petek, 28. december 2012

nedelja, 23. december 2012

Če je himna ravno problem ...

... potem lahko menjamo kitice po potrebi.

Trenutno bi bila morda še najbolj primerna četrta:

Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrók, kar ima Slava,
vsi naj si v róke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko préd, spet naša boste last!

torek, 04. december 2012

Mojemu narodu




Najvišji narodni in državni interesi ter njihova bodočnost mi zapovedujejo, da se kot vladar in kot sin te države obrnem neposredno na narod in mu odkrito in iskreno povem to, kar mi v sedanjem trenutku nalaga vest in ljubezen do Domovine. Nastopil je čas, ko med narodom in kraljem ne sme biti več posredovalcev.
V toku tolikih minulih naporov in tolikega potrpljenja, ki sem ga pokazal v izvrševanju svojih visokih dolžnosti, je mojo dušo razjedal krik naših narodnih mas delavnih in rodoljubnih, pa tudi namučenih, ki so v svojem zdravem in prirodnem razsojanju že zdavnaj bile naziranja, da se ne more več iti po poti, po kateri se je šlo doslej. Moja pričakovanja, kakor tudi pričakovanje naroda, da bo evolucija našega notranjega političnega življenja  prinesla ureditev in konsolidacijo naših prilik v državi, se niso uresničila. Parlamentarni red in vse naše politično življenje dobiva vedno bolj negativno obeležje, od česar imata narod in država dosedaj samo škodo. Vse koristne ustanove v naši državi, njihov napredek in razvoj celokupnega našega narodnega življenja so dovedeni v nevarnost. Od takega nezdravega političnega stanja v državi trpi škodo ne samo notranje življenje, nego tudi urejevanje in razvoj zunanjih odnošajev naše države, kakor jačanje našega ugleda in kredita v inozemstvu.
Parlamentarizem, ki je po tradicijah mojega nepozabnega očeta ostal tudi moj ideal, so začele zaslepljene politične strasti zlorabljati v toliki meri, da je postal ovira za vsako plodno delo v državi.
Žalostni razdor in dogodki v Narodni skupščini so pokolebali v narodu vero v koristnost te ustanove. Sporazumi in najnavadnejši odnošaji med strankami in ljudmi so postali absolutno nemogoči. Mesto da parlamentarizem razvija in jača duh narodnega in državnega edinstva, pričenja, tak kakršen je, dovajati do duhovnega razsula in narodnega razjedinjenja.
Moja sveta dolžnost je, da z vsemi sredstvi čuvam državno in narodno edinstvo. Odločen sem, da to dolžnost nepokolebljivo izpolnim do konca.
Čuvati edinstvo naroda in državne celine, to je najvišji cilj moje vladavine in to mora biti tudi najvišji zakon za mene in za vsakogar.
To mi nalaga odgovornost pred narodom in pred zgodovino, to mi nalaga ljubezen do domovine in pijeteta do neštevilnih dragocenih žrtev, ki so padle za ta ideal.
Iskati leka temu zlu z dosedanjimi parlamentarnimi spremembami bi značilo izgubljati dragocen čas v brezuspešnih poskusih, s katerimi smo izgubili že toliko zadnjih let. Iskati moramo nove metode dela in krčiti nova pota.
Prepričan sem, da bodo v tem resnem trenutku vsi Srbi, Hrvati in Slovenci razumeli to iskreno besedo svojega kralja in da mi bodo najvernejši pomagači pri mojih bodočih naporih, katerim je edini cilj:
Da se v čim najkrajšem času doseže ustvarjenje onih ustanov, one državne uprave in one državne ureditve, ki bo najbolj odgovarjala splošnim narodnim potrebam in državnim interesom.
Radi tega sem sklenil in odrejam:
Da se ustava kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, z dne 28. junija 1921, ukine.
Vsi državni zakoni ostanejo v veljavi, dokler se po potrebi z mojim ukazom ne ukinejo.
Na isti način se bodo sprejemali v bodoče novi zakoni.
Narodna skupščina, izvoljena 11. septembra 192.., se razpušča.
Sporočam te moje odločitve mojemu narodu, naročam vsem oblastem v državi, da po teh določbah postopajo, vsem in vsakomur pa, da jih spoštuje in se jim pokorava.

Beograd, 6. januar 1929

Aleksander s. r.

petek, 30. november 2012

Še vedno brezupno o upanju.



