petek, 27. februar 2015

III.


Ko govorimo o svojem življenju ali nekem življenju na sploh, radi govorimo o dosežkih. Dokončali smo ..., uspelo nam je ..., naši otroci so ... Življenje mora biti nek katalog uspehov in dosežkov.
Po svoje absurdno in smešno. Govorimo o dosežkih, o izpolnjenih pričakovanjih, načrtih ... pa vendar, to je zanimivo za tistega, ki ne verjame, da je hiša tega življenja le šotor in naše telo začasni tempeljček v katerem se počutimo varne, ..., to je za tistega, ki se ne zaveda, da je vse obsojeno na propad, odpad, izničenje in izginotje. Kaj pa vedo tisti, ki so že odšli, o tem kako mi ravnamo z njihovim izročilom ali s tistim za kar morda dali življenja. 
Končni rezultat bo isti. Zadnji padec bo posledica prvega in sledi mu bo preobrazba. Popolna in dokončna. 
Nič ne bo ostalo ... če arheologi najdejo kost ali lobanjo nekoga, ki je živel pred milijon leti, je to senzacija. Milijon let, in vendar, kako malo je to v Božjih očeh in kako nesmiselna je takšna doba v človeškem življenju. 
Naše življenje je zdaj in samo zdaj tu, le eno ... le malo pokončno in v bistvu en sam padec.  

četrtek, 26. februar 2015

Posmeh je pol zdravja.


Ta država pa tudi ta svet postajata igrišče posmehljivcev in čas, ki ga živimo čas posmehovanja vsem in iz vsega. To mislim povem resno. Posmehljivci so ljudje, ki si jemljejo pravico, da se posmehujejo vsem in vsemu in nič jim ni sveto. Dovolijo si, pa ne samo dovolijo, posmehovanje iz verstev in svetovnih nazorov, družine in zakonske zveze, države, njenih organov in državljanov, je postalo vsesplošno razvedrilo, v katerem se tekmuje kdo bo izrekel ali zapisal sočnejšo provokacijo.
Kdo bi vedel, čemu lahko to pripišemo? Morda slabi komunikacij ali pa, kar se mi zdi še bolj verjetno, lastnim neizživetim frustracijam, odsotnosti empatije in sistemsko privzgojeni škodoželjnosti.
Proti temu pojavu je eno samo zdravilo; in sicer, ne dovolite, da se vam posmehljivci vsidrajo v možgane in da posmeh postane vaš svetovni nazor. 
Svet je lahko lepši tudi če z nasmehom zamenjamo posmeh. 

torek, 24. februar 2015

II.


Človeštvo iz mučenja, predsmrtne agonije, trpljenja žrtev in strahu pred smrtjo že od nekdaj rado dela spektakle. Predstave seveda služijo nekemu namenu; poniževanju žrtev, grožnjam nasprotnikovi ali zgolj lastni maščevalnosti, naslajanju in krutosti. Tudi najbolj omikanim kulturam in civilizacijam nikoli ni bilo dovolj samo odstraniti ali onesposobiti nasprotnika, vedno je bilo potrebno še uprizarjati predstave trpinčenja. Nasilni režimi na splošno izbirajo med dvema skrajnima načinoma uničevanja oseb. Eno je javna predstava namenjena lastnemu in tujemu občinstvu s katero se kažeta moč, odločnost in krutost, drugo pa je mehansko odstranjevanja teles tistih, ki se ne ujemajo z režimskimi prepričanji. Težko je soditi katera oblika je okrutnejša, prva, ki ljudi poniža in z javnim mučenjem kratkočasi občinstvo ali pa druga, ki nasprotnike ali zgolj neko človeško vrsto spremeni v biomaso namenjeno uničenju. 
Prav te predsmrtne orgije najbolj kažejo zapletenost in zločinskost, ki jo tako hitro prevzame nek nasilni aparat in z njo okuži ljudstvo. Ljudje neverjetno hitro zapadejo skušnjavi po popolnem uničenju drugih ljudi. Kar neverjetno je, kako pokvarljiv je lahko, na videz povsem normalen človek, ko mu nekdo podeli absolutno oblast nad življenjem nekoga drugega ali celo nekoga, ki ga morda pozna že vse življenje.   

