sobota, 28. avgust 2010

Postajava eno

Petra je človek z nalezljivim optimizmom in tak je tudi naslov njene prve razstave.
Tisti, ki pričakuje, da bo iz dveh ljudi dobil kaj drugega kot dve osebi, je, za moje pojme, pač optimist. In to precej nepoboljšljiv.
Preboji na njenih slikah so sicer enostranski, kar za "enost" dvojnega morda niti ni posebej obetavno, a ob zadostni želji verjetno celo zadošča. Vsaj nekaj časa ...
Optimizem je gotovo nujen, pri Petri pa očitno tudi barvitost, včasih celo poudarjena. Njene barve so žive in igrive. Skoraj otroško preproste in razgibane. Takšnih je bilo tudi veliko nocojšnjih obiskovalcev. Najbrž ne po naključju.
Pri Petri se očitno mali dobro počutijo.
V bistvu jo poznam že tako dolgo, da jih razumem.

Slamica


Pravijo, da je pravi čudež stvarstvo in samo življenje v njem. Morda res? Težko ali le malo, verjetno premalo, se tega res zavedamo, ker smo pač le njegov sestavni del. Kot vloženi, skupaj z vsemi ostalimi sestavinami in potem zaliti ter vkuhani. Omaka v kateri smo se znašli nam lahko včasih celo preseda, pa vendar ostajamo njen del. Kumarica ostane kumarica, tudi če jo vložiš med breskve. Tu smo, kjer smo in takšni kot smo. Hvala Bogu, da nam je vsaj dodelil trenutek v življenju in prostorček pod soncem.In ravno prostorček pod soncem je dobrina, ki si jo 33 čilskih knapov ta trenutek verjetno želi bolj kot česarkoli drugega. Šli so na šiht, tako kot pač vsak dan in doživeli ter tudi preživeli nesrečo, vendar ostali živi zakopani v 50 kvadratnih metrov velikem grobu, pod 700 m skal.Prvi čudež je, da so sploh preživeli. Drugi, da so jih našli in jim pomolili vsaj slamico po kateri imajo zdaj stik s svetom nad njimi. Zadnji ter največji čudež bo seveda, če bodo živi dočakali rešitev, ki je pa ne bo še nekaj mesecev. Sprašujem se kakšna grozljiva môra lahko postane življenje v nekaj trenutkih, na eni strani in kako neizmerna je volja, ki nas ohranja tudi v tako obupnih razmerah, na drugi? Prav ta volja je zame resnični čudež čudežev. Božja energija, ki je ni nikjer, pa vseeno povsod in do zadnjega drži korak ali zgolj dih pred smrtjo. Ko pride nesreča in preizkušnja, pride tudi moč. Bog ne naloži križa, ne da bi dal tudi moči.
Tem možem je ostala slamica in vera. Vsaj to.
In življenje.