Govoril je dobro, gladko in zelo pripravljeno. Prvih pet let, ki se jih ne spominjam in ko se mi je, po njegovem, zgodilo vse zaradi česar sem kakršen sem, me je dejansko prevzelo. Njegovi razlogi za življenje pa ne. Morda bi bili celo prepričljivi, če ne bi bil nekoliko premlad. Namreč, premlad za smisel. No-, res, da ni nihče premlad za smisel svojega življenja, marsikdo je sicer premlad za konec svojega življenja, premlad si pa lahko kvečjemu za govorjenje o smislu. In to je to.
Mimogrede, ali raje mimo smisla; nikoli premladi za smisel in nikoli prestari za smrt. To smo. Dejansko ne poznamo ne enega in ne drugega, pa vendar (do-)živimo oboje. Pomembno je le, kaj od tega te prej nagovori. To je pač tisto, usodno.   
Rekel je, da živimo zato, da bi nam bilo lepo.
Ja, zakaj nam pa ni, vsaj večino časa in večino ljudem, ne? Zakaj se torej to sploh sprašujemo in kaj še iščemo tukaj? Tisti, ki pač še kaj iščemo. Tisti, ki ne, pa tudi ne zato, ker bi morda že našli. Ne-, niso našli-, le ne ljubi se jim (več) iskati. Ne vidijo smisla v iskanju smisla. In morda je to celo glavni namen iskanja. Da enkrat nehaš.
Rekel bi mu, pa mu nisem in sploh zakaj bi mu, saj je sam povedal, da smo na planetu svobodne volje; torej tudi njegove. Rekel bi mu, da živimo predvsem zato, ker smo nekoč spočeti in še nismo umrli. Dejansko nas ni nihče vprašal, če nam je to morda po volji. Dejansko nihče niti ne pričakuje od nas, da bomo sploh kdaj našli kak smisel.
Vse te stvari, vključno z življenjem, strahom pred smrtjo, geni, reprodukcijskimi prizadevanji, egu in vsej ostali navlaki, ki temu sledi, se nam kar dogajajo. Jaz osebno, za svoje življenje ne storim ničesar in nikoli nisem ničesar storil, zgolj zvesto sledim tistemu čemur moram. Nisem jaz tisti, ampak v meni je reaktor, ki kuri in žene vse skupaj. Svobodna volja je pri tem verjetno le njegov radioaktivni odpadek, ki praviloma onesnaži okolico in vsem povzroči še več težav. Potisnjen sem po klancu navzdol in kotaljenje sproti osmišljam, kolikor ga lahko in kolikor ga je sploh treba. Samozavedanje in smisel sta kvečjemu stranski produkt tega stvarstva. Prvi približek uvida v tisto, kar nas je pripeljalo do tu. Tega, pri novem človeku, ali tistemu kar bo iz njega nastalo, gotovo ne bo manj, ampak kvečjemu še več. Zanesljivo ima svoj smisel, vendar ne samo zame ali zate, smisel ima za vse, za družino, rod, vrsto ter njen obstoj in razvoj. In tebe. In mene.
Bog (jaz pač verjamem vanj) nas ni ustvaril zato, da bi sami zase obupovali nekje sredi puščave in iskali odgovor na vprašanje, zakaj smo se znašli tu. Ustvaril nas je, da bi postali del vsega, kar sploh je, del življenja, ki prenaša izročilo življenja. Kam, ne vem. Verjetno v življenje. Vem, da le naprej in vedno globlje. Vse več se najde in vse več se sporoča. Vse več se zaveda in dejansko tudi živi. Resnica je univerzalna, a mi je ne poznamo. Še ne. Poznamo njene odseve, sence, svetlobne zajčke na steni in podobe v ogledalih. Vemo, da nekje je in da gremo proti njej, dosegli je pa ne bomo. Takšni, kot smo zdaj, ne. Prej se bomo še morali znebiti teles in sveta. Vsaj tega.
Recepta za upanje ni, kot tudi za srečo ne. Sam se moraš prepričati vanju, ju ponotranjiti in preliti vase. Kot v mrazu zaščitiš telo, moraš zaščititi tudi svojo naravno razbolelost. Nisi ji kriv in ne veš zakaj sploh je, moraš pa jo varovati in to pred samim seboj. Pred zlorabo samega sebe za uničenje samega sebe. In panično iskanje smisla je morda prav to.
Življenje je del Božjega načrta in zastonjski dar. Privilegij, brez primere.
Smrt je vsa tema in praznina stvarstva, življenje so zvezde v njej. Majhne, drobne iskre, posute po žametu mrtvaškega pregrinjala.
Ne iščite mu smisla, kot ne sprašujte, zakaj je morda vino na svetu?
Raje ga okušajte in uživajte s pravo mero.   

     

petek, 21. september 2012

Še ena slaba banka?

