar do Boga in do bližnjega. Vsak človek bo po svojih delih ali obdarjen z življenjem ali obsojen za vso večnost."
Ta razlaga je stara že stoletja in vsekakor globoko domišljena zato lahko o njej popolnoma resno razmišljamo tudi mi. No, pa dajmo ...
Razkrite bodo najglobje skrivnosti srca ...
Torej se ne bo dalo skrivati samo za dobrimi deli ali dejanji vere, račun bomo polagali tudi s tistim, ker vemo ali čutimo samo mi. Hinavščina pade že na sprejemnem izpitu. Kdor hoče mirno čakati na Božjo sodbo, mora najprej počistiti svojo notranost, odstraniti navlako iz podstrešja svojega srca, obrisati prah z oken na kamrici v kateri prebiva vest in vanjo spustiti sončno svetlobo.
Slej ko prej moramo iz medsebojnih odnosov iztrebiti neiskrenosti, prikrivanja, skrite kalkulacije ... laž je težje breme od resnice.
... kakor tudi ravnanje vsakogar do Boga in do bližnjega.
Odnos do Boga je izenačen z odnosom do bližnjega. Vsebina tistega, kar nas je ustvarilo, učlovečilo, nam odprlo možnosti, pokazalo smisel in nam dovolilo uničiti Ljubezen, zato, da bi jo končno spoznali, je izenačena z vsakdanjim, nepomembnim, redko iskrenim in pogosto nevrednim zaupanja. Bog ni ponižan ampak so odnosi med ljudmi iz Božje ljubezni povzdignjeni tako visoko ... najvišje ...
Vsak človek bo po svojih delih ali obdarjen z življenjem ...
S pravim življenjem smo torej lahko šele obdarjeni. Ne moremo ga kar imeti. Pravo življenje ni samo po sebi umevno. Kar živimo zdaj je privid, senca življenja, marsikomu nočna mora ... počitek sledi ... prebujenje tudi ... Obdaritev je že tudi to življenje, da bi okusili tisto večno, ga vzljubili in se trudili zanj ... zato ...
... ali obsojen za vso večnost.
Kakšna je lahko razlika med večnostjo v Življenju ali večnostjo v Sodbi?
Večnost je večnost ... razlika pa tudi ... lahko zelo velika ... mogoče kot razlika med urico dremeža doma v travi na toplem pomladnem sončku in dolgo uro nočne straže v ledenem januarskem vetru nekje daleč od doma.
Velikokrat sodimo sami ... najraje drugim, pa tudi sebi ... ni potrebe ... zakaj bi sodili tisti, ki bodo sami obsojeni ... zakaj bi sodili tistim, ki si sami pripravljajo sodbo?
Kdor ne verjame v vstajenje ... naj vsaj upa na večni mir ...