sreda, 25. avgust 2010

Rezerva skoraj lepega

Včasih se mi ne da niti čuditi več. Včasih se mi upira celo zanimati za karkoli ali dvomiti o čemerkoli. Zakaj bi se, na primer potem s čem sploh strinjal, če se mi še dvomiti ne da. Dvom je vendar bolj naraven od strinjanja. Ali pa morda ne? Saj ne vem … ugibam pač. Saj niti ni važno …
Včasih odtenki postanejo enaki in harmonije puste. Besede ne prinašajo nobene svežine več ampak kvečjemu dvigujejo male vrtinčke prahu in ga odlagajo na tiste police, ki jih lahko brišeš le tako, da stopiš na klavirski stol. Če bi jih seveda sploh brisal? Komu na čast?
Včasih se mi tudi misli ne oddalijo od glave. Krožijo v istem tolmunu in se bebavo potapljajo, zdaj z začetkom navzdol in potem spet s koncem … gor in dol -, in seveda nikamor. Vedno v isti umazani peni -, polni nekih smeti.
Včasih pomen nima nobenega pomena več in ostaja tu le še kot vztrajnik -, tisti, ki se ne uspe nikamor pravočasno umakniti in pač obtiči tam in sam in zapuščen nekje na sredini plesišča. Kot kak posran golob. Vsi so že odšli po parih ali skupinicah, pogovarjajo se in smejejo -, morda na silo, glasno in razposajeno. Tako, da drugi ja ne spregledajo kako zelo se zabavajo. On pa ostane sam, kot izgubljen, zapuščen -, pozabljen. Pa saj tudi je, najprej od sebe, potem pa morda še od koga.
Ja, pa kaj naj bo? Včasih se tako težko pogovarja. Saj se sploh ne zna več. Prepričan je, da mora govoriti zelo pametne reči, čeprav jih ne zna in sploh ne dojame, da je bolje brez tega. Pametne reči ne pomagajo, zgolj utrujajo, resnijo -, delajo ljudi žalostne. Pametni so velikokrat tako žalostni. Ali pa obratno, tudi tega ne vem. Verjetno prepolni navlake, premalo preprosti. V njihovi družbi se ljudje polenijo, kar prenehajo razmišljati, pozabijo se zanimati za karkoli.
Ah, kaj bi le, to je tako težko, tako pametno -, naj o tem razmišljajo tisti, ki so študirali. Morda novinarji. Kaj bom jaz s tem? In potem gledajo na uro, se ozrejo naokrog in ugotovijo, da je pravzaprav že precej pozno, jutri je služba, treba bo ... saj razumeš -, žal … zeeeh … morda drugič.
Ajdi, drži se.
Pozdravi. Koga že?
Ah … pač svoje.

torek, 24. avgust 2010

Počivajte v spravi

Sprava je postala eden od mejnikov slovenske starožitnosti. Torej ena od modernejših narodovih zablod o katerih se bodo , še nerojene generacije, morda kdaj učile, pod pogojem, da se bo o slovenstvu sploh še kdo kaj učil. Sprava je, vsaj zame, pač nek anemičen, populistično-medijski pojem, ki nas spremlja zadnjih 20 let in pod katerega se, po eni strani, pometajo grozljiva dejstva, ki razkrivajo zločinsko početje zmagovalcev narodove morije, na drugi strani pa iščejo opravičila za neprijetno sodelovanje dela takratne slovenske politike z okupatorji. Ob dejstvu, da se redki živeči akterji polpreteklega dogajanja, očitno nimajo sploh o čem spravljati, ker pač smatrajo svoje takratne in sedanje vloge kot popolnoma opravičljive in transparentne, se mi poraja resno vprašanje, kakšno stališče naj torej zavzamem sam, kot nekdo, ki se je rodil 20 let po tistem, ko je počil zadnji strel in seveda, kaj se me vse to sploh tiče. Ugotavljam, da je sprava, vsaj za moje pojme, postala popolnoma nepotreben, pomilovanja vreden in na neuspeh obsojen konstrukt zgodovinske godlje, ki se Slovencem pač dogaja. Ne vem komu bi takšna zamisel, kot je ideja gandijevske pomiritve, bratskih poljubov in polaganja vencev ljudi, ki so rojeni po vojni, še lahko koristila zdaj in komu je sploh kdaj? Ugibam, da je poražencem verjetno dala vsaj del priznanja, ki jim ga je komunizem, kot domača nadgradnja naci-fašizma, vendarle milostno podelil v obliki nekaj žalostink, kapelic in ganljivih govorov; zmagovalcem pa je tako uspelo, na popolnoma brezplačen in za politično okolje nadvse prijazen način, pridobiti dodatnih 20 let udobnega spokoja. Dejstvo je, da je vmes toliko in toliko tistih, ki bi morda takrat še lahko stopili pred obličje pravice, če jo sploh še kje kaj je in odgovarjalo za povojno kolaboracijo s hudičem, odšlo za vedno z obličja sveta.Če bi nekateri želeli biti takrat, ko se je s spravo sploh začelo, količkaj pošteni, čemur se seveda vsi pošteni oblastniki, pošteno upirajo, potem bi "primer Slovenija", nemudoma morali predati mednarodnemu sodišču, ki bi se ukvarjalo z iskanjem dokazov, prič in obtožbami za povojne zločine. Ker jim je bilo pa verjetno že takrat popolnoma jasno, da sami tega ne bomo storili nikoli, si takšnega stanja ne morem razlagati drugače, kot s priokusom hinavščine z nameni pridobivanja časa za zaščito morilcev. Vprašam se, kdo v Sloveniji bo zdaj ali sploh kdajkoli postavil preiskovalno, tožilsko in sodno infrastrukturo, ki bi se lahko iskreno spoprijela s tako mučno zadevo v katero je bilo vpletenih tisoče ljudi, ki pa so seveda v 60-ih letih miru "proizvedli" deset-tisoče, za sodelovanje prav tako nepripravljenih naslednikov. Skratka, narodna pandemija zločina in krivde, ki je "v familiji" nihče ne bo presekal ali razvozlal. Gre za masovne zločine, evforični linč, ki ga ni mogoče pripisati drugemu kot takratni oblasti in točno določenim nosilcem le te. Obtožen ali obsojen, vsaj kolikor jaz vem, ni bil nihče. Še več, ta zadeva je še vedno tema javnih debat in "ljudskih" razprav, kot na primer sežiganje čarovnic pred 600 leti, ki pa so bile vendarle vsaj obsojene z imenom in priimkom.Včasih imam občutek, kot da se civilizacija v Sloveniji sploh še ni začela in da smo še vedno v nekem "prehodnem" obdobju, ki pa najbrž nikoli ne bo dozorelo, tako kot pri nas, zgodovinsko gledano nič ne dozori ampak običajno prej crkne. Za mene je govorjenje o spravi smešno in naivno, če nihče ne misli migniti s prstom, da bi poiskali konkretne krivce za zločine ali dogajanja obsodil tako, kot se takšne zadeve obsojajo (glej: Srebrenica). Ena stran je že plačala, druga jih očitno ne bo nikoli.
Kdo in s kom se torej sploh še lahko spravi?