Šef državne blagajne je vendarle tudi javno razodel načrt, ki ga že nekaj časa po malem spoznavamo, in sicer navodila za reševanje slovenskih državnih bank, verzija 2012. Uradno se bo temu reklo Zakon za zagotavljanje stabilnosti bančnega sistema, ideja pa je v tem, da Vlada ustanovi Družbo za upravljanje terjatev bank, ki bo v nadaljevanju našega razmišljanja zgolj Družba in, ki naj bi formirala in upravljala Sklad za upravljanje slabih bančnih terjatev, ki bo od tu naprej samo še Sklad. Ta Sklad naj bi potem od bank, ki se bodo "prostovoljno(?)" vključile v sistem, odkupoval slabe terjatve. Zadeva bi bila lažje prebavljiva, če bi Sklad tudi res imel kaj v skladu-, torej, če bi razpolagal s kakšnim realnim premoženjem, vendar očitno v njegovem trezorju, ki ga zaenkrat še ni, ne bo drugega kot zgolj obljuba bianko obveznic z državnim poroštvom. Torej nekih papirčkov z državnim grbom. Te naj bi sicer potem refinancirala Evropska centralna banka, predvidevam da s konkretnim denarjem, vendar nisem prepričan, da že povsem razume mehanizem, v katerega bi jo rada navlekla naša vlada. Kakorkoli, upajmo da bo akrobacija, seveda v naše dobro, vendarle uspela.
Če te ideje, s katerimi se zaenkrat še ne strinja niti guverner Banke Slovenije, skušamo prevesti v terminuse, ki smo jih bili, v zvezi naših bančnih peripetij vajeni poslušati do sedaj, potem gre dejansko le za eno od variant dokapitalizacije, z močnim nadzorstvenim poudarkom.
Izhodišče vseh teh zgodb je, da je naša in tudi evropska politika vendarle določila grešnega kozla za slabo gospodarsko stanje, in sicer je uspela zbuditi javni občutek, da naj bi zgolj banke počele neumnosti in zavestno slabo poslovale. Če bi torej banke delale dobro, potem bi bilo vse v najlepšem redu. S politiko itak ni nikoli problemov, vsaj dokler je na oblasti, potem pa skoraj vedno.
Bistven očitek bankam je, da se je posojalo kar vsevprek in še to brez ustreznih ali sploh kakšnih zavarovanj. Seveda je sedaj lažje biti pameten, ko so nam ostale samo še želje, kakor pa takrat, ko je bil poleg želja v bankah na voljo še relativno poceni denar za njihovo uresničevanje. Skušnjava je bila pač prehuda.
Kakorkoli, politika se je zdaj odločila, da bo naredila v bankah red, poimensko določila krivce in jih predala organom pregona, postavila na čelo neomadeževane in vrhunske strokovnjake, ki zdaj menda brezposelni nekje postopajo po cestah ter se vneto lotila sanacijskih ukrepov. Dejansko gre seveda spet za eno veliko sprenevedanje. Politika, kot vedno predvsem grozi grožnje pa tokrat tudi uresničuje, in sicer s tem, da bo centralizirala in še zaostrila nadzor nad delovanjem bank, kar z drugimi besedami pomeni zgolj to, da se bo dodatno vmešala v njihovo poslovanje. In paradoks tega trenutka je, da je rešitev spet postala tisto, kar je dejansko problem.
Bistven del strategije slabe banke v ustanavljanju, ki ga zaenkrat sicer še ne razglašajo na vse grlo, je seveda dodaten pritisk, ki naj bi ga Družba vršila na uprave bank, seveda z opravičilom večje skrbnosti pri poslovanju. Če pa vemo, da bodo vodilni organi Družbe imenovani kot politični funkcionarji, kar so dejansko tudi nadzorni sveti državnih bank, potem imamo čarobno formulo, po kateri bo politika lahko začela sama sebi deliti kredite, približno tako, kot je to počela že do sedaj.
Dejansko gre za konflikt dveh principov – bankirskega in političnega, vendar to ni nič novega in prav prevlada političnega nas je verjetno pripeljala do tu in nas pelje še naprej.
Bankirji so vendarle neke vrste tehniki in bankirski princip je tehnične narave. Krediti naj bi se odobravali po kriterijih opravičljivosti in donosnosti ter seveda tudi moči zavarovanja. V spodobni banki bi se na koncu dneva moralo dati točno izračunati koliko smo tega dne potrošili in koliko zaslužili. Če, na primer, blagajničarka izgubi 100 evrov je sankcionirana, če direktor banke posodi 100 milijonov in jih ne dobi nazaj, bi se mu moralo goditi prav tako. Osebno verjamem, da ponekod tako celo je, če pa je kje drugače, potem najbrž tega ni kriv samo direktor banke ampak tudi politiki v nadzornem odboru ali okoli njega, ki so tolerirali ali morda še zahtevali škodno delovanje.
Poltični princip pa je, na drugi strani seveda dosti bolj "fleksibilen". Če vlada izda poroštvo za kredite, ki jih potem upniki vnovčijo, ker je, na primer neka javna ali na pol-javna investicija nasedla ali se izkazala za nedonosno, se morda začne nekaj dogajati šele v naslednjem mandatu, pa še takrat se s tem spet ukvarjajo ljudje iz istega "faha", torej politike, ki se sicer običajno najprej fino skregajo, potem pa tudi zmenijo, še preden se komu skrivi las na glavi. Če, recimo minister zafrčka denar za gradnjo gradov v oblakih ali nakup nekoristne ropotije od prijateljev, se običajno ne zgodi nič, če pa zadeva le napreduje do ovadbe, potem odvetniški geniji dokažejo, da so politiki zgolj požrtvovalno izvrševali višje interese in pogodbe podpisovali v pol-zavestnem stanju. Konča se s čistkami na tožilstvu in govoričenjem istih politikov o neučinkovitosti sodišč ali kakšnimi pravosodnimi blamažami, s katerimi se potem ukvarja … kdo?. Da uganili ste … ista politika!
Da bomo slikovitejši, si, kajpada literarno svobodno, predstavljajmo kratek prizor o tem, kako bi v praksi izgledal prenos slabih terjatev z banke na Sklad? Predstavljam si, da direktor banke, na sedež Družbe, prinese kovček pogodb na osnovi katerih je neka firma, oseba, druga banka, ustanova, občina ali celo država, ki je medtem morda že nelikvidna in brez premoženja, od banke nekoč dobila posojilo. Ob sebi bo verjetno imel še tabelico iz katere bo razvidno, koliko denarja je bilo posojenega, koliko morda vrnjenega in koliko je dolg vreden sedaj. Šef  Družbe, ki je bil, preden je šel v politiko, direktorjev nekdanji sodelavec na tej banki, bo pogledal številko na dnu stolpca in rekel: "Glej kolega, za tole ti dam polovico, ti pa častiš malico." Direktor malo pomenca, se s ponudbo strinja in si še iz-pogaja, da mu vendarle ni treba častiti malice ampak bo dovolj samo kratka kava. Šef Družbe potem pokliče vodjo Sklada, ki je bila nekoč tajnica istega direktorja banke. Ta pride in s seboj prinese talon z državnim grbom ter ročno izpolni obveznico za tisto polovico zneska. Šef podpiše in obveznico izroči direktorju, mu čestita, ker je tako trd pogajalec ter naroči, da naj kar takoj pripravi zahtevek in ga skupaj z obveznico pošlje v Frankfurt na ECB. Potem naj gor še pokliče tega in tega in reče, da je govoril s tem in tem, da bo prej prišel do denarja. Vodja Sklada potem kovček s pogodbami preda nekemu referentu, mu naroči naj odpre spis ter vse skupaj dodeli nekemu praktikantu, da bo malo prelistal. Bankir bo, ko bo šefu Družbe in vodji Sklada dal za kavo, stekel nazaj v banko, poslal zahtevek in obveznico na ECB ter seveda telefoniral vezi. Denar bo tako pricingljal na bančni račun, vendar zgodbe s tem še ni konec. Čez kakšen teden šef Družbe pokliče direktorja banke in mu reče:  "Čuj stari, tule imam enega strašno pridnega fanta, ki ima neko malo firmico in nekaj dela za one, saj veš tiste … No in ker je dečko šele začel nima kaj vzeti v roke, rabi pa keš, … kužiš, saj veš kako je … no, lepo te prosim, daj zrihtaj mu neki mali kreditek, da bo nekako zaštartal. Glej, poznam ata in mamo in ni šans, da bi bilo kaj narobe. Vse je čisto, ko suza. No, z onimi starimi terjatvami se pa kar oglasi drugi teden, itak se pa vidiva na nadzornem odboru …"