ponedeljek, 23. februar 2015

Dobri in dobri


Ločevanje med dobrimi in slabimi je zgolj vprašanje okoliščin in kriterijev, ki jih uporabimo. Tudi človek o katerem imaš najslabše mnenje lahko postane znosen ali povsem povprečen, če ga dovolj dobro spoznaš, na drugi strani pa te tudi najboljši, kajpak spet v tvojih očeh, lahko bridko razočara.
Ljudje pri sodbah zelo hitro in praviloma postanemo pristranski, krivični in površni. Kot smo različni, so različni tudi naši kriteriji. Kar nekomu morda zamerimo, se nam pri drugem lahko zdi le šala, ravnanje nekoga se nam lahko zdi nesprejemljivo, za drugega pa rečemo, da je pač mlad.
Tako kot sebe nikoli ne vidimo takšne kot smo v resnici, tudi druge gledamo skozi lastna očala.
Če hočemo biti vsaj malo pravični in pošteni, potem raje ne obsojajmo.

sobota, 21. februar 2015

I.


Obsoditi nekoga na smrt predstavlja mračni vrhunec človeškega napuha. Človek si s tem dokončno privzame oblast nad tistim, kar ni ustvaril. Življenje ni delo človeških rok ampak Božji dar. Enkratno je in neponovljivo. Vrhunec stvarstva. Umetnost ustvarjenja življenja in njegovega obstoja je nekaj česar človek še vedno ne razume in ne more ponoviti kljub vsem poskusom in napredku. Nič živega še ni nastalo, kar bi bilo plod človekove spretnosti ali znanja in vendar je vsak dan na svetu stotine ali celo tisoče ljudi obsojenih na smrt. Umori, spopadi, eksekucije ... vsak dan se toliko ljudi zavestno odloči, da bo vzelo življenje drugim ljudem in to tudi stori. 
Obsodba na smrt je najbolj dokončno in najbolj uničujoče ravnanje, ki lahko nekoga doleti po drugem. Smrtna obsodba je popolno razčlovečenje in zavrženje sočloveka. Z življenjem se človeku vzame vse ... vsa preteklost, prihodnost, izkušnje, pričakovanja, upanje, strahovi in veselje. 
Odkod le človeku pravica, da odloča o življenju drugega? Naj reče kdo karkoli, prav gotovo mu je ni dal tisti, ki daje življenje, torej Bog sam. Bog nikoli ne dovoli zavrženja življenja. Če bi ga nameraval zavreči, ga ne bi podelil. To pravico si človek jemlje sam, vzel si jo je že tretji človek Kajn, in postal prvi morilec na svetu in morda si jo bo vzel tudi predzadnji človek na svetu ter postal zadnji morilec na svetu.
Obsodba je morda večji greh kot zločin in kar se začne z grehom se z njim tudi konča.
.

petek, 20. februar 2015

Vsi smo podrejenci!