torek, 17. avgust 2010

Žvrklja

90% vsega zelenega je plevel. In vendar ga občudujem. Pravzaprav, v nemi grozi, spoštujem. Kakšna volja do življenja? Kakšna iznajdljivost in prilagodljivost? Zakaj na svetu ni ravno obratno? Zakaj se recimo moja posavka ne razbohoti ter s tako lahkoto odžre svetlobo in zemljo vsej tej travi s katero se fajtam brez vsakega upanja. Ali se kdo sploh zaveda, da je človeštvo že od pamtiveka v vojnem stanju prav s plevelom. Namreč, polja danes definitivno preživljajo veliko večino ljudi in poljedelec ima dva glavna problema. Prvi je vreme, ki je lahko zaveznik ali sovražnik, drugi pa plevel, ki je vedno samo sovražnik. Prijaznega plevela ni. Kmet ima včasih še srečo z vremenom, nikoli pa s plevelom. Vreme je lahko celo naklonjeno posevkom, plevelu pa zagotovo.
Takšen rastlinski rasist postaneš, če skušaš ekološko (beri: ročno in zastonj) pridelovati zelenjavo in si po značaju lenuh. V bistvu mi je kar nerodno, ker ob vsem tem čudovitem rastlinju, ki nas obdaja, vse, kar ni podobno sličici na vrečki s semenom, mečem v isti koš. In to celo dobesedno.
Pošteno je vsaj priznati, da ima vsaka bilka, poleg volje do življenja, tudi svoje latinsko ali celo slovensko ime. In trenutna zvezda med vsemi tistimi, ki nikakor nočejo postati hrana, je Ambrosia artemisiifolia. Prijazna rastlinica z lepimi rumenimi cvetovi, uvožena iz Amerike, kot toliko tega, a žal rahlo nevzgojena. Spet skoraj po ameriško. Na pogled simpatična, dejansko pa skuša vladati svetu. Njena družba je očitno tako zelo neprijetna, da je menda kar veliko ljudi nanjo celo alergičnih in svet se trenutno združuje v vojni proti njej.
Kako žalostno, če te nihče nima rad.
Na mojem vrtu je, začuda še nisem opazil.
Tudi Američanov ne. Zaenkrat.

