Dragi Robert,
zapisana molitev in njeno jedrnato ponavljanje nima z odprtim srcem nikakršne zveze. Še manj pa s kakršnim koli pogovorom z bogom. Je le predpisano prosjačenje in zaukazane besede zemeljskim bitjem in petje hvalnice onostranstvu.Srce nima predpisanih besed za nič, nikomur ne želi ustrezati. Želi le biti in BITI. Tvoje srce te NE pošilja v cerkev, čepet pred oltar. Brez izjeme to vedno stori tvoj razum. Srce JE Bog, razum pa se z njim ves čas želi povezati, pozabil pa je, kje ga iskati. In ker prenehate poslušati srce, se začnete zanašati na čutila, ta pa vam razkrijejo le to, kar je človek USTVARIL misleč, da bo USTREZAL Bogu. Cerkev NI božja stvaritev, niti ni zgrajena po njegovem navodilu, niti ni njegov nadomestni dom tukaj, ampak je le plod človekovega ustrezanja. Molitev NI božja stvaritev. Edina Božanska kreacija v cerkvi si ti. Boga prositi, da nas sprejme k sebi v srcu, medtem ko sami ZAVESTNO usmerjamo svoje misli k njemu je enako kot pričakovati, da nas bo žena vzljubila na podlagi lepih besed, denarja, zgrajenih hiš... brezsrčno.Nak. Vsi vemo, kako globoke so te ljubezni. Ko je srce tvoj resnični vodnik, nehaš prositi, obtoževati, moliti, ampak le še plešeš in poješ in se smejiš in gledaš z največjo ljubeznijo na vsakršno božansko kreacijo in si zanjo hvaležen.
Bog nas ima najrajši gole, vesele in odprtega srca. Predvsem pa nam dopušča, da živimo z njim kakorkoli si kdorkoli želi. Prav nikomur se ne izmika. Vsem nudi prav vse, kar si žele. Ljubečemu ljubezni, nasilnemu nasilje. Prepirljivemu prepir, vernim vero. Prositi Boga odpuščanja in ne spremeniti vzorca delovanja je enako kot pretepati ženo in se ji kasneje opravičevati. Če pa žene ne tepem, se ji ne bom opravičeval. Če pa bom z njo s srcem, ji bom vsak trenutek izkazoval hvaležnost za njeno prisotnost in ljubezen. Toliko o molitvi. Da ne boš mešal nepredvidljive poti srca z zapovedanim utrjevanjem vere. Ko utihnejo vsa čutila, zaslišiš iz globin pesem srca, tako utišano v hrup, zaslepljeno z barvami, zavedeno s zlaganimi občutki nežnosti in topline. In ko jo enkrat zaslišiš, jo poješ vedno močneje.
Bi pa svetoval spremembo nomenklature in izpustil Boga, kajti kasneje vam lahko postane še zelo smešno, če ne že malce v sramoto.
And just like your heart beat nonstop your awareness is rising so do't let it drop...
Bi pa svetoval spremembo nomenklature in izpustil Boga, kajti kasneje vam lahko postane še zelo smešno, če ne že malce v sramoto.
And just like your heart beat nonstop your awareness is rising so do't let it drop...
Dragi »Micius«,
čar in neizčrpen vir ubesedenja je prav v tem, da ni nikoli končano. Misli je vedno možno spremeniti v formo, -če so besede sploh kakšna forma, vsekakor še kako drugače kot sem to storil. Ideja lahko vedno znova postane del medčloveškega prostora še v kakšni drugačni pojavi, kot je zaporedje pravkar zapisanih ali izrečenih zlogov. Podobe, ki se pojavljajo v nas, niso ujete v besede, čeprav se včasih zdi tako. Morda smo jih preveč vajeni; besed namreč, -tako da so nam že zavladale. Si nas kruto podjarmile in ne znamo niti misliti več, če ni zraven podnapisov ali oblačkov z besedili. Česar ne znamo ubesediti se nam sploh ne zdi več vredno razmisleka.