Evo – banke, pripravite se, zdaj se bo začelo …
Saj, če dobro premislim, mi v bistvu sploh ne rabimo slabih bank - morda bi bilo bolje ustanoviti kakšno dobro.
Seveda, če še ni prepozno …


torek, 18. september 2012

Un caloroso saluti a tutti communisti


Zvezde so nam očitno usojene. Vsaj zase lahko rečem, da sem rojen in še vedno živim pod njimi. Sicer ni nujno, da vedno srečnimi, ampak to je druga tema. Tokrat gre za tiste zvezde na katere so nekateri še vedno tako nostalgično navezani, drugi pa morda bolj malo ali prav nič.
Drugo polovico prejšnjega stoletja so nam žarko svetile velike in rdeče, vendar smo jih potem brez vsake slabe vesti ali celo z veseljem zamenjali z manjšimi in rumenimi. Nekaj veselja je medtem sicer že pošlo in zlobnež bi pripomnil, da je zvezdam na zastavah skupno predvsem to, da nam, takšne in drugačne, prej ko slej, začnejo tudi presedati. Kakorkoli že, pošteno je priznati, da so tako ene kot druge prinesle s seboj navade in čase, ki vendarle niso bili samo slabi. Morda je danes, razen mene kje še kdo, ki se socializma ne more spomniti po čemerkoli drugem vrednem spomina razen po tem, da je takrat smel biti mlad. No vsekakor, vrli Primorci in Primorke tega menja očitno le ne delijo v celoti, ker verjamejo, da neki ideologiji lahko dolgujejo še kaj več. Pod rdečo zvezdo so se namreč vrnili k matični domovini, čeprav je dejansko niso nikoli imeli. Kaj podobnega kot Slovenija v Avsto-Ogrski monarhiji namreč sploh ni obstajalo. Tudi socializem ali komunizem, kot se mu je takrat še reklo, ni veliko doprinesel k razlogom za njihovo zadovoljstvo. Peterokraka je predstavljala komunistično revolucijo, torej totalno preobrazbo družbe v brezrazredno, kar ni uspelo nikjer na svetu, Primorsko pa so osvobodile slovenske in jugoslovanske čete in predvidevam da Primorci takrat revolucije niso potrebovali nič bolj kot ostali Slovenci. Ne nazadnje bi bilo morda Slovenije danes še kaj več kot je je, čeprav je je očitno že zdaj preveč, da bi jo lahko spodobno preživljali, če se ne bi blago-pokojni Kumrovčan s pajdaši tako fanatično in do zadnjega zanašal na rusko prijateljstvo in svetlo skupno prihodnost prav v znamenju rdeče peterokrake. Resnici na ljubo, so si Primorci, bolj kot pridružitve komunistični Jugoslaviji, verjetno želeli predvsem bega iz Italije. To, da se je Slovenija razširila k njim pod znakom komunizma ni bila nobena sreča ampak zgolj nujno zlo, ki je bilo očitno še vseeno manjše od italijanskega fašizma. In to se je vedelo že tudi leta 45. Če bi Primorsko osvobodili domobranci, morda skupaj z Angleži, bi bili verjetno ravno tako dobrodošli, vendar je pač naneslo drugače.
Vseeno je lepo videti, da se pridružitve še kdo z veseljem spominja, čeprav so v samostojni Sloveniji danes očitno samo še cerkveni prazniki ideološko nesporni. Žal pa se mi, ob mitingaški ikonografiji, ki redno spremlja primorske fešte, poraja vprašanje če se tu res proslavlja to, kar naj bi se. Imam nekako slab občutek, da gre za napenjanje mišic in da se želi na ta način celi Sloveniji povedati nekaj povsem drugega. Škoda, da se tega ni povedalo pred lanskimi parlamentarnimi volitvami ali takoj po njih, ko je vse še kazalo v "pravo" smer. Škoda, da se spet dela ideologija, ker je očitno nekaterim zmanjkalo argumentov, ali pa jih nikoli niso niti imeli. Vlada je tokrat naredila edino pametno potezo, da v Koper sploh ni šla. V bistvu ne bi bilo nikomur treba iti. Vsi bi lahko poslali zgolj čestitke, o zgodovini pa naj enkrat za spremembo govorijo zgodovinarji. Tokrat bi govor moral imeti Jože Pirjevec in nihče drug. Kdo je lahko še bolj poklican za takšno priložnost?
Brez skrbi, Primorci so veseli ljudje in fešta bi bila vseeno.
Dragi moji Primorci, če ste se že ravno odločili za Slovenijo, vam od srca čestitam, če pa ste se mimogrede morda spet odločili za komunizem, pa ravno tako.

ponedeljek, 17. september 2012

Tako je tudi z vero, če nima del:

Vsaka vera je najprej obračun s samim sabo. Vedno se nekaj upira, pomišlja in vnaša dvom, da bi mojo resničnost ločilo od Boga. Nekaj je kar se sili vmes, meče skušnjave pod noge in razvajenost polaga v posteljo ležernosti. A vendarle je tako nemočno in puhlo. Rine se zraven pa ne more poplačati, ne nagraditi, še zadostiti ne. Na koncu vedno pušča izpraznjeno še bolj prazno, osamljeno predaja v družbo samoti in zmedo tolaži z obupom. Ne vem zakaj, a tako pač je. Tako vse to deluje. Po dobrem in hudem. Hkrati in zdaj.
Vera ni višek ali cilj, vera je kvečjemu zasilni izhod - smer črnega možička, ki teče za belo puščico na zeleni podlagi. Niti ni nujno da je zadostna, upam da je vsaj prava. Pa naj bo kakršnakoli, dati mora tudi kaj za življenje in ne le za čas po njem. Ni nam dovolj zgolj čakanje na končno rešitev. Okušati jo hočemo že zdaj in tukaj. Res, da je življenje vmesna postaja vendar se vlak na njej vseeno ustavlja. Niti ni pomembno kaj je tu, dejstvo je, da je. Dejstvo je, da me ima.
Bog najbrž ni nameraval dati tistega, kar smo že imeli in kar nam ne uide-, večnosti. Iz nje izhajamo in vanjo se vračamo. Naj bi bila neskončna, vendar gotovo ni vse kar sploh je. Je tudi še življenje. Vsaj. In to ni večno in zaenkrat še ni del večnosti. Ni tako odsotno in oddaljeno. Tukaj je, toplo, živo in tako ljubljeno. Skoraj vedno ... 
Življenje je posebno. Je kakor kapljica, ki skoči nad gladino. Ocean pod njo je neskončen-, ni pa vse kar sploh je.
In življenje so dela. Kaj ste pa pričakovali? Delo in dela. Samo to? Tudi in še to.
Živeti pomeni delati za življenje. Za življenje je treba delati. Delati pomeni živeti za delo. Delati mora srce, pljuča, možgani. Vse telo in ves duh. Če karkoli obstane ni prav. Mora proizvajati življenje. Mora ga gnati skozi kapilare, vse tja do nohta na nogi in konice lasu na glavi.
Življenje je kapljica Božjega dela za vsakega. Pognano in utečeno, podeljeno in namenjeno da bi vsaj za trenutek obviselo nad gladino. Slej ko prej tudi pade v neskončnost in se zmeša v brezobličje. 
Človeka ni brez življenja. Človeka ni brez dela. Človeka ni brez vere.
V večnosti tudi ljudi ni ... morda so le v delo zlite kapljice.

