ponedeljek, 31. maj 2010

»Zato planili bodo, vem, na mene, a vendar me zato ljubezen žene.«

Truplo je bilo oblečeno v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, pa brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho, z desnim licem, tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala zevajoča rana, okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka. To je moral biti smrtni udarec, s topim orodjem, krampom ali motiko. Tako zapisnik, na katerem je podpisanih deset očividcev. Kakor razberemo iz dodatnega poročila, je bila velika rana tudi na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu, kakor pripovedujejo, odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta ...

To so za so za seboj pustili junaški borci Tomšičeve brigade, v Mirni na Dolenjskem, na Novega leta dan, leta 1943, ko so končali z zaslišanjem Lojzeta Grozdeta. Na tak način so predvojni jebivetri, kot so bili recimo nekakšni pekovski in mesarski pomočniki opravili s še ne 20 let starim, neoboroženim civilistom, študentom in pesnikom, ki prav gotovo ni predstavljal nobene grožnje komunistični in veliko-srbski zaroti, ki jo mnogi žal še vedno štejejo za narodno-osvobodilni boj.
Najbolj strašno pri vsem skupaj se mi zdi prav dejstvo, da se je vse to dogajalo še ne tako dolgo nazaj. Gotovo še danes živijo ljudje, ki so videli in poznali Grozdeta in njegove morilce, pa so tiho. Nihče ni nikoli za nič odgovarjal in tudi nikoli ne bo. Vsi so si umili roke in se obrnili stran. Mladega in nedolžnega človeka so zverinsko mučili in ubili ter se s tem še celo postavljali, pa nič. Razdelili so si penzije in odlikovanja ter preživeli udobno in mirno življenje ... Grozljivo kako zlahka se umazani sadizem v slavni Slovenski zgodovini, pomete pod preprogo pravičnosti, osvobodilnega boja in zgodovinskih okoliščin. Ne vem, kako se lahko komu še zdi čudno, da se je pri nas, ob takšnih “osvoboditeljih” pojavila kolaboracija. Tudi ne vem, kaj bi se tej družbi dejansko moralo zgoditi, da bi takšne izmečke enkrat le vrgla iz sebe in pokazala nanje.

sobota, 29. maj 2010

ZA

- ker je zadevo treba rešiti in se vse skupaj že veliko predolgo vleče,
- ker sami tega ne bomo rešili nikoli, dokaz za to je prav ta referendum,
- ker nismo bili še nikoli bližje rešitvi,
- ker so imeli že vsi priložnost, da bi kaj naredili, pa niso,
- ker nihče ne ponuja nič boljšega,
- ker se mi želodec obrača od teh prepirov, ki jih poslušam že 19 let in jih bom, v nasprotnem, torej lahko poslušal do smrti,
- ker je Slovenija tudi zato postala država, ker se je znala sporazumeti s svojimi sosedi,
- ker nimam nič proti Republiki Hrvaški in si želim, da smo z njo v dobrih odnosih,
- ker sem prepričan, da nam ne bo nihče ničesar vzel, kar zdaj imamo,
- ker, če bi šli vedno na 100%, ne bi nikoli imeli lastne države,
- ker je v življenju treba biti pogumen in se včasih preprosto za nekaj odločiti.
Evo, zato!

torek, 25. maj 2010

“seznanjen sem z vsem, kar prinaša spolnost”