ponedeljek, 16. avgust 2010

Sveti Rok

Nekaj na čast današnjemu godovnjaku ...
Sv. Rok

nedelja, 15. avgust 2010

Velike reči

Tisto, kar imam za mojo osebno vero je dejansko bolj podobno Marijinemu, kot Jezusovemu zgledu. Jezusove besede so zame poduki, razlage in sodbe za ljudi, ki jim je svetost končni človekov ideal. Jaz v to nisem prepričan. Bog me ni, takšnega kot sem, postavil na svet, kakršen pač je, samo zato da bi zanikal samega sebe. Če bi bil jaz tako napačen ali svet tako zgrešen, potem bi Bog že poskrbel, da se bo spremenil. V to ne dvomim in to se verjetno vseskozi tudi dogaja. Da tega še ni dokončno storil, ne morem razumeti drugače, kot da vse skupaj morda le ni tako zelo slabo. V vse ljudi so vsajene kali dobrega in očitno Bog pušča, da se razraščajo. V enem bolj, v drugem manj, navidez po svoje. Prepričan pa sem, da tiho usmerja njihovo rast in žetev bo nastopila, ko se bo pač odločil zanjo.
Moja vloga je pokornost in sprejetje tega, kar mi je dano in čemur sem dan. Po Marijinem zgledu. Kar ji je bilo naloženo, je sprejela. Ni si jemala časa za premislek, ni se skušala prepirati, izmikati, prelagati na druge ali celo barantati kakor nekateri drugi božji služabniki. Svojo življenjsko vlogo je sprejela brez ugovarjanja in jo izpeljala do konca. Njena vloga ni bilo oznanjanje ali spreobračanje nevernih pa vendar priteguje množice. Ob njej se človek zlahka počuti doma. Ona ni zmagovalka in vendar je prva pri Bogu. Njeno življenje je dejansko bilo udarec za udarcem in Božji sin ji ni na svet prinesel drugega kot skrbi in razočaranje. Pa vendar je vztrajala z njim do konca. Njena oseba se ji ni zdela dovolj pomembno, da bi se Jezusu morda odrekla ali pozabila nanj, pa čeprav je bila v nevarnosti zaradi njega. Njej se je zgodil en sam čudež, pa še tega bi bilo najbrž veselo malokatero dekle, vse ostalo je bilo težko in tvegano življenje.
Marija je zgled globoke vsakdanje, prave ljudske vere, sprijaznjenosti s svojo usodo in vlogo. Uči nas nesebičnega žrtvovanja, kljub spoznanju minljivosti in malovrednosti tega sveta. Vliva nam moči ob najtežjih življenjskih udarcih in vendar daje globoko občutje dragocenosti in sočutja z vsako življenjsko usodo.
Ona ni zmagovalka in vendar je naš prvi zgled. Zmagovita je bila njena vera, pogum in veliko materinsko srce, ki je znalo vse potrpeti in pretrpeti, vse verovati in vse upati.
Ona nam je veliki zmagoviti zgled življenja posvečenega Bogu in Človeku.

sobota, 14. avgust 2010

V rahlem drncu

Tisto kar je minilo, je odšlo za vedno in česar še ni, je nedosegljivo vsem tistim, ki ne bomo dočakali. Tega sem se zavedel danes, ko sem se prebudil ali morda še malo prej-, ne vem. Vsekakor je bilo dovolj močno, da me je zdramilo. V bistvu me je po svoje, presenetilo predvsem to da se tega menda nisem še nikoli tako zavedel.
Pojem vrnitve v času, preprosto ne obstoja. Če bi, potem bi se iz daljne prihodnosti, ko bi to pač izumili, že kdo vrnil tudi v naš čas. Če drugega ne, bi se vsaj pokazal ali kaj spremenil. Tako pa nič.
Ljudje torej definitivno nikoli ne bodo iznašli možnosti za vrnitev. To je torej tisto, za kar sem prepričan, da se nikoli ne bo zgodilo. Prav nikoli. In to me je po svoje celo prizadelo. Da že ta trenutek vem nekaj, kar zagotovo nikoli ne bo. Niti čez milijon let. Niti čez milijardo, če bo kaj takega kot človek seveda takrat sploh še obstojalo.
Ne vem zakaj; večina bi itak rekla da to pa res ni nič novega. Vendar zame očitno je. Najbrž sem pod vtisom tehnike, ki se ji ne zdi nič nemogoče in z njo vred tudi nam vsem. Pa ni tako. Človeštvo ima svoje meje, pamet, planet in čas pa prav tako. Rešitev za morebitno zavoženost torej prav gotovo ne bo časovni beg. Vrnitev v živo in perspektivno preteklost ne bo nikoli mogoča. Vse bo šlo definitivno samo naprej.
Najbrž sem še vedno pod vtisom znanstvene-fantastike, ki sem jo bral v najstniških letih. Tam so se nekateri sprehajali po časovni premici kot po dvorišču. Kje je sploh zdaj ta žanr? Takrat je bilo tega veliko; filmi, stripi, Sirius, pa Miha Remec …
Zdaj smo verjetno spet v enem od realizmov.
Mogoče globalnem-, zagotovo pa časovnem.

