torek, 29. november 2011

Breivik je zdaj tudi uradno nor ...

... ne moreš verjet! 
Vsi se zelo čudimo.
Na Drugem svetu.

nedelja, 27. november 2011

Česa se je naučil Ric Elias?

 
Ric Elias je na poletu 1549 sedel v prvi vrsti letala, ki je zasilno pristalo na reki Hudson v New Yorku januarja 2009. Kaj se je podilo po njegovi glavi, ko je letalo strmoglavljalo?

Z vami želim deliti tri stvari, ki sem se jih tistega dne naučil.
Spoznal sem, da se vse spremeni v trenutku. Imamo dolge spiske stvari, ki jih želimo uresničiti v življenju in pomislil sem na vse tiste ljudi, ki sem jih želel srečati, pa jih nisem. Na vse pregrade, ki sem jih želel odpraviti. Na vse izkušnje, ki se jih želel imeti, a jih nisem nikoli imel. Ko sem kasneje razmišljal o tem, sem se domislil reka: "Zbiram le slaba vina." Namreč, če sta vino in oseba pripravljeni, potem ga tudi odprem. V življenju ne želim z ničemer več odlašati.
Druga stvar, ki sem se jo naučil tisti dan … pomislil sem, da obžalujem eno samo stvar. Živel sem dobro življenje in ker sem le človek in delam napake, sem skušal postati boljši v vsem česar sem se lotil. Vendar sem dovolil, da se vplete moj ego. Obžaloval sem čas, ki sem ga zapravil za stvari, ki niso bile pomembne, in to z ljudmi, ki mi veliko pomenijo. Razmišljal sem o svojem odnosu z ženo, prijatelji, … in po razmisleku, sem se odločil odstraniti negativno energijo iz mojega življenja. Ni popolno, a je veliko boljše. Z ženo se nisva prepirala že dve leti in občutek je super. Ne trudim se več imeti prav. Vedno se odločam za srečo.
Tretja stvar, ki sem se je naučil takrat, ko notranja ura začne odštevati: "15, 14, 13, …", ko sem videl, kako se približuje voda … me je spreletel občutek, da umiranje sploh ni strašno. Kakor, da bi se nanj pripravljali že vse življenje. Bilo je pa zelo žalostno. Nisem si še želel oditi, ljubim svoje življenje. In tista žalost se je strnila v eno samo misel,  namreč … želim si le, da bi videl odraščati svoje otroke. Kakšen mesec kasneje sem bil na nastopu svoje hčerke, ki je v prvem razredu … in jokal sem kakor otrok. In prav to je zame takrat imelo popoln smisel. Ugotovil sem, da je edina resnično pomembna stvar v mojem življenju zgolj to, da sem dober očka. Edini cilj, ki ga imam zdaj v življenju je biti dober očka.
Po čudežu, tistega dne nisem umrl. Po čudežu, pa sem lahko pogledal tudi v prihodnost in prišel nazaj ter zaživel drugače.

Predvolilni resničnostni šov ...

... lahko spremljate na Drugem svetu.