Tako pogumne izjave danes podpisujejo naši 15 in16-letniki v prisotnosti državnega šefa vseh šefov za vprašanje šol, ki je verjetno o spolnosti že prav tako dobro seznanjen, ter znane medijske osebnosti, ki pa je s spolnostjo tako zelo seznanjena, da znanje v knjižni obliki celo prodaja naprej. Skratka, vsi vedo vse o vsem. Znanje danes torej sploh ni več problem. Mogoče je problemček le dvom v to, kako in na kakšnih izhodiščih se naša država loteva tako zelo osebnega vprašanja. Kajpak bi bilo odveč pričakovati, da bo naredila karkoli več, kot dala otrokom podpisat nek formular. In vendar, zadeva je tako temeljna in vplivna, da se nikakor ne more končati s papirčkom in izjavo za javnost. Gre za vprašanje, ki zadeva osnove naše človeškosti nasploh in usodno vpliva na vse vidike življenja ter posameznikovo družbeno vključenost. Če pa se zavedamo, da posamezniki sestavljajo neko generacijo, potem smo pri resnem vprašanju kaj bo s to družbo v naslednjih produktivnih letih. Kaj bodo ti mladi, recimo čez 20 let govorili svojim najstnikom? Ali jim bodo še znali razložiti, kaj je družina, kakšen smisel ima in na kakšnih osnovah je zgrajena?
Sicer ne poznam podrobnosti, upam pa, da se omenjeni državno-umetniški dvojec zaveda svoje odgovornosti in je mlade nagovoril z besedami, da spolnost ni zgolj ena od športnih panog, ki jih minister sicer financira. Morda bi bilo zanimivo izvedeti tudi, če so mladi iz ministrovih ust izvedeli, kaj na tem področju od njih pričakuje država. Sicer tega tudi jaz ne vem, upam pa, da kaj pričakuje, če že zapravlja denar in drevesa za nekakšne certifikate. O tem, kako se je dobro zaščititi, ministru prav gotovo ne bi bilo treba izgubljati besed, ker to ve vsaka medicinska sestra bolje od njega.
Mogoče je pa le omenil tudi, da imamo "ta stari", ki naj bi vse to že zdavnaj vedeli, pa žal ne, pravzaprav hudo različna mnenja o stvari in, da bi bila morda javna debata o tem, kakšno spolnost družba zagovarja celo koristnejša in bi mladi skoznjo najbrž izvedeli več, kot iz izjave. Te morda niti prebrali niso in je potemtakem, vsaj zame, vredna manj kot papir na katerem je napisana.
Če bi minister takšen certifikat prebral v javnosti, bi se morda celo kdo našel in v zvezi s spolnostjo omenil tudi pojem "osebna in družbena odgovornost" ali, bognedaj, celo "svetost telesa in življenja". Mogoče bi celo kdo privlekel na dan kaj tako eksotičnega, kot je izjava, da je vzdržnost najboljša zaščita pred nosečnostjo in morebitnim širjenjem spolnih bolezni ali zgolj frustracij, razočaranj in samohranilstva, ki ga doživljajo tiste in tisti, ki morda takoj "začnejo na polno". Zna biti, da bi se kdo celo vprašal, če se v Sloveniji res nikomur ne zdi več smiselno, da bi v paket promiskuitete in uživaštva, ki je mladim, z vsemi informacijskimi dosežki, tako zelo pri roki, le zapakirali še nekaj premisleka. Morda o tem, da je življenje pač samo eno in da prenagljene odločitve v zvezi s spolnostjo lahko načnejo tudi vprašanje življenjskega smisla in nekaterih vrednot, ki jih menda še vedno visoko cenimo.
Nihče mi naj ne govori o tem, da so ta vprašanja pozabljena ali že odgovorjena. Niso in nikoli ne bodo povsem. Vsaka generacija znova išče odgovore nanje.
Dejstvo je, da je spolnost danes pri nas na podobnem nivoju, kot novinarstvo. Večina ljudi sicer visoko ceni resnico in poštenost, pa vendar najdemo tu prav vse in to v vseh možnih različicah. Od cenenih ali celo zastonjskih, pa do, vsaj na videz visokovrednih in zavitih v blišč, v osnovi pa morda zavajajočih ali pokvarjenih. Dovolj žalostna resnica je tudi, da smo se kar nekako navadili, da se nihče pretirano ali pa prav nič, ne obremenjuje s tem, da bi napisano ali javno izrečeno tudi kaj veljalo. Niti nihče ne poudarja, da bi pisati in govoriti morda le morali z namenom, da bi bil svet boljši in pravičnejši za vse, ne samo za nekoga in še to le v tem trenutku.
Ne. Danes se piše in govori vse, ali po možnosti slabo, zato, ker je tako pač zabavno in verjetno celo donosno. In iz prav takšnega razloga se tudi mladi odločajo za spolnost.
Ker je zabavna in ne redi.
Kaj bi čakali, raje vse prodajmo danes in uživajmo. Koga briga prihodnost?
Je kdo rekel odgovornost? Ha, ha, ha …
Prav je, da se mladi zavedajo, da tisto, kar piše v časopisih ni nujno tudi res. Prav tako bi bilo prav, da se mladim pove, da je spolnost zelo pomemben korak, ki bi pa moral nujno vključevati tudi zrelo odgovornost za svoje življenje in življenja drugih.
Ne gre toliko za vprašanje, kako se iti spolnost, ampak za vprašanje kdaj, v kakšnih okoliščinah in če sploh. Prav bi bilo, da bi se tudi minister zavedal, da tisto kar tiska in deli mladim ni nujno tudi tisto, kar bi jim lahko res koristilo v življenju in kar bi morda koristilo tudi družbi.
V bistvu je mogoče všeč predvsem njemu.

ponedeljek, 24. maj 2010

In Duh in nevesta pravita: "Pridi!"

In tisti, ki posluša, prav tako ...
Pravzaprav, kdo pa še posluša in zakaj sploh bi?
Morda kdaj pridejo tudi še časi poslušanja, zdaj pač niso. Sedaj se govori, posluša kvečjemu samega sebe.
Če že kdo posluša, potem je to tisti, ki želi verjeti ali pa tisti, ki še upa da bo izvedel. Nekdo pač, ki bi rad razumel kaj iz preteklosti ali zaslutil nekaj v prihodnosti. Sedanjosti tako ali tako ni. Za seboj imaš sidro, pred seboj pot. Vse kar je, je le obzorje. Tu si ti in kar imaš ob sebi.
Kogar to ne zanima, tudi poslušal ne bo. Nikoli.
Duh je vez med časi in obzorji. Vel je nad vodami začetka in še vedno veje. Le da so se vode vmes osolile, prazni prostori nad njimi pa nagnetli. Še vedno doteka med nas, kakor pomlajen, kakor večno delujoč. Obteka nas kot tolmun, obkroža in potem vseeno prepušča odtekanju v vodovje časa. Zakaj neki? Zakaj še vedno le tako in ne kako drugače?
Ne vem ... ali bi moral?
Morda zato, da postavi vsebino v ta prostor niča, ki je tako široko zazeval. On, v bistvu zgolj nekaj ponudi, nič ne vsiljuje. Saj ni treba. Nič se vsiljuje sam. A Duh naredi za nas vsaj to, ponudi - nihče drug ne daje več.
On je tisti skrbni Tolažnik, ki nas opogumlja pred grozljivim gostom, ki se potika okrog in trosi strup. Brani nas pred tistim, katerega edini, a tako peklensko zvijačni argument je zanikanje vsega. Pred velikim, modernim in tako udobnim prizoriščem zgodovine.
Pred Ničem. Pred izgubo vseh pomenov, vsega vrednega, človeškega in božjega.
Z odsotnostjo Boga, morale in smisla je mogoče opravičiti vse. Prav vse. Kjer ni ničesar, je lahko karkoli. Tudi zlo, ali to še prej kot dobro.
Saj na koncu ne bo nič ... komu mar?
In to je poslanstvo Duha. Prav to, da napolnjuje in dopoveduje kaj je prav. Če smo česa potrebni, smo tega. Smisla. Duh je misijonar smisla.
Človek je Človek zgolj zato ker je božji. Drugače ni.
Še vedno smo kot otroci, ki jim mora nekdo stati ob strani, jih miriti in jim brati pravljice.
Duh nam vztrajno šepeče, kaj je prav. Nagovarja nas, da je prav le tisto kar je dobro. Vse ostalo bo zavrženo. Padlo.
Ne obsoja - le tolaži in nagovarja. Mirno in ljubeče posluša utrip našega bivanja. Popolnoma drugače od sveta. Svet tako ne zna več. Ne zna več poslušati. Žal.
In nevesta? Ta je tista zaželjena. Izbrana. Ta je iz hrepenenja in vendar zemeljska, človeška. Od našega rodu. Od tega sveta.
V njej je upanje in želja. Volja do življenja. Poznamo jo že dolgo in spremljamo njeno rast. Zdaj je pripravljena. Prihaja kot sečišče preteklosti in prihodnosti. Presek življenja in upanja.
Brez nje ni rasti. Sprejela bo začetke in jih pospremila na Pot.
Duh in nevesta imata isto poslanstvo. Tukaj sta, da rečeta: "Pridi!"
Pridi!

četrtek, 20. maj 2010

Zelo, zelo malo koristno delo

Če česa nikoli nisem prenašal, je to vandalizem. Ob prevrnjenih smetnjakih, razbitih čakalnicah, popisanih fasadah … me grabi sveta jeza, skoraj bes.
Ne vem točno zakaj, verjetno zato ker sem, od kar pomnim, gledal moje stare, kako so se trudili in obnavljali, vzdrževali ali lepšali tisto kar so imeli in to seveda s tistim, kar so pač imeli. Pleskali, barvali, čistili, kosili, pleli, polagali kamen in ploščice, menjavali okna, streho, žlebove, tapete, obloge … mala, vsakdanja ter doživljenjska skrb pridnih in skromnih ljudi. Seveda, da ne bo dvoma, kar pomnim sem to počel tudi sam, najprej z njimi, potem pa kajpak v, bolj ali manj lastni režiji. To skušam učiti tudi naše upe - koliko bom uspešen se bo še videlo, vsekakor pa se okrog nas smeti redno pobirajo ne glede na to če ležijo na javni cesti in packi niso znani. Mi svoje, že od pamtiveka sproti mečemo tja kjer je treba, če je treba in pogosto je treba, pa tudi tuje in to brez vprašanj.
Skratka, dobro vem kaj pomeni nekaj narediti s svojo voljo, svojimi rokami in kajpak tudi s svojim denarjem. Tudi študiral sem in seveda občasno študensko delal. Štipendije sem imel takrat mizernih 50 nemških mark (če kdo ne ve več ali pa sploh ne, je bila to v časih jugo-inflacije pri nas javna valuta) in, verjeli ali ne, mesečna za vlak je bila vredna natanko taistih 50 mark. Za vse, ki so morda slabši v matematiki naj povem, da je življenjsko bistvena prav razlika med tema dvema zneskoma. Torej - nič.
In s tem simbolom nihilizma se je ob nujni podpori staršev, v tistih romantičnih časih, ko je bil denar iz ure v uro manj vreden, ko so v hiši trenutno razbitih oken na Šubičevi še sedeli skupščinski delegati in poslušali svarila oficirjev JLA, v Cankarjevem domu spet drugi ustanavljali Demos ter pri maksiju tretji žagali štafeto mladosti, pač nekako živelo. Nobenih toplih malic, nobenih študentskih bonov, -za študentsko delo se je čakalo od štirih zjutraj pred servisom na Igriški, kadar je bil kakšen dan ravno čas, ker je bilo pač treba tudi študirati. Pa sem selil, kidal gnoj, menjal radiatorje, zavijal knjige, premetaval vreče, zlagal tube v škatle, in to celo ponoči, … pa je nekako le šlo in se celo izšlo.
Še zdaj ne vem, če je takrat obstajala kakšna študentska organizacija, če pa je, je bila verjetno namenjena politikom, nekako tako kot zdaj. Niti ne vem, če je obstajal kdorkoli, ki bi se vlekel za pravice študentov in ko gledam zdaj tole, se mi zdi, kot da ga še zdaj ni. Nekaj pa je zagotovo drugače – namreč, takrat nismo kričali, zmerjali, metali jajc ali kamenja, in to za prazen nič … Ko je recimo, Janša sedel, so pred zapor nosili rože in peli. Danes bi otroci tistih, ki so bili takrat tam in zdaj jurišajo na slovensko kulturno in politično dediščino, verjetno kasarno požgali in se krvavo spopadli z vojsko. In dosežek – možna intervenca, nekaj mrtvih in verjetno adijo samostojnost. Kolikor vem je zdaj drugačna tudi ureditev študentskega dela, in to tako zelo, da jo nekateri spretno izkoriščajo in preko nje poganjajo cele obrate v sicer resnih firmah, da o paralelnem delu z napotnicami, ki predstavljajo kritje za sivo ekonomijo, niti ne govorimo.
Kakorkoli, dragi moji, skupaj z malim delom, bi verjetno kazalo uvesti tudi prisilno delo, družbeno-koristno menda celo že imamo. Vanj bi v tem trenutku in za toliko časa, dokler ne zberejo potrebnega denarja za popravilo, najprej vključil vse organizatorje včerajšnjega žura, kompletni vodstvi ŠOS in DOS, Semoliča, ki gromko hrabri upornike ter seveda vse tiste, ki bi se jih dalo identificirati. Predlagal bi, da bi prisilno delo, v tem primeru, z zelo ohlapnimi pooblastili glede fizičnega kaznovanja, nadzirali točno tisti policisti, ki so se včeraj izogibali jajcem in kamenju. Poleg sanacij posledic fešte bi pa ljubljanski župan, verjetno zlahka našel še kaj za postoriti v širši okolici prestolnice.
Vedeti je treba namreč še nekaj, kar ni tako nedolžno. Kakor si bomo mladino naučili, takšne bomo imeli takrat, ko se bodo izšolali in jih bomo morda celo potrebovali, da nas bodo zdravili, sodili, nam gradili ... Kakršen že je naš Državni zbor, je naš in edini ki ga imamo. Če ga bo treba kdaj pomesti, ga bomo pač pometli in ne razbili.
Še nekaj bi jim bilo dobro razložiti: namreč, da je svet čedalje bolj majhen in čas na njem pospešuje. Tisti, ki so danes metali kamne v parlament, se bodo morda jutri potegovali za sedež ali službo v njem, skoraj gotovo pa v državi, ki jo predstavlja.
Morda, pa nam bo takrat kdo osvežil spomin na stare dolgove …

sreda, 19. maj 2010

S čim se plombirajo zlati zobje?

Glej, glej, kaj se je znašlo v poštnem predalu …

Velika francoska banka Société Générale napoveduje propad evra. EU v Grčiji nevpadljivo preizkuša način, s katerim bo v prihodnosti izvajala popoln finančni nadzor nad svojimi državljani. Nemška zvezna vlada bo uvedla izkaznico, s katero bo mogoče plačevati.
Uprava banke Société Générale, ene najstarejših francoskih poslovnih bank, je svojim največjim zasebnim strankam v zaupnem dopisu sporočila, da je razpad EU-monetarne unije trenutno sicer še mogoče odložiti, vendar ga najverjetneje ne bo več mogoče preprečiti. Vsakršna finančna pomoč bankrotiranim Grkom naj bi le za nekaj dodatnih mesecev odložila razpad evroobmočja. Tudi predsednik evroobmočja Jean-Claude Juncker meni, da se valuti Skupnosti trenutno ne obeta ravno rožnata prihodnost.
Milijardni dolgovi
Državni dolg se po vsej evropski celini zelo hitro povečuje, temu pa ni videti konca. Državni proračuni so izjemno obremenjeni. V Komisiji EU je zato vedno več politikov istega mnenja kot Juncker. Katerih skrivnih načrtov se poslužujeta EU in zvezna vlada za rešitev tega problema? Kako bi bilo mogoče znova napolniti državne blagajne držav članic in zmanjšati državne dolgove, ne da bi bilo treba državljanom demonstrirati na ulicah?
Omejena količina gotovine v obtoku
V enem svojih prvih korakov je bruseljsko predsedstvo EU določilo, da bo Grčija od 1. januarja 2011 dalje preizkusno območje za izvajanje popolnega nadzora nad financami njenih državljanov: V Grčiji bo plačevanje z gotovino v veliki meri prepovedano. Po naročilu Bruslja je grški minister za finance George Papaconstantinou februarja 2010 objavil odločilne ukrepe, ki bodo najprej uvedeni le v Grčiji, pozneje kot drugi korak najverjetneje tudi v Španiji, na Portugalskem in na Nizozemskem, naposled pa naj bi veljali za vse državljane EU: V Grčiji bo treba od leta 2011 dalje zneske nad 1.500 EUR plačati z bančnim nakazilom ali kreditno kartico. Gotovinski plačilni promet bo v Grčiji tako močno omejen. Grčija bo na željo bruseljske Komisije EU postala preizkusno območje za prihodnje povsem elektronsko evidentiranje finančnega obnašanja vseh državljanov EU. Grki morajo vse račune svojih denarnih izdatkov od 1. januarja 2010 dalje shraniti za davčno upravo. Upoštevajo se samo računi, na katerih je navedena uradna davčna številka. Predloženi računi morajo znašati najmanj 30 odstotkov letnega prihodka, sicer bo posamezniku naložen kazenski davek v višini desetih odstotkov davčne stopnje. Vsi Grki in vsa podjetja morajo imeti poleg tega tudi bančne račune; davčni organi bodo vsa nakazila shranjevali kot dvojnike. Računi v papirnati obliki v višini več kot 3.000 EUR ne bodo priznani, če ne bodo shranjeni tudi v elektronski različici. Količina gotovine v obtoku bo na ta način močno omejena. Denar bo obstajal skoraj izključno le še virtualno. Tudi Grkom se zdi nenavadno, da morajo zbirati in hraniti tudi račune dejanskih življenjskih stroškov v svojem gospodinjstvu ter jih oddati skupaj z napovedjo za odmero dohodnine. Državo bo treba v prihodnje tudi enkrat letno obvestiti o tako rekoč vseh nakupih preteklih dvanajstih mesecev. Poleg tega bo treba pri obračunu davka za >luksuzne izdatke< (v prihodnje bodo v Grčiji sem spadali na primer stroški nakupa hiše ali stanovanja, vozila, gospodinjske pomočnice, stroški šolanja, nakit, plemenite kovine, alkohol in tobak) obračunan dodatni >davek na luksuzne artikle<. Nič več davčne tajnosti S sprejetimi ukrepi, katerih namen je le na prvi pogled boj proti korupciji, lahko država nadzoruje skoraj vsako denarno transakcijo. Vse podatke poleg Grčije zbira tudi Evropska unija v pilotnem projektu. Vzpostavljeno bo tudi novo računalniško omrežje in zbirke podatkov, kamor se bodo shranjevali in kjer bodo zbrani vsi podatki o plačah in zaslužkih Grkov, vsi stroški, subvencije, podporna plačila ter nadomestila za brezposelne iz vseh ministrstev in uradov. Vsaka finančna transakcija (sem sodijo tudi nakupi v trgovini), ki jo izvede fizična ali pravna oseba, bo evidentirana in shranjena centralno, "da bo mogoče videti celotno sliko". Poleg tega bodo vsi grški davčni svetovalci, računovodje, notarji in odvetniki "certificirani": dobili bodo digitalen podpis, da bodo lahko elektronsko komunicirali z davčnimi uradi po naročilu svojih strank. Dosedanja korespondenca v papirnati obliki ne bo več dovoljena. Davčne tajnosti in molčečnosti tako zaradi ukrepov EU ne bo več.


No, najbrž ni naključje, da takšno pismo piše prodajalec zlata. Popolnoma nedonosno stransko naključje, v smislu morebitnega posla z zlatom, je verjetno zgolj, da je pismo priromalo tudi do mene ...
Namesto v karáte, bom raje vložil nekaj truda v razmislek o tem, za kaj pravzaprav tu sploh gre.
To, da EU resno jemlje svoje finance, je razumljivo in pravzaprav hvale vredno. Pri denarju se pač začne in konča in to je edina realna podlaga obstoja Evropske unije. Če bi šlo za zvezo revčkov in diktatur, kot v primeru slavnega Gibanja neuvrščenih, katerega ponosni člani smo nekoč, skupaj z nekaterimi zvestimi Balkanci, že bili, se pač ne bi nihče posebej znojil za pridružitev.
Tako pač je. Vsi bi bili radi med tistimi, ki jim gre dobro in nihče med tistimi s težavami. Logično.
Nekoliko ne-prijetno dejstvo je, da imajo naši dragi bogati, in kajpak mi z njimi, zdaj pred sabo problemček, ki se, ob obilici pomij, ki jih premorejo evropske kuhinje, lahko kaj hitro poredi tudi v pravi problem, ki zna celo resno razmajati naš skupni svinjaček, ki smo ga tako ljubeče spravljali skupaj.
Bistvo problema je preprosto in nadvse banalno – preveč se troši. Torej, živelo naj bi se prebogato, tako javno kot verjetno tudi zasebno, da bi bilo to še možno opravičiti s tem kar ustvarimo. Račun se ne izide. Porablja se denar, ki ga ni, že danes se zapravlja na račun dela, ki še ni bilo niti narejeno, kaj šele prodano in plačano. Resnici na ljubo se verjetno še tudi tisti, ki bodo plačevali niso rodili.
In kaj zdaj?
Varčevati – jasno, to itak in stalno. V akciji, ki jo zdaj spet očitno dirigirajo banke, pa se najbrž začenja še nekaj drugega, in sicer, odkrita težnja po uvedbi popolne kontrole nad trošenjem in premoženjem. Na oblastnem nivoju verjetno sledi temu primerno obdavčenje posameznih skupin ali pa preprosto zapiranje javnih pipic tistim, ki se dovolj dobro znajdejo tudi sami.
Po svoje korektno in navidez potrebno, po drugi strani pa tudi zelo zanimivo. Tisto, kar ni uspelo komunizmu, torej ustvariti popolnoma transparentno družbo, bo zdaj skušal uresničiti kapitalizem. Seveda globoko dvomim, da je zadaj tudi ideja o brezrazrednosti, ki pa jo je komunizem le zapisal v svoj credo.
Ne morem se znebiti enega drugega občutka, in sicer, da na nek način prihaja do javne menjave oblasti v Evropi, bržkone pa tudi na vsem svetu. Mislim, da so v ZDA to že speljali. In sicer, oblast nad planetom očitno in povsem legalno prevzemajo bankirji in računovodje. Novi čarodeji in preroki, ki pa niso ne eno ne drugo ampak kvečjemu le rokohitrci in čvekači, ki dramatizirajo in pred naivneži vlečejo golobčke iz preluknjanega klobuka ter obračajo dvojno potiskane karte.
To, da je denar sveta vladar, seveda ne preseneča nikogar več, mene čudi le še dejstvo, kako se javna pooblastila nadzora nad premoženjem zdaj podeljujejo prav tistim, ki so se v teh časih pokazali kot najmanj vredni zaupanja.
Lepo vas prosim, zakaj pa danes govorimo o nekakšni krizi, če ne predvsem ali celo izključno zaradi neizmernega pohlepa bankirjev in njihovih plačancev, vključno s politiki. Kdo pa je v ZDA dajal kredite brez zavarovanj če ne banke in kdo je evropskim vladam tako rad posojal denar s katerim so potem financirali obljube in ustvarjali privide javnega blagostanja, kajpak na račun naraščanja javnega dolga.
Kje pa so njihovi lastni inštrumenti nadzora nad naložbami s katerimi privabljajo preproste naivneže, vključno z mano, da jim dovolimo vrteti naš denar in nam za to celo zaračunavajo provizije.
Kakšno svetohlinstvo - kakšna hinavščina?
Če komu na tem svetu ustreza ne-transparentnost in ribarjenje v kalnem, potem so to prav gotovo banke, ki lahko povsem prosto in ne-kontrolirano pretakajo sredstva svojih varčevalcev po svetu in z njimi špekulirajo na tujih borzah, ne, da bi kdorkoli vedel, kaj se dejansko dogaja. In to delajo vsi – tudi naši. A mi lahko prosim kdo odgovori na vprašanje koliko denarja slovenskih varčevalcev je propadlo v ameriških vrednostnih papirjih, brez, da bi kdorkoli povedal kaj o tem? Šefi na bankah že vedo za kaj se gre ampak v tistih pisarnah ni parlamentarnega ali novinarskega nadzora. Vpliv javne kontrole nad porabo denarja, kolikor je sploh imamo, ostaja na marmorni ploščadi pred palačo ali kvečjemu pred pozlačenim šalterjem banke.
Tudi ob vseh peripetijah in finančnih škandalih, ki se očitno dogajajo, smo od naših izvedeli le, da se pogoji na finančnih trgih zaostrujejo in videli kako sta Borut in Franci bankirjem nemudoma družno ponudil rami, ko so prijokali. Prej je to naredil že tudi Barack v ZDA in seveda vsi njegovi, kajpak solidarno zaskrbljeni, evropski kolegi. O tem, koliko so se za-špekulirali zaradi lastne požrešnosti pa seveda nikoli in nikjer nič …
Najmanj, kar bi se pri vsem skupaj spodobilo, bi bilo, da oblast če se že odloča za nekakšne dodatne nadzorne mehanizme, te zaupa nekomu, ki v to parado pohlepa še ni vpleten, torej, kazalo bi razmisliti, kaj bi pomenilo, če bi za začetek država umaknila lastniške deleže iz obstoječih bank ter ustanovila lastne banke, ki bi morda funkcionirale tudi z manjšimi dobički, provizijami in špekulantskimi riziki.
Varčuješ pač lahko le na dva načina, eden je ta, da ne kupuješ, drugi pa, da ne zapravljaš … izbira nam je seveda prepuščena … če je?

ponedeljek, 17. maj 2010

Kakšno je pa kaj danes morje v točki T5?

Na 10. navadno nedeljo, dan pred mojim godom, nam bo država spet, kot že nekajkrat, ko se poklicni prepirljivci le ne uspejo dogovoriti, širokogrudno dovolila zajeti iz studenca demokracije. Pravzaprav nas bodo vprašali za mnenje o tem, ali je dogovor, po katerem se gremo tožit s sosednjo državo, zaradi nekaj neporavnanih plotov in služnosti za enega od kolovozov, ki pelje od našega kozolca na glavno vaško cesto, bolj ali manj slab. Dober pač ni in nikoli ne bo, ker dobro je lahko kvečjemu samo tisto, kar bi se zmenili sami. In to že zdavnaj. Kdorkoli bo sodil po tem sporazumu, bo pač sodil, kakor se mu bo zdelo prav, gotovo pa tako, da ne bo nobeden vsega dobil ali vsega izgubil. Sodba, če sploh bo kdaj kakšna sodba, bo torej približno takšna, kot je sporazum. Nekaj vmes med tistim, kar bi radi, pa nikoli ne bomo videli in tistim, česar ne maramo videti, pa že dvajset let gledamo. Razlike ne bo, le, da bo to nekje pisalo. Če bo to uspeh - prosim, izvolite se tožiti še naslednjih dvajset let.
Slovenija je imela v bistvu dovolj priložnosti za končno rešitev mejnega vprašanja s Hrvaško. Pravzaprav vsaj 45 let na x podlage, vse do 25.6.1991, vendar se to iz tisoč in enega razloga ni zgodilo. Vse, kar je naša politika na to temo proizvedla po tem datumu, je pravzaprav ena sama velika žalost in dobra podlaga za čir na želodcu.
Sodili mednarodno ali pravično, sprijazniti se bo pač treba s tem, da v mednarodni politiki, tako kot še marsikje drugje, nekaj velja le eno res učinkovito načelo, ki se mu pa ne reče pravičnost ali kaj podobno svetoboljnega, kot nas zdaj javno izobražujejo nekateri mojstri paragrafov. To načelo je pravzaprav izvleček zdrave kmečke erotike, ki pravi, naj mi bo oproščena priložnostna uporaba tujega jezika: "ko prije, tome djevojka".
Prevajal ne bom, ker le računam na široko jugo-svetovljanstvo morebitnega bralstva.
Kakorkoli, izkušnja tega sveta uči, da tam, kjer so bili naši pravi čas z nabitimi puškami, še vedno smo (primer Trdinov vrh), kjer pa nismo bili, oziroma so bili oni prej, pa tudi po nobeni sodni ali izvensodni varianti ne bomo.
Tako pač to je. Hrvati imajo ravno tako radi zemljo, kot mi in ko jo enkrat imajo, je to njihova rodna gruda, pa čeprav zalita s sto metri slane vode.
Zaradi mene ne potrebujemo ne referenduma in ne arbitraže. Borut in Jadranka lahko že kar danes, na servet podpišeta zapisnik o rešitvi mejnega vprašanja z enim samim členom, ki pravi: "Meja ostane takšna kot je."
Kavo pridem magari skuhat kar jaz. Še prinesel jo bom s sabo.
Eno je zame gotovo - kjer smo, tam tudi ostanemo, sporazum gor ali dol, in tudi naše barke bodo plule kjer pač plujejo, dokler nas bo še kaj v hlačah. Ko nas pa ne bo, potem je pa tako ali tako vseeno. Bodo že drugi namesto nas vozili. Saj so že zdavnaj in bi verjetno še kdaj radi.
p. s.: Na referendum bom šel, ker je škoda zamuditi ko država časti. Mogoče bom celo glasoval ...

nedelja, 9. maj 2010

"Nato me je angel v duhu odnesel na veliko in visoko goro ..." (Raz 21,10)

Tolažnik, Sveti Duh, on pa nam vedno kaže milostne prostore tega sveta. Morda je
prav to glavni del njegovega poslanstva po Gospodu. Ti prostori so že zdavnaj pripravljeni v cerkvah ali kapelicah, najbrž pa lahko tudi v gorah, gozdovih, križpotjih, morskih obalah ali povsod tam, kjer jih sploh iščemo. Kjer sploh iščemo kakšne Božje prostore, še bolj pa milosti. To pa je dejansko, priznali ali ne, vedno in povsod. Tako ob trpečih in osamljenih, kot v naših srcih in srcih drugih. Tudi takrat, ko se nanje ne spomnimo. Morda še bolj kadar uživamo v darovih življenja in sveta, ko morda drug drugemo, v veselem razpoloženju, privoščimo zdravja, sreče in uspeha. Morda smo prav tedaj še najbližje prostorom in darovom Božjih milosti. Morda smo nasičeni prešerne iskrenosti do ljudi, tudi najbolj približani Božjemu v nas in okrog nas. Mogoče se ne zavedamo, da vse tisto kar želimo, že s tem, da sploh prepoznamo in želimo deliti, tudi najbolj polno prejemamo ter da bi se morali predvsem zahvaliti.
Prostori našega življenja in sveta so vedno odprti za vstop Božjega, le da nas velikokrat ni tam, da bi pričakali gosta. Tako radi smo odsotni. Nekako kar ni nas, ne v življenju in nikjer drugje, -pridemo kasneje, -po pisku pustite sporočilo, trenutno smo odsotni ... stalno smo odsotni, -zaposleni, - predvsem s tem, da sejemo trenutke ...
No, v bistvu jih mečemo stran, ker povečinoma nikoli ne vzklijejo.
Potem se včasih sprašujemo: "Zakaj ne pride? Kako da ga ni? Kje hodi? Tako dolgo ga že nisem videl ... morda sploh ne živi več." Morda pa je že velikokrat bil, pa nas ni bilo. Morda ga včasih celo iščemo, ko gremo v "njegovo hišo" čeprav niti ni njegova, ampak kvečjemu naša. Postavili s(-m)o jo predvsem sebi, da bi se Mu lahko posvetili, približali, da bi bili z Njim. In smo in tudi On je tam, seveda če ga v srcih prinesemo s seboj. Nič več in nič manj. Točno toliko.
Prinesli ga bomo, si ga razdelili in spet odnesli. Razdeljenega in podeljenega. On gre vedno z nami. Na rajžo. Ne zapušča nas in nas nikoli ne bo.
"Ali imate kaj kruha otroci?", jih je vprašal in imeli so pač nekaj zase, tako kot mi. Pa je bilo dovolj za vse, ki so prisluhnili in še ostalo je.
Pri Bogu je dovolj prostora za vse.
Koliko je pri nas prostora in časa za vse in zanj, vemo sami.

