ponedeljek, 26. september 2011



Slej ko prej vsak pokaže svoj pravi obraz, pa če je še tako prepričljiv v svoji neresnični in navidezni iskrenosti. Morda le za kratek čas, ali pa morda za vselej.  Vsi se nekoč, vsaj za trenutek, vendarle znajdemo pred poštenim ogledalom ali kritičnimi očmi, ki nam lahko z besedami ali zgolj s pogledom izrečejo iskreno sodbo. Veliko dvomimo in kdo ve, česa smo dejansko bolj potrebni v svoji negotovosti, iskrenosti ali spodbude? Verjetno obojega in tisti, ki nas imajo radi, bodo znali eno in drugo zlepiti, da bi doseglo nek skupni učinek. Nekaj kar nas bo spodbudilo in hkrati tudi česa naučilo. Če tega še ne znajo-, pa jim sami pokažimo kako je prav.
Gospod sprašuje, čeprav ve odgovore. Nam jih ne pove, ker je odgovor nanje prav to – iskanje. Nikogar noče vnaprej obsoditi niti pokazati kdo je boljši-, tisti, ki zavrne klic, a vseeno ravna po volji ali tisti, ki mu sicer ne upa nasprotovati, pa ga kljub temu ne uboga. V svojem bistvu ima oba enako rad in ju sprejema za svoja. Gledano z našimi očmi, ni nobeden povsem dober ali iskren, kot tudi mi ne. Prvi je upornik in drugi hinavec.  V Bogu, pa tudi v nas, stanujeta oba. Pa ne samo ta dva, tudi mnogi drugi in nenazadnje, v manjšini celo mi sami. Sami se odločamo, po kom se bomo ravnali. Pravi odgovor je le eden – ravnaj se po srcu in vedno boš ravnal prav.
Mislim, da ljudje, ujeti med logiko uporništva in hinavščine, še zdaleč nismo najboljše, kar Bog lahko položi v stvarstvo in tudi vsa naša ravnanja so obsojena na začasnost. Morda so bolj ali manj primerna, navdahnjena ali plodna, vendar slej ko prej tako površna, da padejo že na prvi kritični presoji. Odločitve našega časa, niso nič lažje kot kadarkoli in mreža v katero smo se zapredli je danes ravno tako gosta kakor nekoč. Bolj ko se je skušamo otresti bolj smo zaviti in zlepljeni vanjo. Ko smo negibni ima pajek lahko delo.  
Slabša od odločitve je lahko samo še ne-odločitev. Odločati se je nujno in sicer vedno za dobro. Vsak dan znova. Nobenemu jutru dober dan ne bi smel biti utež, sprejeti ga mora kot tisto v kar lahko zraste. Vsak lahko nekaj postane. Vsak dan lahko prinese in prenese le najboljše in tudi vsak od nas lahko da od sebe največ, kar premore. Filozofija rešitve tega časa je preprosta – delaj samo dobro in vedi, da je dobro le tisto, kar je dobro za vse.
Kar je manj od tega, ni dovolj.

četrtek, 22. september 2011

Dragi slodelavci in slodelavke!