sobota, 22. november 2008

Čas za Razbor

Na Razborju smo si tokrat vseli čas za Čas ... Nekaj o bolj ali manj koristni uporabi časa nam je povedala gospa Nina Koselj, specialistka klinične psihologije in psihoterapije.
Še bolj kot njena razmišljanja pa nas je mogoče nagovorila njena življenska izkušnja ali bolje odločitev. Gospa se je namreč, po dokončanih študijih in vseh začetnih preizkušnjah, ki jih mlad zdravnik mora prestati, ter tudi desetih letih ambulantne prakse, odločila ostati doma z majhnima otrokoma. Nekako v polnem zagonu kariere je spoznala, da je kot mamica pomembnejša za svoje hčerke, kot pa kakor terapevtka za svoje paciente.
No in nekako v duhu tako korenite odločitve so bila tudi njena prijazna razmišljanja, o tem, kako (ne-)koristno porabljamo svoj čas.
Pravzaprav nam je dala kar lepo misliti ...
Kdor morda želi razmišljati o bolj koristni izrabi svojega časa, mora najprej na pravo mesto postaviti prioritete svojega življenja in se potem odločiti koliko časa jim je treba ali se jim splača posvetiti.
In to resno, ne samo na videz, češ družina mi največ pomeni, pa dejansko z ljudmi v službi in morda še po njej preživim več časa kot s svojimi najbližjimi ali pa recimo visoko cenim telesno gibanje v naravi, ko bi ga bilo pa smiselno res nekaj uresničiti, se pa raje zleknem pred televizor, pa zopet, rečemo, da nam denar ne pomeni kaj dosti, v resnici pa smo se morda cele vikende pripravljeni pehati za dodatne zaslužke, ki jih potem spet porabimo za, morda še bolj nekoristno, zapravljanje časa, kot bi v resnici radi.
Slišali smo tudi kar nekaj o večnem boju človeštva in posameznika zoper ležernost, zoper skušnjave, ki nas vodijo v uporabo časa za namene, ki nam potem povzročajo vsaj slabo vest, če že ne kakšnih resnejših težav.
Človek ne more biti gospodar svojega časa, lahko ga pa bolje izkoristi. Človek ne more zmagati v boju s skušnjavami tega sveta, lahko pa se odloči za pot do cilja, če si ga dovolj jasno želi.
Časa nimamo premalo, časa imamo dovolj in preveč, le s tistim kar bi res radi si nismo vedno povsem na jasnem.
No, povsem jasno pa je, da je Razbor dosegel prvo mesto na izboru Turistične zveze Slovenije za najbolj urejeno hribovsko vas in da gredo tem pridnim nagrajencem iz srca vse čestitke.
Zdaj nam je jasno tudi, da je Gašperjev kostanj pri Kiškovih na Močilnem najdebelejši v Sloveniji in da znajo mojstri Gašperji ponucati vsako malo bolj "sloko" vejo za občudovanja vreden izdelek.
Jasna, domača in mlada je bila pesem Šentlenartskih fantov iz Zabukovja.
Prav tako je jasno, da je gospa Breda, kot vedno, neubranljivo prijetno povezovala modrosti tega večera in seveda ... jasno, da razborski "spodnji prostori" nikakor niso izneverili svoje legendarne gostoljubnosti ...
Večer je bil bridko hladen ... a nebo, jasno ... to lahko samo vidiš ... nebo je bilo tako polno zvezd, da skoraj ni bilo več prostora ... a to ni tako pomembno ... izvedeli smo, da tako prostor kot čas vedno nekje sta ... v naših srcih ...
video

dom so ljudje ... ne hiše

Društvo Salezijanski mladinski center Sevnica praznuje deset let delovanja. Mladi so, s pomočjo kaplana Boštjana, pripravili lepo slovesnost v Kulturni dvorani.
Zbrane je nagovoril tudi predstojnik salezijancev dr. Alojzij Slavko Snoj, z ubranim petjem pa zabavala skupina Bit.
Izdali so zbornik iz katerega že ob bežnem pregledu ugotoviš, da je deset let pravzaprav ena izredno dolga doba, vsaj sodeč po fotografijah ljudi, ki so bili zraven v tistih začetnih časih.
SMC se resnično lahko pohvali ... z izjemno mladostno energijo, ki se kaže v vseh letih delovanja ter z desetinami animatorjev in stotinjami zadovoljnih otrok, ki so se z delom SMC-ja srečali na tak ali drugačen način.
SMC je v desetih letih postal legenda ... del generacijskega spomina otrok in hvaležnosti staršev, ki smo, z vključevanjem v programe, reševali počitniške "zagate" naših otrok ... počitniško varstvo, oratorij, izleti, počitnice na morju, ...
Skratka, delo mladih z mladimi ... pozitivna uporaba mladostne energije za pozitivno uporabo mladostne energije.
Naj Bog blagoslavlja takšna prizadevanja še naprej ...
video

ponedeljek, 17. november 2008

Čanje

Široka, plodna skleda ob vznožju Zabukovskega hribovja ...
V Čanje se pride s štirih strani, od tega s treh čez hribe in le z ene strani po ovinkastem grabnu, ki se lenobno meandra po dolini preden se mimo Bečka potoči v sotesko proti Blanci.





