petek, 31. oktober 2008

ad limina

O srečni dom nad zvezdami,
kjer bivajo vsi blaženi,
predragi bratje in sestre,
ki so ločili se z zemlje.

Veliko nas je, ki prihajamo in odhajamo. Danes na grobove ... jutri morda v nje ... čez rob, čez mejo ... iz prostora in časa ... v neprostor in nečas.
Prispodoba večnosti, ki sem jo videl med slikami spomenikov neke stare kulture, je kača, ki grize svoj rep. Simbol večnega kroženja, preganjanja samega sebe, hoje za svojimi sledmi, bivanjske nepopolnosti, življenske neizpolnjenosti, mrzlice iskanja na tem svetu ...
In vendar meja obstoja, nekje je, gotovo v našem času in prostoru. Kot breg reke, obala morja, ločnica elementov, svetov ... stanj.
Bregu reke se lahko približaš poljubno malo, po teoriji kaosa je rob neskončno zakompliciran, vsak delček obale vsebuje neskončno ravno tako zapletenih delčkov ... Ne moreš ga spoznati v celoti, škoda truda ... lahko ga pa prestopiš. V bistvu ga boš nekoč moral prestopiti.
Ni treba razumeti ... najbrž se sploh ne da. Verjetno ni pretežko, je pa neznano.
Preprosto nimamo nobene izkušnje s prehodom iz življenja in sveta.
Mogoče rojstvo?
Kdo pa sploh ima kakšne pred-natalne izkušnje?
Ja, seveda vsi, kajpak. Prav vsi smo bili nekoč v stanju pred rojstvom.
Ampak kdo se tega še spomni?
Jaz ne in tudi nikogar še nisem slišal govoriti o tem.
Uteralna izkušnja? Iz maternice? Ni spomina, čeprav smo bili noter 10 luninih mesecev.
Tistih mesecev, ko sem bil v vojski, se še živo spominjam, čeprav je minilo že četrt stoletja. Še vedno vidim tiste obraze, makedonsko sonce, borovce, nekatere besede in če se zberem, začutim še naveličanost, ki me je takrat prevevala. Tistih pred rojstvo pa ne. Tema.
Tudi spomin ali zmožnost pomnjenja se očitno razvije s telesom. Sedež spomina je v možganih, dokler ti ne zrastejo, se ne spomniš ničesar, ko ti odmrejo, vse pozabiš. Reset.
V večnosti je spomin nepotreben, torej tudi pred in po življenju. Izven oklepajev. V večnosti se ne rabiš nič spominjati, ker se ni treba nič naučiti. Ker se ni treba bati konca, poraza, boleče izkušnje, izgube ... v večnosti vse to odpade. Telesna ali duševna izkušnja ne pomeni nič, je ne rabiš, kot je nimaš v materinem telesu, pa vseeno si tam.
Telo je sedež duše, posoda mojega imena, vez s tem svetom ... in nič drugega.
Trpelo bo, se postaralo in na koncu propadlo.
Nič ne bo ostalo od njega. Lahko živim še tako zdravo ... tudi najbolj zdravi in najmočnejši umrejo. Nič me ne bo več vezalo na ta svet. Prav nič ... lahkota smrti, po smrti.
Ostane ena generacija spominov, mogoče dve.
Spominov ali le zavesti izkušnje, da bomo tam kjer so zdaj oni, ki so nam toliko pomenili in ki so bili tako živi, da so življenje prenašali tudi nam, nekoč tudi mi. Mogoče tudi bojazni ... žalosti.
Smrt ni človekova sovražnica, smrt je starejša sestra, ki pride tiho, brez velikega pozdrava, te prime za roko in odpelje s seboj ... mogoče šepne "ljubi ..., prišel je najin čas". Ničesar ne jemlji s seboj, vse imamo pripravljeno zate ... veliko jih je že tam ... naših ... najdražjih ...

Prijazna smrt! predolgo se ne mudi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

Prostor med grobovi je ozek, zgoščen, rdeče obarvan, škripajoč ... zrak napolnjuje topel vonj tekočega parafina in otožna svežina krizantem ... nebo je temno in ljudje se premikajo po prostoru kot črne lise, ki zakrivajo kuliso sveč ... težko jih je prepoznati, le na čisto blizu ... ni pomembno ... obrazi ljudi in podobe tega prostora so začasni ... nimajo sporočilne vrednosti ... v tem trenutku samo spominjajo na povezanost med svetovi podob in senc ...

sreda, 29. oktober 2008

Malnarjev sin

Letošnje leto je posvečeno Primožu Trubarju, ker se je mož rodil ravno pred 500 leti. Kar nekaj o njemu se je že dalo letos slišati, videti in prebrati, vendar se je dr. Zvonetu Štrublju, ki nam je v Lutrovski kleti predstavil svojo novo knjigo, o tem velikem Slovencu, gotovo splačalo prisluhniti.
Družinin uvodničar nam je predstavil Trubarja kot človeka, ki je kar nekajkrat v življenju začel iz popolne ničle in se, z izjemno voljo in sposobnostjo, ne samo postavil na noge, ampak vedno znova, kljub izjemnim življenskim izgubam, ponovno zrasel in uspel.
Trubar je bil človek vedno novih začetkov, neomajne volje, izjemnega poguma in povsem očitno tudi velike vere, ker kako drugače razumeti vsa njegova prizadevanja.
Zakaj bi Trubar tako vztrajno "delal" za slovenski narod, ki ga takrat še sploh ni bilo, če ne iz neke notranje nuje? Zakaj bi na vsak način hotel prosvetliti ljudi, pred katerimi je dvakrat moral bežati, da si je rešil življenje, pustiti vse, kar je do takrat ustvaril in se podati v negotovo tujino, ki pa ga je vedno znova sprejela bolje kot lastna domovina?
Seveda ne gre poenostavljati. Slovenske "domovine" takrat ni bilo, niti ni bilo Slovencev, ki bi se kot takšni prepoznali. Bili so Krajnci, Štajeri, Goričani, ... in prvi, ki je dejansko slišal skupni jezik ter ga celo natisnil je bil prav Trubar. Večina takratnega prebivalstva je bilo nepismenega, javnih šol ni bilo, slovenskega meščanstva tudi ne, da o plemstvu niti ne govorimo. Slovenski jezik je bila takrat skupina domorodskih dialektov, ki jih, razen morda duhovščini, niti ni bilo treba nikomur znati.
Težko je razumeti tako gorečo privrženost ideji o "tiskanju knjig", ki jih verjetno podeželskemu slovenskemu življu takrat tudi prodati ni bilo mogoče. Predvidevam, da so jih kupovali kvečjemu duhovniki, ki so svojim vernikom želeli približati evangelij v njihovi "kmečki" govorici.
In prav vidik Trubarjeve vere se mi zdi vse premalo znan, ob vsem, kar imamo priložnost slišati o njem. Tega se nekako nihče ne loti. Trubarja še danes nobeden noče za svojega.
Slovenski evangeličani se mi zdijo nekako mlačni do njega in vprašanje je koliko je Trubar sploh bil tisto, kar so danes evangeličani. Katoliška cerkev si ga tudi ne lasti, ker je dejansko iz nje izstopil. Slovenci se z njim težko ponašamo, ker si je dom ustvaril v Nemčiji in tam tudi umrl.
V bistvu je bil katoliški duhovnik, ki se je bolj po naključju pridružil protestantom. Protestanti ali luterani, pa niso bili odpadniki od krščanske vere, kot se še zdaj nekje splošno meni. Nasprotno. Bili so trdno versko jedro, ki pa je predvsem zahtevalo spremembe v cerkvi in ne toliko v nauku.
Protestantska ločina pred razkolom, ki ga je doživel tudi Trubar, ni bila v izrazitem konfliktu z matično cerkvijo in začetniki protestantizma so dejansko bili katoliški duhovniki in škofje.
In kaj je pravzaprav veroval Primož Trubar?
Karkoli že, prepričan sem, da je njegova vera močno presegala njegov narodnostni element. Prepričan sem, da je Trubar s tiskanjem knjig dejansko izpolnjeval Božjo voljo, kot jo je prav sam spoznal.
In to se po moje splača povedati. Trubar v prvi vrsti ni hotel biti utemeljitelj slovenske tiskane besede, niti ni kazal nobenih narodno-buditeljskih teženj, on je predvsem želel širiti Božjo besedo. Slovenci smo bili predvsem "tržna niša", v verskem-oznanjevalskem smislu. Nacionalnih pojmov takrat sploh še ni bilo.

Trubar je bil predvsem mož izjemne vere, božji služabnik, pošten in dosleden ... drugega si tudi očitno ni želel ... to vsi nekako pozabijo ... ali pa tudi ne ... mogoče je pa udobneje drugače ...

Zvečer je deževalo in ponoči je bil naliv ... mokri kamni na poti iz gradu so modrikasto odsevali na zglajenih oblinah ... vlaga v zraku ... dišalo je po mokrem listju ...


Oj Božime, tele dolince. Kuo vas težko jest zapustim.

torek, 28. oktober 2008

Po nakupih ...

