sobota, 03. julij 2010

Neko drugo poletje

Tedaj so žarki tipali gladino,
kakor zdaj, prinašali nad njo vročino.
Mi v hladu skriti, v senci pritajeni,
slutili nič, nekje le vase zatopljeni.

Tam vedra družba se po reki pelje,
vrte se vesla, sliši smeh, veselje.
Lepota dneva dušam radost vliva,
sonca lesk, očem nevarnost skriva.

Zanos prevzame, misel premaguje,
ne odlaša, v nevarni tok zapluje.
Temna voda sebe pokopava,
grob betonski krike odmetava.

Smrt zapleše, lomi in potaplja,
ne izbira, melje in utaplja.
Trinajst src v večnost podarjenih,
naših dragih, svetu izgubljenih.

Postoj zdaj romar, ki ob reki blodiš,
usodo pusti, kot jo s sabo vodiš.
Prisluhni toku, slišal boš šepete,
zbor trinajstih v misli se ti vplete.

Življenje tvoje bo le pesem kratka,
kar misliš, da je vsaka rima gladka.
A trinajst njih, to pomni, ki so že pred nami,
verjelo je, da pot bi zmogli sami.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)