petek, 25. november 2011

Zgodba z neke druge strani

Nekoč je živel mož. Žena mu je umrla in s sinkom sta živela na majhni kmetiji v soteski. Skozi sotesko je šla tudi železnica in mož se je dejansko preživljal z delom na njej. Njegova glavna zadolžitev je bila skrb za dvižni most prek katerega je vlak prečkal reko. Kadar vlaka ni bilo, je bil most dvignjen, ker so po reki plule ladje. Mož je dobro poznal vozni red vlakov, če pa je bilo kaj posebnega, so ga predhodno obvestili.
Nekega jesenskega dne je mož pripravljal drva ob robu gozda, visoko v strmem pobočju nad svojo hišico. Spokojno šumenje vode, ki je vedno polnilo sotesko pa je nenadoma začel motiti oddaljen topot železniških koles. Mož se je sunkovito zdrznil, kot bi se zbudil iz spanja. Vlaka, po voznem redu, takrat ne bi smelo biti. Niso ga obvestili!
Imel je dober razgled in v daljavi, pred tuneli po katerih je železnica predrla v sotesko, je zagledal dim bližajoče se lokomotive. Most je bil dvignjen in zavedal se je, da je katastrofa neizbežna, če ne bo ukrepal. Po strmem pobočju je začel na vso moč teči proti čuvajnici ob mostu. Poti ni bilo in spodrsavalo mu je na suhi travi-, padal je in zdrsal po strmini, vendar se je pobiral in tekel naprej. Na sredi poti se je ozrl proti tunelu in-, zazdelo se mu je, kot da se je v trenutku vse zrušilo v njem. 
Saj to ne more biti res – o Bog … saj to ne sme biti res!
Na tiru, tik pred tunelom je opazil drobno postavico. Mislil je da sanja in ko se je zavedel za kaj dejansko gre, mu je bolečina ohromila telo. Občutek je imel, da mu bo razneslo glavo in da se v sebi lomi kot trska. Zaželel si je samo eno-, da tega, kar vidi, ne bi nikoli videl. O Bog, daj, da so vse samo sanje.
Na tiru pred tunelom, iz katerega bo vsak trenutek pridrvel vlak, je videl svojega sinka. Smisel svojega življenja in edino osebo, za katero se mu je, po ženini smrti, še zdelo vredno živeti v tej samoti. Sinko je vozni red poznal ravno tako dobro kot on in ni pričakoval vlaka, vendar ni vedel da ravno prihaja in je že na drugi strani hriba. S kužkom, ki ga je od očeta dobil prejšnji teden za šesti rojstni dan, se je igral na progi, ker drugega prostora za igro v ozki soteski niti ni imel. Ni se zavedal, kako v tem razigranem trenutku, ko je psiček tekal za žogico, njegov oče v pobočju nad hišo strašno trpi zaradi njega.
Mož ni nehal teči in padati po strmini le da je začel nečloveško kričati proti otroku naj se umakne, vendar je bila razdalja prevelika, reka je šumela v soteski in hrup vlaka iz tunela je krike preglasil. Otrok, zatopljen v igro, je sicer slišal vlak, vendar se ni zavedel, da mu prav zaradi njega preti smrtna nevarnost. Strojevodja ga, tudi če bi bil pozoren, na izhodu iz tunela ne bi mogel dovolj hitro opaziti, da bi še lahko zavrl kompozicijo.
Mož je med tem pritekel do proge in v trenutku, ko je skočil čez jarek ob železniškem nasipu, se je moral odločiti najtežjo odločitev v svojem življenja. Ali naj steče levo ali desno? Proti mostu ali proti otroku? Če steče proti mostu, ga bo morda še uspel spustiti in rešiti življenja nekaj sto ljudem na vlaku. Če steče desno, bo morda uspel priteči tako blizu, da ga bo otrok slišal in se umaknil s proge. Ali eno, ali drugo? Obojega ni bilo več mogoče narediti.
Občutek je imel, da bo zblaznel-, sploh se ni več zavedal svojega telesa in okolja-, v glavi ni bilo nobenih misli, vse je bil en sam kratek stik. Čutil je, kot da ga reka vleče v vrtinec in vrti, vrti … proti dnu.
Telo, ki je delovalo kot na ukaz nekoga drugega, je steklo v levo – proti reki, stran od sebe, stran od vsega, kar je človeku, čigar je bilo, sploh še kaj pomenilo. Kot mrtvo-, cunjasto, a vseeno v neki službi-, za nek namen.Noge so ga prinesle do naprave in roke, ki jih ni poznal, so zgrabile ročico vitla ter sprostile jeklenice, da se je stara kovinska konstrukcija, med škripanjem, začela spuščati.
Ni se zavedal, da ves čas kriči kot brezumen. Tulil je kot zver, od bolečine in nemoči, kakor nekdo, ki mu jemljejo vse. Prav vse. Ničesar ni videl in slišal in v trenutku, ko je jekleni most treščil na svoje ležišče na drugem bregu, je mimo njega puhnila razgreta lokomotiva ter vlak povlekla čez reko.
Zgrudil se je v blatni jarek ob vitlu in želel si je samo umreti. Ni več kričal, ampak le hropel in ko se je s spačenim obrazom nekoliko dvignil ter skozi solze pogledal v okna vagonov, ki so vozili mimo njega, je ravno še ujel pogled moškega, ki ga je s posmehljivim nasmeškom gledal skozi šipo. Zarežal se mu je in dvignil steklenico piva, ki jo je držal v roki, kot bi hotel nazdraviti. Očitno si je mislil: "Glej tega umazanca. Gotovo je pijan kot čep." Ni se zavedal, da je ta človek, ravno v tem trenutku, na oltar življenja daroval vse svoje, samo zato, da bi ga njemu in njegovim sopotnikom rešil.