petek, 13. avgust 2010

Ta lepi krotki svet

Ob popularnosti televizijskih oddaj, v katerih se "junaki", ki jih na vsakem koraku snemajo z povprečno vsaj dvema kamerama, borijo za preživetje v "surovi divjini", mi je prišlo na misel, kako dejansko priročna stvar je civilizacija. Meni, na primer, je relativno udobno preživetje omogočeno v krogu s premerom stotih metrov. Tega kroga včasih ne zapustim ves teden. Ko potrebujem zdravnika, šolo ali oskrbo z ne-živili, se ta krog poveča na kakšen kilometer. V tem kilometru lahko zadovoljim skoraj vse svoje potrebe in nekaj ljudi poznam, ki se vse leto ne premaknejo preko te meje. Če potrebujem višje stopnje šolanja, bolnišnico ali študij, potem se ta krog seveda lahko poljubno razširi, vendar definitivno ne več kot na sto kilometrov. Tu je skrajna meja mojega življenjskega horizonta. Znotraj teh meja živijo ali počivajo v miru praktično vsi moji sorodniki in znanci. Kar je dlje je eksotika, ki jo grem gledati v povprečju enkrat letno, zlahka bi živel pa tudi brez tega.
Tudi Kozjansko je znotraj teh meja. Lepa krotka deželica, tako prijazna do svojih prebivalcev, ki so jo skozi stoletja udomačili in spremenili v park. Tu je vse kot na vrtu, vse je na dosegu, vse je znano, prijazno in užitno. Tu vse poznamo in razumemo. Tu se lahko vse pogovorimo, vse vprašamo ali povemo brez dodatnih uradnih ali ne-uradnih jezikov EU. Tu ni ničesar, kar ne bi bilo že zdavnaj del naše zgodovine, govorice, vere, izročila in tudi prebave.
Kozjansko je naša dežela in naš svet. Tu sem res kakor doma.

ponedeljek, 09. avgust 2010

Vsa težka vprašanja

Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko pogovorov je dejansko opravljenih v pravem trenutku. S tem mislim na možnost, da je tema pogovora zlita z vzdušjem nekega trenutka in taisti trenutek primeren razpoloženju sogovornikov. V bistvu gre za precej stroge zahteve in, vsaj po moje, v večini primerov neuresničene. Pogovori torej potekajo bodisi ob neprimernem vzdušju ali med sogovorniki, ki niso pripravljeni na temo ali pa celo nič od tega.
In vendar, potekajo ... Povsod in ves čas. Neopazno in neutrudno. Nekako kot izhlapevanje vode.
Ob sinočnjem večeru, ki bi ga bilo morda bolje dopolniti z oceno resničnega ali zgolj navideznega ujemanja prijaznih harmonij 18. stoletja, opojnega poznorenesančnega grajskega ambienta in trdne prizemljenosti naključne modre frankinje, se je ubesedila rahlo politična misel o pričakovanjih današnje mlade generacije. Politična seveda v povezavi mladih z vprašanjem perspektivnosti nekega okolja, kajpak pod rahlim vtisom naraščajočega zanimanja za jesenska volilna razgibavanja. Po svoje gre, vsaj na videz, za značilen primer kričečega neujemanja pomena nekega trenutka z resničnostjo izrečenih besed ali pa morda tudi ne. Kdo bi vedel? Uglašena misel vsekakor postane dejstvo, to pa spet nikoli ne izgine brez odtisa v vsebinski plastelin lastnega okolja.

Med čakanjem na idejo, ki bi mi omogočila spodobno prispevati k tako neiztrohljivi tematiki, me je prešinilo, da je zadeva, po svoje, morda vseeno vzdušju primerna. In sicer, prav s stališča brezčasnosti in ponovljivosti življenjskih dejstev. Torej, vsaj načelne sorodnosti izzivov pred katerimi je sedanja mladina in tistih, s katerimi se je neka druga srečala pred dvesto in več leti. Seveda je popolnoma brezupna primerjava kulturnih, socialno-ekonomskih in splošnih družbenih okolij nad tako širokim oklepajem, vendar gotovo ne zgrešimo, če gledamo le mlado osebo in njena pričakovanja.
Ker se je originalno vprašanje glasilo: "Kje so naši študentje in kaj pričakujejo?", naj tudi "mlad", v nadaljevanju, predstavlja nekoga, ki je tik pred tem, da prevzame polno odgovornost zase in, vsaj upam, tudi svoje družbeno in fizično okolje.
Kaj torej takšni mladi ljudje pričakujejo?
Najprej in pred vsem ostalim je še vedno obstoj. Neizbežno, duhamorno, telesno in rutinsko. Splet ekonomskih in socialnih povezav torej, v katere je človek tako ali drugače vpleten praktično od svojega rojstva in bo migotal v njih do bridke smrti. Človek je pač še vedno samo človek. Hoče živeti, stanovati in se razmnoževati. V tem ali pomešanem zaporedju. Slej ko prej. Če ne more – trpi.
Potem sta šele ustvarjalnost in samo-uveljavitev, ki pa nista tako zelo pereči. Tudi če ne polniš hladilnika, ti hrana tekne, tudi če nimaš kreditov za opeko, lahko mirno spiš in tudi če kdo drug plačuje elektriko, televizor še vedno čudežno deluje. Zato se dosti mladih kar nekako ne želi osamosvojiti. Ne čuti potrebe.
In smo tam. V samem bistvu. Pravo vprašanje bi se dejansko moralo glasiti: "Kaj mladi sploh smejo pričakovati in kaj ne bi smeli?" Gre za res pomembno razliko. Kot med zahtevati ali upati in kot med leči v svojo posteljo ali zjutraj ne vedeti, kje boš zvečer spal.
Mladi prav gotovo smejo pričakovati sprejetost in možnost obstoja, pa tudi lastne uveljavitve. Prav gotovo smejo pričakovati prevzem družbenega sistema in seveda tudi odgovornosti za njegovo delovanje. Prav gotovo smejo pričakovati vse bonitete, ki jih sistem zagotavlja, ob pogoju, da ga sprejmejo in vzdržujejo pri življenju.
Nihče pa ne sme pričakovati uspeha brez lastnega angažmaja. Nihče ne sme za samoumevne in nujne šteti poklicnih ali osebnih standardov za katere so si morda drugi prizadevali vse življenje. Nihče ne sme misliti, da je sistem dolžan nuditi bonitete, če nismo za njegovo pravilno delovanje pripravljeni storiti prav nič in morda celo občudujemo "iznajdljivost" tistih, ki ga prinašajo okoli. Vsaka generacija pač mora nekaj storiti zase in pred naslednjo prevzeti odgovornost za to, kar je naredila. Morda je bolj pošteno, če se namesto, da skušamo soliti pamet mladim, vprašamo kaj jim lahko ponudimo, da se bodo lažje odločali. Odločiti se namreč morajo. Ni druge.
Gre za vprašanje, kakšen zgled smo. Morda slabši, kot bi želeli.
Mogoče je bolje, da preden se naslednjič prepustimo morebitnim navalom nezadovoljstva ali kritičnosti in se potem še čudimo mladim kako ne najdejo smisla, kar sami zavemo, da je delujoč družbeni sistem, ki ga živimo, dragocenost in civilizacijska dobrina do katere se je človeštvo pretolklo skozi dolga in temna tisočletja, polna krivic in trpljenja. Za moje pojme, je vedno znova treba predvsem poudarjati velik pomen družbene in lastne odgovornosti. Mladi se morajo pač zavedati, da bo svet le tako prijeten, kot si ga bodo pripravili in nič bolj, ne glede na to kakšnega so dobili. To je to kar je in boljšega ni.
Ne vem … vse bolj se mi pa dozdeva, da je večina pogovorov morda le pravočasnih in, da je viola da gamba pravzaprav zelo konkretna reč.

Vsa težka vprašanja

Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko pogovorov je dejansko opravljenih v pravem trenutku. S tem mislim na možnost, da je tema pogovora zlita z vzdušjem nekega trenutka in taisti trenutek primeren razpoloženju sogovornikov. V bistvu gre za precej stroge zahteve in, vsaj po moje, v večini primerov neuresničene. Pogovori torej potekajo bodisi ob neprimernem vzdušju ali med sogovorniki, ki niso pripravljeni na temo ali pa celo nič od tega.
In vendar, potekajo ... Povsod in ves čas. Neopazno in neutrudno. Nekako kot izhlapevanje vode.
Ob sinočnjem večeru, ki bi ga bilo morda bolje dopolniti z oceno resničnega ali zgolj navideznega ujemanju prijaznih harmonij 18. stoletja, opojnega poznorenesančnega grajskega ambienta in trde prizemljenosti naključne modre frankinje, se je ubesedila rahlo politična misel o pričakovanjih današnje mlade generacije. Politična seveda v povezavi mladih z vprašanjem perspektivnosti nekega okolja, kajpak pod rahlim vtisom naraščajočega zanimanja za jesenska volilna razgibavanja. Po svoje gre, vsaj na videz, za značilen primer kričečega neujemanja pomena nekega trenutka z resničnostjo izrečenih besed ali pa morda tudi ne. Kdo bi vedel? Uglašena misel vsekakor postane dejstvo, to pa spet nikoli ne izgine brez odtisa v vsebinski plastelin lastnega okolja.

Med čakanjem na idejo, ki bi mi omogočila spodobno prispevati k tako neiztrohljivi tematiki, me je prešinilo, da je zadeva, po svoje, morda vseeno vzdušju primerna. In sicer, prav s stališča brezčasnosti in ponovljivosti življenjskih dejstev. Torej, vsaj načelne sorodnosti izzivov pred katerimi je sedanja mladina in tistih, s katerimi se je neka druga srečala pred dvesto in več leti. Seveda je popolnoma brezupna primerjava kulturnih, socialno-ekonomskih in splošnih družbenih okolij nad tako širokim oklepajem, vendar gotovo ne zgrešimo, če gledamo le mlado osebo in njena pričakovanja.
Ker se je originalno vprašanje glasilo: "Kje so naši študentje in kaj pričakujejo?", naj tudi "mlad", v nadaljevanju, predstavlja nekoga, ki je tik pred tem, da prevzame polno odgovornost zase in, vsaj upam, tudi svoje družbeno in fizično okolje.
Kaj torej takšni mladi ljudje pričakujejo?
Najprej in pred vsem ostalim je še vedno obstoj. Neizbežno, duhamorno, telesno in rutinsko. Splet ekonomskih in socialnih povezav torej, v katere je človek tako ali drugače vpleten praktično od svojega rojstva in bo migotal v njih do bridke smrti. Človek je pač še vedno samo človek. Hoče živeti, stanovati in se razmnoževati. V tem ali pomešanem zaporedju. Slej ko prej. Če ne more – trpi.
Potem sta šele ustvarjalnost in samo-uveljavitev, ki pa nista tako zelo pereči. Tudi če ne polniš hladilnika, ti hrana tekne, tudi če nimaš kreditov za opeko, lahko mirno spiš in tudi če kdo drug plačuje elektriko, televizor še vedno čudežno deluje. Zato se dosti mladih kar nekako ne želi osamosvojiti. Ne čuti potrebe.
In smo tam. V samem bistvu. Pravo vprašanje bi se dejansko moralo glasiti: "Kaj mladi sploh smejo pričakovati in kaj ne bi smeli?" Gre za res pomembno razliko. Kot med zahtevati ali upati in kot med leči v svojo posteljo ali zjutraj ne vedeti, kje boš zvečer spal.
Mladi prav gotovo smejo pričakovati sprejetost in možnost obstoja, pa tudi lastne uveljavitve. Prav gotovo smejo pričakovati prevzem družbenega sistema in seveda tudi odgovornosti za njegovo delovanje. Prav gotovo smejo pričakovati vse bonitete, ki jih sistem zagotavlja, ob pogoju, da ga sprejmejo in vzdržujejo pri življenju.
Nihče ne sme pričakovati uspeha brez lastnega angažmaja. Nihče ne sme za samoumevne in nujne šteti poklicnih ali osebnih standardov za katere so si morda drugi prizadevali vse življenje. Nihče ne sme misliti, da je sistem dolžan nuditi bonitete, če nismo za njegovo pravilno delovanje pripravljeni storiti prav nič in morda celo občudujemo "iznajdljivost" tistih, ki ga prinašajo okoli. Vsaka generacija pač mora nekaj storiti zase in pred naslednjo prevzeti odgovornost za to, kar je naredila. Morda je bolj pošteno, če se namesto, da skušamo soliti pamet mladim, vprašamo kaj jim lahko ponudimo, da se bodo lažje odločali. Odločiti se namreč morajo. Ni druge.
Gre za vprašanje, kakšen zgled smo. Morda slabši, kot bi želeli.
Mogoče je bolje, da preden se naslednjič prepustimo morebitnim navalom nezadovoljstva ali kritičnosti in se potem še čudimo mladim kako ne najdejo smisla, kar sami zavemo, da je delujoč družbeni sistem, ki ga živimo, dragocenost in civilizacijska dobrina do katere se je človeštvo pretolklo skozi dolga in temna tisočletja, polna krivic in trpljenja. Za moje pojme, je vedno znova treba predvsem poudarjati velik pomen družbene in lastne odgovornosti. Mladi se morajo pač zavedati, da bo svet le tako prijeten, kot si ga bodo pripravili in nič bolj, ne glede na to kakšnega so dobili. To je to kar je in boljšega ni.
Ne vem … vse bolj se mi pa dozdeva, da je večina pogovorov morda le pravočasnih in, da je viola da gamba pravzaprav zelo konkretna reč.

nedelja, 08. avgust 2010

Felix Arba

V bistvu je vse narejeno iz le malo stvari. Sonce, voda, zrak in kamen. Potem pridejo še trave, trnje, živali … morda še človek? Ampak, to je potem. Če je sploh še treba?
Kar je res nujno, so barve. Vse se meša in če bi ne bilo barv, sploh ne bi vedel kje se, na primer, konča voda in začne zrak ali kako ločiti sonce od kamna, človeka od trnja … Ko vidiš prave barve ti je veliko tega jasno. Pravzaprav jih lahko tudi primeš, se jih dotakneš in pobožaš. Nekaj je obarvano pregreto in grobo, nekaj presoljeno in gladko in spet nekaj bodeče ali celo ostro.
Takšne so pač barve. Prej jih ne razumeš, ko si pa z njimi, te kar vzamejo za svojega, - pobarvajo. Najprej navadno malo ožgejo, - tako na rdeče in šele potem rjavo, nato pa zamešajo in potegnejo na novo. Sušijo kar sproti; izparevajo in oddajajo vonjave. Aromatizirajo prostor, ki ga sploh ni. V bistvu so le obarvani elementi.
Nekoč sem slišal nekoga, ki je rekel, da knjigo najprej povoha in se šele potem odloči za branje. Podobno je z barvami. Lepe so, ko te dovolj napolnijo, - zadovoljijo. Preseči morajo prag všečnosti. Sicer ne.
Barve pustijo odtis na ljudeh, vsaj toliko kot človek pušča odtis svetu. Res velik odtis – povsod ga vidiš. Na kamnu, na obali, betonu in vodi, -še v zraku in morda celo na svetlobi.
In ljudje? Ah, ljudje … pridejo in vzamejo … svetlobo, poglede, valove, pesek, škržate, vonj sivke in divjega pelina …
Kaj pa barve?
Ne, teh pa ne - barve ostanejo tam kjer so.





















Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)