nedelja, 29. april 2012

Najemniki in vse tiste velike reči.


Veliko lažje se je umakniti in pustiti vse. Pride trenutek-, ko se ti zdi, da vse skupaj sploh ni tvoje. Kakor, da se te ne tiče. Zakaj bi imel tuja življenja rajši od svojega? Le zakaj?
Velikokrat je lažje kar odstopiti, se vrniti v brlog in čakati, da vse mine. Morda je človeštvo sploh preživelo na takšen način. Potuhnjeno in oprezno. Pravi heroji so padli prvi, najprej iz življenja, nekaj pozneje pa še iz spomina. Ostali so tisti, ki so zadaj pobirali ostanke-, previdno čakali, da razgrajači odidejo in živeli naprej.
Vedno mora na koncu nekdo pokopati mrtve, popraviti streho, nahraniti otroke in posaditi krompir. Velika dejanja največkrat počnejo veliki tepci. Velika dejanja prinesejo velike posledice in malo majhnih koristi, ki jih rabimo za življenje. Velika dejanja so za proslave in parade. Majhne vsakdanjosti so za življenje.
Dobri pastir ostane pri svojih ovcah. Dobri pastir je eden od njih, ne zapusti jih in skrbi zanje. Morda se mu ni treba ravno vsak dan vojskovati z volkovi, morda mu ni treba umreti zanje. Morda je ravno zato dober, ker se preprosto ne gre velikega zmagovalca in ne tvega po nepotrebnem. Komu bi bolj koristil mrtev kot živ?
Potrebujemo živega pastirja-, takšnega, ki ostaja z nami. 
Ne le spominov nanj.


torek, 17. april 2012

Zadnji stadij odpuščanja.

Breivik je ponosen na svoje dejanje in bi ga ponovil.
Težko si predstavljam bolečino, ki jo ob takšnih izjavah doživljajo starši otrok, ki so šli na tisti tabor in se nikoli več vrnili. Še težje razumem družbo, ki dovoljuje javno razglašanje takšnih stališč. To ni nobena demokracija, niti varovanje človekovih pravic.
To je perverzno, nenaravno in nekrofilsko početje.
Naravno bi bilo, če bi ga takoj po priznanju krivde evtanazirali, tako kot se pač evtanazira neozdravljivo bolne živali.
Družba, ki dovoli glasno govoriti takšnim ljudem je resno bolna in ne razume temeljne razlike med pravico do življenja in pravico do norosti.
Morda pa sploh ni naključje, da se vse to dogaja ravno na Norveškem ... in morda niti ni naključje, da ima ta norec zdaj še priložnost predavati vsemu svetu ...

ponedeljek, 16. april 2012

100 let neke šlamparije, ki pa še vedno nese.