 
To zgodbo je povedal gospod Toni Kmet, duhovnik. 
Takrat je govoril je o tem, kaj je človeška hvaležnost.
Nekaj dni prej se je smrtno ponesrečil njegov brat. 

Radi imejte ljudi, ne sodite jih brez ljubezni in vedno-, vedno molite za njih.
Morda se trudijo za vaše dobro.

nedelja, 20. november 2011

"Popoten sem bil …"


Vsi, ki se uspemo premikati ali morda zgolj umikati, se skušamo na nek način oddaljiti od spodnje ravnovesne lege s katere lahko zdrsnemo samo še navzdol. To je v naši naravi, takšni pač smo. Bežimo pred koncem, ki nam je vedno nekje za petami. Kdor je popoten je živ in kdor popotnega sprejme, spusti življenje blizu.
Zdaj vsi razmišljajo o družbi, ki bi zagotavljala trajno varnost in preživljala vse bolj razvajene generacije, pozabljajo pa, da mora ostati tudi živa. Življenje ni zaporedje fiksnih oprijemališč, ampak melišče, ki dovoli en korak in vzame dva. Življenje mora potovati, tvegati, iskati in se nenehno pretakati iz enega agregatnega stanja v drugega.
Družba, ki sama sebe zamrzuje s pravili, plotovi in napisnimi tablami s katerimi si zmanjšuje lastno gibljivost, je obsojena na propad. Red je lahko kvečjemu prehodna faza med dvema neredoma, ki poženeta družbeno dinamiko, ne more pa ostati trajen. Če je trajen, je tudi zmrznjen.
Sprejem popotnega je pozdrav življenju. Popotni prinaša novice in novo voljo v svet. Popotni prinaša novo upanje. Tisto upanje, ki smo ga včasih imeli tudi mi, ki smo zdaj tako radi doma. To upanje nam je red že uspel homogenizirati, pasterizirati in vliti v kartonske škatle. Zdaj ga imamo tam in si ga pogrevamo.
Saj ima vse v sebi - razen življenja.

petek, 18. november 2011

Psssst ...


Na splošno-, sploh ni prijetno. Res ni.
Ne vem sicer kako je z vami, vendar bi osebno, če bi lahko, morda izbral zimsko spanje. Kratki dnevi, tema, megla in mraz-, prihajajo pa še dež, brozga in sneg … ljudje smo že zdaj zdolgočaseni in nezadovoljni, naveličani neprijetnih novic in groženj s slabimi ali še slabšimi časi. Ob padanju tečajev, žalostnih obetih in pretežno poraznem vsakdanu bi bilo najbrž zanimivo spustiti rolete, vsem zbranim ali  zgolj samemu sebi voščiti lahko noč, zlesti lepo pod odejo in se prebuditi takrat, ko bi sonce dovolj ogrelo zemljo in nas same.
No-, saj nekateri morda to tudi že počnejo, le da ne ostajajo v postelji, ampak med spanjem hodijo okrog in se delajo budne. Pa niso!
Kaj pa če so celo pametnejši od ostalih in še bolj sonaravni?
Spoštujmo njihov mir in jih ne dramimo-, narava je gotovo iznašla najboljšo in najcenejšo rešitev za mučne čase.