Graben priteče iz Stržišča, ki je približno podoben svet kot Čanje, mogoče le nekoliko bolj zaprt. Obe dolini sta vodnati, položni in slabo odtekata ... če se prepustimo domišljiji, bi nekoč v preteklosti lahko bili celo jezeri ali vsaj močvirja ...

Sedaj nista. Zemlja je plodna in skrbno obdelana. Čanje je lep, naravnost idiličen kraj, odprt svet neštetih čudovitih podrobnosti, skoraj skrivnosten iz doline ter sončen in razigran v Gorah. Čanje ima za hrbtom kar dve. Čanjsko in Gračko.


Prva je predvsem vinogradniška in vikendaška, druga pa tudi nabožna. Na njej je cerkev sv. Marije Vnebovzete, ki je bila včasih znamenita romarska pot. Še danes jo znotraj krasijo številne podobe, ki so jih romarji pustili tam v zahvalo za prejeta uslišanja.

Čajani so prijazni in gostoljubni ljudje, vsako leto na zahvalno nedeljo prinesejo vino in kruh za blagoslov k svoji Mariji in ga po sveti maši radodarno razdelijo med priložnostne romarje.
Čanje je poseben kraj ... ko se enkrat po njem sprehodiš to takoj ugotoviš ... še zvoki in glasovi so drugačni ... tudi megleno novembersko dopoldne je bilo posebno ... nekako polno sonca ...



nedelja, 16. november 2008

talentiran.si

"Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!." (Mt 25, 24-25)
video
Ne morem si pomagati. Ta ubogi, tretji talentiranec mi je najljubši, čeprav je prava prispodoba slabega podjetnika.
Nič mu ni uspelo spraviti skupaj, svoj talent je zakopal in lenaril ali pa se, kar se zdi še bolj verjetno, tresel od strahu pred strogim gospodarjem, medtem ko sta druga dva pač tvegala in prekupčevala.
In kot da še ni bilo dovolj, namesto, da bi se pred lastnikom podjetja "en talent" razjokal, potem, ko je izkazal svoj fijasko, mu še v obraz pove kar si misli o njem.
Tretji je tako štorast in samosvoj, da se ga preprosto ne da spregledati.
Imaš samo dve možnosti. Ali ga imaš za tisto, kar na videz uči ta prilika, to je za ničvredneža, ali pa ga sprejmeš kot reveža, ki se preprosto ne znajde v položaju v katerem se je znašel. In za takšno ravnanje je precej hudo kaznovan, dajansko tako kot tat, pa čeprav ni ničesar ukradel. Vsaj na videz ...
Zakaj mora biti nek človek tako kaznovan, le zato, ker je neuspešen ali nesposoben za položaj v katerem se znajde?
Dilema? Morda ...
Odgovor se skriva v sami priliki ... "Gospodar pa mu je odgovoril: Malopridni in leni služabnik!" (Mt 25, 26)
To je torej bistvo - gospodar je ugotovil tisto, kar prilika nekako zamolči ... služabnik je v resnici len in malopriden in tega mu gospodar očitno ne namerava odpustiti.
Kaj nam torej sporoča ta stara zgodba? V bistvu je njeno sporočilo zelo temeljno in globlje, kot se zdi na prvi pogled.
Poanta te prilike, ki na prvi pogled postavlja neenakost kot pravilo, je dejansko njeno radikalno zanikanje. Sporočilo prilike je, prav zaradi hude kazni popolnoma jasno - ne išči izgovora za svojo pasivnost v občutku manjvrednosti, ne skušaj opravičevati svoje ne-dejavnosti s premajhnim zaupanjem v sposobnosti, ki so ti bile dane. Preprosto grešiš, če ne izrabiš kar ti je dano. Bog je položil svojo dlan nate z namenom, da pod njegovim znamenjem nekaj ustvariš. Če to zanikaš, zanikaš tudi Njegovo presojo, Njegovo vlogo - torej Boga samega. Dejansko kradeš božje darove ...
Zakopavanje talentov pomeni priznavanje občutka neenakih možnosti. Priklon pred filozofijo večne zaznamovanost. Dajanje pregrinjala manjvrednosti na svojo ležernost.
Prilika ravno temu nasprotuje, pa tudi življenje samo. Najlepše cvetje lahko zraste v izjemno neprijaznih pogojih, najboljše lege pa lahko dajo tudi samo koprive, če se nihče ne potrudi za kaj več.
Ni vsak nujno tudi uspešen, kot si morda predstavlja, ima pa možnosti ... le potruditi se je treba ...

