četrtek, 12. november 2009

Zidovi za vse čase

Eden je padel pred dvajsetimi leti, drugi so postali nepotrebni že pred stoletji … Sicer ne pri vseh, vendar v povprečju še vedno prevladujejo občutki veselja, ko se kakšen podre. Vsake planke na nek način omejujejo življenje, če so previsoke. Zapirajo en svet pred drugim. Jemljejo življenju zrak, svetlobo in prostor. Šivajo zadrge na žepe raztrgane suknje, s katero svet pokriva svojo nagoto.
Vsi nikoli ne bomo mogli postaviti zidov okrog sebe, tudi če bi hoteli. Tisti, ki živijo po blokih ali stisnjenih soseskah, prav gotovo ne. Čemu tudi? Z zidom pridejo težave, zamere, slabe misli o sosedih postanejo še slabše. Preprosto se ne moreš izogniti temu, da z nekom neprostovoljno živiš pod isto streho, spiš na drugi strani iste stene, se srečujem z njim na hodniku ali v dvigalu … ali zgolj deliš isti pogled na okolico. Ne gre drugače. Tisti, ki se s tem znajo sprijazniti ali se tega navadijo dovolj kmalu, vedo, da se da tudi tako čisto dobro živeti in da smo si ljudje verjetno celo bolj podobni, kot si to želimo priznati. Vsi negujemo, vsaj majceno idejico, da smo nekaj posebnega … pa nismo. Gotovo smo človek vsak zase, vendar smo, kot bitja le Stvarnikov serijski proizvod, ki ima sicer svojo individualno karakteristiko, vendar ne več kot to.
Če smo zdravi to pomeni zgolj to, da so naše telesne zmogljivosti znotraj tistih Gaussovih dveh tretjin meja, kjer smo skoraj vsi. Če smo bolni, smo bolni tako, kot so bili pred nami morda že milijoni in bodo za nami tudi. Za tolažbo in ozdravitev, nam predpišejo kemikalije, katerih učinki na človeško telo so morda znani že stoletja in preizkušeni na veliko generacijah. Žalostni smo takrat, ko imamo za to enega od tipskih razlogov in veseli, ko so zadovoljni drugi z nami in okrog nas. Če smo lačni ali žejni se spet odločimo za enega od rešilnih ukrepov, ki so preizkušani že miljone let. Skratka, svoja telesa ohranjamo pri življenju, na načine, ki so jih že davno preizkušali naši predniki in jih bodo naši zanamci, še dolgo zgolj posnemali.
Pa vendar, zanimivo, -nekateri tega, prav tako že od pamtiveka, nočejo razumeti ali pa morda le priznati. Kaj vem zakaj ...? Najbrž zato, ker jim tako pride prav. Zato si vedno na novo postavljajo zidove, se branijo pred pogledi ali pa ločujejo med ljudmi morda zgolj zato, ker morda drugače rečejo istemu Bogu, ki ga itak nihče ne pozna in ne bo nikogar ubogal bolj kot koga drugega.
Eden je torej že padel, drugega so šele zgradili … še višjega, boljšega, pravo tehnično čudo. Milijoni nekakšnega denarja s katerimi bi morda revežem na obeh straneh dali delovna mesta, vodo, ceste, elektriko … ali pa le prepotrebno upanje na prihodnost, ki bo nekoč podrla tudi ta zid, če ga ne bo že prej razglasila za nesmiselnega. Dovolili so, da armirano-betonska pošast zagospodari nad hektarji zemlje na kateri so ljudje že od nekdaj in bi še vedno lahko živeli, kmetovali ali pa samo spoznavali kako majhne so resnične razlike in kako velike namišljene …
Zidovi so spomenik človeški nesposobnosti razumevanja, nezmožnosti komuniciranja … omejenosti.
Sezidaj si zid, če hočeš svetu pokazati kako zaplankan si.

nedelja, 01. november 2009

Blagor vsem, ki so sveti

Svetništvo je ideal. Svetilnik bližine popolnosti, ki je postavljen za zgled vsem vernim. Niti ni toliko pomembno komu in zakaj se priznava vzvišena bližina Boga. Gospod ve kdo je tisti, ki "prihaja iz velike stiske", tudi če mu nek čas ali okolje tega ne priznavata. Za iskanje popolnosti to tudi ne sme biti pomembno. Kar želi biti popolno, ne išče zadoščenja, se ne kaže da bi doživelo priznanje, ampak zgolj deluje - živi za popolnost.
Prepoznati popolnost je pravzaprav paradoks; kdo jo lahko prepoznava razen Boga, ki je sam popoln, -vse drugo je nepopolno. Prav zato imamo svete. Ti so stremeli k popolnosti. Predali so se idealom in jih skušali doseči. Pri tem so postali drugačni – skrajni, kar ekstremni. Vsekakor neposlušni in neprilagojeni svetu, -neukročeni za zemeljsko, zazrti v večno in predani idealu. Njihovo življenje je postalo kot molitev, darovanje.
Bili so ljudje kot mi, nič drugačni. Razlika je le v tem, da je njihovo bivanje postalo smiselno ... Pa bo kdo rekel: "Ja … kaj, a naše življenje torej ni smiselno?" Res ni, če ga sodimo le kot življenje, če ga ne opremimo s presežnikom. Z nečim več.
Kaj pa sploh je življenje? Privajanje, prilagajanje, navajanje in odvajanje, iskanje, izgubljanje, ustvarjanje, razdiranje, dajanje na kup, odtekanje med prsti … skrb za učenje, skrb za delo, skrb za otroke, skrb zaradi skrbi … večno čakanje na čas, ki še prihaja in upanje na dogodek, ki je skrit prav v tem času …
Svetniki so ta krog presekali, presegli … iznašli ali zgolj izluščili so pravi smisel in mu sledili. Izvolili so si najboljši del, ki jim ne bo odvzet. Iskali so smisel in ga našli. Seveda ne v življenju, seveda ne zbiranju in nabiranju, seveda ne v tolažbi ali omami, seveda ne v hrepenenju ali iskanju … našli so ga v predanosti, v odločnih dejanjih vere, ki je bila neskončno močnejša od šibkih, ohromljenih, bolnih ali trpinčenih teles. Zgodba vsakega svetnika je velika drama, velika pripoved o neizmernem upanju in predanosti idealu.
Njihovo življenje je bilo po večini nevredno … bedno, revno, polno bolezni, tragike, nasilja ali trpljenja. Vendar očitno, da kot je zemeljsko v njih umiralo, tako je, na drugi strani, raslo sveto – vredno in Bogu-podobno.
Staro življenje je zamiralo in dajalo prostor novemu. V njih.
Verjetno so morali umreti za življenje, da bi zaživeli za smrt.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)