Najbrž se nekoliko čudite moji odločitvi, da vam pišem pismo, namesto da bi vam kar osebno povedal za kaj gre. Razlog je v tem, da smo vedno tako zaposleni in razmetani po svojih kotičkih, da skoraj nikoli ne pridemo skupaj, po drugi strani pa najbrž že tako vajeni in razvajeni vseh visokih in sladkih besed, ki nam jih namenjajo tisti v oblekah in s kravatami, da bi vas sodelavec, ki v modri halji in s papirji pod pazduho teka po proizvodnji ali stoji z vami v vrsti za malico, le stežka dovolj zbrano in izbrano nagovoril.
Res je, da sem vse življenje z vami in med vami ter da se precej dobro in že dolgo poznamo. Nekoč smo se skupaj igrali, skupaj hodili v šole, se srečevali na različnih koncih te in še katere druge domovine ter vedno skupaj iskali svoj prostor, razvijali življenjski slog in talente ter skupno upali v svetlo prihodnost. Skupaj smo tudi že kaj naredili in, žal vse bolj redki, to še vedno počnemo v nekih službah, kajpak tudi skupaj. Nekateri, tudi vse bolj redki, smo (že-še-žal-srečno … vstavi po potrebi!) poročeni in tudi staršujemo skupaj ali pa, - se zgolj skupaj borimo za osnovne človekove pravice znotraj lastnih družin. Kakršnikoli že, vedno smo bili, smo in bomo skupni v različnosti-, po eni strani najbrž bolj, po drugi pa gotovo manj, kot se nam zdi. Prav vsem pa nam je skupno eno, in sicer, da smo še vedno vsi skupaj tukaj in trdno verjamem, da si velika večina med nami želi, da bi tako tudi ostalo.
Pred več kot dvajsetimi leti smo se skupaj odločili, da bomo skupno pot nadaljevali še v nekoliko bolj intimni, a vendarle skupni družbi, za katero smo močno verjeli, da bo še prijaznejša in si jo morda takrat slikali skoraj nekoliko idilično.
In zdaj smo skupaj, kjer pač smo!
Velika večina tistega, kar so nam, kot družbeno potrebno in pravično, vcepljali v času naše osebnostne rasti, se danes kaže kot pravljica, ki se dejansko nikoli ni uresničila. Nikoli, na primer, nismo bili in ne bomo povsem enaki, pošteni, dobronamerni, premožni ali zgolj strpni do tistih, ki vse to nis(m)o. Prav tako, nikoli ne bomo imeli enakega in morda niti podobnega stališča do nekaterih pomembnih družbenih vprašanj. Vedno si bomo, eni bolj in drugi manj različni, pa vendar, neizpodbitno povezani v tistem, kar nas in nas tudi bo povezovalo še naprej. In to je, pripadnost naši družbi, temu našemu skupnemu podjetju, ki so ga na tej lokaciji gradili že naši predniki, nas učili globoko spoštljivega odnosa do njega in nam dopovedovali, da mu bomo pripadali do smrti, pa karkoli se nam bo pred tem še dogajalo.
Spoštovani, pomnimo torej eno, četudi ne velja čisto nič drugega na tem svetu, nam vedno ostane eno dejstvo, ki nam ga nihče ne more ne vzeti, niti tajkunizirati ali prodati na borzi, in sicer, da smo Slovenci in Slovenke, ki skupaj potrebujemo, gradimo, vzdržujemo in uživamo svojo skupno Slovenijo. Njo in samo njo. Prav ona in nobena druga, nas je rodila, dojila in vzgojila v to kar smo, tej moramo služiti in edino ta bo nekoč dokončno poskrbela in navsezadnje morda tudi požalovala za nami. Slovenija in vse kar je njeno, predvsem pa mi sami – Slovenci in Slovenke, je in smo tisto vezivo, ki nas povezuje in je tudi edino dovolj močno, da nas lahko pripravi do tega, da bomo vse svoje sposobnosti usmerili v življenje in napredek tega našega edinega, resnično skupnega podjetja.
Prijatelji in prijateljice, dovolite, da vam tako rečem, saj vas vendar vse tako dobro poznam; usojen nam je ta prostorček na svetu in neskončno hvaležni moramo biti dobremu Bogu ter vsem tistim glavam, jezikom in rokam, po katerih je deloval, da nam je pripravil to, v čemer zdaj živimo. Nič na svetu, se ne zgodi po naključju in tudi to, da smo kjer smo ima svoj namen, ki pa se nam včasih zdi preveč oddaljen ali celo izgubljen. Sedanji čas gotovo ni naklonjen tistemu v kar so verjeli naši predniki in še vedno verjame večina med nami, in to je skupno blagostanje ter mirno življenje v pravični in prijazni družbi. Marsikoga med nami se tudi že loteva malodušje ali celo obup, zlasti ko gleda, kako se naše vodstvo prepira, namesto da bi vlagalo prepotrebne napore v preživetje podjetja. Vendar, bodimo vztrajni in pogumni, takšni kot so bili naši predniki, naj nas navidezna brezizhodnost navda z novim, še močnejšim upanjem, smelostjo, optimizmom in še večjo vztrajnostjo ter delavoljnostjo, ki so bile vedno glavne značajske poteze Slovencev in Slovenk.
Dragi moji, naj vam, ob koncu zaželim in položim na srce še tisto, česar pogrešam med nami. In sicer tiste stare družabnosti, tovarištva in pripadnosti podjetju, ki smo jo vedno znali vzdrževati in na katero nas vežejo toliki lepi spomini. Tudi tega so nas učili naši stari slo-delavci in mojstri, ki jim nikoli ni bilo odveč prisluhniti sodelavcu in sočloveku ter mu v potrebi ali stiski pomagati, ob njegovem veselju pa si tudi vzeti urice časa in se poveseliti z njim. Pozabimo na vse zamere, ne kažimo s prstom česa kdo ni ali še ni naredil, ne iščimo nasprotnikov med sabo ampak dvignimo glave in poglejmo predvsem kje lahko poprimemo in naredimo nekaj za skupno dobro. Ne bodimo malenkostni in prepirljivi. Pogovarjajmo se tako da si gledamo v oči, povejmo vse kar nas teži, pa tudi poslušajmo in skušajmo razumeti, predvsem pa odpuščajmo, potrpimo in vedno delajmo samo dobro. Naj nam bo naš sosed ali bližnji merilo in ogledalo nas samih. Naj nam bo delo za skupnost ideal in vzor prizadevanj.
Edino skupaj lahko naredimo tisto česar si želimo in potrebujemo, edino skupaj lahko ustvarimo boljši svet, boljšo družbo in svetlo prihodnost za nas in vse tiste, ki stopajo ali pa bodo šele stopili pod skupno streho in na skupne poti, ki jim jih popravljamo in pripravljamo.
Naj živi slodelovanje – naj živi Slovenija.

