"Slovenija je suverena država z lastno zunanjo politiko in se ne more zanašati na zunanjo politiko EU-ja. Ta nima enotne zunanje politike, pokuša sicer izdelati skupno zunanjo politiko, a pri tem prizadevanju ni uspešna," je izjavil predsednik republike Danilo Türk, ko je izvedel da nam unija ni dodelila nobenega ambasadorskega mesta v svetu."Slovenija ima le omejeno število odličnih diplomatov te pa ta trenutek potrebuje predvsem v lastni diplomaciji.", je zadevo komentiral premier Borut Pahor.
Glej, glej -, po svoje žalostno, pa tudi zanimivo.
Najprej se seveda pokaže, da za EU še nismo dovolj godni, da bi jo v svetu predstavljali, kar niti ni posebej presenetljivo. Vsaj zame ne. Ne vem zakaj se to predsedniku republike sploh zdi čudno ali celo obsojanja vredno. Jasno, da unija, oziroma v njenem imenu bruseljska politična elita, le mora nekako poravnati dolgove nekaterim, ki so bržkone zaslužni za njen obstoj in položaj. To je v politiki pač povsem običajen pojav, pa naj si bo v Bruslju, Ljubljani ali pa v katerikoli slovenski občini. Oblast se mora svojim najzvestejšim podpornikom, privržencem in petoliznikom nekako (beri: konkretno) zahvaliti za storitve in zvestobo ter priporočiti za še kdaj. Proti takšnim potezam ni imun niti sam predsednik, ki kdaj pa kdaj le podeli kakšno medaljico tudi po nekakšnih mistično skrivnostnih kriterijih o katerih se potem še dolgo krešejo mnenja. Zelo podobno je seveda tudi v diplomaciji -, kako pa drugače? Od aktualne Vlade smo sicer že nekajkrat lahko izvedeli, da za naše ambasadorje pridejo v poštev le karierni diplomati, ki se izkažejo s primernimi izobrazbami in izkušnjami. Lepo, recimo, da je temu res tako, vendar to ni bilo vedno tako nedvoumno. Na ambasadorska mesta so se svoj čas definitivno delegirali politiki, ki so bili na ta način poleg beneficij, ki jih takšna služba prinaša, nekje varno deponirani za vsak primer, ko bo določena opcija v domovini spet potegnila in rabila svoje najzvestejše.
Po drugi strani pa je zanimiv tudi tolažilni ton predsednika Vlade, ki, sicer ne vem točno koga, ampak nekoga menda že, tolaži, da naše najboljše moči rabimo doma. Tudi prav, čeravno najbrž ne bi imel tudi on nič proti, če bi si Catherine zaželela koga podalpskega med svojimi izvoljenci.
Seveda pa ne morem, da ne bi z zanimanjem spremljal omenjeni razvpito disonančni duet, ki je sicer čutil potrebo po ažurnem komentiranju kadrovskih zadev unije, čeprav bi se morda brez škode tudi ugriznil v jezik in počakal z izjavami, ki ne bodo rešile prav nikogar in prav nič.
Bolje bi se bilo najprej vprašati, če je to morda res povsem naključno in nenazadnje preveriti, če so naši diplomati tudi na terenu tako zelo odlični …
Ni komentarjev:
Objavite komentar