Kupovanje oziroma, bolje rečeno, obiskovanje trgovin je tudi pri nas v zadnjih 20-ih letih postalo pomemben, če ne celo osrednji del urbane kulture. V tem času je izgubilo, če je sploh kdaj imelo, izvorni pomen zalaganja gospodinjstev z življensko pomembnimi dobrinami. Takšen pomen je imelo mogoče še takrat, ko smo s koši hodili "fasat" v lokalno "štacuno".
Takrat se je nakupilo tisto res nujno, česar ni bilo doma ... moka, sol, olje, sladkor, prašek, makaroni ... in v bistvu konec. Vse ostalo smo nekako sami pridelali, dobili pri sorodnikih, zredili ... kaj pa vem ... ali pa preprosto ne rabili in tudi ne poznali ...
Trgovke so računale "peš", kartic ni bilo, denar je bil samo na roke ali pa na "puf" do meseca ... spomnim se, ko še ni bilo niti hladilnika ali zamrzovalnika ... torej tudi nobenih jogurtkov, salamic, sirčkov, sladoledov, pečjakov ...
Danes je vse drugače ...
Toliko je vsega ... bogata ponudba ... kar nekaj nabiramo ... pojdimo še tja, imajo tiste čokolade ... pa tam imajo, saj veš, tisti čips ... oni keksi zadnjič so bili tudi v redu, kje smo že tisto kupili ... da ne pozabimo še torto, danes bomo vzeli skutno ... pa otroci imajo tako radi tiste sirčke ...
Ah, kaj le imajo radi ... nič ... razvajeni so ... tako kot mi ...
Nakupovanje danes gotovo ni več tisto, kar je bilo pred 35-imi leti, kolikor moj spomin nese, da ne govorim še za bolj nazaj, kot so mi pripovedovali stari ... nakupovanje je danes razvedrilo, predah, rekreacija, sprostitev ... užitek za nekatere, časovno mašilo za druge, družabni dogodek za tretje ...
Nihče me ne bo prepričal, da bi česarkoli manjkalo, če bi bile trgovine zaprte ob nedeljah ... in vendar ... tudi sam grem včasih v nedeljo v trgovino. Bolj za hec pravim, iz solidarnosti do trgovcev ... če so že tam, da jim dam vsaj nekaj zaslužiti ...
In ko poškilim, kaj imajo nedeljski nakupovalci v košarah, ugotovim, da jih je kakšne 3/4, najbrž z mano vred, prišlo v trgovino kar tako malo, ker je pač čas ... ... in da bi tisto, kar smo nabrali, gotovo zlahka kupili že med tednom ...
Kaj se dogaja z nami?
Uvajamo nove vzorce vedenja, postajamo zahtevnejši ...?
Mislim, da niti ne. Preprosto smo prezasičeni. Jedli bi radi s polnim želodcem, pa nam ne tekne prav, zato razvajeno odbiramo tisto, kar nam je še zanimivo.

In kaj naj še rečem ... hvalabogu, da je tako, kot je ... resnično upam, da ne bo nikoli slabše, ker bi se ljudje zelo težko navadili ... no, če bi bilo treba, bi se pa tudi ...

nedelja, 26. oktober 2008

Izvleček

»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« /Mt 22,36/

Pa se vprašajmo nekaj splošnega: Kaj je pomembno v tvojem življenju?
Otroci, ljubezen, zdravje, mir, spoštovanje, poštenje, zvestoba, partner(-ka), starši, vera, poklic, prijatelji, šola, denar, hiša, šport, glasba, hrana in pijača, svoboda, dobro počutje, žur, narava, pes, politika, računalnik, blog, lepo vreme, seks ... pa še kaj bi se našlo ... odvisno od tega koga in kdaj sprašuješ ...

Vprašajmo nekaj težjega: Kaj pa je najpomembnejše v tvojem življenju?
Odkrito rečeno - tudi zase ne vem. Verjamem pa, da če bi naredil resno in obširno anketo, vseeno ne bi dobil enotnega odgovora. Vse je lahko po svoje in v določenem trenutku zelo pomembno. Lestvica vrednot je lastna vsakemu človeku posebej, pa še časovno in situacijsko pogojena. Današnji odgovori verjetno ne bi bili enaki tistim, ki bi jih dobili čez eno leto. Odgovori na zadnji delovni dan pred dopustom, verjetno ne bi bili isti, kot na večer pred prvim delovnim dnem po dopustu.

Zdaj pa najtežje: Kaj pa življenska načela ... katero je najpomembnejše?
Še več razlik med nami. Poštenje ... kakor za koga, ljubezen ... ah, to je za mlade, ...
Tisto, kar se nekomu zdi pomembno, je morda za drugega postransko. Tako kot živi upokojenec ne bo živel študent, kar je pomembno za kmeta, se mogoče ne dotakne odvetnice ...

In vzvišeni odgovor, ki smo ga bili deležni v evangeliju ... ta je dejansko tudi edini realen in dovolj vseobsegajoč glede na široko paleto človeških pričakovanj ... "Ljubi Gospoda, svojega Boga ..."

Našel se bo kdo in rekel, "Ja ... kaj pa tisti, ki ne verujejo v Boga?"

Pa odvrnem: "Ne poznam nobenega, ki ne bi verjel v nekaj. Če zanika Boga je to torej njegovo načelo, ki mu je dovolj pomembno, da mu verjame ... da veruje vanj ... torej le veruje v nekaj ..."

sobota, 25. oktober 2008

Kakor na nebu, tako na zemlji


Razbor je prav poseben kraj. Že zaradi svoje markantne vzvišenosti nad savsko dolino je nekaj izrednega.
Ko prideš gor, ugotoviš, da je vas na grebenu ... nekakšni polici, ki sili iz južnega pobočja Lisce ... pa tudi, da je lepo urejena ... pravzaprav tako lepo, da je letos dobila nagrado kot najbolj urejena hribovska vas. Imajo čudovito cerkev sv. Janeza Krstnika, lep kulturni dom in seveda ... razgled, ki te ne more pustiti ravnodušnega ...

Imajo pa še nekaj ... nekaj prav posebnega ... Že enajsto leto namreč vsako jesen začenjajo z "Razborskimi večeri". Kulturno prireditvijo, na kateri se predstavi osrednji gost ali gostja z vodilno temo, ob tem pa še slikarji, glasbeniki, ... iz bližnjih, včasih pa tudi bolj oddaljenih krajev.
Nocojšnji osrednji gost je bil stari znanec Razborskih srečanj, pravzaprav njihov idejni oče in dolgoletni ustvarjalec ... jasno, pater Karl Gržan.
Pater Gržan je vsekakor izjemen. Tako kot človek, kot duhovnik in kot pisatelj. Njegov sloves je že zdavnaj presegel razborske razglede. Njegove pridige so postale pretanjene duševne terapije ... besede, ki se te dotaknejo ... Pasijon je v njegovi režiji postal spektakel ... doživetje, ki te pretrese ...
Pater je pred kratkim žal zamenjal svoj dolgoletni kraj službovanja in s tem zapustil tudi župljane na razborskih strminah.
Kakorkoli, danes je bil spet "gor" in prisluhnili smo mu, kot že tolikokrat ...
Tokrat nas je vsekakor presenetil, kar nekako ... zelo ... vsaj mene ...
Patra sem navajen poslušati, kako razmišlja o počutjih, duševnih vzgibih, iskanju smisla, ponotranjenosti ali pozunanjenosti ljudi s katerimi se srečuje pri svojih iskanjih in dajanjih ...
Danes je govoril o nekem drugem svetu ... prostorsko in časovno zelo oddaljenem od tega ... o ozvezdjih in domnevnem odkritju njihove zemeljske upodobitve v razporeditvi ostankov pradavnih gradišč v povezavi z naravnimi danostmi širše okolice Jurkloštra.
Če povem iskreno je bil zame Jurklošter vedno območje ozkih in mračnih sotesk ter strmih skalnatih špic ... relativno slabo znan in redko poseljen kraj. Če mi kdo reče, da gre v Jurklošter imam še vedno občutek, da se hoče skriti ...
Vsekakor zanimiva tema, res ... rekel bi, da skoraj prava arheološko-ezoterična pustolovščina ...
Pater je napisal knjigo "V znamenju Oriona" in nam predstavil izsledke raziskav ter terenskega dela. Na podlagi njegovih dognanj naj bi stara ljudstva okrog Jurkloštra gradila nekakšno kopijo zvezdnega neba, torej ozvezdji Oriona, Bika, Strelca, Dvojčkov, ...
Šlo naj bi za pradavne svete ali predkrščanske romarske kraje. Ostanki, ki naj bi to nakazovali so kupi skal, ki so jih stara plemena prinesla in razporedila po širnem območju.
Skratka, pater Gržan je prepričan, da gre za nekakšen domač Stonehenge ...
Prav ... ni razloga, da bi našemu dragemu patru ne verjeli. Zakaj pa ne? Kdo pa ve, kaj se je pred dva ali celo štiri tisoč leti dogajalo pri nas? Kaj so takrat verovali ljudje?
Nedvomno so imeli takratni ljudje svoje svete kraje, tako kot jih imamo danes. Nedvomno so bili zelo povezani z naravo ... dosti bolj kot smo danes. Gotovo so tudi v okolju in naravnih silah iskali odgovore na vprašanja o višjem ali univerzalnem redu, katerega del smo tudi mi sedaj in ki je še vedno približno enako skrivnosten, kot je bil takrat. Zelo možno je tudi, da jim je bilo prav zvezdno nebo, ki ga mi največkrat še opazimo ne, vzor za red vseh redov, popolno strukturo ... nekaj, kar je smiselno upodobiti tudi na tem svetu, da bi se še bolj približali nekemu drugemu ...
Prepustimo se špekulacijam in spoštujmo čarobne kraje, ki nas obkrožajo ...
Zbrani avditorij se je ta večer zlahka prepustili še odlično razpoloženim pevcem iz okteta Jurija Dalmatina in vsestransko talentiranemu kantavtorju Mihu, ki je mimogrede tudi so-raziskovalec pri predstavljenem "stelarnem" projektu patra Gržana ... pa seveda, gospe, ki je predstavila svoje videnje povezave med nebom in zemljo ...

Skratka iz petkovega večera smo iztisnili redko in odlično doživetje ...


Na Razborju je bilo sinoči topleje kot v dolini ... tudi zrak je bil lažji ... bolj tekoč ... zvezde so se videle ... na nebu ...



petek, 24. oktober 2008

13

... so jih ustrelili na Hinjcah pred 65 leti ... in v spomin na te dogodke ima Krajevna skupnost Krmelj krajevni praznik ... vsako leto ... tudi to ...
Prejel sem prijazno vabilo ... in kajpak šel ... ...
Ravno so asfaltirali cesto proti Gabrijelam ... to sem si najprej ogledal ... delavci, stroji in vonj vročega katrana v toplem oktobrskem popoldnevu ... drugih gledalcev začuda ni bilo ...
Več ljudi je bilo na otvoritvi parkirišča ob spomeniku pri Inkosu ... lepo urejeno ... barve parkirišča se zdaj dobro ujemajo z obnovljeno cesto in pločniki ... črno s črnim ... no, lipi sta sicer krepko oskubljeni, vendar še vedno zeleni ... za čaj bo ...
Največ pa se jih je zbralo ob novem prizidku k športni dvorani ... judoisti so prišli do lepe in predvsem njihove telovadnice ... veliko otrok trenira, tudi iz drugih krajev ... pokazali so vajo ... premeti, skoki, prave borbe ... skratka živo ...
No ... in potem, kot se za praznik spodobi ... proslava ... jesensko vzdušje ... zanimiv koncept, babičina skrinja in spomini na preteklost ... mogoče malo premalo sedanjosti, prihodnosti ...
Pa itak ... sedanjost se nam zdi samoumevna, čeprav ni ... o prihodnosti pa ... mogoče drugič ... mogoče takrat, ko bo sedanja prihodnost preteklost ...
Ne mislim, da je preteklost nepomembna, daleč od tega ... saj tudi živimo vedno tako, da obraze nastavljamo soncu prihodnosti, sence za našimi hrbti pa padajo globoko v preteklost ... pa to priznali ali ne.
Govorim o mojem lastnem odnosu do javnega spomina na preteklost ...
Preteklost je lahko tudi čudno zamotana ... tako zelo drugačna od tistega kar smo izkusili sami, da nam povzroča težave, da nas postavlja pred naporno preizkušanje naše sedanje in prihodnje drže ... kaj mislimo o tem, pa onem ... to po svoje ne koristi veliko, nasprotno, lahko nas celo razdvaja, obremenjuje ... ne vem ... s preteklostjo naj opravi raje vsak sam.
Ko so mrtvi pokopani, je samo še Bog njihov gospodar ...
Javno obujanje spominov na preteklost me vedno navdaja z neke vrste ... občutkom nemoči ... grenkobo, ki mi spet po svoje povzroča slabo vest do sedanjosti ... prihodnosti ...
Neupravičeno ... verjetno res ... tistih 13 na Hincah, pa tudi nekih drugih 13, na katere smo letos še posebej veliko mislili, si je gotovo želelo prihodnosti bolj kot česarkoli drugega ...
Slavje njihovega spomina mora biti slavje prihodnosti za vse ... prav vse ...
Krmeljčani to dobro vedo ... preteklost sicer imajo, kot jo imamo vsi ... preteklost imamo lahko tudi različno ... vsaj del prihodnosti pa nam bo skupen ...

... rodovnik ...

Starejša hči angleškega kralja Georga VI in kraljice Elizabete, 48-a monarhinja Velikega kraljestva, po Viljemu osvajalcu ter pra-pra-pravnukinja kraljice Viktorije ... je prišla na obisk "v deželo" ... in prejela simbolično darilo ... konja, lipicanca ... čudovito 16-letno žival andaluzijske toplokrvne pasme ...
A beautifull beast ... geni tega lepotca so "pod slovensko kontrolo" že vsaj 400 let ...
Za kaj pravzaprav gre ...
... gre za prečiščenost, gensko pre-destiranost ... prepoznanje po krvi ...
Kot neka večna vrednost ... mogoče zlata ... zemlje ... Nekaj kar ti vedno ostane, kar prineseš na svet in daš naprej ... Božja volja v telesu ... sveti gral ...
Tega si ne moreš izbrati sam ... pač zrasteš na nekem drevesu ... od tistih si ... to ti je dano in ti si dan temu ...
Zgodovinska zabloda, srednjeveški anahronizem, ...?
Morda ... in vendar to je zgradilo to družbo ... to civilizacijo ...
Gre za princip ... dedni princip, ki je veljal že davno preden ga je kdorkoli znal zapisati ... potomec po krvi je pred vsemi drugimi ... temeljni postulat vseh dosedanjih civilizacij ... dednost je več kot skupnost ...
To je vse zgradilo in ohranilo ... do sedaj ...
Kaj pa prihodnost ... osnovna biološka reprodukcija ali ponekod še tista ne več in demografski cunami drugod ... stampedo mlade krvi ...
Kaj pomeni dedni princip tam kjer stara kri odteka ... in kaj tam kjer nova priteka v valovih ...?
Na prvi pogled v nobenem primeru ne prav veliko ... a vendar ...
Princip se je obdržal tisočletja in še vedno se drži ... najbrž zato ali samo zato, ker se vedno znova pomlajuje ... spretno meša staro z novim ... a vseeno skrbno dozira ... pripušča toliko kot je treba ... kot večno mladi Dorian Grey ... tečejo samo leta ... menjajo se sistemi ... zlato pa ne rjavi ...
To imamo zapisano v genih ... vsi smo del tega ... vsi prihajamo iz tega in to prenašamo naprej ...
Takšen je svet ... očitno ... če bi svet dednega principa ne poznal bi bil gotovo drugačen ... ne nujno boljši ... ne nujno slabši ...

četrtek, 23. oktober 2008

... terasa ...

Toplo oktobersko popodne ... nad morjem ...
Zrak je ... drugačen ... nekako poln ... ni ga treba dihati ... kar sam pride vate ...

Lenoben vetrič poganja nekaj jadrnic po zalivu ... kot po naključju odpadlo jesensko listje ... še barve se ujemajo ...
Megličasto obzorje, ki zardeva v sončnem zahodu, se izgublja v sivini gladke gladine ... meja je zabrisana ... neostra ... mehkobna ...

Oleandri na robu terase zbadajo belino neba in se rahlo potresajo v odhajanje dneva ...

Črni speti lasje in odločen korak ... "ma, kaj ... a sem eno pivo premalo prinesla?" ...
...saj je dobro ... bomo že počakali ...

Besede ... kar tečejo ... o poslih ... o cestah ... o državi, politiki, občini ... o ljudeh, ki jih poznamo ... ali pa ne ... o spremembah ... ki bodo ... ali pa tudi ne ... saj ni nujno ... zdaj jih ne potrebujemo ... nobeden se ne razburja ... tu se ni treba ...

... evo ... zdaj imamo vsi pivo ...

ponedeljek, 20. oktober 2008

Jablanica

Jablanica je skupno poimenovanje južnega pobočja gričevnatega območja zahodno od Boštanj in severno od potoka Grahovica.











Sestavlja ga več zaselkov: Kremen, Vitovec, Staro in Novo Dobje, Podzavrh, Osredek, Zavine, Dolne, Drbogovje, Sončnik, Simert, Brezovec, Nova Gora in seveda Jablanica, ki so razporejeni med 300 in 500 m nadmorske višine.
Ceste, ki te zaselke povezujejo in navezujejo so ovinkaste in strme ... ponekod še makadamske. Glavni vodovod, ki je povezan z Boštanjskim je letošnja pridobitev ...


Po zadnjem štetju (2002) ima Jablanica 117 prebivalcev , 47 gospodinjstev , ter 104 stavbe s stanovanji.

Zanimivo, človek bi se vprašal, zakaj toliko praznih hiš?
Odgovor je preprost - ker so to zidanice in vikendi, ki zaživijo konec tedna ali pa še takrat ne, če vreme ni dovolj lepo.

Območje je podeželsko ... sončni pašniki se prepletajo z gozdovi, senčne grape se spuščajo pod široke travnate livade ... le nekaj zaselkov je nekoliko bolj strnjenih, pretežno pa je poselitev razpršena, posamična ...

Ljudje se v glavnem vozijo v službe v dolino, nekaj jih tudi kmetuje.

Jablanica je miren kraj, ki te prevzame ... te vedno znova preseneti s svojo svežo naravnostjo ... očara z barvami in razgledi ... zapelje s svojo osamljeno lepoto ...