Včasih sem mislil, da je računovodstvo en velik dolgčas- … aktiva, pasiva, časovne razmejitve, glavna knjiga, amortizacija … skratka puzle od številk. Zadnje čase pa ugotavljam, da gre v bistvu za eno izjemno kreativno panogo, in to zlasti na področju bančništva. Najnovejše premetavanj prazne slame na področju balansiranja naših državnih bank, me namreč spominja na tisti vic, ko mornarček priteče kapitanu povedat, da je v boku ladje luknja skozi katero vdira voda v ladjo in da se ta že nagiba, pa mu stari morski volk svetuje, naj jo zvrta še na drugi strani, da se bo nekako izravnala.
Smešno se mi zdi, da se pri vprašanju dokapitalizacije državnih bank sploh še kdo spreneveda, da je šlo pri tej in vseh prejšnjih krajah samo za to kako legalizirati proračunski transfer s katerim bi nadomestili denar varčevalcev, ki ga v bankah ni bilo več. Tega so namreč, nikoli nikomur odgovorne uprave zafrčkale z vsevprek dajanjem izjemno ugodnih in posojil brez pravih poroštev in ki jih nihče ne vrne ter tudi tistim o čemer zelo neradi govorijo, in sicer zgrešenimi špekulacijami na mednarodnih finančnih trgih. Šlo je torej za projekt "dokapitalizacija", za katerega je bilo potrebno izvesti nekaj pripravljalnih aktivnosti. In sicer je bilo najprej treba prikazati katastrofalne bilance, kar je bilo narejeno strokovno na mednarodnem nivoju, nadalje pa pobrati denar od solastnikov banke, torej lastnikov podrejenih delnic in obveznic, kar je bilo narejeno sicer manj strokovno a očitno z velikim veseljem, ker so se s tem strnile lastniške vrste. Vse to je bilo potrebno še medijsko prav okrancljati, čemur so pripomogli novinarji, ki so bili v glavnem tiho in pa kajpada politiki, ki pa niso bili tiho, čeprav niso imeli pojma za kaj se sploh gre ali pa se zgolj delali strokovnjake za vse in nič, tako kot vedno. No in po tako temeljiti pripravi, se je gospod guvernerju, kot zadnji varuh državnega zaklada in zakonske pravičnosti na finančnem globusu Slovenije, pod operacijo lahko samo še podpisal in stopil v bran skupnemu podvigu pred enako mislečo evropsko finančno sekto.
Rezultat je seveda logičen in napovedan, sledila je blazno ugodna prodaja državnih obveznic, s katerimi je proračun države, torej v imenu vseh nas, najel milijardno posojilo ter ga podaril obubožanim bankam. S tem so se bankam bilance popravile, komu se pa ne bi, mi vsi pa smo postali še bolj razlaščeni in še bolj podrejeni mali delničarji. Tako kot do sedaj smemo skušati živeti kakor vemo, znamo in zmoremo s svojim denarjem ter vzgajati otroke naj bodo pošteni in naj imajo, tako kot vse do sedaj, radi tudi to državo, ki jih je, prav tako kot vse do sedaj, zadolžila do grla in jim ne more plačati niti šole v naravi.
Bedno, še bolj bedno in sramotno.
Vse skupaj je ena navadna velika prevara, ki ima izvirni greh samo v enem in sicer državnem lastništvu bank. Naše državne banke so pač (ne-)reformirani socialistični kombinati, ki na področju mednarodne konkurence, brez stalne državne podpore očitno niso sposobni preživeti. Njihovi vodilni so bili in so še politično neoporečni kadri, ki so dobro vedeli koga morajo ubogati in so se naučili vseh možnih goljufij, ki so jim omogočile dobro preživetje. Temu primerno so s spretnim kadriranjem in vplivi oblikovali celoten finančni sistem z vsemi nadzornimi mehanizmi, ki služi temu, čemur pač služi vsak parazit, predvsem obstoju in razvoju samega sebe, pa četudi na račun smrti telesa gostitelja. Vseh potrebnih finančnih čarovnij in trikov so se ti ljudje, ki to počnejo, izučili prav v teh bankah. Kje pa naj bi se, saj drugih sploh ni bilo?
Če bi se teh mlinskih kamnov znebili takoj po osamosvojitvi, bi danes ne imeli dokapitalizacij-, pa ne samo to, ne bi imeli dolgov do hrvaških in bosanskih varčevalcev in zelo verjetno bi imeli precej manj tajkunskih zgodb, ker našim slavnim bleferjem ne bi nihče dal stotin milijonov posojil.
In kaj bi bilo slabše za običajne varčevalce, če bi bile te banke v zasebni lasti?
Nič, dragi moji razlaščenci,  prav nič, tako, kot nam ne bo prav nič boljše zaradi tega, ker smo lastniki delnic, ki jih sploh nismo imeli, pa so nam jih vseeno pobrali in nas še zadolžili zanje.   

četrtek, 19. februar 2015

Precej sistemski


Vsi smo v sistemu. Vsi v podrejeni sistemski rabi in nihče ni zares prost-, nihče ni posameznik, dokler na nek način ne izstopi. Dokler ne skoči dol ali se odklopi od sistemskih vezi. Vseh ni mogoče nikoli prekiniti in zakaj bi jih? Zapredeni smo v človeške, verske, okoljske, vremenske, politične, planetarne, vesoljske, ... in kajvemkakšneše sprege, ki se med seboj prekrivajo, prepletajo, dopolnjujejo ali izključujejo. Vsi smo vključeni, povezani med seboj in v sistem, ter tako pripravljeni ali nepripravljeni na okoliščine na katere sistem odgovarja. Sistem ni namenjen samemu sebi. Združuje zato ker koristi in koristi zato ker združuje. Bistvo sistemskega značaja je vzajemnost. Brez vzajemnosti ni sistema. Če nekdo nima možnosti vplivati na sistem, potem ne vidi smisla, da bi še vztrajal v njem.
Če si v sistemu si varnejši ali pa tudi ne-, vendar koristi pretehtajo. Nagoni in naravni obrambni mehanizmi so tisti privlačne sile ki nas vedno znova pritegujejo v sisteme. Če nas ne bi, bi pač vsak iskal svoje rešitve.
Bog je ustvaril sistem in prva človekova napaka je bila, da je hotel iz njega izstopiti. To se ne bi smelo zgoditi.