četrtek, 06. september 2012

Bastard

Status očetovstva, kajpada velja podobno tudi za materinstvo-, ker pa je trenutno pri nas tako zelo moderno očetovstvo se zaenkrat omejimo zgolj nanj, je dejansko edini status moškega, ki je biološko in historično nesporen. Tudi če moški v svojem življenju ne doseže nič omembe vrednega se lahko, kot oče, v razvojno zgodovino človeštva za vse večne čase zapiše kakor živa vez in prenašalec genskega materiala. To preprosto ne more biti niti dvomljivo niti kakorkoli škandalozno. Tako pač je to v naravi. Vsi smo nasledniki in vsaj pretežno tudi predhodniki nekih generacij. Vrsta pred nami je praktično neskončna in za nami prav tako. Naš prispevek je glede na skupni človeški bazen praktično ničen, vendar za naše otroke enkraten in absoluten. Če ne bi imeli staršev, nas ne bi bilo, če ne bi bilo nas, ne bi bilo teh otrok. In če je priznavanje dejstva, da smo le členek v navidezno neskončni verigi, kaj je torej lahko še bolj naravno pravičnega kot to, da poznamo tistega pred nami in priznamo tistega za nami. Ošabnosti, ki bi ljudem zanikala pravico do očetovstva ali poznavanja svojih prednikov, si do sedaj ni dovolila še nobena resna družba-, nasprotno, civilizacije so dejansko utemeljene na pravici do nasledstva – tako materialnega kot duhovnega. Genetski izvor vsega tega pridobitništva s katerim se zdaj pogubljamo je prav praskrb za zarod in dve tretjini vsega kar smo in znamo menda že prinesemo na svet v nekih beljakcih. Še preden so se ljudje naučili pisati, so se že znali dogovoriti, da se oblast prenaša na potomce in še nam se zdi samoumevno, da je naslednik krone ali kmetije tudi biološki dedič, ne pa morda nekdo, ki se je pač pravočasno prijavil na razpis.
Vse to je staro kot človeštvo pa vendar smo se začuda spet znašli v medijski in svetovnonazorski godlji, ki je lahko zgolj ponavljanje neke prastare vaje. Žal sta nas vanjo, pa naj si bo posredno ali neposredno, zavestno ali nagonsko tokrat povlekla naša cerkvena dostojanstvenika, ki sta, za moje pojme, nizkotno padla na nekem banalnem obče-človeškem izpitu. Nadškof Uran je z izogibanjem in zanikanjem odgovornosti ob tem vprašanju, svoje predpostavljene očitno prignal do roba potrpežljivosti, tako da so se odločili za radikalno posredovanje, kardinal Rode, sicer nedvomno človek izjemnega profila, ki je verjetno sposoben voditi takšno inštitucijo kot je Vesoljna Cerkev, pa se je žal pokazal zelo šibkega v reševanju svojih osebnih problemov. Vse kar se mu dogaja so za moj okus kar nekoliko (pre)hitro razglasili za napad na inštitucijo, vendar bi to najbrž niti ne bilo potrebno, če bi dejansko on sam zmogel pravočasno odreagirati in se po očetovsko pogovoriti s tistim, ki to trenutno razume dobesedno.
Zame sploh ni pomembno ali sta nadškof in kardinal tudi resnično obdarjena z "očetovskim" blagoslovom ali pa so obtožbe neresnične. Gre za odnos do tistih, ki zastavljajo neko najbolj preprosto in osnovno človeško vprašanje. Človek človeka sprašuje če sta iste krvi. Osebno verjamem, da neki anonimni in običajni ljudje, ki so se spustili v takšne raziskave, vendarle imajo konkretne razloge za to in da ti morda le niso samo poskus blatenja inštitucije Cerkve, kot to običajno najprej slišimo. Zame je to najprej osebni problem, ki se rešuje osebno. Svetohlinstvo v teh zadevah preprosto ni pošteno do vernikov, ki pa smo del inštitucije in dobro vemo da Cerkev sestavljamo zgolj ljudje, ki se skušamo bližati Bogu. Bog ni član Cerkve. Svetnikov je v njej sicer veliko, vsi pa to gotovo nismo in nikoli ne bomo. In to je dejstvo.
Vse te silne debate in teste bi se verjetno dalo narediti tudi brez medijev, ki razumljivo želijo objavljati odmevne zgodbe in to vsaj tako močno, kot si spoštovana akterja  želita oprati roke od morebitne resničnosti obtožb.
Prav bi bilo, da se tudi eminence v tako osebno - človeških vprašanjih obnašajo predvsem osebno, človeško in človečno.
Mimogrede, zgodbe o duhovniških otrocih na Slovenskem so že tako stare in znane, da bi si tudi Cerkev že lahko nehala zatiskati oči pred njimi. Vendarle imamo, hvala Bogu tudi na tem področju kakšen zgled neke, morda vsaj približno pozitivne prakse. Nekoč sem namreč slišal, da je imel tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar otroka. Za razliko od nekaterih, pa menda, ko je to izvedel, ni nikamor zbežal, trmasto zanikal ali histerično zahteval stroge dokaze, čeprav je bil prav gotovo osebno obupan in šokiran. Raje se je izjemno pogumno odločil, da tega ne bo skrival in je to tudi javno razkril svojim faranom s prižnice. Bolj grobne tišine, kot je nastala v polni cerkvi po tem razkritju, si baje ni mogoče predstavljati. Po maši, ko je slavni pridigar ves ponižan in tresočih kolen stopil med vernike, ki so ostali zbrani pred cerkvijo, pa je bil menda deležen zgolj trepljanja po ramah in razumevajočih besed. In to se ni dogajalo v 21. stoletju v nekem velemestu, ampak na slovenskem podeželju in to v 19. stoletju. Ne vem sicer če je zaradi tega kdo nehal hoditi k maši, menda pa je Finžgar bil in do konca ostal priljubljen slovenski duhovnik. Preprosti ljudje so ga preprosto razumeli in mu niso zamerili.
Spoštovani, kaj naj rečem? … Za pravo in zgledno očetovstvo pač ni dovolj samo pozitiven DNK test, potrebnih je kar nekaj plemenitih vrlin in ena od njih je prav gotovo poštenost.
Otrok ni noben greh – otrok je pač otrok. 
Greh je morda kje drugje ... morda se rodi v srcu.