Porečeš, ja prav, ampak, -kaj pa vera?
Seveda vera, saj prav vera je tista resnična pra-ideja, mati vseh idej. Beseda vseh besed.
Vera ni nastala, ker bi si jo morda izmislili zdolgočaseni in prenažrti modrijani, niti filozofi, ki se zdaj tako radi ukvarjajo z njo. Vsi ti so se priključili naknadno, ko so jo spoznali ali pa, ker so jo morali, ko so se šolali in je bila del kurikuluma.
Vera je tu, in bila je tu takrat kot človek. Takrat je postala, prej je ni bilo, ker ni bilo nikogar, ki bi veroval. Prej je bil Bog. Ta pa ni veren. On je in v njem je vse ostalo. Zato vera. Ker pač Bog je; tudi vera je.
Ja, in potem je seveda človek, ki pa ni Bog. Zelo malo razume in skoraj nič ne verjame. Menda zaradi nekega čudnega greha, zato ker je hotel shoditi sam. Pa ni shodil, le odpadel. In zato ne verjame. Še vedno išče in ker ne verjame, se mora še vedno truditi. Mora verovati. Saj mu nič drugega ne ostane.
Jasno, lahko si tudi reče: »Nimam vere«. Toda, ali res ne?
Prav, če je tako. Dobro zate. Nevera je pač tvoja vera. Zanimivo, a kje je potem Bog? A, ni ga? Tudi prav, škoda, ker potem tudi človeka ni. Kaj bi z njim? Če ni Boga, potem tudi človeka ne rabiš. Potem smo samo nekakšni primati. Čisto naključje, neke kisline, ki so se menda spletle in po seriji slučajev, ki jim itak ne moreš verjeti, postale sluz. In to sluz so potem žvečile žabe in bljuvale paglavce toliko časa, da so shodili. Ljubko, a vseeno … torej si pač nekakšna žival in kar pozabi na človeka. Saj ga ni.
Človeku tako hitro zmanjka odgovorov na katerih bi lahko stal z obema nogama. Vrednost obstoja na tem svetu je natanko takšna, kot je dolžina tistega trenutka, ki nas loči od onega. Od zadnjega odgovora.
Saj pri veri sploh ne gre za obstoj Boga, kaj pa je treba Bogu dokazovati da je; -gre za obstoj človeka. Za Človeka, ki naj bi bil v človeku. Ali je, ali ga ni? Če ga ni, potem tudi človeka ni, potem je le ena vejica tam gor na drevesu, neki hominidae, eden pač od tistih mammalia order primates. Praviš: »Cerkev ni božja stvaritev. Molitev ni božja stvaritev.« Seveda ne neposredna …, kaj pa razum, kaj pa misel, kaj pa glas, … kaj pa to, da sploh kaj je … zakaj ni raje kar nič? Nič je v bistvu najcenejši in nenaporen. Zakaj sploh sem in zakaj se sploh sprašujem kaj takšnega?
Molitev je nekaj več, kot le izgovarjanje besed. Besede so tvoje, ker si se jih navadil, ker ne znaš več misliti brez njih. Pa poskusi moliti brez besed. Molitev je molitev, če je moljena. Izgovarjana. Ponavljana in premišljana. Gre za pospravljanje podstrešja v katerega je treščilo, za nežno česanje razkuštranih las in brisanje solz otroku, ki se je na sejmu izgubil in potem ves zbegan spet našel mater. Molitev je tisto utišanje televizije ali radia, ki ga ukažeš, ko zazvoni telefon. Takrat utišaš hrup, ker pač želiš slišati. Tako je tudi z molitvijo - utišaš sebe, da bi slišal Sebe. Da bi slišal bitje odprtega srca, ki seveda hoče samo biti in Biti, vendar tudi uglasiti svoje bitje s stvarstvom in smislom.