Jablanici se lahko mirne duše prepustiš ... če iščeš naravo, te nič ne bo zmotilo ...

nedelja, 19. oktober 2008

C€$arj€va podoba

Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« /Mt 22, 19-20/

Ko se je dogajalo to, kar je zapisal evangelist, se je vedelo čigav je denar. Bil je last oblastnika, diktatorja .... Denar je bil simbol obvladovanja družbenega in ekonomskega življenja takratnega časa in jasno je tudi, da cesar, ki se je imel za božanstvo, ni zamudil priložnosti, da svoj lik upodobi na tistem predmetu, ki so ga ljudje najraje vrteli v svojih rokah.
Pogledal si na kovanec in takoj si vedel kdo je glavni ...
No, vmes je vsekakor preteklo veliko človeškega časa, ne pa tudi Božjega. Denar še prestoluje v najmogočnejših svetiščih tega sveta, s to razliko, da se na njegovo podobo ne da več zanašati ... ne predstavljamo si ga več kot nekaj konkretnega, nekaj kar je za v denarnico...
Prave podobe denarja dejansko nihče ne pozna več, denar je postal neoseben, virtualen, ... včasih smo imeli "jurje", danes hladnokrvno operiramo z zneski gotovine, ki je mogoče še v življenju nismo držali v rokah, s seboj nosimo pa nekaj drobiža ...
Denar današnjega čase je dogovor, domena, instrument, pojem ... hrana, ki jo prebavlja in reciklira bančni sistem v katerega se tako ali drugače vsi zvesto vključujemo z gesli, čipi ali klikanjem. Bankirji vedo za kalorično vrednost denarja, njegov rok trajanja, potrebne načine skladiščenja ter dobro poznajo količine, ki jih bančni, državni ali mednarodni organizem potrebuje in prenese, da funkcionira in se krepi.
No, tokrat jih je zaneslo ... goske se ne da prepitati ... ne moreš stalno jesti dveh ali treh kosil naenkrat ... če jih pa že lahko poješ, porabiti jih gotovo ne moreš ... In to se dogaja zdaj, špekuliralo se je na veliko, posojalo se je levo in desno in pričakovalo večne ter vse večje dobičke samo od tega, da se je pač verjelo, da bo nekako "kar samo letelo skupaj"...
Gre pa približno takole ... nekdo se odloči, da bo posodil nekaj denarja, ki ga sicer nima, verjame pa, da ga bo zagotovo imel, to mu na primer garantira tudi država in torej ga dobi od nekoga drugega ... no tisti, ki si je takšen denar sposodil, ga potem spet posodi naprej, seveda "oplemenitenega" s svojimi odstotki ... in tako dalje, dokler ne pridemo do tega, da si od zadnjega v verigi sposodi prav tisti, ki je prvi posodil ... In kaj imamo potem ... nič ... vsi smo vsem dolžni, nobeden vmes pa dejansko nikoli ni imel v rokah tistega s čimer je gospodaril ... In vse se še nekako vrti, dokler eden vmes ne počepne in ne more več plačevati, nič pa ne more prodati, ker naenkrat vsi ugotovijo, da ni samo cesar nag ampak, da smo nagi vsi in če hočemo vsi hkrati prodati, potem ni nikogar, ki bi kupil ...
Cesarjeve podobe torej že dolgo ni več ... Pa ne samo podobe, tudi jamstva, ki ga je takšen denar imel, zdavnaj ne poznamo več.
Ves moderen sistem je zgrajen na obljubah in pričakovanjih ... ter seveda zaupanju ... pa ne v Boga ampak v ljudi in njihove "kao" premišljene in pravilne odločitve ...

Tisti, ki jim zaupamo, so pa vredni zaupanja iz enega samega razloga ... ker jim pač vsi zaupajo ... Ali mogoče kdo ve, zakaj jim vsi zaupajo?

petek, 17. oktober 2008

... za kvasovkami pridemo mi ...


Vino je umetnina... Če kdo tega ne verjame, mora obiskati kakšnega pravega vinogradnika, kletarja ali viteza vina ... lahko pa tudi v eni osebi vse hkrati ...

Ko poslušaš opise sort ... belih, rdečih, rožnatih, črnih, žametnih ... v kozarcih predpisanih oblik vonjaš bezeg, suhe slive, hrastov les, sadje, zemljo ... ter končno tudi razdražiš svoje brbončice z mešanicami okusov ... kiselkastih, sladkastih, trpkih, hrastovih ter bolj ali manj dozorelih in jasno, kot se spodobi reči poznavalcem ... zaokroženih, ... takrat se čutiš nekako ... nevrednega ... ali morda počaščenega ...

Takrat spoznaš, da stojiš na pragu izjemne zakladnice znanja in izkušenj številnih generacij ... da si pred rezultatom večletne prizadevnosti vinogradnika in kletarja ... ter seveda pred oltarjem Božjega usmiljenja, ki je gori in tem pridnim rokam naklonilo dovolj obilen blagoslov toplega sončka ...

Gozdovi in travniki so povsod, trta pa ne zori povsod ... Tam kjer je, zaznamuje generacije, postane izročilo, družinska tradicija, način življenja in simbol posebne povezanosti ljudi z zemljo. Pridelava grozdja in vina ni isto kot sajenje koruze ali krompirja ... je nekaj več ... je nekaj kar si lahko privoščijo le izbranci ... tisti, ki imajo svojo deželo in življenje še posebej radi ... tisti, ki jim je svet tudi praznično počivališče in ne le dolina solz ...

Vino je utekočinjena poezija ... zlit opis krajine, sonca, življenja in dela več generacij ljudi ... vino je predragoceno za pitje ... vino se poskuša ... vino ni za pijane ... vino je za trezne ...

četrtek, 16. oktober 2008

zdrav.si

... zdravo in srečno živeti ... nekako tako se je reklo predavanju ... v mladinskem centru ... nekdanjem kegljišču ... takrat ko se je kegljalo se verjetno o zdravem življenju ni veliko govorilo.
Zdaj se je pa ... o hudih boleznih, pa o pozitvnosti s katero se marsikaj v življenju premaga, ter o zdravi prehrani katere zelo pomemben del je očitno tudi post. Takrat se samo pije ... vodo, sokove, čaje ... da se telo očisti, sklistira ... znebi navlake ...
Simona Šket ... mlada ženska ... iz Rečice pri Laškem ... veliko je pretrpela ... Že pri štirih letih je zbolela za rakom, ker so ji operirali mandeljne. In potem stalno neke bolezni ... zdaj predava o skrbi za zdravje ... Dobro se pozna ... skrbi zase ... veliko študira ... ogromno ve ...
O prehrani, o nevarnih snoveh, ki jih je že vse polno v vodi, zemlji ... Verjame, da se da z dobro voljo in zdravo prehrano obvarovati pred veliko boleznimi.
Misli pozitivno in živel boš pozitivno.
... prati se da tudi z nepalskimi oreški ... ne rabiš praška ... namesto mehčalca pa eterično olje...
Torej za zdravje se da veliko narediti ... in vendar, bi rekel da zelo malo ... tako odvisni smo od svojih teles, da si česa drugega niti ne moremo predstavljati ... tako odvisni smo od tega kaj nosimo s sabo na svetu ... kaj smo podedovali in kaj nas doleti ...
Življenje je enkraten Božji dar, zdravje pa hazard ... imaš ali pa nimaš.

sreda, 15. oktober 2008

...odložene iluzije...

Samouničenje se odloži ... nihče naj ne sprašuje zakaj ... pač se odloži ...
Tako se je odločil odgovorni in glavni ... tako se je odločil gospodar bloga ... kreator ... ima pravico ...
Tehtal je in presojal ... ali bi ali ne bi ... pri odločitvi mu je nekoliko pomagal tudi anonimni komentator od Ozimnice ...
Ne vem zakaj se je tako odločil ... kolikor ga poznam bi rekel da iz trme ali mogoče nečimrnosti ... to je zanj značilno ... če se je sploh odločil ... prej bi rekel, da je prelen, da bi kaj naredil ... raje razmišlja in piše, kot da bi končal ...
Mogoče si domišlja, da je še zanimiv ... da ima še kaj za povedati ... lahko da pričakuje, da bo kdo bral ... ni dvakrat za reči, da tiho verjame, da bo svet celo kaj boljši, če bo blog ostal ... tudi optimizem je po nekom podedoval ... prenaporno je biti optimist, če to nisi ... lažje je biti pesimist ... pesimizma se človek hitro nauči, tudi če to ni ...
Kakorkoli ... v bistvu se najbrž sploh ni odločil ... vdal se je ... sramotno se je nehal odločati ...
Prepustil se blogerski usodi ... pišem ali ne pišem, rezultat je isti ... torej raje pišem ...
Neham še zmerom lahko ...
Nekoč bo baje tudi sonce ugasnilo ... hm ... ta vikend najbrž še ne ... ali pač ...
Miruj, kjer si, sonce ... na tebe se še zanesemo ...

torek, 14. oktober 2008

Časi se spreminjajo in mi z njimi ...

Ostani miren sredi hrupa in hitenja
... /Desiderata 1692/

Površina tega planeta se dnevno preoblikuje ... v Sevnici še posebej ...
Savske brežine izgubljajo skrivnosten videz zapuščenosti in postajajo odprte, geometrijske, abstraktne ... modernizem izpodrinja zadnje pridihe romantike ...
Stara smrdljivca, klavniški in florjanski graben, sta vgrajena v raztegnjenih kockah, ki bodo postale del sevniškega undergrounda ...
Loško in brezovško polje bolj spominjata na posnetke z Marsa, kot na sočne savske pašnike ...
Pokrajina se ukaluplja, spreminja skladno s črtami na papirjih, zamislimi profesionalcev ... se disciplinira ...
Draga naša savska dolina, te bomo že porihtali ... ne boš nam ušla ...
Kaj pa mi?
Bomo tudi mi razdejanje duha kdaj znali spraviti v pravilne geometrijske poteze? Bomo tudi mi razmišljanja in ravnanja zrinili pod imenovalec družbene koristi, kolektivizacije, samo-žrtvovanja ... služenja načelom skupnosti ali tistega, kar si pod tem predstavljamo ...?
Mogoče ... mogoče smo jih že. Pa se tega niti ne zavedamo.
Mogoče smo se že zdavnaj odrekli avtonomiji duha, zatrli kritičnost ... umaknili pogled od tistega, kar nič ne da ... pozabili na tišino ...
Mogoče nas je pragmatizem že podjarmil, vpel v jarem "napredka" ... nas izbral za izvrševalce "razvoja", orodje profita, akterje koristnosti, ki mogoče sploh ne koristi toliko, kot škodi ...
Koliko smo postali neobčutljivi za tisto kar dejansko smo, podstat vsega ... človeka, ljudi ... vsa tista bitja, ki hodijo in živijo okrog nas ... nas potrebujejo ali pa mi njih ... pa ne vidimo ali celo ne razumemo ... da je nesmiselno živeti mimo njih ... ob njih, a brez njih ...

Bodi človek in to ostani ... ne pozabi, da si del skupnosti ... vezni člen med nami vsemi ... računamo nate, ne razočaraj nas ... ne delaj se, da ne vidiš ...

ponedeljek, 13. oktober 2008

...ozimnica...


Pa smo prisluhnili ... drugim ... malo pa tudi sebi ...
... in kaj smo slišali?
Nekaj čez 2% ...
... kaj bi lagal ... upal sem na več ... kdo pa ni?
Vsi so nekako ... kaj pa vem, verjetno vsak po svoje ... razen jasno ...
Ponudba je presegla povpraševanje ... trg je zasičen ... ljudje očitno ne povprašujejo po naših produktih ...
Čestitke novemu županu ... zmagal je sicer nekdo, ki ga ni več med nami ... ampak tako pač je ... ljudje so odločili ... živeti je treba naprej ...
Zima bo verjetno dolga ...

/ta blog bo ukinjen v sredo 15. 10. 2008 ob 20.00/

nedelja, 12. oktober 2008

...potegni črto in seštej...



Zakaj tisti, ki ravnajo v skladu z resnico, bodo imeli srečo v svojih delih. /Tob 4,6/

Danes je tisti dan ... nocoj bomo izvedeli ... Pravzaprav nič posebnega ... kar bo pač bo ...
Vseeno pa gre za kakšne tri tedne truda, kar nekaj ljudi ... z mano vred, jasno... in tudi nekaj stroškov ...

Pričakovanje je po svoje čudna reč ... nekaj kar še nikjer ni ... pa veš da bo ... Podobno je če čakaš na operacijo ... veš, da je nekje v prihodnosti tisti trenutek in pluje proti tebi kot deščica v reki ... kar nese ga in zagotovo pride ... ne boš se mu izognil ... ti si tu in On prihaja ...
Izvedel boš ... kmalu ... začutil na sebi in v sebi ... čutil svoje telo, ko boš slišal in videl svojo reakcijo, ko boš dojel ...
V pričakovanju je nekaj opojnega ... vse možnosti so tam ... kar vleče te naprej ... vrtinec dogodka te srka vate ... jezdiš na valu nekakšne prihodnosti ... nekje te bo odložilo ... odvisno od specifične teže tvojega telesa ... bolj lahka telesa lažje plavajo ...
Izkoristimo še kaj od čarobnosti tega trenutka ... zakaj ga nebi izrabili do konca ... uživajmo v tem čudovitem jesenskem sončku, ki tako pristoji Sevnici ... naj nam bo nagrada ...

... zvečer bomo prisluhnili ... drugim in tudi sebi ...

Vox populi, vox dei. /Glas ljudstva, glas Boga./

sobota, 11. oktober 2008

Vsi, ki imajo radi, Sevnico ob Savi, ...


Ogledal sem si rokometno tekmo ... domači proti Črnomlju ... bi rekel posavsko - belokranjski duel ... savski furmani proti južnim stražarjem ... cviček proti črnini ... no, ne pretiravajmo ... v bistvu gre samo za šport ...

Odlična igra naših ... bili so zelo borbeni in zmagali kar za 12 golov razlike ... vodili so skoraj celo tekmo.

Tudi Črnomaljci se niso dali kar tako ... pokazali so nekaj dobrih akcij, imel sem pa občutek, da jim manjka kakšen močan "center" ali dva ... skratka, naši sokoli so jih upravičeno "zdrobili"...
Naši so bili najbolj učinkoviti v samostojnih prodorih, ki so se skoraj vedno končali z zadetkom ... res je pa tudi, da je bil gostujoči vratar, za moje pojme, precej slabo razpoložen, medtem ko je naš dobro prestrezal ... jasno pa je, da če ni napada, ti tudi vratar ne more rešiti tekme ... skratka super ...

Rokomet je v Sevnici pojem ... nekoč so igrali v prvi slovenski ligi in tekme v Sevnici so bile menda prava norišnica ... še zdaj mi nekateri razlagajo kako je Miran dal odločilni gol na igrišču pri Partizanu in kako so navijači ponoreli ...
8. novembra pridejo Brežičani ... če bodo naši igrali tako kot proti Črnomlju potem ni strahu ...

... bodo peli z nami, plavi, plavi, plavi.

petek, 10. oktober 2008

Sevnica

... zadnje je na vrsti moje mesto ... moj kraj ... moral bi biti prvi ... pa saj tudi je, na drug način ... pri meni ...
Začeli smo na trgu ... pravzaprav Glavnem trgu ... pravzaprav smo se nanj najprej pripeljali ... s kolesom ... ki to v bistvu niti ni ... torej le nismo začeli na trgu ...

No, pa dajmo lepo po vrsti ...

Matjaž je predlagal, da se peljemo od Šmarja do Glavnega trga in tudi posodil "conference bike", kot se reče kolesu, ki ga pelje sedem ljudi naenkrat. Pa smo šli - otroci in jaz ... Šlo je v redu in zagnali smo se tudi v klanec pri Plauštajnerju ter ga posreči zvozili ... otroci so res dali vse od sebe ... pridni ...
Potem se je na trgu zbralo nekaj ljudi ... imeli smo muziko ... pa nekaj za pojest in popit ... kandidat je povedal govor ... in jasno žrebanje ...
Kolo je dobil Jakob ... ne moreš verjeti ... je bilo pa izžrebanih tudi precej takšnih, ki so poslali odgovore, pa niso prišli na trg ... nagrad po pošti ni, tako je pisalo ... pravila so pravila ...
Kaj pa vem ...? ... nekaj se pa le dogaja ...

Zvečer pa v Krajevni skupnosti Sevnica. Sprejela sta nas predsednik sveta gospod Drago Slukan in tajnik gospod Vinko Radišek. Nekaj Sevničanov, ki vsekakor imajo tudi kaj drugega za početi, je del svojega prostega petkovega večera posvetilo meni in mojemu programu ... res sem zelo počaščen.
Program se jim je zdel v redu ... zanimiva jim je ideja o garažni hiši in Kulturnem domu, pa o ureditvi Kvedrove ceste, pa o spoštovanju občinskih predpisov ...
Ja seveda ... Sevnica je pa le naše "glavno mesto" in debata o skupnih problemih je tukaj nekaj kar te zlahka "nalima" na stol ...
Sogovorniki javne zadeve odlično poznajo in vedo kaj lahko pričakujejo od Občine ...
Najprej je treba razčistiti nekaj osnovnega ... Sevnica je bila definitivno zapostavljena ... leta in leta ... vsi drugi prej kot mi ...
Zdaj se sicer dela ... ampak kako ... nepovezano, neusklajeno ... projektanti samo da pokasirajo probleme morajo reševati pa drugi ...
Vzdušje je precej kritično ... ljudje pričakujejo več ...
Sevnica je v remontu ... preobremenjeni in naveličani smo gradbišč ... saj v bistvu sploh nismo zahtevni, nasprotno, zelo potrpežljivi smo ...
S tistimi, ki gradijo elektrarno se ne da nič zmenit ... poznajo samo en odgovor ... naredili bomo tisto kar je v državnem lokacijskem načrtu in nič drugega ... papir je pa slab, oskubljen do kraja ... manjka tisoč stvari ... Kdo se bo pogajal in s kom? ... treba se je resno vprašati ali imamo sploh še kakšno besedo ali pa smo prepuščeni na milost in nemilost tistim, ki jim je Sevnica samo eno od "sebi namenjenih" gradbišč, kjer se je pač država odločila zapraviti nek denar, pa nobenega niti ne zanima kaj, če sploh kaj, bodo imeli ljudje od tega ... samo da se vrti števec ...
Vse je odvisno od nas ... če se bomo pustili pohoditi, bomo pohojeni in nobeden tudi trenil ne bo zato ...
... pa o širokopasovnih povezavah ... vroče ... občina je zadevo spustila iz rok ... treba je štartati z neko strategijo ne pa samo čakati na navdih ...
... pa o vrtcih ... spet neusklajeno ... sedaj so polni, prepolni ... zgradili bomo pa nov vrtec z istim številom oddelkov kot jih imamo zdaj ... spet nič rezerve ...
... pa o podrobnem prostorskem načrtu na Drožanjski ... nekateri so že kupili parcele in čutijo se opeharjene ... komunalni prispevek je drugje nižji ... opremljeno pa še vedno ni ... tudi parcele niso takšne kot so pričakovali ...
... dve uri, pa še niti pošteno začeli nismo ... v Sevnici se vsekakor je o čem pogovarjati ...
... naša Sevnica ... toliko rodov te je gradilo ... toliko ljudi si že preživela ... upamo, da boš tudi nas ...

... ostanite z nami ...


Obiskal sem Dom ostarelih v Sevnici ... med večerjo.
Med ostalimi pomembnimi zadevami, sem jim povedal tudi, da Miklavž že peče kekse in da če bodo pridni, jih bo gotovo obiskal tudi letos ...

Potem pa televizija Vaš kanal v Novem mestu ... prava televizija ... uaaaau ...

No tokrat smo bili enkrat za spremembo končno vsi ... na televiziji se pa že splača pokazati ...
Bilo je dobro vodeno in za moj občutek je bilo kar živahno.

Upam, da so se naši gledalci zabavali in da so naši cenjeni oglaševalci zadovoljni ... saj veste ... posel je pač posel ...

Bodite z nami tudi jutri in lahko noč.

sreda, 8. oktober 2008

Boštanj

... Savska skala pred dolenjskimi vrati ... zvesti čuvaj naše doline ...

Ja, Boštanj ... ta pa je poglavje zase.
Če kje v tej občini nekaj pomeni "pripadati kraju", potem je to prav gotovo v Boštanju. Boštanjčani niso Sevničani in tudi nikoli ne bodo.
Boštanjčani so Boštanjčani in pika.
Boštanjčani znajo stopiti skupaj, znajo se zmeniti in potem tisto tudi narediti.
Upravičeno imajo sloves izjemnih organizatorjev ... Boštanjske veselice so bile zmeraj pojem ... mladi so pripravili nekaj kresovanj, ki se jih niti Ljubljana ne bi sramovala ...
Boštanjčani so "na svojem" ... navajeni so se pogajati ... ne pustijo si "komandirati"...
Če se Boštanj izjasni o neki zadevi ... potem je to rešeno ... o tem se ne splača več meniti ...
V Boštanju preprosto tako je in konec!
Dajte to vendar nekako razumeti ... dobri ljudje ... kakor bi mogoče rekel gospod Fonzi ... neke vrste boštanjska znamenitost ... slavnejši od azalee pontice ... upam, da mi ne bo zameril, če bo slučajno tole bral ... vsekakor sem njegov velik občudovalec.

Zame je Boštanj nekaj več, preprosto se mi je skozi leta in leta sodelovanja nekako vsadil v srce, privzel sem ga kot nekaj posebnega, nekaj kar je ohranilo tradicijo podeželske povezanosti tudi v sedanjem času. Nekaj kar občudujem kot ... samostojnost ... mogoče neka pristna slovenska samozavest ... nekaj kot: "v Boštanju smo mi gospodar" ...

In kar je še posebej pomembno ... pomnite, da je v Boštanju doma moja dobra tašča ...
Torej več kot dovolj argumentov, da se z Boštanjčani trudim biti v dobrih odnosih ... in dosedaj mi je to odlično uspevalo ... prepričan sem, da se bomo vedno nekako "našli" ...

No ... našli smo se tudi ta večer ... in ne samo našli, tudi usedli smo se skupaj ... Sprejel nas je gospod Lojze Zalašček, ki je predsednik vaškega odbora Boštanj in ... čas v Boštanju očitno teče hitreje v Sevnici ... dve uri sta minili takoj ...
Program sem predstavil in dobil občutek, da se jim je zdel v redu ...
potem pa debata ...
...o prostorskem planu ...za Boštanjsko polje je potrebno zastaviti vsebinska izhodišča in mu določiti smer razvoja ... to je edino kar pravzaprav resnega še imamo ... najboljša možna poslovna lokacija v občini ... zelo pomembno je, da dobro premislimo kaj pričakujemo ... to je tisto jedro, prostorski kapital ... ki lahko naslednjih 20 let nosi razvoj občine in ožjega območja somestja Sevnica-Boštanj ...
.... da so projekti za HE ne-dodelani je jasno vsem ... zadeve je treba resnično peljati za čim hitrejši zaključek in seveda ... jasno povedati kaj je in kaj ni ... ne pa samo iskati variante, kako bomo pomirili naše ljudi, da ne bodo zganjali hrupa in jezili graditeljev ...
... neizogibna Tretja razvojna os ... Boštanjčani razumejo kaj je to državni projekt in so razvojno usmerjeni ... so pa tudi povsem konkretni ljudje na konkretnem ozemlju, ki ga imajo zelo radi in jim vsekakor ni vseeno zanj ... projekt moramo v Sevnici pričakati z neko jasno vizijo, vendar to ne sme biti HE št. 2, pri kateri se je 10 let čakalo in životarilo ob rezervacijah dragocenega razvojnega prostora ... to si lahko privošči samo nekdo, ki ga tisti, ki tu živijo, ne zanimajo ...
... tudi država bo morala dojeti, da je treba nacionalne razvojne projekte delati ali pa narediti čeznje križ, pa naj planirajo tisti, ki imajo interes ...
pa še dosti tega...
... pa most na Logu ... treba je stvari riniti naprej ...
Šola v Boštanju je nova ... imajo tudi vrtec, ki je pa prepoln ...
Ljudje se razgovorijo, radi se pogovarjajo o načrtih, možnostih ... napredek jih vedno zanima ...

... Boštanj ... tako odločen, samozavesten in domač ... ostani tak, kot si ...

torek, 7. oktober 2008

Krmelj

... sončna dolina sredi dolenjskih gričev ... lokalno središče z močno industrijsko tradicijo ...

Krmelj je najbolj samosvoj od naših dolenjskih "prestolnic". Nekako mladosten, živahen, vihrav ... ne-tradicionalen ... kul ...

Kraj je nastal ob rudniku in vanj je davno tega vodila železnica. Skratka industrija je tu bila in je še vedno v obratih, ki delujejo v Krmelju.
Zrasel je na knapovskih in delavskih žuljih ... zemlja tu nikoli ni bila življenska ali celo svetovno-nazorska kategorija. Zemlja je v Krmelju bila in je še vedno nekaj kar je treba odkopati in pozidati, da bo šele dalo pravo vrednost ...

In takšni so tudi Krmeljčani ... podjetni in ambiciozni ... pa tudi veseli, odprti, šaljivi ... včasih mogoče malce premalo povezani ... kot tudi vsi ostali, ki živimo v nekih centrih, grajenih v modernejših časih ... za ljudi, ki se od prej ne poznajo ...
Kakorkoli, prizadevna predsednica Sveta Krajevne skupnosti, gospa Slavica Mirt, naju je prijazno sprejela in tudi zbralo se je kar nekaj ljudi, ki jim resnično ni vseeno za življenje in napredek kraja.
Pa smo široko odprli vrata razmišljanju ... o Poslovni coni Krmelj, kjer se je nekako ustavilo ... menda zaradi lastništev zemljišč. Ni v redu ... projekt, ki je za kraj tako razvojno pomemben je vsekakor potrebno peljati naprej in se ne ustrašiti za tistih nekaj evrov, ki jih je mogoče treba več odriniti za zemljišča ...
Ideja z domom za ostarele in oskrbe potrebne za Mirnsko dolino se jim zdi dobra ... zadevo sem kasneje malo raziskoval in ena od perspektivnih lokacij za kaj takega je prav v Krmelju in sicer na območju severno od sedanje žage, torej pri bajerju, med regionalko in Hijo ... Z navezavo takšnega objekta na zamisel o rekreativnem območju pri bajerju, z morebitno sonaravno ureditvijo, bi bila ideja vsekakor zanimiva ... mogoče tudi za potencialne zasebne investitorje ...
Sicer se pa v Krmelju ta trenutek veliko dela ... pločniki in obnova regionalke so skoraj končani ... sanira se lokalka proti Gabrijelam, štartalo se bo na Hinjce iz smeri Križišča in potem tudi proti Krmelju ... drugo leto menda rondo pri Barbari, pa kanalizacija, širitev mostu čez Hijo, pa ... skratka generalka v vasi. Da ne pozabim ... gradi se tudi prizidek k šoli, za potrebe vrtca ... hvalabogu, končno tudi vrtec ... baje je obstoječi prepoln ...

Potem pa še skoraj obvezna tema ... zemljišča za stanovanjsko gradnjo ... ljudje bi radi gradili ... vendar se običajno ne da tam, kjer bi oni radi. Novi občinski prostorski plan se pripravlja ... možnosti so ... je pa od kraja do kraja in od zaselka do zaselka različno ... Občina vsekakor mora biti podjetna na tem področju, treba je pripravljati prostorsko dokumentacijo, ki bo individualno in tudi kolektivno gradnjo omogočala ter resno zagrizti v problematike odkupov zemljišč za nekatera območja, ki so pomembnejša ... zlasti za razvoj gospodarstva ... brez zemljišč se ne da.
Pa vzpostavitev reda pri nekaterih dejavnostih v kraju, kjer je vse kar na cesti ... treba se bo znati postaviti na jasna stališča ...

Krmeljčani in krmeljčanke so praktični in vztrajni ljudje ... zanimajo jih odgovori na konkretna vprašanja in če se z rešitvijo strinjajo bodo delali toliko časa, dokler ne naredijo ... vsekakor so odlični delavci in sodelavci, vredni svojih pridnih prednikov ...

Krmelj ... ti trmasti in vztrajni garač ... dobro delaš in veliko si naredil ... a, ne odnehaj ...

Tržišče

... boječe umaknjene hiše iz doline ... da ne bi stopile na zemljo, ki je preživela že toliko rodov ...

Tržišče je stara in trdna vas ... živa tradicija. Tudi Tržiščani so ljudje, ki držijo vajeti trdno v rokah in če se hočeš pogovarjati z njimi, moraš dobro stati na tleh. Zelo so podjetni, vedo kaj hočejo in imajo izredno radi svoj kraj. Ko se gre za Tržišče, potem je jasno, da umika ne bo. In to je najboljša garancija za uspeh. Volja in predanost skupni stvari ... v kombinaciji z veliko mladostne energije.

Kraj je prometen, prevetren in zgodovinsko prerešetan ... delila ga je okupacijska meja, ljudi so izganjali iz domov in tega še danes niso pozabili ...
So pa krasni ljudje, preprosti, domači, ... od tega sveta. Pri turizmu so lahko zgled vsem ... imajo tradicionalne prireditve "Jesensko srečanje". Ravno to soboto bo in vsako leto pripeljejo en vlak ljudi, ki jih razvozijo po zidanicah ...

Sprejel naju je gospod predsednik Sveta krajevne skupnosti Janez Kukec in nekaj krajanov.
Pa smo se pogovarjali ... Predstavil sem jim program in zdel se jim je kar dober ... ampak ... ko pridejo do besede ...
Ni vrtca, otrok pa precej ... vozijo jih v Mokronog, Krmelj, ... nekaj na šverc ... tu je treba nekaj narediti. Pa vroča tema ... šola, šola in še enkrat šola. Točno trikrat ... ker imajo tri šole za okrog sto otrok. Projekti so ... prioriteta tudi ... treba je začeti. Drugo leto je 120 letnica šole - prava priložnost za začetek del na novi šoli. Naveličali so se že odlaganja ... Poleg šole, jasno igrišča, pa avtobusno obračališče, pa ureditev območja pri zadrugi ... vse je na cesti, otroci, avtobus, viličar, osebni avti ... pa še pločnika ni.
Ja seveda ... pa pločnik od Ulčnika do vasi ... ob državni cesti, čez Mirno, pa čez graben, pa čez železnico, pa spet ob državni cesti ... komplicirano in drago, ampak mora naprej, nujno ... nujno!
Potem kanalizacija ... nič še ni določeno ... nekateri bi raje kar individualne ... povem, da za tako velika naselja to skoraj ne pride v poštev. Mislim, da sem nekje pobral celo neko idejo, da se dela skupna s Krmeljem ... To bi bilo najbrž ceneje, pa še več možnosti za kakšna razpisna sredstva.
Veliko zanimanje je za stanovanjsko gradnjo - zemljišč pa ni. Smiselno bi bilo širiti območje poselitve na Mostecu, proti Podgori.
Povezava Tržiškega vodovoda s Telčami je v planu in razpisu, tako, da gre zadeva naprej ... pravijo, da imajo obstoječi površinski vir pod Vodalami, ki je super in bi ga radi ohranili. Kaj pa vem ... površinski viri niso zanesljivi, lahko pride do onesnaženja ... vsekakor je smiselno, da se zadeva na nek način ohrani, če se le da ... za požarno vodo, pa za zalivanje ... še bazenček bi lahko naredili otrokom, če imajo vode dovolj in je zastonj ...
Moderne telekomunikacijske povezave so problem. V Tržišču to še nekako deluje ... na Malkovcu na primer pa je že tema ...
Pa smo debatirali naprej ... dobiti bi morali nekega ponudnika, ki bi šel s kablom zraven v traso, če se kaj gradi ... drugače ne bo šlo ... zdaj bo vodovod za Malkovec - idealna priložnost.
Občina mora te zadeve pospeševati ... nekoč jih je ... ko se je gradila telefonija v Mirnski dolini ...
Ideja z domom oskrbovancev v Mirnski dolini se jim zdi dobra ... ni ga, ljudi pa kar nekaj ... pa še narava čudovita ...
Ja tako nekako ... v Tržišču ne zmanjka in še dolgo ne bo zmanjkalo ... pri tako pridnih ljudeh gotovo ne ... In to Tržiščani dobro vedo ... jim je vse jasno ... oni kar stopijo skupaj, se zmenijo in naredijo ... pa potem mogoče kaj vprašajo, ali pa tudi ne, če ni treba ..., če so sami vse zrihtali. Dobri so.
Potem pa še na obvezni deci k Malusu, da ne pozabimo ... in to je to v Tržišču.
Tržiška hiša ... trdno slovenska in na močnih temeljih ... ostani vedno taka ...

nedelja, 5. oktober 2008

Studenec

... zadnji Dolenec pred Savo ... sončni hrib nad široko dolino ... sam med gozdovi in vinogradi ...

Popoldne sem si po dogovoru z gospo direktorico ogledal prostore Doma oskrbovancev Impoljca. Pogovarjal sem se z oskrbovanci in si ogledal nekaj prostorov ter okolico. Vse je lepo urejeno, osebje šviga po hodnikih, ljudje, ki so noter so pa očitno težji primeri. Torej še bolj potrebni nege in pozornosti ... Vsa čast osebju ...

Zvečer pogovor s predsednikom krajevne skupnosti Janošem Jancem in člani Sveta KS.
Zgubili so dolgoletnega predsednika ... ni lahko začeti, zlasti v majhnem kraju, kjer so stvari povezane in je vsak človek tako zelo pomemben ...
A vendar ... volja je ... dela se naprej ... problemi so zmeraj bili in zmeraj bodo ... pričakovanja in rezultati pa tudi ...
Pa smo rekli nekaj o šoli, ki jo je treba obnoviti in dozidati vrtec, pa o pločnikih na Studencu, ki jih še manjka kakšnih 300m, ureditvi priključka na regionalko pri Rovišču, ureditvi križišča pri Jancu ...
Na Artu pričakujejo kanalizacijo s čistilno napravo, ureditev pločnika in javne razsvetljave v okviru lokacijskega načrta za HE Blanca, treba bi bilo pa tudi obnoviti vozišče lokalne ceste do Ponikev. Isto velja za odsek od Impoljce do Studenca. Dogovori so že bili, popisi del, ocene vrednosti in obljube tudi ...
Stvari je treba poriniti naprej ... ne smejo kar obstati. Občina more svoje oddelati.
Ob gradnji HE Krško bi bilo nujno obnoviti most čez Štagino na glavni cesti .. na to smo opozarjali že pred nekaj leti, pa nič. Bo treba pripeljati nekoga iz Direkcije, da si bo zadevo ogledal, preden sama od sebe pade skupaj.
Rekel sem jim naj pritisnejo za sklic Komisije, ki spremlja izgradnjo elektrarn.
Na Osredku pri Hubajnici je problem z vodo ... povezati bi bilo treba vodovod iz Hubajnice, kjer je nov - 1500m. Pa cesta za Reženco je tudi slaba ...
Fantje planirajte, predlagajte ... nekaj bo tudi od Občine ... mora biti.

In še za konec ... zanimivo ... radi bi, da se elektrarni reče "HE Arto - Blanca", ne samo Blanca. Kar se mene tiče ni problema - zakaj pa ne, tako Arto, kot Blanca sta naša kraja.
Rekel sem jim in mislim resno, da bom, če bom seveda imel kakšno besedo, predlagal ime "Most Kristjana Janca" za most pri HE Blanca, pa kakšno obeležje, doprsni kip ... če bi se svojci strinjali ... jasno.

Skratka Studenec funkcionira in ne samo to ... bi rekel, da jih kar razganja. Tako je prav fantje in dekleta ... gremo naprej.

... Studenec, lepi kraj, vsem nam posebej drag ... tako majhen na gričku in tako velik v našem spominu ... Bog te živi!

sobota, 4. oktober 2008

...ponudba in povpraševanje...