ponedeljek, 27. avgust 2012

Vaš današnji izbor: Državni udar.

Predlog nekdanjih oficirjev teritorialne obrambe in prestopnikov iz JNA, ki bi očitno na hitro radi rešili težave v katerih se je znašla Slovenija, je vsekakor izviren in skoraj adrenalinski, vendar žal z nekoliko premočnim okusom po bananah. 
Pobuda za razpustitev vrhovnega in izvoljenega organa oblasti in nastavitev tehnične vlade, ni namreč nič drugega kot državni udar, še zlasti zato, ker ideja prihaja s strani vojakov, ti pa si verjetno tudi že konkretno predstavljajo kdo bi naj imel oblast v rokah in kako naj bi jo uresničeval.
Glede na to, da to predlagajo ljudje, ki definitivno uživajo bonitete te države, pa je iz takšnih pozivov moč začutiti tudi splošen nivo državljanske pokorščine te družbe, ki je pa definitivno srhljivo nizek.
Morda bi bilo bolje, ko bi bivši vojaški gospodje predlagali ljudem naj zaenkrat raje vseeno sodelujejo s svojo in njihovo oblastjo, kakršnakoli že je, in skušajo na legitimen način, predvsem pa z odgovornim delom, prispevati k boljši prihodnosti vseh - verjetno tudi njih.




nedelja, 19. avgust 2012

"Modrost si je naredila hišo ..."

Kar veliko moraš vedeti, preden ugotoviš kako malo v resnici potrebuješ. 
Za preprostost ne potrebuješ velike premetenosti ali znanja, nasprotno, preračunljivost in učenost zameglita pogled na preprosto. 
Ljudje radi uporabijo besedico "preprosto", kadar zakomplicirajo. Preprosto pa je vendarle lahko le preprosto-, neizumetničeno in nezateženo. 
Preprostega se ne da izumiti, ko ga najdeš, se mu lahko zgolj prepustiš. 
Zato je tudi ljubezen preprosta. Ne išče razlag. Kar prevzame in očara. Stopa lahno in zapleše bosa.
Preprostost je redka. Zelo redka. 
Večina vsega je zatežena in preresna. 
Veliko ljudi se preprostemu posmehuje in preprosti se sramujejo svoje preprostosti. 
Zelo se motijo-, ponosni bi morali biti na to, da so preprosti. 
V bistvu so blagoslovljeni. 


Saj pankerjev sploh ni več ...

... samo nekatere ženske še delajo zdraho.

Pa še te so pozaprli.


nedelja, 12. avgust 2012

"Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga."


Včasih res ni pravega smisla, ali pa sploh nobenega smisla. Zdi se, da komaj nekaj za silo stoji samo, že se ruši-, ne obstane-, polzi v brez-skeletno močvarasto sluz in se utaplja v muljastem vsakdanu. Nima ne temeljev, ne volje - ali pa sploh ničesar, kar bi potrebovalo za življenje.
Leta in leta se mučim z zbiranjem, zlagam v predalčke in albume, ki ne zanimajo nikogar in slej ko prej vse pade v veter, ki vedno razstresa po vogalih praznih vež. Ostajam brez vsega, tak kot sem in še bolj tak kot nočem biti. Brez sličic, brez spominčkov in brez smehljajev ... v prehodu med večnim in še bolj večnim - pod soncem, ki samo peče in med trnjem, ki samo bode, v navadah, ki dušijo moči in scvrejo upanje.
Življenje niti ni nekaj, kar bi si želel, če bi lahko izbiral. Morda bi rajši ostal kar v večnem niču ali pozabi ali pa kar tam kjer sem že bil - torej v genski kombinaciji, ki pač ne bi prišla na vrsto. Zakaj bi si želel še več od tega kar že je - saj še to ne zabava, dejansko utruja in spreleti me srh če pomislim, da bi lahko trajalo večno. 
Tako se je verjetno počutil tudi Prerok. Trudoma je iskal in ves gorel, pa vendar našel sovraštvo in obup.
Gospod mu odgovarja tako, kot je prav. Tako kot zmore le On. Ko si želi smrti, ga okrepča in postavi na pot. Ne spusti se z njim v razpravo o smislu, ničesar mu ne očita niti ne kaže veličastnih znamenj. Zgolj dotakne se ga in preprosto povabi naprej.  Reče le to, kar pričakuje in ne tega, kar ne bi bilo prav.
Verjetno vsa dejanja res niso dobra, še manj potrebna, vendar so prava, kadar so narejena z ljubeznijo in v dobri veri. Le takšna lahko vodijo tja kamor želi srce. Ne očitaj si napak, vedi, da si večji od njih in da zmoreš najti pot tudi z njimi.

 

petek, 20. julij 2012

Prva sled

V bistvu ni čisto prva-, veliko jih je že bilo ... prej in še prej.
Ampak je vseeno nekaj novega. 
Skoraj kot na Marsu. Nekdo bo vendarle stopil prvi.
Prišli bodo še drugi in tretji ...