sobota, 15. november 2008

Sončnice

Sončnice so še vedno simbol barvne svežine ... mojstrske kombinacije rumene, okre in rjave ... prispodoba cvetenja in uvenjanja ... življenja s pridihom smrti.
Nizozemski potujoči pridigar in psihotik, Vincent van Gogh jih je naslikal leta 1888, dve leti pred samomorom.
Umetniku so bile očitno zanimive, naslikal jih je namreč zelo skrbno, občutljivo za detajl. Njihova spokojna vdanost v čas in življenje, ki jim očitno ni naklonjeno, ga je verjetno navdajala z dovolj intenzivnimi občutji, da so ga spodbudila k slikanju.
Ob tej sliki dobim občutek, da se je umetnik trudil razvedriti, sprostiti travmatična občutja, ki jih je doživljal. Želel je upodobiti nedolžno tihožitje, pri katerem bi bil v ospredju predvsem rezultat študije svetlih barv. To mu je tudi uspelo. Uspelo pa mu je naslikati tudi tisti nezavedni, nadčutni del, ki je lasten samo umetniku ...
Ko sončnice natančneje pogledamo in se prenehamo sončiti v njihovih barvah, ugotovimo, da pravzaprav že odcvetajo, da v bistvu niso več zelo lepe, da je njihovo najboljše že minilo ...
In zakaj bi nekdo slikal odcvetele rože, ki so sicer tako polne svetlobe in iskanja sonca, praluči, vira življenja, toplote in topline ... če ne zato, da bi dal vedeti, kaj dejansko čuti v sebi ... tesnobo ... morda celo strah ...
Slike ni nihče kupil. Van Gogh je v življenju prodal eno samo sliko in živel od bratove podpore.
Rad je pa slikal sončnice ... želel je ohraniti toplino sonca ...

Šmorn

video
Naši so gostili Zasavce, Dolane. Dobro so jih pogostili, zelo dobro. Zabili so jim 38 golov in jih nazaj dobili 29. Skratka sprašili so jih. Upravičeno.
Dol ima nekaj dobrih igralcev, napad so imeli pa nepovezan, raztrgan, krčevit. Samo v drugi polovici drugega polčasa so se resno organizirali. In to je odločilo. Razen precej grobe igre niso pokazali veliko.
Naši so vseskozi vodili in napade peljali odločno. Nekaj je bilo hitrih protinapadov, tudi zgrešenih. Odličen je bil naš prvi vratar, ki je odbil tri sedemmetrovke.
Tekma je bila precej ... histerična, Dolani so imeli kar nekaj navijačev in vsi skupaj so očitno pričakovali preveč. Živce je izgubil celo njihov trener, tako, da si je priboril rdeči karton ... do konca tekme se je potem kuliral v garderobi ...
video

ponedeljek, 10. november 2008

Drožanje

Zeleni hrbet Sevnice ... stara domača vas ... sevniške korenine ...
Od tod so kmetje nekoč vozili pridelke ... vino, pšenico, les, mleko, prašiče, krave ... prodajat v Sevnico, "ta boljšo robo" pa na vlak in v Zagreb ali pa kam drugam. No, danes pretežno hodijo v dolino le še delat in kupovat ...
Resnici na ljubo, podeželski kraji med katere sodi tudi Drožanje, so lepo urejeni, travniki pokošeni in njive obdelane, kar kaže na pridne roke gospodarjev in gospodinj, ki se še vedno trudijo na teh starih travnikih in njivah.