ponedeljek, 14. november 2011

Koplji pod zeleno

Razočaranjem kar noče biti konca. Razočarale so nas že banke, pa OZN, NATO, ZDA in EU, razočarali so nas politiki, nobelovi nagrajenci, športniki, … skratka, skorajda že ni nikogar več, ki se mu nismo pustili vsaj enkrat razočarati. No-, resnici na ljubo smo že prekaljeni in kar neverjetno odporni na razočaranja, vključno  s tistimi, ki si jih morda pripravljamo sami.
In kot, da že ni dovolj, so nas zdaj razočarali še tisti, ki nam prodajajo vse te krasne "zelene" produkte. Če še ne veste-, gre namreč za vse tisto kar "kot" da porabi manj energije od običajnih izdelkov-, na primer varčne žarnice.
A glej ga zlomka, tudi tu ni vse tako svetlo in zeleno, kot se zdi. Zdaj namreč že tudi tisti,  ki nas žarnice zanimajo samo ponoči, vemo, da so za izdelavo varčnih žarnic ali pa, na primer fotocelic, potrebne redke kovine, ki jih trenutno pridobiva predvsem Kitajska, ta pa menda ni ravno vzorna po svoji ekološki osveščenosti. Poleg tega Kitajski, kamor se že tako ali tako steka velik del svetovnega denarja, nihče noče še dodatno povečevati dobička in vpliva, zato se po svetu razmišlja o odpiranju novih rudnikov. To seveda potegne za seboj veliko porabo energije in obremenitve okolja, in še to pretežno v državah v katerih so varovalni standardi že tako ali tako nizki, pridobivalna območja pa običajno še neokrnjeni naravni habitati. To je tudi logično; v mestih in bogatih državah namreč nihče več ne odpira rudnikov. Takšno varčevanje je lahko, v celoti gledano, torej tudi precej draga stvar in verjetno celo znatno dražja od uporabe starih tehnologij in izdelkov.
Zaključek zgodbe se mi kar nekako vsiljuje, vendar me čudno spominja na recepte za izhod iz gospodarske krize; če namreč hočemo, da se bo ekonomija vrtela kot nekoč, moramo tudi trošiti kot nekoč ali še celo bolj-, ne pa varčevati.   