Molitev me pomiri, umiri in ustavi … Začutim da je nekje, da me čaka in da me bo nekoč sprejel in dopolnil. Dokončal.
Zdaj je vse kot bi sanjal, -gledal v ogledalu … potem pa s pravimi očmi, -resnično, tako kot je. V luči in ne v mraku. Ne zgolj v besedah, v mislih, ki se tako rade potepajo, izgubijo in zapičijo nekam v mehko, tja pod prepono, kjer se iztrošijo in končno ugasnejo v vsakdanjem špehu.
Vera ni zapoved – vera je zaklad. Verovanje ni blebetanje zapovedanih obrazcev, ampak obiskanje samega sebe na poti k Bogu.
Živjo, kako si kaj? Kje hodiš? Ali spet tavaš po svoje? Poglej naprej in stopi brž.
Bog nas ima najrajši gole, vesele in odprtega srca. Predvsem pa nam dopušča, da živimo z njim kakorkoli si kdorkoli želi.
Seveda, vendar nam je namenil več kot le to. Kaže nam pot, ki nas dela boljše, nam pomaga živeti z več vsebine in upanja. Molitev je kot oziranje po tej poti, gledanje naprej.
Bi pa svetoval spremembo nomenklature in izpustil Boga, kajti kasneje vam lahko postane še zelo smešno, če ne že malce v sramoto.
Tudi če ga izpustim, me On ne bo. Vsak utrip mojega srca je v njem in vsak moj dih. Če se pretvarjam, da ga ni, potem se pretvarjam, da sem kaj drugega ko človek.
Kaj pa naj bom? Saj znam biti samo to.
čar in neizčrpen vir ubesedenja je prav v tem, da ni nikoli končano. Misli je vedno možno spremeniti v formo, -če so besede sploh kakšna forma, vsekakor še kako drugače kot sem to storil. Ideja lahko vedno znova postane del medčloveškega prostora še v kakšni drugačni pojavi, kot je zaporedje pravkar zapisanih ali izrečenih zlogov. Podobe, ki se pojavljajo v nas, niso ujete v besede, čeprav se včasih zdi tako. Morda smo jih preveč vajeni; besed namreč, -tako da so nam že zavladale. Si nas kruto podjarmile in ne znamo niti misliti več, če ni zraven podnapisov ali oblačkov z besedili. Česar ne znamo ubesediti se nam sploh ne zdi več vredno razmisleka.
Porečeš, ja prav, ampak, -kaj pa vera?
Seveda vera, saj prav vera je tista resnična pra-ideja, mati vseh idej. Beseda vseh besed.
Vera ni nastala, ker bi si jo morda izmislili zdolgočaseni in prenažrti modrijani, niti filozofi, ki se zdaj tako radi ukvarjajo z njo. Vsi ti so se priključili naknadno, ko so jo spoznali ali pa, ker so jo morali, ko so se šolali in je bila del kurikuluma.
Vera je tu, in bila je tu takrat kot človek. Takrat je postala, prej je ni bilo, ker ni bilo nikogar, ki bi veroval. Prej je bil Bog. Ta pa ni veren. On je in v njem je vse ostalo. Zato vera. Ker pač Bog je; tudi vera je.
Ja, in potem je seveda človek, ki pa ni Bog. Zelo malo razume in skoraj nič ne verjame. Menda zaradi nekega čudnega greha, zato ker je hotel shoditi sam. Pa ni shodil, le odpadel. In zato ne verjame. Še vedno išče in ker ne verjame, se mora še vedno truditi. Mora verovati. Saj mu nič drugega ne ostane.
Jasno, lahko si tudi reče: »Nimam vere«. Toda, ali res ne?