četrtek, 6. maj 2010

Συγχαρητήρια!

Grki so zabili še drugi gol. Trenutni izid je torej Grčija:Eu 2:0.
Lepa prednost, lahko se zgodi, da celo izgubimo tekmo.
Prvega so dali tako, da so par let "driblali" banke, ki so jim očitno rade posojale denar, za drugega pa se niti ni bilo več treba truditi. Padel je na hitro, iz gneče in zdi se, da se je žoga celo odbila od "naših". Skoraj nekaj takšega kot avtogol.
In zdaj je namesto pravega veselja pekel. Po jasnem grškem nebu leti kamenje in flaše bencina, mladi državni podpiranci pa, namesto, da bi študirali Platona ali morda vsaj pometali ulice in tako skušali narediti nekaj koristnega za lastno državo, le to preklinjajo, uničujejo njeno premoženje in skušajo pobiti njene uniformirane predstavniki. Tako je torej to, če se veselica začne prezgodaj.
Grčija je bila menda zibelka demokracije in je žal še vedno. Tam namreč demokracija še kar leži v zibelki. Nikoli ni shodila, le postarala se je, pokvarila in usmradila. In zdaj imamo namesto privlačne črnolase mladenke, na bolniški postelji odraslega invalida, ki očitno ni sposoben vstati in živeti brez pomoči drugih.
Težko je biti res pameten, še težje res pošten, najtežje pa preprosto res dober, brez pomisleka, da naj Grki kar sami rešijo svoje probleme, kakor pač vedo in znajo.
Ostala Evropa se lahko, zaradi mene, ne samo posuje, ampak kar zasuje z vulkanskim pepelom in to na debelo. Kaj so pa sploh lahko pričakovali in kam gledali, ko je bilo že zdavnaj popolnoma jasno, da Atene slabo gospodarijo? Kje so bili ti slavni mehanizmi evropske monetarne unije, začenši od davnega leta 1981, odkar je država članica skupnosti. Saj so jo prav oni, šest let prej kot nas, sprejeli v evro območje, čeprav ni izpolnjevala maastrichtskih konvergenčnih meril in jih danes še toliko manj. Slovencev takrat pač ni nihče nič vprašal, niti nam ni nihče povedal, da se bomo morda nekoč morali ponižujoče zadolžiti za tiste, ki se niso še nikoli za nas in, ki nam, po vsej verjetnosti niti glavnice ne bodo vrnili. Pa vse to zgolj zato, ker, kot slabo vzgojeni otroci in še slabše navajeni odrasli, ne poznajo reda in ne znajo živeti od tistega, kar so sami sposobni narediti. In to še ob vseh naravnih danostih, ki jih pravzaprav nič ne stanejo ampak zgolj trajno prinašajo dohodke.
Moram priznati, da se mi vse to zdi tako zelo podobno neki že znani balkanski zgodbi, da me kar zima strese …
Ne vem, ali imamo mogoče v tisti pogodbi, ki jo imamo sklenjeno z EU, kakšno alinejico, ki bi nas morda kdaj lahko spravila lepo in mirno tudi ven iz družbe zapravljivcev in neodgovornežev.
Samo tako, mimogrede … če bo slučajno članarina kdaj le predraga ...

nedelja, 2. maj 2010

Na pravi strani,

si kot doma,
res da bolj redko,
ampak vedno.
Kriv si sam,
zakaj ne greš večkrat?
Če ti je všeč?
Če je vsem všeč?
Pa se odpraviš,
da bi videl modro in zlato,
kako se objemata.
V mrakóvih.
Pa tudi zeleno,
v bleščavah,
čeprav si potem včasih raje kar sam.
Zeleni namreč pristoji samota.
Morda zato, ker spominja na hrepenenje.
Na tisto oddaljeno.
Ko si na pravi strani,
se kopaš v modri in zlati.
Hrepenenje ostane majhno.
Izpari na soncu.
Ostane duh po smoli in ...
iglice so kisle, če jih grizljaš.
Na pravi strani ...
so tudi barve prave.























































































































Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)