Dobrodošli.


torek, 08. maj 2012

Prostora je še vedno dovolj za vse …

Spet me je začel zanimati prostor. V bistvu me je vedno zanimal, vendar se mi zdi, kot da sem ga na novo odkril. Ne vem sicer točno kje, verjetno le v sebi. Zdaj se ga moram še nekako znova navaditi. 
Dolgo sem živel v prepričanju, da je nujno povezan z materijo. Pa ni. Namreč-, prostor očitno le ni isto kot vesolje. To sem nekje slišal in ne da mi več miru.
Vesolje je nekaj, kar definitivno je v prostoru, vendar ni rečeno, da je tako tudi nujno. Torej-, prostor vsebuje vesolje, morda pa lahko obstaja tudi sam. Zgolj kot njegovo veličanstvo Prostor. Nekaj, kar pre-prosto je. Nekaj, kar reagira z materijo in energijo, če ju vsebuje in če predstavljata kaj takšnega kar bi lahko ločili ali pa gre zgolj za dve prostorski lastnosti. Le dve, nam zaznavni reakciji enotnega prostora na neko vsebino.
Druge lastnosti prostora so še dimenzija, čas, gravitacija, jedrska sila in morda še kaj. Pokažejo se, če je kaj v njem, na primer materija, če je ni, pač ne. Tega ne moremo vedeti zagotovo, ker je materija tudi vse kar smo in zaznavamo. Prostora ne dojemamo, saj ga tudi čutimo ne. Kako bi ga? Smo pač vliti iz materije in v njej. Materija pa je položena v prostor. Gostuje v njem kakor kapljica v morju. Morda začasno, morda trajno - kdo bi vedel? Kaj pa, na primer, lahko kapljica v oceanu sploh ve o prostoru, ki obkroža planet, pa naj bo še tako bistra v sebi? Nič. Skoraj nič. Morda lahko vsaj ugiba.
Prostor nas vedno prehaja, prepaja in obkroža, le v njem obstajamo, a nam kljub temu ne predstavlja nič znanega in skoraj nič zaznanega.
Ne verjamete? Pa odstranite iz vesolja vse zvezde, planete in vse te atome ter še vso ostalo navlako kar je pač je, z mano vred – zradirajte prav vse do konca-, tudi informacijo in prapok. In kaj ostane? 
Nič? 
O ne, nič pa ne, ne govorite mi o niču – tako sem mislil do sedaj, vendar ta nič ni pravi nič – še vedno je prostor, in to z lastnostmi, ki čakajo ... da pride še kaj. 

nedelja, 29. april 2012

Najemniki in vse tiste velike reči.


Veliko lažje se je umakniti in pustiti vse. Pride trenutek-, ko se ti zdi, da vse skupaj sploh ni tvoje. Kakor, da se te ne tiče. Zakaj bi imel tuja življenja rajši od svojega? Le zakaj?
Velikokrat je lažje kar odstopiti, se vrniti v brlog in čakati, da vse mine. Morda je človeštvo sploh preživelo na takšen način. Potuhnjeno in oprezno. Pravi heroji so padli prvi, najprej iz življenja, nekaj pozneje pa še iz spomina. Ostali so tisti, ki so zadaj pobirali ostanke-, previdno čakali, da razgrajači odidejo in živeli naprej.
Vedno mora na koncu nekdo pokopati mrtve, popraviti streho, nahraniti otroke in posaditi krompir. Velika dejanja največkrat počnejo veliki tepci. Velika dejanja prinesejo velike posledice in malo majhnih koristi, ki jih rabimo za življenje. Velika dejanja so za proslave in parade. Majhne vsakdanjosti so za življenje.
Dobri pastir ostane pri svojih ovcah. Dobri pastir je eden od njih, ne zapusti jih in skrbi zanje. Morda se mu ni treba ravno vsak dan vojskovati z volkovi, morda mu ni treba umreti zanje. Morda je ravno zato dober, ker se preprosto ne gre velikega zmagovalca in ne tvega po nepotrebnem. Komu bi bolj koristil mrtev kot živ?
Potrebujemo živega pastirja-, takšnega, ki ostaja z nami. 
Ne le spominov nanj.


torek, 17. april 2012

Zadnji stadij odpuščanja.

Breivik je ponosen na svoje dejanje in bi ga ponovil.
Težko si predstavljam bolečino, ki jo ob takšnih izjavah doživljajo starši otrok, ki so šli na tisti tabor in se nikoli več vrnili. Še težje razumem družbo, ki dovoljuje javno razglašanje takšnih stališč. To ni nobena demokracija, niti varovanje človekovih pravic.
To je perverzno, nenaravno in nekrofilsko početje.
Naravno bi bilo, če bi ga takoj po priznanju krivde evtanazirali, tako kot se pač evtanazira neozdravljivo bolne živali.
Družba, ki dovoli glasno govoriti takšnim ljudem je resno bolna in ne razume temeljne razlike med pravico do življenja in pravico do norosti.
Morda pa sploh ni naključje, da se vse to dogaja ravno na Norveškem ... in morda niti ni naključje, da ima ta norec zdaj še priložnost predavati vsemu svetu ...

ponedeljek, 16. april 2012

100 let neke šlamparije, ki pa še vedno nese.