sobota, 12. november 2011

Naravna drža politike

Moderno družbo se da, na splošno, upravljati na tri načine. Pravzaprav-, na štiri, če upoštevam še možnost, da se je sploh ne upravlja, ampak se dogajanje prepušča anarhiji. Takšno stanje pa je, hvalabogu-, izjema, ki običajno ne traja dolgo.
Prva možnost je, da imate v družbi red, ki je predpisan z nekimi sprejetimi dogovori in zakoni; da imate vizijo, ki je splošno znana in široko podprta ter dejansko skrbite zgolj zato, da vse skupaj tehnično funkcionira. Torej, da delajo vse službe res in samo tisto, kar morajo ter da vsi družbeni podsistemi zagotavljajo najboljše kar zmorejo. Spremembe se sprejemajo in uveljavljajo po postopkih, ki omogočajo dovolj podprto, a vseeno učinkovito odločanje o skupnih zadevah. Skupna družbena osnova je tudi splošna dobrobit. Takšna družba je organsko učinkovita in odporna.
Druga možnost je okupacija ali diktatura. Družbo upravlja prisilna in formalizirana struktura, ki ji ni treba upoštevati nobenih družbenih dogovorov. Cilj posvečuje sredstva in sistemi delujejo tako, kakor odloči ozko vodstvo strukture. Sprememb praktično ni, ali pa le tiste, ki so sprejete v vrhu hierarhije. Takšna družba je hermetična in navidez sicer odporna, vendar učinkovita zgolj tako dolgo kot njena vodilna struktura. Skupna družbena osnova je strah in represija, ki slej ko prej kolapsirata.
Tretja možnost so permanentne izredne razmere. Družba je iz različnih vzrokov soočena s pritiskom oteženega delovanja, ki pa niso okupacija ali diktatura. Stanje je takšno, da formalnim in neformalnim družbenim strukturam dovoljuje samostojno ukrepanje, ki pa je zaradi notranje nepovezanosti nekoordinirano in stihijsko. Cilji, kot si jih postavljajo posamezne skupine so razpršeni, včasih medseboj nasprotni ali celo proti-družbeno usmerjeni. Poti do njih so prepuščene samoorganiziranosti in ambicioznosti struktur, ki jim je potrebno prepustiti smetano, če hočemo dobiti vsaj nekaj od njih. Skupna družbena osnova je lahko zgolj občutek nemoči, ki je dejansko plodno gojišče bojevanja struktur. Takšna družba je nizko učinkovita in neodporna, njena osnova je neambicioznost in golo preživetje.
In kje smo mi?
Dejansko funkcioniramo v tretji možnosti. Razmere se nenehno zdijo izredne-, smo pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, gospodarski obeti so slabi in ljudje nezadovoljni. Naše formalne in neformalne strukture rešujejo stanje tako, da v prvi vrsti strežejo lastnim koristim. Skupni interesi so zamegljeni in v družbi ni kemije, ki bi jo vezala k skupnemu cilju. Okolje je več kot primerno za izrazito politično funkcioniranje, kar pomeni predvsem težnjo k participaciji na oblasti, ki pa se izkorišča za uveljavljanje interesov posameznih povezav. Te si med sebo delijo karte in prežijo druga na drugo. Na ta način morda celo dosežejo vtis, da spoštujejo splošno veljavni družbeni red, čeprav gre dejansko le za labilno ravnovesje nenapadanja.
Takšna družba ni namenjena svojim osnovnim gradnikom, torej posameznikom in splošnemu blagostanju ampak plenjenju lobijev. 
Naša družba, pa ne samo naša, tudi evropska ali svetovna me trenutno še najbolj spominja na turistično križarko, ki jo je istočasno ugrabilo več skupin gusarjev. Položaj je napet. Razbojniki vedo, da lahko preživijo zgolj skupaj s turisti in od njih, zato jim ni v interesu, da bi jih na hitro oropali in uničili. Raje se izdajajo za rešitelje in si gradijo samopodobo kot da so edini sposobni izletnike varno pripeljali v pristan, seveda če jim bo uspelo obvladati ostale roparje. Turisti jim plačujejo za varovanje, čeprav se zavedajo, da s tem zgolj podaljšujejo nekaj nepoštenega in nepotrebnega, vendar se istočasno bojijo, da bo vsaka sprememba prinesla le še poslabšanje slabega položaja. 
Ali povedano drugače: v bistvu smo lahko še veseli, da nas naši samo izsiljujejo-, ker bi nas sicer njihovi utegnili celo obkrasti!  

sreda, 09. november 2011

Vse je relativno

V. d. predsednika vlade ocenjuje, da je v skrajšanem mandatu, njegova vlada (beri: stranka) ... ob okrepljeni socialni povezanosti prepeljala Slovenijo relativno varno skozi zgodovino ... ugotavlja, da ima Slovenija kljub napovedim, da bo v naslednjih letih gospodarska rast relativno nizka, dovolj možnosti, da standard ne zelo visoko, pa vendarle rahlo napreduje, in za zaključek trdi, da je njegovi vladi relativno uspelo.

Prejšnji stavek je sicer relativno kar dolg, ne pa tudi absolutno. Glede na možnosti, bi bil lahko še veliko daljši.
Nekako tako je tudi z njegovo resničnostjo.

sreda, 02. november 2011

torek, 01. november 2011

Vsi sveti, vsi naši

Blagor rajnim, kajti žalost tega sveta so premagali. 
Odšli so v zgornje nadstropje in tam čakajo na nas, da se jim pridružimo. 
Zaenkrat smo še ločeni, vendar zgolj zato, da bo ponovno snidenje lepše. 
Zdaj so na boljšem kot mi. Izkusili so, kako je kadar se sprehod podaljša tudi čez ograjo vrta. 
Nas to še čaka in zaradi tega nam je včasih tesno pri srcu. 
Prava tolažba je v Njem, ki je prišel, da bi premagal smrt in se bo vrnil po nas.
Takrat bomo spet skupaj in veselju ne bo konca. 
Takrat bomo končno doma.  

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)