Hvala za vse, kar mi pomenite, zelo vas imam rad in vam želim vse dobro še naprej-,
vaš slodelavec, Robi.

/zapis na temo "Socialni teden 2011"/

sreda, 21. september 2011

So what!

Vlada je padla.


Brez panike ... v kratkem bomo objavili razpis za novo.

torek, 20. september 2011

O neki trgovini ...

... v kateri se davki plačujejo na Drugem svetu.

petek, 16. september 2011

Padanje v nič

Okrogla obletnica je gotovo neka priložnost za pregled prehojene poti. V bistvu je vsaka obletnica primerna za kaj takega ali pa tudi prav vsak dan. To je odvisno predvsem od tega kdo smo in kako radi se oziramo nazaj. Osebno, pogledov v vzvratno ogledalo ne maram preveč. Če že tako nanese, se spomnim marsičesa, vendar se lastnih spominov tudi hitro naveličam. Raje poslušam druge-, kar sem doživel sem pač doživel in v glavnem se mi ne ljubi niti misliti več na to. Ne vem zakaj. Ali se mi razmišljanje o preteklosti zdi tako brezupno ali pa sem preprosto naviti na sedanjik in mi je za ukvarjanje z minulim škoda časa. Lahko pa, da sem nekakšen mutant … človeštvo se baje sploh ne bi razvijalo, če jih ne bi bilo.
Kakorkoli, spomini se mi zdijo privatne knjižnice, ki včasih sicer kaj malega posodijo, velike večine pa nikoli in v bistvu jim gradivo predvsem krade prostor. Ampak, to je seveda moje mnenje …
Vendarle-, prav spomini, kakršnikoli so že, vedno puščajo neke neizbrisne odtise, zato so dejansko pomembnejši, kot se zdi. Spomini, poleg časov v katerih so nastali, gradijo še neke druge čase, pa naj bo to zavestno ali ne. Hoteli ali ne, stalno jih imamo pri sebi in enkrat delujejo kot zavest, drugič kot izkušnja in naslednjič morda kot strah. Prav ta kolesa našega zavedanja nam v veliki meri krojijo ta in tudi prihodnji čas. Nekako tako, kakor da ždimo v vodi in imamo nad gladino le glavo. To je ta naš zdaj in potem, vse ostalo je še vedno nekje zadaj, v preteklosti, pod gladino. Tako nekako je-, kadar se spominjamo ljudje.
Ko pa se začne spominjati kolektiv, takrat dobimo ritual. Nujna postane organizacija spomina, protokol, simbolika in red spominjanja. Spomin ni več zgolj prepuščen naključju, lastnim razpoloženjem ali osebnim prebliskom, ki ostanejo zapisani v ljudeh, ampak postane prazen prostor na katerem se gradi ali morda zgolj obnavlja neka skupinska zavest. Posamične pretekle podobe postanejo skupen simbol, po socialnih kapilarah se razlezejo na ničelni nivo na katerega skupnost spet začne postavljati neke nove hišice, saditi drevesca, nad vse pihati oblačke s komentarji ter seveda pošiljati vzročnostne puščice med vse te delčke. Spomin nekega naroda ali velike skupine ljudi, je dejansko scena za družbeno blok-shemo, ki predstavlja odnose in mejnike. Te si družbe postavljajo, na njih načrtujejo in morda se iz njih občasno celo kaj naučijo.
Tako, z večjo ali manjšo stopnjo iskrenosti delajo vsi in kajpak tudi Američani. Spominjajo se državljanske vojne, WWII, Hirošime, Apolla 11, Vietnama, Somalije, Kuvajta, Srbije, Afganistana, Iraka … nekoč se bodo tudi Libije in morda celo genocida svojih staroselcev … praktično že skoraj ni države na svetu, v kateri se Američani, v zadnjih sto letih ne bi bojevali, seveda pa ta trenutek vse presega zgolj en dogodek, ki ga ne bodo pozabili.
Zločin 9-11 je gotovo eden najbolj šokantnih ter analiziranih in dokumentiranih dogodkov moderne dobe in najbrž preprosto ni več okoliščine, ki z njim v zvezi še ni bila omenjena ali komentirana. Vendar, tega je že deset let in tam kamor je namerno napačna uporaba potniških letal, prinesla smrt in grozljivo razdejanje, je zdaj park, muzej in dva bazena. V bazenih voda nenehno pada-, se pogreza v nič in še nižje-, tako kot sta se takrat stolpa, ki na neskončni množici posnetkov, zapisov in predvsem spominov, še vedno znova in znova pogrezata. V zgodovini človeštva zagotovo ni bilo zgradb, katerih rušenje bi videlo toliko ljudi. Kakorkoli neobčutljivo se sliši, vendarle je treba priznati, da je bilo, v propagandnem smislu, načrtovanje tega dogodka genialno in da si bolj spektakularne, odmevne in cenene oglaševalske akcije, za promocijo nekih bizarnih idej, bržkone ni mogoče niti zamisliti, kaj šele izpeljati.
Če pa se že lotimo brskanja po spominih, potem se običajno sprašujemo tudi ali so bila nekdanja ravnanja smiselna in pravilna in kaj so vpletenim prinesla. V tem primeru, me zanima me, na primer-, kaj je po teh desetih letih drugače in kaj smo dobili tisti, ki smo takrat gledali kako letali izginjata v steklu.
S stališča namenov teroristov oziroma njihove organizacije Al Kaida, katere voditelj Osama bin Laden je dejansko šele tri leta po dogodku in leto in pol po tem, ko so ZDA že vodile invazijo na Irak, prevzel krivdo zanj-, je bil napad več kot uspešen, vendar taktično popolnoma zgrešen. Američani so se namreč zanj, muslimanom doma in po svetu, resnično kruto in nesorazmerno maščevali. V desetih letih so se sicer spremenile razmere na vseh treh vprašanjih, ki so takrat baje predstavljala glavne vzroke za napad na dvojčka, in sicer, podpora ZDA Izraelu, prisotnosti ameriških čet v Saudski Arabiji ter sankcije proti Iraku, vendar zelo verjetno ne tako, kot so si tisti, ki so se v zgodovino zapletli, predstavljali.
Pa si oglejmo sedanje politične razmere v zvezi teh treh vprašanj. Pogovori med Izraelci in Palestinci potekajo obetavno (v bistvu so zmeraj potekali), vendar ne zaradi Al Kajde, ampak kvečjemu zato, ker se je v ZDA zamenjal predsednik. Ameriške čete so se sicer umaknile iz Saudske Arabije, a žal prestavile v Afganistan in Irak, česar si Bin Laden gotovo ni želel. O sankcijah proti Iraku je škoda izgubljati besede. Ta država je bila preprosto izbrana za zgled ostalemu svetu ter potegnjena v vojne ambicije dveh globalnih spletkarjev, Tonyja Blaira in Georga Busha, z asistenco ostalega "svobodnega" sveta. V paketu z "demokratičnim" Afganistanom, Irak verjetno zdaj predstavlja radoživi globalni koktejl, ki bo še desetletja skrbel za to, da populacija teroristov na svetu, nikakor ne bo izumrla. Američani so sicer pokazali mišice in voljo do pretepanja, vendar mislim, da tako malo priljubljene, kot so ZDA v tem trenutku, niso bile še nikoli. Svet jih preprosto nima rad in se pretežno naslaja ob njihovih težavah. Sicer se jim vsi klanjajo, vendar je to popolnoma razumljivo, ker se nihče ne želi zameriti robavsom. Toliko o političnih dosežkih.
Zelo zanimivo je tudi področje globalne ekonomije. Zaradi ali pa, predvsem zaradi, vojnih pohodov od leta 2003 naprej, se je močno povečal ameriški javni dolg, ker se je država za vojaško interveniranje po svetu pač morala rapidno zadolževati. Zato je posredno, v največjem svetovnem denarnem agregatu prišlo do pomanjkanja virov za poganjanje lastnega gospodarstva. Banke so seveda, na vsesplošno presenečenje (!) omejile in hotele dobiti nazaj kredite, ki so jih prej velikodušno ponujale vsem. To je seveda bridko razgalilo ameriško hipotekarno zmešnjavo, kar se je, resnici na ljubo preprosto, nekoč moralo zgoditi. Mimogrede je to pokopalo investicijsko banko Lehman Brothers, ki je država tudi zaradi drage vojne v katero se je zapletla, ni mogla rešiti, ter povzročilo paniko na ameriških, potem pa seveda vseh finančnih trgih. Zaradi tega so se seveda na