sreda, 18. februar 2015

Strganega srca


Postni čas je splošno znan kot čas odrekanja, kot čas ko naj "pretrgamo srca namesto oblačil". 
Zakaj? Mogoče zato, ker nedeljeno srce uporabljate sami, če ga razdelite, potem pa ga lahko dobi še kdo drug. Srce je zanimiv organ, še posebej zato, ker se s postno delitvijo ne zmanjšuje ampak nasprotno. Bolj kot ga deliš, več ga imaš.
Sveti postni čas je čas, ko se odpremo, ko postanemo dojemljivejši, bolj sprejemajoči. Ko vsakdanjost odrivamo na stranski tir in se posvečamo tistemu, kar se nam zdi pomembno, odločilno v našem življenju. Post je namenjen samoposvetitvi nekemu namenu, cilju, za katerega vemo sami. Posvetitev tistemu, k čemer hrepenimo, kar morda zgolj slutimo, tistemu, česar nimamo nikoli dovolj časa premisliti. Zato je post.
Post ni čas žalosti, postni čas je čas pričakovanja, ravno tako kot advent. Če v adventu pričakujemo prihod Boga med nas, potem v postu gremo sami k njemu na obisk. Pričakujemo spoznanje tistega, kar nam je podarjeno in kar je pomembno. Po adventu Bog pride na svet, po postu nas reši. 
Vmes so trije meseci. Čas zorenja-, od namena do cilja. V tem času se lahko zgodi sprememba. dozori vera, dozori človek, dozori tisto kar je pomembno zanj. 
Morda nimamo vsi enakih ciljev, pričakovanj, morda nismo vsi enako verni, morda nimamo enako močnega upanja, vendar vsaj nekateri vemo, da se naša pot ne konča na tem svetu. Smisel  bivanja ne more biti samo tisto, kar je tukaj. To je veliko premalo. 
Tisto kar manjka, prihaja šele po postu.

Nekaj od tega sveta


Ljudje smo na 99,9% ljudje tega sveta in šele tisto kar nam manjka do polne vrednosti se šteje kot duhovno, presežno, torej vse tisto kar ne moremo videti, otipati ali izmeriti. Kar dandanašnji ne velja skoraj nič. Zato niti ni čudno, da je mnogim tako težko sprejeti razlage, ki niso znanstveno podprte ali, kot se reče, strokovne, torej zaznavne z inštrumenti in prepoznavnimi pojavi v okolju, čeprav tudi v tem primeru pretežno zgolj verjamemo nekomu drugemu.
Bolj kot tehnologija napreduje in vedno znova presega samo sebe, bolj ji ljudje zaupamo, čeprav tega morda niti ni vredna. Namreč, naprave se še vedo kvarijo in nas puščajo na cedilu in računalniki še vedno razpolagajo le s tistim znanjem, ki so jim ga vnesli njihovi skrbniki. Človek je še vedno nenadomestljiv in še dolgo bo. Nastopa bodisi kot skrbnik, moderator, posrednik ali nekdo, ki servisira sistem, mu odpravlja hrošče in po potrebi tolaži uporabnike.
Človek je od vse tehnike in stvari, ki nas obdajajo, še vedno najmanj razumljen in še vedno nenadomestljiv. Človek človeka še vedno ne razume nič kaj bolj, kot ga je razumel pred 2000 leti, in kot lahko le človek razume svojo stvaritev, tako tudi njega lahko razume le njegov stvarnik. Hoteli ali ne, se vedno znova znajdemo v začaranem krogu (ne-)dokazovanja in (ne-)razumevanja.
Obstoja stvarnika se ne da dokazati ali razumeti, da se pa verjeti. Tako, kot se ne da dokazati, da bo nek stroj, na primer, tale računalnik naslednjo uro deloval. Vedno obstoja verjetnost. Obstoja verjetnost da bo sistem razumel in ubogal ukaz, da se bo luč v kopalnici prižgala, ko bomo pritisnili gumb, vendar ni nujno. Gre za splet okoliščin, ki nastopajo vsaka s svojo verjetnostjo in ne za gotovost. Gotovosti ni in ravno tako je tudi pri vprašanju stvarstva-, človeka. Človeške gotovosti ni, je le Božja. Seveda lahko rečemo, da je vse nastalo brez posredovanja višje in nerazumljive sile. Lahko rečemo, da vse tudi deluje samo od sebe, po sebi in za sebe. Lahko vse zanikamo, a se s tem prav nič ne približamo odgovoru na temeljno vprašanje, kako, da sploh kaj je? Kako, da se toliko različnih verjetnosti ravno ujema in to celo tako, da postane primerno za takšno čudo, kot je človek? Zakaj ni kako drugače, morda za malenkost manj prijetno, recimo, približno tako kot je na Marsu ali kje drugje v teh prostranstvih? Zakaj ravno tukaj, zdaj in na takšen način? Kako, da sploh lahko dvomim in se sprašujem o tem, o čemer se ne sprašuje nobeno bitje razen nas?
Ne vem, kako naj vem ...
Lahko vse zanikamo, vendar se s tem zgolj izmikamo.
Vem pa, da so stroji danes nerazumljivi in nas ne morejo imeti radi. Vem, da so ljudje velikokrat nerazumljivi, vendar nas imajo lahko radi. In vem tudi, da je Stvarnik zame nerazumljiv, vendar pa me ima vedno rad.