Vsako prvo soboto v mesecu imamo v Sevnici sejem. Že kakšnih pet let. Zadeva se je krasno prijela. Gre za poslovno - družabni dogodek, ki mu ni enakega pri nas in če hočeš videti znance, ki jih mogoče že cel mesec nisi videl, potem sejma vsekakor ne smeš zamuditi.
Tudi kampanja ga ni zamudila.
Kandidati (sicer ne čisto vsi) smo postavili svoje stojnice med kose oblačil iz daljnega vzhoda, preproge, sveče, orodje, avtodele, ure, igrače, čevlje, kuhinjske pripomočke, suho robo, naravna zdravila ... in prispevali svoj delček k bogati ponudbi deževnega sobotnega dopoldneva v Sevnici.
Pri nekaterih se je godlo, pri drugih pa le pilo in jedlo. Ljudje pa ... tako kot pač ljudje ... pridejo, kaj rečejo ali pa tudi ne, spijejo kozarček ali pa tudi ne ... in ... grejo.
Popoldne šola na Studencu ... v bistvu proslava ... šola je že 130 let. Zelo so se potrudili, pripravili šotor ter dolg in zelo prijeten program. V njem so sodelovali vsi ... učenci, učiteljice in vse drugo, kar organizirano deluje v kraju. Odprli so šolska vrata in po ogledu prostorov sem ugotovil, da je šola res zelo stara in potrebna generalne obnove, da je pa tudi zgledno urejena in vzdrževana, predvsem pa, da jo imajo zelo radi. Videlo se je, kako pomembna je šola za takšen kraj, kako veliko so pripravljeni domači ljudje storiti, da bi jo prikazali v najlepši luči. In kaj lahko stori družba za takšne ljudi? Kaj drugega, kot da jim pomaga, da najde vire in rešitve za težave v katerih se je postarana gospa znašla.
Potem pa soočenje v Kulturnem domu v Sevnici. Kar nekaj ljudi, žal verjetno že prepričanih ... volilni štabi, novinarji, profesionalni moderator ... kaj pa vem ... mislim, da je bilo precej razvlečeno.
In zmagovalec ... mogoče film, ker smo morali nehati, da so lahko spustili platno ... ljudje so pač kupili karte.
Za nas jih verjetno nebi. Ali pač ...

četrtek, 2. oktober 2008

Blanca


Prijazna savska deklica ... mirna hči togotnega drvarja ... sončna stopnica pred svežimi sencami bohorskih grap ...

Prišla sva malo prehitro ... so imeli še sestanek v zvezi zimske službe. Hja, baje bo zima tudi letos ... zdaj je treba vedeti kaj bomo počeli ko nam zamete ceste ... Blanca je precej velika krajevna skupnost ... sega od Save do Bohorja. Severni del je hitro bel ... bohorci zimo resno jemljejo... že vejo zakaj ...
Prijazen sprejem nekaterih članov sveta in mladega predsednika Jožeta Županca.
Po predstavitvi programa debata ...
Tema pa ... kaj neki? Elektrarna, jasno, kaj pa drugega. Vroča tema ... na Blanci zelo vroča ...
Nekoč pričakovanja, obljube, velike besede in načrti ... zdaj pa šparanje, spremembe, prelaganje rešitev na prihodnost, ko teh, ki zdaj gradijo, ne bo več niti v Posavju, kaj šele na Blanci ... Ne vejo na koga naj se obrnejo ... kdo se bo potegnil za njih? Ni v redu ...
Treba je zavzeti odločna stališča, jih prenesti odgovornim in rešiti, kar se rešiti da.
Takoj se morajo začeti postopki za gradnjo nadvoza, začasno pa urediti pločnike in javno razsvetljavo na Blanci. Najmanj kar bi Dolnje Brezovo moralo dobiti kot odškodnino za življenje sredi gradbišča, bi bila razširitev ceste in gradnja pločnikov.
Ko se je državni lokacijski načrt za gradnjo elektrarne Blanca sprejemal, smo bili poceni, zdaj ko ga je treba izvesti smo pa zastonj... Krško bo imelo vse drugo narejeno prej, preden se bo mlinček zavrtel ...
Drugače imajo pa zelo radi svoj kraj in še rajši pa bi ga imeli, če bi se v njem našel kakšen šiht ... Ko bi bilo še kakšno podjetje. Veliko pričakujejo od poslovne cone, ki naj bi bila na območju nekdanjega rudnika nekovin, pa je spet tu problem nadvoza, ki ga ni in ozkega podvoza, ki pa je.
Ni parcel za gradnjo, če pa že so, jih lastniki nočejo prodati. Interes je. Mogoče bi bilo za razmišljati o podrobnem prostorskem načrtu za novo naselje.
Šolo imajo obnovljeno, nimajo pa vrtca, tako, da zdaj vozijo otroke v Krško in nekaj privat, na šverc ... brez veze ... tu je treba narediti kapacitete na zalogo ali pa uvesti postopke za koncesije.
Imajo slabe kabelske povezave, malo programov, razmišljajo, da bi se povezali s Krškim, ki ravno zdaj vse to gradi, v občinski režiji ...
Pa še marsikaj ... uro in pol ... minilo je kot keks ...

Blanca, Blanca ... vedno nova ... stara znanka ...

sreda, 1. oktober 2008

Šentjanž

... dolenjski pušeljc ... stari slovenski dvor ... nežno stisnjen ob sv. Janeza sredi sončnih dolenjskih gričev ...

Povsod polno buč, cvetja in okraskov iz slame ... bučariada je v kraju ... Pri Repovžu zvem, da traja do sredine novembra. Drugi teden imajo slikarsko kolonijo ... krasno, nekaj se le dogaja ... Imajo prizadevno turistično društvo ...
Cerkev je lepo obnovljena, tudi trg pred njo ... trudijo se. Mislil sem pozdraviti župnika, gospoda Janeza, pa ga ni bilo.
Pa ni samo Šentjanž, krajevna skupnost obsega veliko področje, vasi so oddaljene, razdalje so precejšne, ceste dolge .... prek 50 km jih imajo na skrbi in ljudje zahtevajo višji standard vzdrževanja, bolj sprotno pluženje in posipavanje poledice v zimskem času ter krpanje in sanacijska dela v sezoni, pove predsednik Ivan Orešnik. Ivan je moj "stari" znanec, bi rekel ... no, upam, da si ne domišljam preveč, že kar prijatelj ... vsaj 10 let se srečujeva ob cestarskih in ostalih zadevah ... Vztrajen, prizadeven, podjeten in pošten ... čisto pravi za to veliko, redko poseljeno in predvsem kmetijsko območje ...
Predstavil sem jim program s poudarki na tistem, kar se posebej navezuje na Šentjanž in potem smo se razgovorili ... dve uri, kot bi mignil, pa še pecivo od gospe Majde ...
Hja, ... kaj je tu sploh lahko problem ... jasno, ceste. Nujno je izboljšati povezave s svetom.
Šentjanško okolje je čudovito, vendar je na vsako stran daleč do bolj "glavnih" povezav. Brez dobrih cest se ne da živeti. V službo se vsi vozijo, nekaj v Krmelj, pa še kam dlje ...
Računajo tudi na "tretjo razvojno os", da bi šla čez Mirensko dolino ... tudi mi.
Za krajevne ceste so objavili razpis in dobili vlog za en miljon evrov. Vse je potrebno, vendar se vse naenkrat ne bo dalo. Pri tako delovnih ljudeh se bo pa slej ko prej vse naredilo ... ni skrbi, samo malo družbene podpore, pa bo...
Ivan pravi, da ljudje kar gradijo hiše in ostajajo doma in tudi otrok je nekaj, krasno ...
Gradijo vodovode - občinski je Leskovec-Osredek, ki se priklaplja na krmeljsko vrtino, sami pa gradijo Cerovec-Hom ... poceniti jim je uspelo za polovico
Spet ugotavljamo kako racionalne znajo biti krajevne skupnosti pri svojih projektih v primerjavi z npr. državo. Problem je, da smo pri velikih projektih na državnem cestnem omrežju vezani na postopke Ministrstva za promet, kar vse skupaj moćno podraži in zavleče ... Slovenija je na nekaterih področjih zelo centralizirana, pri cestariji sploh.
Pa smo se razgovorili o nadzorih nad kvaliteto del a občinskih cestah ..., hm, občina bi v bistvu lahko imela svoj lasten, hišni nadzor nad izvajanjem del, le človeka s primerno izobrazbo in izkušnjami je treba najti ... bomo videli.
Pa šolski prevozi ... potrebno, vendar zelo drago. Zakaj te zadeve ne razdelimo in oddajamo po sklopih, recimo po šolskih okoliših, tako bi prišli zraven tudi manjši prevozniki, tisti, ki zdaj itak že vozijo ...

Strinjajo se s pobudo za pospeševanje razvoja turizma in dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Turizem da kraju dvojno dodano vrednost, ena je tista, ki jo ljudje zaslužijo, drugo dobi pa okolje, ki napreduje in se olepša ... jasno, da ne gre takoj. Leta, mogoče desetletja so potrebna, da ljudje začnejo resno razmišljati o takšni spremembi ... iz šihtov in traktorjev v ponudbo, promocijo, privabljanje gostov, animacijo ... gotovo ni enostavno, vendar se splača.
Razmisleka je vredna možnost, da se pridobijo, verjetno s privatnimi vlaganji, kakšne enote domske oskrbe ... zakaj pa ne, v tako lepem kraju. Cela mirnska dolina nima nobenega doma za ostarele in oskrbe potrebne.

Ej, Šentjanž, daj klobuk postrani ..., prijazen, gostoljuben in tako domač si mi ... vedno rad prihajam nazaj ...

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)