nedelja, 25. april 2010

Spretnost ...

... je ena najbolj "poštenih" vrlin. Dobiš jo samo s trudom in vztrajnostjo ...

"Ona dva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala …" (Apd 13,51)

Cerkev je spet na prvih straneh. Seveda tudi tokrat ne zaradi svojega poslanstva, dobrodelnosti, poudarjanja vrednot človečnosti in solidarnosti, opozarjanja na krivice in izkoriščanja, iskanja medverskega dialoga, pomoči v osebnih stiskah, tolaženja ali vlivanja upanja tistim, ki morda vozijo po odstavnem pasu, kjer jih ob vratolomnem divjanju, ki danes edino nekaj velja, nihče niti ne opazi več. Tudi zaradi pismenosti, vrednot in civilizacije osebnega dostojanstva, ki jo je dajala in jo še daje svetu, ne. Še manj zaradi morebitnega napada hvaležnosti vseh tistih, ki jih je naučila brati in pisati in od katerih so se mnogi kasneje postavili proti njej. Mnogi takšni še danes veljajo za nosilce svobodnega duha, pa so dejansko morda le tako šibki, da se niso bili sposobni soočiti s samim sabo in so se preprosto odtujili, potem pa v obupnem iskanju identitete vsa prizadevanja usmerili v kritiko tistega kar vsaj nekoliko poznajo, in to je njihov lastni izvor. Prav gotovo pa Cerkev ni in ne bo top tema zaradi oznanjanja vere v Odrešenika, zmagovalca nad zemeljskim zlom in končnega sodnika vseh.
Kar vleče so le škandali, škandali, … pravcata škandalozna ploha …
Poročanje ne-cerkvenih medijev o Cerkvi izkazuje nekakšne oscilacije. Kot neke vrste bioritem, ki bi ga bilo zanimivo opazovati, morda na obdobju kakšnih sto let, kolikor pač beleži zgodovina modernega ali recimo "frei-geist" žurnalizma. Torej, z drugimi besedami, prostega in nevezanega javnega pisanja, kajpak za denar. Opaziti je valovanje zanimanja za cerkvene zadeve, ki pa skoraj nikoli ne preskoči nad gladino negativizma. Vedno se najde nekaj kar lahko zbuja javno zgražanje in odpor… inkvizicija, klerikalizem, kolaboracija, reakcionarnost, nazadnjaštvo, pohlep, homoseksualnost, zdaj seveda še moderni biser -pedofilija, karkoli naj bi se pod tem pač vse skrivalo in kot zadnje veliko odkritje - "številni" otroci duhovnikov …
Kako bogata paleta? Pravi orožarski muzej škodljivosti za nedolžne dušice. Kot kavna usedlina vsega, kar se meša v paradi pokvarjenosti in nekako, kot v spovednici, pristane in ostane ravno v Cerkvi. Kot da so vsi ostali na svetu brez greha? Kot, da že Slovenija ni postlana z grobovi tistih, ki jim tudi imen niso hoteli zapisati, kot, da se 97% odkrite pedofilije ne zgodi nekje drugje, pretežno celo v družinah, v zasebnosti, temu tako svetemu in varovanemu kotičku, kamor se nikogar ne spušča, kaj šele, da bi smel danes kdo komu soliti pamet. Seveda, dokler ne beremo o materah, ki pobijajo lastne otroke, o očetih, ki desetletja posiljujejo hčerke in o uglednežih, ki to počnejo s svojimi psi … Kot, da, med reklamami s katerimi nas kapitalizem načrtno priklepa nase, ne slišimo o plemenskih spopadih, ki zmasakrirajo ali izstradajo sto tisoče in preženejo miljonska ljudstva, preden kdorkoli od tistih 10%, ki upravljajo 90% svetovnega bogastva, dvigne obrv. Kot, da ne gledamo kako se živčni in naspidirani "good guys" igrajo video igrice v nekih revnih deželah in terorizirajo prebivalce, seveda pod plemenito pretvezo boja proti terorizmu, ki bi ga morda celo premagali, če bi tistim in tudi svojim ljudem raje pomagali spodobno živeti. Tudi ne vidimo instrumentalizacije tega sveta in človeštva v spregah globalnega pridobitništva, razvrednotenja celotnih družbenih slojev in razprodaje funkcij družbenega vodenja, ki je, vsaj pri nas, že zdavnaj postalo "poslovodenje" in neženiran boj za fevde ter izgubilo sleherni smisel za moralno prihodnost družbe.
Pa vendar in kljub vsemu kar res duši svet, bi smel človek, ob odkritem in privoščljivem naslajanju, ki ga nekateri tako željno servirajo javnosti, dodati le, da kaj tako škodljivega, kot je Cerkev, pa res ne bi smelo obstajati. In nikoli ni manjkalo tistih, ki so to res verjeli. Če bi lahko, bi že zdavnaj odredili obvezno vakcinacijo proti veri, recimo za osnovnošolske otroke. Saj če pomislim, to skoraj že imamo, saj v Cerkev upajo dejansko samo najpogumnejši, ki se ne bojijo trajne okužbe z njenimi škodljivostmi.
Kaj naj rečem? Cerkev ni popolna, ljudje, ki jo tako ali drugače gradimo, pa še manj. Vendar je Kristusova in edina, ki hoče slediti njegovemu zgledu ter kazati Pot k njemu, ki je zgled dobrote. Za vse, ki tega nočejo razumeti pa še vedno velja Njegovo vabilo, da naj kamen prvi vrže tisti, ki je brez greha. Danes pa se za odgovor hujskačem in preganjalcem ozrimo k zgledu Svetih očetov Pavla in Barnaba ter raje postanimo in ostanimo "polni veselja in Svetega Duha".