sobota, 14. februar 2015

Antimaškarija


Pust je tu in nekateri si bomo nadeli še kakšno masko. Za razliko-, pa bi bilo morda zanimivo videti, kako bi zgledalo, če bi se vsi odločili in vsaj na ta dan recimo sneli maske. To bi bil en drugačen dan, ko bi vsi govorili samo resnico, vse povedali iskreno, kot mislijo in čutijo ter vsi jasno in javno povedali, kaj so skrivali celo leto in jim morda leži na duši. To bi bil gotovo zelo zanimiv dan, vendar bi znal biti naslednji še zanimivejši. Kdo ve koliko parov bi naslednji dan izpolnjevalo ločitvene obrazce in koliko delavcev iskalo novo zaposlitev? Najbrž bi se tudi precej politikov znašlo pred pomembno karierno odločitvijo in verjetno bi se zdramilo tudi nekaj svetovnih voditeljev, lahko pa, da bi se še bolj zdramili njihovi podanikov, ki bi spoznali kaj v resnici mislijo tisti, ki govorijo v njihovem imenu in za njihov denar.
Da do česa takšnega ne pride je za ljubi mir na svetu in srečo naših kratko nam odmerjenih dni, verjetno prav. Lahko pa se kaj podobnega zgodi pri nas samih. Sami lahko spremenimo nekaj v sebi in se vsaj enkrat odpremo, začnemo poslušati in se zazremo v vse tisto kar nas obkroža. Lahko začnemo sprejemati vse besede in prizore, ki jih sicer spregledamo, preslišimo ali odmislimo po kratkem postopku. Lahko se posvetimo svojim bližnjim in preko njih morda celo samemu sebi. 
Saj ni tako težko. Le začeti je treba poslušati in opazovati tudi tisto, kar nočemo, se nam ne ljubi ali se nam zdi samo po sebi umevno. Velikokrat smo ošabni in ne dovolimo resničnim glasovom ali prizorom blizu, jih ne sprejmemo, preprosto zato, ker nočemo sprejemati slabih mnenj, novic ali težav. Srečni smo v svoji mali ovojnici, ki naj bi prepuščala le ven, noter pa nič ali zgolj tisto dobro.
Vsi smo pripeti na mrežo nekih razmerij, vezi v mreži vplivajo na vse, vse trga isti veter, tresejo isti potresi in prav bi bilo, da za en dan vendarle spustimo masko nekoliko nižje, 
Svet je drugačen, če mu pogledaš v oči.

torek, 10. februar 2015

Brez tira mi živeti ni


Saj sem vedel, da bo hudo, vendar me vseeno preseneča ta histerija s katero praktično vsa količkaj ozaveščena politična, gospodarska in kulturna javnost, zahteva gradnjo drugega tira. O tem se govori za šankom, v čakalnici in v vrsti pred blagajno. Vsi so prepričani, da je to štreko nujno narediti in to takoj, sicer bo groza, kolaps, propad, razpad sistema, meter snega, non stop poplave in vsak teden žled. Vsi, celo ekonomske eminence, vidijo da se to izplača bolj kot vse drugo na svetu in so verjetno pripravljeno v to vložiti tudi svoje premoženje.
V potrebnost tega projekta absolutno ni nobenega dvoma, pretovor v Luki Koper bo šibal samo še navzgor, Slovenske železnice bodo vozile samo še več in več in tudi zaposlovalo se bo na polno, resda verjetno predvsem brezpravne sužnje iz tujine, kot to postaja običaj pri nas. Pa pustimo te marginalije.
Čudi me samo nekaj. Kako, da to ni že zgrajeno, če se tako hudičevo splača in kako da vlagatelji s tisto ušivo milijardo, ki nam še manjka, ne stojijo v vrsti pred vrati ministrove pisarne? Zakaj tega famoznega zasebnega partnerja, ki bo vse odrešil in pripeljal kontejner denarja, ne zrihtajo kar Slovenske železnice, ki menda vidijo v tem tiru tako blazen interes za svoj tovorni promet? Zakaj ga, na primer, ne poišče kar Luka Koper sama, ki se pod številnimi bleščečimi kadri, ki tam nadgrajujejo svojo politične in sindikalne kariere in, ki se kot državno podjetje tako zelo in transparentno razvija, da bi kriminalisti morda lahko tam odprli stalno pisarno?
Gospodje, vsi si želimo razvoja tako železnic, kot tudi vsega, kar količkaj do-prinaša k napredku Slovenije in večji blaginji naših ljudi, vendar dajte-, vsi tisti, ki se vas to tiče in sprejemate neke odločitve v tem špilu, naučite se kaj iz slovenske preteklosti, iz preteklih nujnih projektov in dajte najprej hipoteke na svoje hiše in bančne račune, ki bodo vnovčene v primeru pravnomočnih obsodb do katerih bo prišlo, če vam bodo dokazali koruptivnost ali slabo gospodarjenje.
Dajte, samo to še naredite in potem nam mirno zvrtajte ta tunel do Kopra ali pa še kam dlje.
In veste, saj problem ni minister, problem smo tisti, ki vam ne verjamemo.

ponedeljek, 09. februar 2015

Slava Sloveniji


Boštanjčani dajo nekaj na kulturo in družabnost, zato so tudi praznik svoje krajevne skupnosti združili kar s kulturnim praznikom. Tako imajo vedno znova razlog za kaj lepega-, če so malo slabša leta za kraj, za kulturo je vedno dovolj dobro. Letos se jim je še posebej posrečilo in zanimivo je videti kako lahko tudi majhen kraj z veliko volje naredi krasne stvari. Skupinica zanesenjakov iz vasice Okič, je namreč sama prevzela pripravo kulturnega dela prireditve in jo v celoti posvetila svojemu rojaku, pesniku Antonu Umeku Okiškem.
Gre za romantičnega pesnika, ki je bil nekoliko mlajši od Prešerna in tudi ne tako izrazno močan, vendar za svoja mlada leta izjemno ustvarjalen ter popolnoma in do kraja slovenski, pa tudi odkrito veren. Slednje in dejstvo, da je živel le 33 let, ga je najbrž tudi stalo večje slave.
Nagovorilo me je predvsem kako imenitno je, če ljudje potegnejo nekaj iz svoje lokalne zgodovine. In to še toliko bolj, ker niso ne zgodovinarji in ne literati. So zgolj sovaščani, iskreni ljubitelji kulture in tudi pravi pesnikovi potomci, ki preprosto želijo ohraniti in počastiti spomin na rojaka. 
Danes vsi govorijo o lokalni pridelavi in vrednosti vsega domačega, pri tem pa je le malokdo tako dosleden, da bi to načelo uporabil tudi za področje kulture. Pa ne gre samo za poezijo, gre za ves splet lokalnih navad, običajev, družabnih in rodovnih povezav ter življenjskega sloga, ki izginja, ker ga pač nihče ne razume kot nekaj presežnega, dragocenega in enkratnega, stokrat boljšega od vsega, kar se nam pripelje po širokopasovnih povezavah. Gre za biti Slovenec in to ne katerikoli Slovenec, ampak točno ta, iz teh krajev, kjer mi živimo že več generacij. Gre za biti ponosen na svoj rod, na izročilo in ljudi, ki so bogatili svet, vendar šele potem ko so se napili mleka na prsih te zemlje.
Če hočemo ohraniti našo nacionalno identiteto, potem bi moral biti nek in ne premajhen delež lokalne zgodovine in lokalne kulture vključen v obvezni okvir splošne šolske izobrazbe. Zgolj s tem in z ničemer drugim lahko ohranimo zavedanje ljudi in ponos na to kar imamo in po čemer se sploh kaj razlikujemo od drugih narodov. Če tega ne bo, bomo postali nepomembni in neprepoznavni domorodci nekih krajev, ki niso nič posebej drugačni od drugih. Tisto kar nas pripenja na te kraje, na Slovenijo, so zgolj ljudje, izročilo, jezik in kultura. 
Kultura ni tisto, kar se dogaja v velikih dvoranah in kar naj bi Slovence naredilo in obdržalo. V teh in podobnih dvoranah se je v času Okiškega govorilo nemško, ter recitiralo in pelo nemške pesmi. Slovensko se je govorilo in pelo v družini Umek na Okiču. 
Tisti, ki je zgradil in obdržal slovenstvo je bil prav podeželski človek. Slovenec ima korenine na podeželju, tam je zrasel in se prišel šolat šele potem, ko je znal slovensko brati in peti. Od tu so prišli najboljši slovenski ljudje in koga naj se danes spominjamo, če ne prav teh preprostih mož in žena, ki so na tej zemlji rodili, zredili in vzgojili umetnike. 

