torek, 03. januar 2017

Srečngapazdrauga


Se še pri komu pojavi nekakšno nelagodje ob izrekanju novoletnih voščil?
Ne vem zakaj, ampak meni se. Ne razumem-, čudno, saj je bilo vse že tolikokrat. Pa vendar, nekaj je kot odveč. Ni lepo-, rad imam da čimprej mine. Saj vem kaj bom slišal, vem kaj bom povedal in tudi to vem, da vse skupaj nima zveze z realnostjo.
Vsem sem zaželel zdravja in vsi so ga zaželeli meni, pa čeprav je vsem jasno, da vsi gotovo ne bomo kar naprej zdravi. Bolezen pride tiho kot tat in vzame, kar najde. Nihče ni tako zdrav, da bi ne mogel kadarkoli zboleti.  
Podobno je s tisto srečo. Vse življenje jo želim vsem in večini celo dvakrat letno in vsi jo želijo meni, pa vendar tudi zanjo vemo, da tako rada hodi svoja pota, in, da se ta ne prekrivajo vedno z našimi.
Vse skupaj bi lahko povzel nekako tako da “srečen nisem nič bolj, zdravje so mi pa vsi želeli”.
Voščila jemljem kot nekakšen obred, novoletni urok ali kot prvi pozdrav. In prvi pozdrav naj bo kajpak dobra želja. Za kaj več morda že zmanjka. Kaj pa naj si rečemo? Pili smo, jedli, se veselili … zdaj pa sem tukaj, s tabo, z vami.
Kaj sploh ostane novemu letu, če mu odvzamemo dobre želje. Nič! Ostanejo bolezni starega leta in sreča, ki je še vedno tam kjer je bila konec prejšnjega meseca.
Kaj bi sploh ostalo nam, če ne moremo reči, da je nekje, po neki noči vendarle nek nov začetek-, čeprav vemo, da to ni res. Vemo, da nikjer in nikoli ni mogoče začeti kar na novo. Vedno je že nekaj v nahrbtniku, še več pa pod njem. Vedno je nekaj že bilo in se ni kar končalo na ničli, kot prazna kartica v telefonu. Ostalo je nekje v prsih, spominih, papirjih, računih ali kartotekah.
Ampak, novi začetki so pa vseeno tako razburljivi, a ni res?Pa čeprav si jih samo želimo, pa vendarle ... gremo spet od začetka, letos pa bomo.
O, ja, celo leto časa imamo še za to srečo in zdravje.
Pa dajmo!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)