sobota, 24. april 2010

Kočevske grče ...

... so kar dobra ekipa. Igrajo učinkovito in težko spustijo do gola. Naši se nekako niso spravili skupaj in vsezkozi je šlo na tesno. V drugi polovici drugega polčasa so se sicer nekako le odlepili ampak tudi naredili nekaj napak in precej tega zastreljali.
Svoje so odigrali tudi živčki in na koncu izenačili na 29:29. Solidno in razburljivo do kraja.
Kakorkoli, naše je treba pohvaliti za eno zelo lepo sezono.

Naš novi škof ...

... je bil nekoč godbenik in je za muzikante pripravljen narediti tudi kakšen ovinek več ...

torek, 20. april 2010

Oblaki nad Evropo

Nič hudega sluteči zemeljski izpuh, ki so mu Islandci nadeli simpatično in razburljivo ime Eyjafjallajökull, kar menda pomeni nekaj tako zehanja vrednega, kot “islandska ledeniška gora”, je v svoji ledeni brezbrižnosti miroval skoraj 190 let, prav zdaj pa se mu je očitno le nabralo dovolj plinov v kamnitem drobovju, za novo akcijo.
Svet se je vmes seveda spremenil, bolje rečeno reorganiziral, ali pa se nam tako vsaj zdi. Sam planet je verjetno bolj ali manj enak in njegovi človeški prebivalci, slej ko prej prav tako, le da so jim namesto letnih časov in boja z lakoto, ki jih je takrat najbolj zaposloval, zdaj postale histerično pomembne minute zamud, bančnih obresti, poslovnih in ostalih novic ter ocen gospodarske škode, ki jih pred dvesto leti prav gotovo ne bi nihče razumel ...
Kam je izginilo čudenje, občudovanje narave in dogajanj o katerih so nekoč poročali popotniki v podlistkih in zabavnikih ... Nobenega vznemirjenja več, nobenega presenečenja nad redkim naravnim pojavom ... ah, saj ni nič, tisto zmrznjeno islandsko grudo nekaj razganja, gremo dalje ...
Nihče ne vidi zanimive igre narave katere droben delček smo, trka fantastičnih sil, ki se sproščajo, kot razveseljivi premiki v notranjosti nosečega trebuha. Nihče ne občuduje nizkega sonca in visokega neba, ki krasita naravno mogočnost severa in njegovo divjost, ki se pač ne ozira na borzne ali medijske virtualne viharje. Nobeden se ne čudi več vetrovom in zračnim tokovom, ki tako hitro in brez vsakih problemov povežejo dežele, katere ljudje ne morejo niti na papirju spraviti na skupni imenovalec, kaj šele, da bi uspeli odstraniti navidezne in resnične meje, ki jih ločujejo.
Pa vendar se očitno tako zlahka vsi kar naenkrat znajdemo pod istim prašnim oblakom, kot se lahko v naslednjem trenutku tudi v isti zemlji, peklu ali nebesih ...
Zdaj so vsi zgroženi, ker pač ne morejo leteti. Pa kaj zato? Ali ste prepričani da res morate?
Hvalite Boga, da sploh lahko gledate, dihate, živite, razmišljate, hodite in morda celo uživate v toplih in tako težko pričakovanih pomladnih obetih.
Svet je še danes narejen zgolj tako, kot so ga zastavili tisti, ki so potovali samo z ladjami ali pa še to ne. Odnosi med ljudmi so še vedno taki, kot takrat, ko je pustolovska pot do Kitajske in nazaj lahko vzela tudi desetletje ali pa kar celo življenje. Mislimo, da gradimo in peljemo svet, pa nam narava z navadnim kihcem dokazuje, da smo zgolj razvajeni in pomehkuženi turisti na ladjici, ki se v lepem vremenu prevaža po zalivu.
Svet je le teniška žogica v igri velikanov. Ta trenutek je odbita in prosto leti, verjetno proti nekomu, ki jo čaka s pripravljenim loparjem na bekend.
Potem pa spet ... tup ...

sobota, 17. april 2010

Adijo mojstri, adijo šoldi ...

Zadnje presentljivo razkritje je pokazalo nekaj česar skoraj nihče v Sloveniji ni niti slutil.
Namreč, da so nekateri veliki, že več kot deset let vnaprej zmenjeni.
Torej, kdo, kdaj in kakšen kos dobi, kadar slepi in gluhi lovski čuvaj spusti kakšnega državnega kapitalca v odstrel.
Neverjetno. Škandalozno. Se kar ne morem načuditi.
Dosedaj sem namreč verjel, da je pri gradnji cest, elektrarn, luke, železnic, letališč in ostalih večjih investicij, ki jih hočeš nočeš, v našem imenu in ne nazadnje z našim denarjem, plačuje država, vse čisto kot solza. Verjel sem, da natančni in desetletja izgrajevani sistemi razpisne, finančne in nadzorne mašinerije, ki jih prav tako sami vzdržujemo, delujejo dosledno, oziroma sploh delujejo.
In zdaj, ah ... laž, blef, balonček ... sesuli so mi zaupanje ...
Dragi moji, šalo na stran in to dobesedno - to so namreč vedeli vsi. Prav vsi.
Od vseh predsednikov vlad, vseh ministrov, vseh šefov uprav, vseh poslancev, vseh županov, vseh članov razpisnih komisij in nadzornikov, vseh tajnic ... prav vsi. Do tistega, ki vihti lopato pri nekem tretjem podizvajalcu.
In kaj bomo zdaj?
Nič. Spet nič.
Nekdo je bil očitno malo užaljen, ker se verjetno čuti prikrajšanega, približno tako kot najboljši Prijatelj, le da ga je, namesto, da bi komu grozil, raje kar javno spustil, da bi malo zamešal zrak ... oziroma, tisto kar pač dihamo.
Ogoljufani goljuf.
Mene pa, torej ponižnega državljančka države, ki zdaj zadolžuje že moje vnuke, če jih sploh kaj bo, bolj kot namigovanje, da smo ... oh, groza ... v tako zelo reguliranem in stokrat nadzorovanem, a žal tudi bebavo zbirokratiziranem sistemu javnega naročanja in proračunskega
financiranja velikih projektov, ki, ne samo da ponuja, ampak celo zahteva goljufanje, morda debelo preplačali avtoceste in še marsikaj drugega ... mene bolj zabava ta sprenevedavost. To komično gledanje v stene, telefone ali nič, ko se smrdljivec razširi po dvigalu.
Oh, kako neprijetno, kako nevljudno ... nekdo je nevzgojen ...
Nihče ni kriv, nihče ne ve nič, nikogar niti ne zanima. Še celo sam predsednik vlade z dramatičnim tonom namiguje, da bo morda pač treba nekako "razumeti" in gradbince
pognati naprej v nove posle - tudi mednarodne ter jih seveda temu primerno bančno
suportirati. Torej ... javni denar za zasebni denar ... Itak, saj v tem je tudi poanta.
Pa me zanima, kje je bila ta dramatična usodnost trenutka takrat, ko so crkovali
izdelovalci tovornjakov, pa tekstilci, kovinarji, usnjarji, železarji in kaj vem, kdo še vse.
Kaj pa nam je razen trgovcev in posrednega ali neposrednega javnega financiranja, sploh še ostalo? S čim gremo naprej?
Seveda in kot že tolikokrat, nam je gotovo ostalo še vprašanje morale, ki pa ga zlahka in celo čedalje lažje odvržemo. Pa ne v smeti, ampak kar na tla. Je enostavneje! Naj potem pobirajo tisti, ki zastonj, poleg vsega ostalega, izpeljejo še kakšno čistilno akcijo.
Če si ob moralo, potem pač ni pomebno če kaj leži na tleh. Prava figa.
Takšni pač smo.
Afera s preplačanimi oklepniki ni morda izbruhnila zaradi naših "smrdljivcev", ampak zato, ker je Finska poštena država, ki dosledno ne sprejema goljufije za vzorec javnega razmišljanja, pa čeprav gre za njena podjetja in njene ljudi. Očitno razumejo, da so ugled podjetij in kakovost produktov vredni celo več kot sam Sveti dobiček. Poštenje, delavnost in čistoča je najboljša izkaz neke države. Kaj pa drugega? Kakšen amortiziran politik? Temu se reče lahko tudi graditev ugleda neke družbe, neke nacije in če to delaš dovolj dolgo, postaneš pojem.
Pri nas se še vedno in povsod najprej iščejo variante, kako nepoštenost do lastne države, lastnega okolja in lastnih ljudi, razglasiti za nujno zlo, brez katerega se pač ne da funkcionirati.
Cilj nam opravičuje sredstva. Le da so naši cilju očitno prav tako trajni in zanesljivi kot mandati tistih, ki nam tako zelo hočejo dobro.
Če tako delaš dovolj dolgo ostaneš tisto kar v bistvu tudi si.
Goljuf.

nedelja, 11. april 2010

"Moj Gospod in moj Bog!"

Odpreti sebe božjemu je po svoje čudno, nekako nenavadno. Redko.
Namreč, vse kar sploh je, vključno z mano, srcem, ki bije dokler hoče in tudi tistim oživljajočim dihom, ki ga nosim kot znamenje v sebi, je vedno v njem.
Kje pa drugje? Vse obdaja, vse oživlja, vse poganja. Vodi čase in deli trenutke, spleta žarke in siplje svetlobo. Nič ni zunaj tega. Odpreti srce je potemtakem lahko le začutiti bližino, jo sprejeti in dotik zapeči v trajnem spominu. Največjega itak ne moreš ujeti, ne obvladati. Ne moreš ga niti videti. Lahko se pustiš prevzeti moči, očarati silam in prevzeti neizčrpni energiji.
Stopiti nekam iz sebe.
Ampak kam? V svet? Ne, v svet že ne.
Premajhen je ... stisnjen in tako ... spačen.
Kvečjemu iz sveta. Ven.
Nekam, kjer sveta ne potrebujem. Kjer se da shajati s tistim kar bo ostalo nekoč, ko mi bo vzeto vse. Prostori svobode niso kraji tega sveta.
Prostori svobode so dotikališča. Božjega in mojega.
Rana v katero Tomaž položi svoj prst. Ali pa jaz sam?
Tisti trenutek, ko je spoznal, da je vse res, v kar je dvomil.
Ko je spregledal ... ko je prestopil ... ven in Vanj ...

sreda, 7. april 2010

Igrajte svoje preklete videoigrice raje doma

Če koga zanima, kako zgleda resnična vojna in kaj delajo po svetu mladeniči, ki bi morda znali tudi upravljati stroje v kakšnih tovarnah ali traktorje na poljih Kansasa, namesto orožij, s katerimi se igračkajo in sejejo smrt med reveži v neki revni deželi, si naj pogleda tole.
Sram me je, da moja država pripada vojaški organizaciji, ki mori deset tisoč kilometrov stran od svojih dežel, pa sploh ne vemo zakaj.
Mislim, da je čas za referendum za izstop Slovenije iz zveze NATO.

ponedeljek, 5. april 2010

Resurréctio

Grob je bil prazen in odprt.
Saj takšen je še danes.
Tudi srca so bila votla in opustošena.
Prav tako, kot danes.
Skupaj z njim so trpele, ko so šle za njim.
In mi tudi. Seveda, na svoj način.
Ni nam vseeno in nam nikoli ne bo.
V njegovem trpljenju so namreč skrita vsa trpljenja. Pretekla in prihodnja.
Tudi naša in naših bližnjih.
Skozi to bomo šli vsi.
Slej ko prej.
Tisto noč smo molili za svetlobo in težko čakali jutro. Nov dan.
Veseli bi morali biti, ker žarki nove zarje zasejejo tudi novo upanje.
Nam, ki smo vkovani v ta svet. In tako redko pozabimo nanj.
Priznam, da sem se že kar malo bal.
Da ne bi, tako kot grob, zapustil tudi mojega srca.
Nič se ne bojte ...
On je svet premagal.

nedelja, 4. april 2010

Zravnajte Gospodovo pot #40

Izak je nagovoril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Tukaj sem, moj sin.« Pa je rekel: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj. (1 Mz 22,7-8)

Bog od mene gotovo ne zahteva več, kot sem sposoben prenesti. Nesmiselno bi bilo nalagati breme, če prej nisi dal tudi moči zanj. Človek se lahko zlomi. Kot slamica.
Nebeški Oče mi ne bo naložil Abrahamovega bremena. Prav gotovo ne. Posebne naloge so za posebne.
Sposobnosti so med ljudmi razdeljene, kakor pač so. Po svoje pravično. Povsod jih je nekaj, vendar jih je nekje vseeno več, drugje pa morda celo zelo veliko. Ali pa se tako samo zdi?
Kaj pa so sposobnosti drugega, kot pričakovanja? Takšen in takšen moraš biti, če hočeš veljati za uspešnega ... tukaj. Drugače ne. Če hočeš? Kaj pa če nočeš? Kaj pa če od teh podob časa in prostora, ki me oblivajo, ne pričakujem nič več kot to, kar lahko dajo. Torej bore malo.
Pa ne gre samo za to. Gre za mejo. Lastno.
Nekje jo ima vsak.
Sposobnost je prepoznati svoj domet. Kdor se podcenjuje, škoduje sebi, kdor se precenjuje, drugim.
Abraham ni imel rezerve. Živel in veroval je na polno. Dobesedno.
Roko z nožem je dvignil nad edinca.
Noro. A vendar del vsega tega. Kot napoved.
Enako je veliko pozneje naredil tudi Gospod sam.
Tokrat je žrtvoval sebe.
Pravzaprav pogubil svet v sebi. Pa kaj?
Sam je zmagal.

petek, 2. april 2010

Zravnajte Gospodovo pot #39

Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu? Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi prestopka mojega ljudstva. (Iz 52,8)

Dežela smrtnih senc je okrog nas in v nas. Nosimo jo v sebi in dihamo vanjo. Ovita je v meglice, ki se po dežju parijo iz gozdnih bran in vlečejo nad zamolklimi gladinami voda. Ovija jo težka zavesa mrtvaškega žameta, katerega gube mehčajo kamnite robove in ogrevajo hladne stene zadnje sobe našega sveta.
Končne postaje. Naše prestopne točke.
Od tu naprej se pot spremeni v prostor in čas v večnost. Dimenzije so spet združene v tistem, kar so nekoč že bile, torej nič. Spet smo na začetku. Nečesa.
Gospoda niso hoteli razumeti. Uporabili so ga za svoje "plemenite" cilje, tako, kot bi ga tudi danes. Zedinili so se, da je bolje, da umre en človek za ljudstvo; kot, da bi sicer vsi pomrli. ni jim prišlo na pamet, da bi ga pustili živeti.
Lepe, večne in lažne parole o plemenitem umiranju. V umiranju ni plemenitosti. Plemenitost je morda lahko v življenju, v smrti ne. Umiranje je zadnja stiska, ki jo dočakamo. Ne pa tudi preživimo. Telo je uničeno in življenje iztrgano iz njega. Kaj je tu plemenitega?
Nesmiselno a končno. Zakaj je sploh potrebno? Zajkaj se sploh začne, da se pote mora končati?
Blišč, slava, uspehi, načrti in dosežki, vse gradimo za večno, potem pa tako nizkoten, nepotreben in cenen propad. Telo nas potegne s sabo. V smrt. Kot siamski dvojčki. Ko umre eden mora tudi drugi.
Brez telesa ne moremo.
Vsaj na svetu ne. Tem.
V Gospodu je vse mogoče.

četrtek, 1. april 2010

Zravnajte Gospodovo pot #38

Jezus je odvrnil in mu rekel: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje.« (Jn 13,7)

Kdaj pa bo to? Kaj kmalu, pozno ali prepozno?
Kaj vse se mora še zgoditi ali dopolniti, preden dojamem smisel in poslanstvo služenja?
Je dovolj, da se samo globoko priklonim vsemu in vsem, ali pa se moram povsem razstaviti in spet sestaviti nazaj?
Samo eno umivanje gotovo še ni dovolj. Samo ena večerja s prijatelji, tudi ne.
Služenje je slovo od nekega načina razmišljanja. Zmaga v nekoliko dolgočasnem, a vseeno ogorčenem in nenenakem boju s samim sabo. Skoraj vedno zmaguje nekdo drug, čeprav sem v premoči.
Če se odločim služiti, brezplačno podarim del pravic. In to tistih za katere sem prepričan, da so mi neodtuljive. Samo po sebi umevne. Prava fevdalna upravičenja.
Pa morda le ni tako.
Ali imam recimo, pravico pričakovati, da me bodo upoštevali, me imeli za enakopravnega, vprašali za mnenje, se zanimali za moje počutje ali zdravje ... če tega sam ne kažem drugim?
Verjetno ne.
Kaj pa če vse to počnem, pa kljub temu ne doživim tega? To se pravi trud, ki ga prezrejo in dobrota, ki je nihče ne potrebuje, ker so že vsi prenažrti vsega.
Takrat se začne služenje.
Služiš tam, kjer te ne opazijo. Kjer mislijo, da so sami sebi dovolj.
Služiš takrat, ko te ne poslušajo in ne vedo, da razumeš besedici "prosim" in "hvala".
Služiš tako, da delaš, kar je dobro za druge in ne sprašuješ, kakšne pravice imaš ...
Služiš, ko tebe ni več tam noter. V sebi. Ostal je le sluga.
Takrat si verjetno v Bogu ... Takrat si res največji.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)