petek, 06. februar 2015

Metabolisti


Ta družba je kot ples različnih interesov in interesnih skupin. Tako kot se v življenju soočajo potrebe, želje, možnosti in omejitve, tako se v družbi nenehno soočajo skupine in posamezniki. Volja do uveljavitve svojega mnenja, iskanje opravičila za delovanja, pa zopet interes zaslužka ali zgolj občutek, da je družbi najbolj potrebno ravno tisto, kar si nekdo ali neka skupina predstavlja kot takšno. Kompromisi med enim, drugim, tretjim in tisočim so stalna nuja in prav politika je tista, ki naj bi jih pripravljala in sklepala. Zanimivo je opazovati soočenja interesov in njihovih nosilcev. Vsaka argumentacija je predstavljena tako zelo logično in prepričljivo. O vsem je možno najti veliko razlag in ozadij in ko ena skupina predstavlja sebe se zdi njihova verzija edino možna in poštena, Seveda le toliko časa, dokler ne pride do besede druga stran. Ta zopet obrne utemeljitve na glavo, navede ozadja, ki jih prejšnji niso upošteval ter našteje zamolčana in preslišana dejstva.
Eni bi gradili železnice, drugi ceste, tretji elektrarne, četrti pa nič od tega ... in vsak ima po svoje prav.

četrtek, 05. februar 2015

Agencija za paniko


Odgovorni za slabo vreme in podobne nesreče so za danes popoldne napovedali, da nas bo sneg zasul, odgovorni za ceste so zato poslali na ceste vse kar premorejo in državi zapravili premoženje, odgovorni za meje so urno zaprli meje in kamionarje spravili ob zaslužek, odgovorni za šole so nebodilen zaprli nekaj šol in užalostili učence, odgovorni za prireditve so odpovedali nekaj prireditev za kulturni praznik in strli par neiztrohnjenih src, skratka, vse je narobe in vsi smo prestrašeni in gledamo skozi okno, kdaj se bo usulo na nas. No, resnici na ljubo, prav vsi ne, odgovorni za tale blog, na primer, ugotavlja, da so strokovnjaki in ostali preroki zelo verjetno spet brez veze zagnali paniko, tako kot pri novembrskih poplavah.
Izšolani, natrenirani, izkušeni, satelitsko in računalniško podprti, ..., skratka ni, da ni, pa jih vreme vseeno ne uboga. Ti šment ...
Aha, eden mi je rekel, da ga ne trga dovolj, da bi bilo veliko snega in verjemite ... to bo to.