Drožanje je planotast svet, nekakšna prisojna polica pod Metnim Vrhom, ki je v bistvu najbolj zahodna kopa bohorskega hribovja.







Gozdnato robato severno pobočje se kot kmečko krilo izteka v mehke volane travnikov in njiv, ki kot dve, s prsti staknjeni dlani, obkrožata široko odprti konec soteske drožanjskega grabna, po kateri se tudi najprej pride do Sevnice.
Da se priti tudi čez Sveti Rok, ampak je bolj v hrib ...
Peš je po dolini slaba ura, če si zdravih nog in se zaneseš na srce, lahko tudi dobre pol ure. Ceste so asfaltne, makadamskih kolovozov je le za vzorec.
Ko prihajaš po stari drožanjski cesti imaš na levi roki Brezje, Lamperče in Šetenje, pred sabo Drožanjsko Goro ter na desni Žabjek.
Skupaj tu prebiva okrog 130 duš, ki jih varujeta dva priprošnjika, na levi sv. Martin v Lamperčah, na desni pa sv. Lovrenc na Žabjeku.

Če si potreben krepkega sprehoda, svežega zraka in sproščenega pogleda na mehke zelene obline tega prijaznega sveta, potem je Drožanje pravi kraj zate ... deluje ... poskusi ...

nedelja, 09. november 2008

Dobri so ...

Sinoči so prišli v Sevnico Brežičani. Bili so dobri in so imeli poštene namene. Močno so se trudili in pokazali marsikatero lepo potezo, a ni bilo dovolj za zmago.
Naši so vodili praktično celo tekmo in na koncu tudi zasluženo zmagali.
Sevničani so bili preprosto boljši, imeli so več hitrih protinapadov in bili večinoma učinkovitejši pri organizaciji daljših napadov. Znali so umiriti igro in se spretno prebiti skozi brežiško obrambno linijo. Tudi naši vratarji so dobro prestrezali.

Res pa je, da so Brežičani imeli glasnejše navijače. To moramo priznati. Imeli so boben in trobento. Nekoliko sem jim zavidal.
Potem so šli nazaj v Brežice. Z avtobusom.
Dali so 34 golov. Naši pa 41.
Večer je bil nenavadno topel za november.
Je tako!

video

sobota, 08. november 2008

Hvala

Vino pije svet Martin, voda naj pa žene mlin.