Toliko kot je bilo letos mogoče prebrati, videti ali slišati o Titaniku, verjetno ni bilo, zlasti glede na to da medijska džungla še nikoli ni bila tako gosta, niti takrat, ko se je nesreča zgodila. Dejansko o tej tragediji zdaj lahko izvemo vse. Po stotih letih je usoda ladje bravurozno razčlenjena do potankosti.
Zanimivo-, zakaj neki? Kaj pa je ta nesreča sploh bila tako posebnega?
Titanik je bil res velik, ampak velike so bile tudi druge ladje, ki so tonile. 
Na njem je umrlo veliko ljudi, vendar jih je na nekaterih drugih še več
Titanik je postal legenda predvsem zato, ker so ga uspeli povezati z zgodbicami o plemenitosti posadke, srčnosti potnikov, kapitanovem pogumu, orkestru, ki igra tudi ko se utaplja, bogataših, ki skrbijo za revne bolj kot zase ... čeprav so mnenja o resničnosti teh utrinkov deljena. 
Osebno močno dvomim, da je bila ta nesreča po človeški in tehnični plati kaj posebnega v primerjavi z drugimi velikimi pomorskimi tragedijami. Tudi tistih 4.375 nesrečnih Filipincev, ki so zgoreli na trajektu leta 1987 si je predvsem želelo še živeti na kopnem in težko bi verjel, da so bili kaj manj človeški od tistih, ki so bili na Titaniku.
Zanimiva se mi zdi zlasti primerjava Titanikove usode z aktualno Costo Concordio. V obeh primerih je šlo za luksuzni plovili in relativno premožne potnike, razlika je le v tem, da je na prvi potonilo veliko ljudi s kapitanom vred, na drugi pa je bilo žrtev k sreči precej manj, pa tudi kapitan je bil med prvimi na varnem.
Dejstvo je, da je kljub vsej romantiki, ki obdaja Titanik in zgražanju, ki se povezuje s Costo, pri obeh šlo za identično katastrofalno napako tistih, ki so ladji upravljali. Tako kot Titanik ni bil dovolj trden za razbijanje ledenikov tudi Costa ni imela možnosti proti ostrim čerem in tega so se tisti, ki naj bi obe čudesi obvladovali, seveda dobro zavedali.
Kakorkoli se že grdo sliši, po mojem mnenju je mitologija Titanika dejansko sto let star medijski nateg, ki pa še vedno drži ali če hočete, obrambno propagandna akcija, ki so si jo omislili lastniki verjetno ob podpori takratnih oblasti, ladjarjev in seveda žurnalistov, predvsem in zgolj zato, da bi preusmerili pozornost javnosti od preširokega iskanja odgovornih za škandal. 
Obrambna propaganda kapitala in višjih interesov je tako pač prešla v legendo in skrivanje poraznih dejstev pod plašč herojstva je rodilo mit, vse skupaj pa sprožilo biznis.
In to je Titanik. 
Pravi kapitalist tudi z nesrečo neke ladje zasluži za dve novi. 

petek, 06. april 2012

Nesmisel za smisel.


Nekje sem prebral, da je smrt dejansko največja napaka narave. V bistvu ni razloga, da ne bi živeli večno. Vse to stvarstvo, življenje v njem, vsi neverjetni mehanizmi, ki ga poganjajo, obnavljajo in skrbijo za njegovo nadaljevanje, so tako čudovito zapleteni in izjemni, da je resnično škoda, da kar tako propadajo in umirajo. Vendar se to dogaja samo nam, ki se imamo za nekaj enkratnega in verjamemo, da smo lastniki življenja. Pa nismo in življenje se vseeno znova in znova poraja, obnavlja in vedno najde prostor zase. Kot bi našemu avtomobilu rezervni deli rastli sami in skrbeli za svoje pomlajevanje. Mi bomo življenju le oddelali svoj delček in vse ostalo vrnili. Življenje je Božje delo, človek je le ena izmed njegovih posod. Res da najvišja in verjetno edina iščoča Stvarnika, vendar nič bolj živa kot katera druga. 
To je težko razumeti in po Gospodu tudi ni treba več. On je svoje, tako kakor mi, sprejemal v enkratnosti, ki pa ni popolna, če se ne vrača v svoje izhodišče. Izhodišče življenja pa je tisto, kar ga je postavilo in poosebilo v nas-, večni in nespremenljivi. Bog je tisti, ki je določil trenutke in oblike v katerih se bo pojavilo. Bog mu je določil propadljivost in ga omejil, prav tako kot je začrtal zemeljsko usodo svojemu Sinu. Poslal ga je trpeti in umreti prav zato, da bi zanikal smrt. Gotovo bi se ji lahko za umaknil ali ušel, prelisičil zasledovalce. Veliko jih tako stori. On tega ni hotel. Preziral je začasne rešitve. Ni hotel umreti, vendar je vedel, da je srečanje s smrtjo njegovo poslanstvo. Šel ji je naproti, vedel, da ne bo prijetna, a jo jemal kot novo rojstvo in nov začetek.

To je naredil za nas. Seme mora umreti, da rodi.   

četrtek, 05. april 2012

Če še kje živiš?


 
Pomlad počasi natresa nove barve na stara prizorišča, ki so nas spet, kot že tolikokrat, dodobra utrudila s svojo žalostno mrtvičnostjo. Zima ni bila niti dolga niti huda, vse ostalo pa. Kdor se medtem še ni naveličal gledati, se je morda poslušati in tisti, ki ne sprejema več, tudi dati nima kaj.
Sončni voz ubira višje kolesnice in zgodnji večerni hladi se umikajo ptičjemu petju. Morda ubranemu, morda lepemu, vedno pa dobrodošlemu in predvsem iskrenemu. Ptiči pojejo zato ker je treba peti in ne morda iz veselja, žalosti ali proti plačilu. Njihova pesem je življenje. S petjem ga podarjajo in sprejemajo.
Danes se spominjamo Gospodove zadnje večerje. Vedel je, da prihaja njegova ura, tako kot vse živo ve kdaj čas prihaja z vriskanjem in kdaj se sence potegnejo čez obzorje.
Ta večer se je naredil slovesen. Izbrane so bile besede in simbol, ki ne bo pozabljen. In res ni. Večina drugih bi hotela nekaj v stilu. Nekaj veličastnega. On ne.
Slovo mora biti preprosto in iskreno, prav kakor ptičje petje. Z njim moraš povzeti tisto, kar si prinesel. Če si prišel v miru, reci mir, če si prišel z Bogom, povej tako.
Slovo pride in mine, za trenutek vzvalovi gladino kot kaplja in se izniha v tisto, kar je bilo prej. Slovo je okvir slike. Tam kjer se nekaj konča. Kjer ga ni, je vse slovo. Večje od vsega.  
On se ni poslavljal, le služil je. Prišel je zaradi nas in spet bomo sami. Gospod bo odšel. Tiho in vdano. Kričali in preklinjali bodo drugi. On bo služil in zato stopil tja čez. Sam.
Še vedno ga imamo ob sebi. Še vedno ga vidimo in kličemo.
Njegova ura je naša ura. Kmalu bomo spet skupaj.  

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)