Prav, če je tako. Dobro zate. Nevera je pač tvoja vera. Zanimivo, a kje je potem Bog? A, ni ga? Tudi prav, škoda, ker potem tudi človeka ni. Kaj bi z njim? Če ni Boga, potem tudi človeka ne rabiš. Potem smo samo nekakšni primati. Čisto naključje, neke kisline, ki so se menda spletle in po seriji slučajev, ki jim itak ne moreš verjeti, postale sluz. In to sluz so potem žvečile žabe in bljuvale paglavce toliko časa, da so shodili. Ljubko, a vseeno … torej si pač nekakšna žival in kar pozabi na človeka. Saj ga ni.
Človeku tako hitro zmanjka odgovorov na katerih bi lahko stal z obema nogama. Vrednost obstoja na tem svetu je natanko takšna, kot je dolžina tistega trenutka, ki nas loči od onega. Od zadnjega odgovora.
Saj pri veri sploh ne gre za obstoj Boga, kaj pa je treba Bogu dokazovati da je; -gre za obstoj človeka. Za Človeka, ki naj bi bil v človeku. Ali je, ali ga ni? Če ga ni, potem tudi človeka ni, potem je le ena vejica tam gor na drevesu, neki hominidae, eden pač od tistih mammalia order primates. Praviš: »Cerkev ni božja stvaritev. Molitev ni božja stvaritev.« Seveda ne neposredna …, kaj pa razum, kaj pa misel, kaj pa glas, … kaj pa to, da sploh kaj je … zakaj ni raje kar nič? Nič je v bistvu najcenejši in nenaporen. Zakaj sploh sem in zakaj se sploh sprašujem kaj takšnega?
Molitev je nekaj več, kot le izgovarjanje besed. Besede so tvoje, ker si se jih navadil, ker ne znaš več misliti brez njih. Pa poskusi moliti brez besed. Molitev je molitev, če je moljena. Izgovarjana. Ponavljana in premišljana. Gre za pospravljanje podstrešja v katerega je treščilo, za nežno česanje razkuštranih las in brisanje solz otroku, ki se je na sejmu izgubil in potem ves zbegan spet našel mater. Molitev je tisto utišanje televizije ali radia, ki ga ukažeš, ko zazvoni telefon. Takrat utišaš hrup, ker pač želiš slišati. Tako je tudi z molitvijo - utišaš sebe, da bi slišal Sebe. Da bi slišal bitje odprtega srca, ki seveda hoče samo biti in Biti, vendar tudi uglasiti svoje bitje s stvarstvom in smislom.
Molitev me pomiri, umiri in ustavi … Začutim da je nekje, da me čaka in da me bo nekoč sprejel in dopolnil. Dokončal.
Zdaj je vse kot bi sanjal, -gledal v ogledalu … potem pa s pravimi očmi, -resnično, tako kot je. V luči in ne v mraku. Ne zgolj v besedah, v mislih, ki se tako rade potepajo, izgubijo in zapičijo nekam v mehko, tja pod prepono, kjer se iztrošijo in končno ugasnejo v vsakdanjem špehu.
Vera ni zapoved – vera je zaklad. Verovanje ni blebetanje zapovedanih obrazcev, ampak obiskanje samega sebe na poti k Bogu.
Živjo, kako si kaj? Kje hodiš? Ali spet tavaš po svoje? Poglej naprej in stopi brž.
Bog nas ima najrajši gole, vesele in odprtega srca. Predvsem pa nam dopušča, da živimo z njim kakorkoli si kdorkoli želi.
Seveda, vendar nam je namenil več kot le to. Kaže nam pot, ki nas dela boljše, nam pomaga živeti z več vsebine in upanja. Molitev je kot oziranje po tej poti, gledanje naprej.
Bi pa svetoval spremembo nomenklature in izpustil Boga, kajti kasneje vam lahko postane še zelo smešno, če ne že malce v sramoto.
Tudi če ga izpustim, me On ne bo. Vsak utrip mojega srca je v njem in vsak moj dih. Če se pretvarjam, da ga ni, potem se pretvarjam, da sem kaj drugega ko človek.
Kaj pa naj bom? Saj znam biti samo to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar