nedelja, 28. avgust 2011

"V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (Mt 16,23)


Misliti človeško ali misliti na človeško? Razlika je, ali je pa tudi ni? Kakorkoli in kjerkoli mislim, gotovo mislim le človeško in tudi tisto kar mislim, je človeško. Tudi če se imenuje Božje, presežno ali kakorkoli, vselej pomeni izpeljavo iz nekega zaznavanja ali obdelavo nečesa, kar sem videl, slišal ali čutno prejel. Torej, po človeku-, človeško. Božje pride in je prišlo po Bogu.
Nekje sem prebral, da možgani večino kapacitet porabijo za pretvorbo vizualnih informacij v ustrezne umske prepoznave in da, šele potem, ko nekaj prepoznajo in sprejmejo, lahko s tem tudi kaj storijo. Če je na mizi kruh, ga moram najprej videti, prepoznati, primerjati z nečim za kar menim, da je užitno in šele potem začeti razmišljati, kaj bi z njim sploh počel. Moderne metode mučenja izkoriščajo učinek odvzema zaznav, kar človeške možgane, že po nekaj tednih, praktično izprazni. Nekaj-tedenska osama brez vidnih, slišnih in čutnih dražljajev naredi človeka vodljivega kakor dojenčka.   
Zakaj torej Jezus graja Petra, ko se zavzame za njega? Zakaj je narobe, ko skuša apostol svojega učitelja in prijatelja odvrniti od zle usode, ki si jo je ta napovedal?
Jezus navidez zavrne skrb zanj, ker to nasprotuje temu, kar mu je namenil Oče, torej trpljenju kot daritvi lastnega življenja za rešitev vseh. Kako navidezno nasprotujoče je to proti tistemu, kar je dejansko sam počel ko je ozdravljal in oživljal? Takrat se je zavzemal za ravno tako drobna človeška življenja, ki so bila par let kasneje vseeno izgubljena.
Jezus – človek, je včasih težko razumljiv, vendar prav lahko, če njegove besede in ravnanja opazujemo kot odgovor na eno samo vprašanje. In to je, kaj je dobro za so-človeka? Tu ni nikoli dvoma, vedno se zgodi tisto kar je najboljše, tudi če razmere temu niso naklonjene. Oblastniku, ki mu je umrla hči, ni morda rekel, da bo življenje izgubil, kdor ga hoče rešiti, kakor nekoč učencem, ampak jo je preprosto oživil. Tisti, ki so že žalovali za njo, so se mu posmehovali in verjetno negodovali, ker je grobo vstopal v stare običaje. Če ne verjamete, si predstavljajte, kako bi bilo, če bi nek zdravilec prišel, na primer, na pogreb vašega sorodnika in začel goreče moliti za oživitev mrtvega; in v tistih časih je bila smrt ravno tako neizpodbitno dejstvo, kakor danes. Vendar Jezus stori natanko to kar se mu zdi prav, čeprav s tem šokira vse in se postavi proti primarnemu naravnemu redu. Pomembneje mu je pomagati  žalostnim, kakor pustiti moč naravnemu dejstvu. Bog ima ljudi raje od zakonov, ki jih je sam postavil. Bog gotovo ni formalist.
Kaj nam hoče Učitelj s tem povedati? Prav gotovo ne tega, kar sicer že živimo in govorimo, torej, da je življenje edino in neskončno pomembno, da je vsak dan, ki ni popolno ukrojen po našem telesu ali duši, res tako nepovratno izgubljen. Zelo skrbimo da smo videti uspešni, zdravi in mladostni, vse za nek čas, ki kar naprej prihaja, dokler ne ugotovimo, da ga sicer nismo izgubili, ker ga nikoli nismo imeli, smo ga pa vedno odrivali nekam naprej-, na takrat, ko bomo res pripravljeni. To seveda nismo nikoli, nasprotno - čedalje manj smo pripravljeni in čedalje bolj razočarani. Kar je človeku največ, torej življenje, je za Boga zgolj agregatno stanje - trenutna bivanjska kategorija, ki je pomembna toliko, kolikor je usmerjena v večnost in služenje. Življenje je za Jezusa kakor zrak ali pijača. Daj ga tistemu, ki ga potrebuje, zakaj bi skoparil z njim. Življenje je božji dar, ki je veliko pre-lahko pridobljen, da bi bil namenjen zgolj nam. In tega Peter ni razumel in ne razumemo niti mi. Življenje je morda dano v uporabo posamezniku, vendar je namenjeno vsem. Kdor ga varuje le zase, ne jezi Boga, Jezus bi mu v svoji dobroti, morda dal še eno priložnost, žal pa ga ne uporablja za tisto čemur je resnično namenjeno. 
Široki potrošnji.

torek, 23. avgust 2011

I (really) don't like FB

Priznam da me malo peče vest. Že kakšna dva meseca bo tega, kar sem de-aktiviral svoj račun na facebook-u, vendar prej o tem nisem obvestil svojih "prijateljev". Preprosto kar odklopil sem se. Mimogrede, če tega še niste poskusili, naj vam povem, da vas omrežje ne spusti kar tako iz svojega ljubečega objema in da se je dosti enostavneje prijaviti kakor odjaviti. Mislim, da sem moral postopek ponoviti kar trikrat v dveh dneh, poleg tega pa sem bil obveščen, da je moj profil le zamrznjen, da ne bom dobival novih obvestil ter da ga lahko spet aktiviram kadar hočem. Kompletna odjava, z izbrisom vseh podatkov očitno sploh ni predvidena. Med postopkom so se mi, kot podobe iz nočne more, še parkrat prikazale velike slike nekaterih mojih "prijateljev" s srce-parajočim opozorilom, da me bodo pogrešali. Res ganljivo-, v bistvu moraš biti skoraj brez srca, da se upreš takšnim izlivom prijateljstva, vendar sem se tako pač odločil in to definitivno.
Zdaj ugotavljam, da me nekaj ljudi, s katerimi sicer nikoli nisem bil osebni prijatelj, morda še znanec ne, so mi pa predlagali svoje prijateljstvo na FB in jaz sem ga potrdil, nekako čudno gleda. Hočem reči-, imam občutek da nekaterim mojih bivšim FB "prijateljem", s katerimi se sicer še naprej srečujem na cesti, v službi …, nekaj ni všeč. Ker so vljudni mi nihče nič ne reče in tudi spraševal nisem nikogar, ker sem pač mislil, da imajo ljudje morda malo slabši dan, sem pa to zadnjič zaslutil, iz izjave ene od "prijateljic" s katero sva v sorodu in še naprej v običajnih "žlahtnih" stikih. Ta mi je, tako mimogrede, omenila, da je že mislila, da samo z njo nočem biti več "prijatelj". Pazi ti to! Ta drek od FB mi jo je očitno torej zagodel še v slovo in obvestil moje "prijatelje", da jaz to nočem biti več, čeprav mi to sploh ni prišlo na pamet. Želel sem se le sporazumno razdreti poligamijo z FB, na katero sem padel brez veze pred kakšnima dvema letoma, ker me je nekdo pač povabil in sem bil "firbčen". Od takrat naprej sem objavil par komentarčkov, sličic in v glavnem vljudno odgovarjal ter sprejemal prijateljstva. Mislim, da nikomur nisem poslal prošnje in zadeva mi je začela zadnje čase do kraja presedati, ker sem začel dobivati serijo obvestil, da si "ta in ta" prijatelj nekaj misli o meni in če hočem izvedeti kaj, moram še sam povedati svoje mnenje o njem-, čeprav človeka osebno niti ne poznam, ipd. Tega seveda ne bom počel in v to me ne bo prepričal niti gospod Mark Zuckerberg, osebno.
Skratka, "družabno omrežje", ki mi nikoli ni bilo preveč všeč in sem ga imel zgolj za podaljšek poštnega predala, se mi je začelo vse bolj kazati kot "spletkarsko-propagandna mreža", kar očitno tudi je. Mislim, da bi takšnemu računalniškemu programu (saj gre zgolj za to in nič drugega) sploh morali prepovedati zlorabo lepe slovenske besede "prijatelj". Prijateljstvo je za mene nekaj povsem drugega kot mala ikona in nekaj komentarčkov.
To priliko bi izkoristil predvsem za to, da se vsem, ki so me kdaj povabili k FB "prijateljstvu", zahvalim in predvsem opravičim, ker vas nisem predhodno obvestil, da bom zapustil virtualno sosesko.
Dragi moji, verjemite mi, da nimam nič proti nikomur izmed vas in vsak mi lahko pride osebno na obisk, piše mejl ali me kar na cesti pocuka za rokav, le na FB pozabite name … jaz svoje prijatelje preveč cenim, da bi jih imel v stroju …

četrtek, 18. avgust 2011

Re: Assúmptio.

Skorajda šokiral me je odziv na skromen spletni pozdravček, ki sem ga namenil Božji Materi ob njenem največjem prazniku. Sestavljenka iz začetka stare antifone in majhne osebne priprošnje, pospremljena z nekaj sličicami procesije na Grački gori, je sprožila debato na ponekod sicer malce krivičnem, drugje pa spet bleščeče akademskem, v povprečju pa spoštovanja vrednem nivoju. Seveda si ne delam utvar, da je razburjenje povzročila skrajno nedolžna vsebina te objavice, kvečjemu to, da je do nje sploh prišlo in, o … groza, predvsem dejstvo, da je nanjo linkal DS. Komentatorska razprava je resnično vredna branja, vendar se iz spoštovanja do njene prvinske lepote vanjo ne bom spuščal, resnici na ljubo pa se temu niti ne čutim doraslega, nenazadnje se me sploh ne tiče ker sama vsebina, za katero sem seveda odgovoren, ni izrecno napadena.
Dejansko me fascinira predvsem fenomen verižne reakcije, ki jo takšna malenkost lahko povzroči. Najprej razmišljam-, da, v kolikor smatramo to objavo za provokativno – kar ni bil njen namen, potem se je provokacija nadaljevala z linkom DS ter seveda kronala s prvima dvema, izrazito kritičnima komentarjema. Torej, zasledujemo neke vrste domino efekt, ki izzveni šele ko se nasprotniki navzkrižno prerešetajo in spet umaknejo na svoje blogersko – komentatorske okope ali pa morda zgolj prestavijo na druga bojišča. Seveda se napeti obračun, ki smo mu priča, ne bi zgodil na mojem dvorišču, če tam vročekrvneži ne bi našli pravega povoda zanj.
In za kaj dejansko sploh gre? Rdeča nit komentarjev ni toliko vera, kot predvsem vprašanje, s kakšno pravico verniki javno izražajo svoja stališča. Zapis molitve na blogu, zame osebno, sicer ni prav nič bolj javno izražanje verskih stališč, kakor glasno izgovarjanje prošenj ali petje nabožnih pesmi na procesiji, vendar slednje običajno niti približno ne povzroči takšnega razburjenja. Ali pa ga morda vseeno, vendar ostane skrito v mislih in srcih, kar je po svoje seveda razumljivo, saj je prav gotovo nekaj popolnoma drugega osebno soočenje z resničnimi ljudmi, ki jih morda celo poznamo, kakor anonimno puščanje krvi neznancem v spletnem peskovniku.
Vsaj tako zanimiv pojav, kakor omenjen komentatorski obračun pa je tudi ponoven izbruh akutne alergije na pojave katoliških zapisov. Če bi napisal karkoli drugega, bi odziv, skoraj gotovo, ne mogel biti bolj polemičen. Resnično, ne razumem od kod takšna nestrpnost v ljudeh in kaj jo sproža?
Osebno sem veren. Tu niti ni pomembno kaj sploh najdem v veri, dejstvo je, da v veri ne najdem ničesar, kar bi me od nje odvračalo ali nasprotovalo mojim načelom in dejansko s tem nikomur nočem nič škoditi. Takšni so bili moji predniki, tako sem vzgojen, tako skušam živeti in učiti otroke in tako bo ostalo. Dejstvo, da kdaj kaj napišem o veri, se mi ne zdi nič bolj sporno, kot če pišem o politiki, znanosti, medčloveških odnosih ali pač čemerkoli, kar me pritegne.
Mnoge na videz ne moti vera ampak sama Cerkev. Tako vsaj trdijo. Mene ne, z njo nimam nobenih slabih izkušenj, prav tako zaupam ljudem, ki so ji posvetili svoja življenja. Cerkveno delovanje morda poznam celo bolje kot večina tistih, ki jo kritizirajo in meni osebno predstavlja predvsem okolje v katerem sem lahko veren, ki je posvečeno moji veri in kjer se srečujem s tistimi, ki so tudi takšni. Zakaj je Cerkev takšna kot je-, ne vprašajte mene, ampak zgodovino in ljudi, ki jo gradijo, prav tako kot če bi hoteli izvedeti zakaj je, na primer: neka država ali družba na sploh, takšna kot je. Moj odgovor je-: ker takšna pač je, ker so jo tako oblikovale razmere in predvsem ljudje, takšni kakor smo mi. Takšno smo našli in naše je kvečjemu, da poskrbimo, da za sabo ne bomo pustili še slabše.
Vsekakor pa, vsaj po mojem mnenju, pri nasprotovanju veri ali Cerkvi deluje še nekaj drugega in verjetno bolj zanimivega od poniglavih realsocialističnih argumentov njenih nasprotnikov. In sicer, kritikom, ki se slučajno neposredno obrnejo name, včasih rečem, da naj mi sicer ne zamerijo, vendar so zame vsi tisti, ki veri tako goreče in brez pravega razloga nasprotujejo, dejansko zgled za sicer neko konkurenčno, torej proti-katoliško veroizpoved, vendar jih vseeno občudujem in si jih želim posnemati v predani zavzetosti za njihovo stvar. Razlika med tistim, ki je proti veri ali cerkvi in mano je dejansko le takšna, kot je razlika med mano in mojim sosedom s katerim spiva pod isto streho, zgolj dvajset centimetrov narazen, vsak na svoji strani modularnega zidu, pa vendar nimava nič skupnega. Priznam tudi, da me nasprotniki vere zabavajo in nekako, skoraj romantično, spominjajo na apostola Pavla, ki je prav tako mnoge sovrstnike prekašal po strastni vnemi za očetna izročila, potem pa vendarle spoznal Jezusa Kristusa in postal vnet kristjan.
Kakorkoli, dragi moji, čestitam vam gorečnost za vašo vero, kakršnakoli že je, in se zahvaljujem Bogu zanjo – tudi če ni enaka moji, le da vam izpolnjuje srca in dela iz vas boljše ljudi.