ramenih svojih vlad, razjokali špekulanti, torej banke vsega sveta vključno z našimi, in povzročilo krizo nelikvidnosti, nujnih dokapitalizacij in seveda groženj globalnimi bankroti, v kateri smo zdaj občepeli. Verižna reakcija problema javnih dolgov se je, kot kuga razširila po svetu in pokazala golo zadnjico kapitalizma, ki pa jo bomo kajpak, še dolgo morali pokrivati vsi z neposrednim ali posrednim znižanjem standarda. Globalno in časovno nevezano je sicer prišlo zgolj do nove prerazporeditve človeške gospodarske akumulacije, vendar žal predvsem tiste prihodnje in še to zaradi financiranja uničenja, ne pa gradnje. Torej dvojna škoda. Skratka, v teh desetih letih so svet uspeli zadolžiti do grla in povzročili gospodarsko zaostajanje celotnega zahoda ter še odprli vrata gospodarskim vampirjem včerajšnjega tretjega sveta.
Za konec razmišljanja o tej dvojno žalostni obletnici, se splača ozreti še po tem, kaj je kaj novega na področju človeških pravic. Tudi te so kajpak sledile standardom, ki so jih postavili Američani. Kdo pa drug? Torej-, poenostavljeno, če nas ne maraš, pozabi na svoje pravice. Imenovali te bomo "sovražni bojevnik" in počeli s tabo, kar bomo hoteli.
Letos bo minilo 63 let odkar je Generalna skupščina združenih narodov sprejela in razglasila Splošno deklaracija človekovih pravic. Sindrom Guantanamo, ki bo prav tako eden od nepozabnih simbolov minulega desetletja, kaže zgolj na neznosno lahkost rušenja tistega, kar je zapisano v njej, če se to nekomu, ki je dovolj močan in nor, zahoče. Bridko žalostno je predvsem dejstvo, da se na takšen nivo spusti država, ki je dejansko pobudnica in je veljala za garanta tistega, kar je tam zapisano. Če so torej oni pozabili na človeka, koliko lažje bodo to storili drugi? In to ne velja samo za države, kjer se morda še niso odločili za demokracijo. Zategovanje zanke na vratu gospe "svobode" se dogaja povsod, tudi v Evropi in tudi pri nas. Najbrž ni še nihče ocenil, za koliko so se, prav povsod, zaradi gospodarskih težav, spustili svetovni standardi varovanja človeškega dostojanstva. Staro dejstvo, ki se potrjuje prav sedaj je, da vsaka gospodarska kriza, zlasti če je tako kot sedanja povezana tudi s krhanjem splošnih moralnih vrednot, širi mrhovinarjem krila za prosto in inovativno presojanje o tem, kaj je prav in kaj ne. Lahko ostanete brez plače – pa nič, lahko ostanete brez pokojnine – pa nič, lahko postanete sovražnik, ker ste pač drugačni – pa spet nič …
Dogodek pred desetimi leti je žalosten, zelo žalosten - dogajanja v času od takrat pa še bolj. Žalostno je predvsem, da se potrjuje ravno tisto, kar smo dobro vedeli že tedaj, in sicer da svet že tako ali tako ni kaj prida, vsekakor pa ga je veliko lažje poslabšati, kakor izboljšati.

sobota, 10. september 2011

četrtek, 8. september 2011

Izposoja koles = super


Razmigaš se, veliko vidiš ter ustaviš kadar in kjer hočeš.
Ali pa pelješ ... kjer drugi stojijo.


ponedeljek, 5. september 2011

Kako je slišati, kadar kak Finec bruha?


Slavna zgodba se bliža svoji deseti obletnici in vendarle šele zdaj postaja tisto, kar bi morala že zdavnaj biti, in sicer preizkus tožilcev in sodnikov, ne pa zgolj večno slepo črevo političnega žurnalizma. Naj pristojni (če je v tej državi sploh še kdo za kaj pristojen?) zgodbo vendarle v nekem razumnem času pripeljejo do konca, predstavijo dokaze, jih obranijo in sodišče naj končno tudi obsodi krivce.

Če jim pa ne uspe, potem naj utihnejo, začno delati kaj koristnega in nihče, ampak res nihče, naj nikoli več niti ne zine besedice "Patria" ...

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)