Zanimivo, da so pri nas prav vinogradniki najbolj ohranili tradicijo praznika, ki gotovo izhaja iz starodavnega izročila hvaležnosti Bogu in stvarstvu za pridelke, ki nam jih daje. Prav tako ni naključje, da je ta nedelja za Cerkev "zahvalna", kar pomeni, da se pri svetih mašah še prav posebej zahvalimo za vse kar imamo.
Tradicija mogoče res zgleda nekoliko zastarelo, vendar je prav danes še kako na mestu.
In zakaj tako?
Preprosto zato, ker svet zdaj, bolj kot kdaj prej, spoznava kako dobro ga zna voditi Bog stvarnik in kako slabo ga lahko peljejo ljudje.
Kako zlahka pademo v zmote, da stvari obvladujemo, da imamo v svojih sodbah "večni prav" in da smo spoznali vse kar moramo vedeti o svetu in življenju ter tudi ustvarili družbo, ki ji nič ne more do živega in katere prihodnost je gotova.
Kako vse, o čemer nas tako zavzeto prepričujejo, lahko sploh ni res. Kako zelo se lahko motimo. Kako lažniva so lahko pričakovanja tistih, ki se zanašajo na veliko spretnost in bogate izkušnje pri obvladovanju ljudi, trgov, denarja, narave, ....
Vsa dolgoletna človeška prizadevanja se lahko razblinijo v trenutku, vse napovedi se lahko izkažejo za zgrešene in zagotovila, ki jim večina verjame kot zakonitostim, so lahko le bedna ali celo pokvarjena špekulacija.
Na nič človeškega se ne da zanesti niti približno tako dobro, da bi nas streznitev, ki slej ko prej pride, ne razočarala ali presenetila. Nič človeškega se v zanesljivosti ne more kosati s soncem, ki poganja naravo in z njo tudi naša telesa, z zemljo, ki s fantastično močjo vedno znova, še po tako velikem opustošenju ali hudi zimi, požene novo rast in daje življenju novih moči. In seveda z Bogom, ki je dal navodila, da se vse postavi v smisel, da se vse uravnava v takšen prav, ki daje možnost obstoja obstoju in življenja življenju.
Občutek imam, da vse stvarstvo nima drugega cilja, kot da polni osnovni življenski naboj, vzdržuje zalogo življenske energije, da se ta potem po nevidnih kapilarah razteka vsemu živemu.
Življenje ni veliko in močno, je krhko, drobno in ranljivo. Ni ga veliko, malo ga je ... veliko več je neživljenja, smrti ...
Vse kar smo mora biti ena sama hvaležnost, da sploh smo.
Vse kar imamo mora biti eno samo slavje, da sploh imamo sebe.
Vse ostalo je navrženo, dano, ponujeno ... ker smo in imamo, znamo to porabiti, zmoremo vse obrniti v svoj prid.
Hvaležni smo, da sploh lahko smo in tudi ... da se tako dobro znajdemo, da obstanemo ...

Dobri Sveti Martin, stari zaupnik naših pridnih vinogradnikov in vseh nas, ki verjamemo v Božjo dobroto. Vino, ki ga povezujemo s teboj je simbol novega življenja, novega veselja nad sadovi narave, slavje milosti, ki nam je bila dana tudi to leto. Naj bo veselje ob godu Svetega Martina veselje nad vsemi darovi narave in tudi človeške spretnosti, ki iz teh darov zmore ustvariti toliko izjemnih in koristnih stvari.
video

petek, 07. november 2008

Pozdrav iz Sevnice

Na gradu so odprli razstavo starih razglednic. Lepa in zelo zanimiva zbirka orumenelih sličic, povečini Sevnice, pa tudi nekaterih okoliških krajev. Barve so sicer takrat že obstojale, za koga morda celo lepše od današnjih, vendar jih fotografska tehnika tiste dni še ni prepoznala in tudi ne ohranila. Slike takratnega časa so se ohranile kot črnobele ali ročno barvane. Nekaj je popisanih, pretežno od ljudi, ki so v Sevnici počitnikovali ter pošiljali pozdrave po svetu.
Tako kot to počnemo tudi danes. Vsaj nekateri ...
Sorodnikom in znancem radi odstopimo ali pa morda privoščljivo pokažemo delček svojega počutja ... slikovitih srednjeveških podob krajev, ki so v resnici morda prometna nočna mora ... razgledov, ki smo jih videli, ali pa tudi ne ... sončnih zahodov, ki so bili med našim dopustom morda skriti za oblaki ... romantičnih pejsažev, ki so se izkazali kot popolnoma neprimerni za sončenje ali sprehode z otroci ...
Vsi radi pokažemo slike z dopustov, zdaj že filme, PPS-e, bloge, pa tudi ... še vedno zveste in priročne razglednice.
Kot zdaj, so bile najbrž te skromne podobice, tudi takrat, le spominska "navlakica. V najboljšem primeru so končale kot opomnik v knjigi ležernega bralca ali obledel okras podbojev kuhinjskih vrat pri kakšni stari mami.
S takšno razstavo, kot jo imamo zdaj na gradu, pa se skromni pozdravčki iz naših krajev izkažejo kot dragoceno in predvsem redko slikovno gradivo, ki prikazuje znane vedute na vznemirljivo drugačne načine.
Potovanje v preteklost je lahko potovanje v prihodnost, če uspeš, tudi s pomočjo porumenelih sličic, vživeti tisti čas ... splača se poskusiti ... tveganje je majhno ... sedanjosti ne uidete ... itak.

torek, 04. november 2008

Gedült überwindet alles ...

... potrpežljivost premaga vse ...

Težko bi našli kaj bolj primernega, nad časom, veljavnega ... kar bi se bolj podalo sto-letnim zidovom in verjetno tudi življenskemu slogu tistih, ki so jih bolj ali manj potrpežljivo, sprejeli za svoje.
Mogoče bi lahko samo potegnili vzporednico, da tudi "...nečimrnost premaga vse...".
Arhitektura ima gotovo vsaj toliko skupnega z modo, kot z gradbeništvom. Zgradbe so poleg svoje funkcionalnosti vedno vsebovale tudi elemente ugleda, prestiža,veljave, protokola ...
Grad vedno ostane grad, kot tudi cerkev ostane cerkev ali šola vedno šola, pa čeprav ji v celoti spremenijo namembnost.
Stavbe imajo svoj značaj, vsebino, ki jo kažejo same po sebi. Lastna jim je nekakšna govorica oblik, aktivna forma ... sploh ni treba vedeti, da bi razumeli. Verbalno izražanje je mlajše od vizualnega. Ljudje dosti prej razberemo znake razpoloženja, kot nam jih kdo uspe razložiti. Ponavadi sploh ni kaj razlagati, samo pogled in je že vse jasno.
Neka starejša natakarica mi je nekoč rekla, da za tri četrt ljudi ve kaj bodo pili, takoj ko stopijo skozi vrata gostilne ... mogoče res, kaj pa vem?
Oblika zgradb, vsaj tradicionalnih, je verjetno še zgovornejša od neverbalne komunikacije med ljudmi. Grad ni po naključju postavljen na hribu. Kot tudi igralec ne stoji po naključju na odru. Oba imata svoje sporočilo in ne bosta zamudila priložnosti, da ga povesta. Grad je gor zato, da obvladuje, nadvladuje, kontrolira ... pokori svoje okolje. Ne toliko zato, ker bi se moral braniti. Gor je, ker so se njegovi stanovalci želeli izpostaviti, pokazati ... poudariti svojo družbeno veljavo.
Človeška nečimrnost je veliko globlje narave, kot se zdi na prvi pogled. Človek je za svoj družbeni ugled pripravljen storiti dosti več, kot mu veleva zgolj ekonomska logika.
Oblastni sistemi, ki so to znali ali še znajo poudariti in izkoristiti ter človeku priznati pomen njegovih družbenih prizadevanj, so praviloma ustvarili klimo večjega zadovoljstva podanikov, čeprav so bili sicer morda diktatorski. Drugo je seveda vprašanje, koliko so pozitivno družbeno vzdušje znali izkoristiti ali mu celo dodati vrednost s povečanjem blagostanja ljudi. In to še zdaleč ni nepomemebno ... tiste družbe, ki človeku sicer priznavajo vse človekove pravice, ne pa tudi prispevkov njegovega dela, praviloma ustvarjajo vzdušje nezadovoljsta in nepotešenosti, kljub morebitnemu relativnemu materialnemu blagostanju.
Dosti več kot kruha, smo vsi verjetno potrebni prijaznosti ... kančka hvaležnosti, priznanja pomena naših prizadevanj ... dajmo, privoščimo to najprej mi drugim ...

nedelja, 02. november 2008

Ledina


Ledina je širok in razgiban greben hribovitega območja severno od Sevnice, med dolinama Save in Sevnične. Poimenovanje je skupno za zaselke Zajčja Gora, Ledina, Ostrožno in Zleteče, ki ležijo na nadmorski višini med 350 in 515 m .