sreda, 04. februar 2015

Stalno nekaj


Sprogramirani smo, da se nenehno ukvarjamo z nečim. Največ se sicer ukvarjamo s samim sabo, vendar ne gre samo za preživetje. V življenju je stalno potrebno nekaj spreminjati, popravljati, izboljševati, dograjevati ali nadgrajevati. Ta želja nikoli ne usahne. Tudi, ko so ljudje stari ali bolni, še vedno nekaj načrtujejo in skušajo popravljati tisto, kar so zgrešili, ko so bili mlajši. V naš genom je zapisan napredek, tako kot je v stvarstvo zapisan Bog. 
V nas nenehno odzvanja iskanje popolnosti, tako v našem okolju, kot v sebi. Hočemo in moramo biti vedno boljši, dejansko pa iščemo le umiritev. Želimo pospraviti svojo notranjost, da bi bili mirnejši, srečnejši in bolj zadovoljni, v resnici smo pa le osamljeni. Verjamemo, da si lahko odpočijemo in uživamo, ko bo vse na svojem mestu, kljub temu, da si tega ne želimo. Čas umiritve ne pride nikoli, ker se ga izogibamo, ker se bojimo biti v svoji družbi. Če bi res hoteli, bi ga verjetno lahko izkoristili že danes, takoj. Rekli bi: "Saj je vse na svojem mestu in nič mi ne manjka. Pustimo skrbi. Sprostimo se." 
Lahko se umirim v sebi, le tam se lahko umirim. Lahko se neham spraševati o stvareh na katere ne morem vplivati. Ta neizpolnjenost, nedokončanost in večna težnja po spremembah, je ogledalo našega življenja. Neizpolnjeno in hrepeneče. Vendar bi se brez tega najbrž kar ustavilo. 
Ljudje nimajo prave želje po spremembah. Če bi želeli resnično kaj spremeniti, bi si, najprej verjetno morali nehali želeti sprememb.

nedelja, 01. februar 2015

Ostani na tretjem


Življenje je lahko tudi neke vrste igra parov. Če sem zadnjič govoril o človekovem nihanju med mislijo in resničnostjo, se mi danes zdi zanimivo sprehajanje našo med aktivno vlogo v svetu in vdanostjo v usodo. Na prvi strani smo takrat ko hočemo sami spreminjati ali nadzorovati svoj položaj v svetu, v družbi, skupnosti in odnosih, na drugi strani pa se znajdemo, ko dvignemo roke od prizadevanj da bi nadzirali tisto, kar nas vodi, ko vržemo puško v koruzo, se prepustimo toku, se prenehamo boriti ali se vdamo v tisto kar nas vrti. Res je, da tisto, kar se nam zdi, da je prvo, ni nujno, da je to, morda le mislimo, da nekaj počnemo, pa se v resnici zgolj jezimo brez veze, in tudi za tisto, kar milimo, da je drugo ni rečeno, da je to, lahko smo le nekoliko utrujeni od jadranja proti vetru.
Obe stališči sta tako zelo človeški, vsakdanji in vsem dobro znani. Vedno nas spremljata in eni smo bolj nagnjeni k prvi možnosti, drugi pa k drugi; odvisno tudi od tega, v katerem življenjskem obdobju smo. Velja stereotip, da mlajši bolj verjamejo, da lahko še veliko spremenijo, kar pa ni nujno, starejši pa naj bi bolj zaupali v usodo ali Božjo voljo, kar pa spet ni nujno. Imamo velike fataliste med mladimi in tudi neuničljive borce med starejšimi. Gre za vprašanje značaja in ognja v srcu, ki je ali pa ni.
Verniki imamo še tretjo izbiro, ki sicer niti ni prava izbira, ker je nismo izbrali ampak je dejanska ona izbrala nas. Ta tretja možnost je upanje. Upanje ni vdanost v usodo, niti njeno zanikanje. Upanje je prenos pričakovanj na nekoga drugega. Kjer veš, da ne moreš narediti nič, ko spoznaš, da pri ključnih življenjskih stvareh ne držiš vajeti v rokah, lahko preneseš vse na nekoga drugega. In upaš. Bog je vsemogočen, Bog vse ve, pozna vse vzroke in posledice, pozna zdravila in tolažbo za vse probleme. Vse naše težave lahko reši z migljajem malega prsta. In jih tudi rešuje, stalno in večno. Žal ni rečeno, da se rešitve ujemajo z našimi zamislimi in da so pripravljene takrat ko si jih mi najbolj želimo. Zato imamo pa upanje in tudi svoje sposobnosti, da jih uporabljamo za dobro. 
Sliši se nemogoče, vendar včasih Bog tudi z našo pomočjo rešuje naše lastne probleme.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)