Vsem spletnim iskalcem posvečam molitev …

Nebeški Oče,
Ti vidiš v naša srca in veš kaj resnično nosimo v njih,
varuj vse, ki iščemo svojo pot k ljudem in Tebi tudi s pomočjo elektronskih povezav.
Naj nas naša hrepenenja in prizadevanja vodijo v pravo smer,
naj nam dosežki novih tehnologij predstavljajo orodje za ustvarjanje prijazne in pravične družbe za vse ljudi,
naj Tvoja milost spremlja človeštvo, da bo znalo dosežke znanja in spretnosti uporabiti v korist in namen, ki si ga Ti podelil stvarstvu.
To te prosim, dobri in vsemogočni Bog,
po Kristusu, našem Gospodu,
ki s teboj živi in kraljuje vekomaj.
Amen.

ponedeljek, 15. avgust 2011

Pozdravljena, Kraljica

Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja,
življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!


Nebeška gospa, nihče ni spoznal Boga kakor Ti.
Naj ga, po Tvojem zgledu, spoznavamo tudi mi.
Naj mu, po Tvoji privolitvi, izročamo vse naše poti. 

nedelja, 14. avgust 2011

Tako aktivni časi …


Se še spomnite vicev o lenih Črnogorcih? Smešni so se mi zdeli kvečjemu v rajnki Jugoslaviji, danes pa so nekako … nostalgični. Kakor za koga, seveda? Še vedno krožijo po spletu in verjetno marsikoga tudi zabavajo.  
Človek je dejansko bitje počitka in prostega časa. Sploh ni važno kakšnega: počitnic, praznikov, prostih dni, fešt, zabušavanja, pavz, ležanja na plaži … terasi … pred televizijo, v družbi ali samoti, na kopnu, v hribih ali v toplih plitvinah … Samo, da se nekako ne dela ali pa kar tako ležerno troši čas.
Pravimo, da smo delovni, vpeti v obveznosti ali celo obremenjeni, vendar delo ni nikoli in nikjer cilj. Vseprisotna in iskrena je le želja po lagodnem in dobrem življenju, ne pa delo in trud. Če je že treba delati, potem se dela po bližnjicah in z nizkimi obrati. Tudi če kdo pravi, da mora stalno nekaj početi, me ne prepriča, morda je kvečjemu pedanten, požrešen, hoče imeti vse pod kontrolo, ne zaupa drugim in mora zato vse narediti sam ali pa preprosto nima miru, če kaj ne brklja.
V bistvu ni to nič novega-, še manj pomembnega, morda se je tega zgolj dobro zavedati, če se komu še ljubi razmišljati o tem, kakšen je svet zdaj in kakšen bo. Ni zelo verjetno da bo pravičen, še manj verjetno bo lep in prijeten za vse, prav gotovo pa ne bo posebej deloven in nekaterim bo zanesljivo dal dovolj možnosti za počitek in užitek, drugim pa … tudi … če ga le ne bodo jemali preveč resno.
   

petek, 05. avgust 2011

Nekaj novega o Titu ...

... če je sploh lahko še kaj novega, sem zapisal na Drugem svetu.

sreda, 03. avgust 2011

"Samoten je ta kraj in ura je že pozna …" (Mt 14,15b)


Zemlja je v bistvu zelo samoten kraj. Delček stvarstva, ki se ga je oprijelo življenje med vso neskončno množico oprijemališč. Ta točka je bila izbrana kot nadgradnja neizmernim masam, energijam, morilski svetlobi in večnim nedoločenostim. Nadgradnja vsem gradnikom, od termonuklearnih zlitij do neskončnih razdalj.
To je majhen, kaotično in bizarno organiziran drobec zavedanja, zaciklan sam vase in podarjen prav nam, v prav tem trenutku. Če je kaj čudežno, potem je čudežno to, da se je v tej brezmejni in popolnoma odurni kolobociji utelesilo nekaj, kar je privzelo moj jaz, zavedanje in obstoj. Ne verjamem v naključje, da bi karkoli telesnega poiskalo ravno mene in mi dalo priložnost. Ne verjamem niti tega, da bi neka lupina naključno ujela dih, ki je nekje nosil klice ravno mojega duha. Neskončno enostavneje bi me bilo pozabiti, zanemariti ali zgolj spregledati zaprtega v stari konzervi na spodnji polici shrambe. In vendar ne – uspelo je meni in vam, odprlo pokrov ravno nad nami in nam podelilo milost in priložnost.
Nič ni naključnega. Tudi tisti, ki so šli za Gospodom so mislili, da so tam zgolj zaradi tega, ker pač so. Tako slučajno. Niso se zavedali, da so bistven del dogajanja, da je njihova vloga zvezna in ključna. Takšna kot zdaj in tu. Gospod bi kruh verjetno lahko ustvaril tudi iz ničesar ali pa iz kamenja, vendar je nalogo dal njim: "Vi jim dajte jesti!" V tem trenutku, ki je prav naš, bi nas lahko tudi pogubil ali zapustil, pa nas ne.
Tukaj nismo po naključju, gotovo ne samo zato, da bi vzcveteli in naslednji hip uveneli. Tukaj smo zato ker je tako hotel, ker je prav nas izbral za partnerje. Določil nas je za tiste, ki jim zaupa pomembno nalogo: vzdrževati in ustvarjati možnosti. Življenju-, kajpak.
Dajajte jim jesti – to je naša edina možnost.

Spet nekaj o Breiviku, pa o Pankrtih, ki še vedno govorijo tako kot nekoč ...

... sem objavil na Drugem svetu.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)