Po štetju iz leta 2002 ima naselje Ledina 258 prebivalcev v 82 gospodinjstvih. Stavb s stanovanji je 113, kar pomeni, da je nekaj tudi vikendov.


Ledina je svet lepih in širokih razgledov, travnikov, bukovih in kostanjevih gozdov, vinogradov ter strmih pobočij presekanih s senčnimi grapami, ki padajo proti obema dolinama. Dejansko je kraj le nekaj kilometrov oddaljeno od Sevnice, pa vendar te njegova naravnost in neokrnjenost ne moreta pustiti ravnodušnega.
Ljudje so pridni, hvalabogu se jih nekaj še ukvarja s kmetijstvom, tako da preprečujejo zaraščanje lepih travnikov in sončnih gozdov.
Prav travniki so na Ledini nekaj posebnega, vedno znova me očara njihova širina in odprtost, na krajini se poznajo stoletja tradicionalnega kmetovanja. Tako nekako ... prijazna je, udomačena, gostoljubna. Prav takšni so tudi ljudje. Trudijo se z urejanjem hiš in okolice, cesto do Sevnice imajo asfaltirano, letos bo pokrita tudi povezava od Zleteč proti Podgorici.



Na Ledino se je vedno lepo odpraviti, mogoče je še najlepše jeseni, ko se gozdovi slovesno preoblečejo v tople barve in se sončni zahodi začnejo prej.


Takrat je zrak drugačen ... navda se s svežino ... gozdovi in travniki zadišijo drugače ... polno, dozorelo ... nekako pripravljeno ...

sobota, 01. november 2008

Deležnik ...

Tedaj bodo tudi ti odgovorili: "Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?" /Mt 25, 44/

Dejanja usmiljenja so dela in ravnanja, ki skupnost povezujejo, jo delajo človeško in prilagajajo vsem ali vsaj večini njenih članov, ne samo najuspešnejšim. Dejanja usmiljenja niso samo pomoč bolnikom, starejšim in tistim potrebnim, ki jih v našem okolju ali soseščini najprej opazimo. Dejanje usmiljenja je tudi naš odnos do tujcev, drugačnih, izgubljenih v življenju, tudi tistih, ki bi po našem mnenju lahko živeli drugače, kot živijo. Tistih, o katerih menimo, da so si sami krivi za slabe ali neurejene razmere v katerih so se znašli.
Dejanje usmiljenja je naš odnos do staršev tistih otrok, za katere menimo, da bi bilo boljše, da se naši ne družijo z njimi, ker morda ne ustrezajo nekaterim ... kriterijem.
Dejanje usmiljenja je iskreno razumevanje za tiste, ki so morda nekoč živeli bahavo, razsipno, nezmerno ... pa zabredli v dolgove, stečaje, težave, hipoteke ... Tiste, ki poskusijo s študijem, zakonom, podjetjem ... pa ne uspejo. Vse tiste, ki v nekem trenutku morda ambiciozno precenijo svoje moči, zmožnosti, domet ... in potem razočarani ugotovijo, da zadanih ciljev ne morejo doseči. Tudi vse tiste, ki nas svojo neprijaznostjo, oholostjo ali vzvišenostjo morda kdaj prizadenejo, ki nas svojim ravnanjem ali neravnanjem užalijo, ponižajo, razočarajo ...
Dejanje usmiljenja je razumevanje in strpnost ob razočaranjih, ki jih doživimo ob otrocih, starših, partnerjih, bližnjih ... ali pa si jih mogoče z našimi pričakovanji vred pripravimo kar sami.
Kdor zmore z razumevanjem, brez hinavščine in s polno mero potrpežljivosti spoznati in sprejeti svojo pravo vrednost ter resnično podobo ljudi med katerimi živi ... gotovo dela dejanja usmiljenja ... pa ne samo to ... tke nevidno družbeno vez, ki edina lahko predstavlja pravo povezavo skupnosti ... ki edina iz posameznikov lahko naredi nekaj več ... nekaj dodane vrednosti za vse nas ...

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)