Toliko kot je bilo letos mogoče prebrati, videti ali slišati o Titaniku, verjetno ni bilo, zlasti glede na to da medijska džungla še nikoli ni bila tako gosta, niti takrat, ko se je nesreča zgodila. Dejansko o tej tragediji zdaj lahko izvemo vse. Po stotih letih je usoda ladje bravurozno razčlenjena do potankosti.
Zanimivo-, zakaj neki? Kaj pa je ta nesreča sploh bila tako posebnega?
Titanik je bil res velik, ampak velike so bile tudi druge ladje, ki so tonile. 
Na njem je umrlo veliko ljudi, vendar jih je na nekaterih drugih še več
Titanik je postal legenda predvsem zato, ker so ga uspeli povezati z zgodbicami o plemenitosti posadke, srčnosti potnikov, kapitanovem pogumu, orkestru, ki igra tudi ko se utaplja, bogataših, ki skrbijo za revne bolj kot zase ... čeprav so mnenja o resničnosti teh utrinkov deljena. 
Osebno močno dvomim, da je bila ta nesreča po človeški in tehnični plati kaj posebnega v primerjavi z drugimi velikimi pomorskimi tragedijami. Tudi tistih 4.375 nesrečnih Filipincev, ki so zgoreli na trajektu leta 1987 si je predvsem želelo še živeti na kopnem in težko bi verjel, da so bili kaj manj človeški od tistih, ki so bili na Titaniku.
Zanimiva se mi zdi zlasti primerjava Titanikove usode z aktualno Costo Concordio. V obeh primerih je šlo za luksuzni plovili in relativno premožne potnike, razlika je le v tem, da je na prvi potonilo veliko ljudi s kapitanom vred, na drugi pa je bilo žrtev k sreči precej manj, pa tudi kapitan je bil med prvimi na varnem.
Dejstvo je, da je kljub vsej romantiki, ki obdaja Titanik in zgražanju, ki se povezuje s Costo, pri obeh šlo za identično katastrofalno napako tistih, ki so ladji upravljali. Tako kot Titanik ni bil dovolj trden za razbijanje ledenikov tudi Costa ni imela možnosti proti ostrim čerem in tega so se tisti, ki naj bi obe čudesi obvladovali, seveda dobro zavedali.
Kakorkoli se že grdo sliši, po mojem mnenju je mitologija Titanika dejansko sto let star medijski nateg, ki pa še vedno drži ali če hočete, obrambno propagandna akcija, ki so si jo omislili lastniki verjetno ob podpori takratnih oblasti, ladjarjev in seveda žurnalistov, predvsem in zgolj zato, da bi preusmerili pozornost javnosti od preširokega iskanja odgovornih za škandal. 
Obrambna propaganda kapitala in višjih interesov je tako pač prešla v legendo in skrivanje poraznih dejstev pod plašč herojstva je rodilo mit, vse skupaj pa sprožilo biznis.
In to je Titanik. 
Pravi kapitalist tudi z nesrečo neke ladje zasluži za dve novi. 

petek, 6. april 2012

Nesmisel za smisel.


Nekje sem prebral, da je smrt dejansko največja napaka narave. V bistvu ni razloga, da ne bi živeli večno. Vse to stvarstvo, življenje v njem, vsi neverjetni mehanizmi, ki ga poganjajo, obnavljajo in skrbijo za njegovo nadaljevanje, so tako čudovito zapleteni in izjemni, da je resnično škoda, da kar tako propadajo in umirajo. Vendar se to dogaja samo nam, ki se imamo za nekaj enkratnega in verjamemo, da smo lastniki življenja. Pa nismo in življenje se vseeno znova in znova poraja, obnavlja in vedno najde prostor zase. Kot bi našemu avtomobilu rezervni deli rastli sami in skrbeli za svoje pomlajevanje. Mi bomo življenju le oddelali svoj delček in vse ostalo vrnili. Življenje je Božje delo, človek je le ena izmed njegovih posod. Res da najvišja in verjetno edina iščoča Stvarnika, vendar nič bolj živa kot katera druga. 
To je težko razumeti in po Gospodu tudi ni treba več. On je svoje, tako kakor mi, sprejemal v enkratnosti, ki pa ni popolna, če se ne vrača v svoje izhodišče. Izhodišče življenja pa je tisto, kar ga je postavilo in poosebilo v nas-, večni in nespremenljivi. Bog je tisti, ki je določil trenutke in oblike v katerih se bo pojavilo. Bog mu je določil propadljivost in ga omejil, prav tako kot je začrtal zemeljsko usodo svojemu Sinu. Poslal ga je trpeti in umreti prav zato, da bi zanikal smrt. Gotovo bi se ji lahko za umaknil ali ušel, prelisičil zasledovalce. Veliko jih tako stori. On tega ni hotel. Preziral je začasne rešitve. Ni hotel umreti, vendar je vedel, da je srečanje s smrtjo njegovo poslanstvo. Šel ji je naproti, vedel, da ne bo prijetna, a jo jemal kot novo rojstvo in nov začetek.

To je naredil za nas. Seme mora umreti, da rodi.   

četrtek, 5. april 2012

Če še kje živiš?


 
Pomlad počasi natresa nove barve na stara prizorišča, ki so nas spet, kot že tolikokrat, dodobra utrudila s svojo žalostno mrtvičnostjo. Zima ni bila niti dolga niti huda, vse ostalo pa. Kdor se medtem še ni naveličal gledati, se je morda poslušati in tisti, ki ne sprejema več, tudi dati nima kaj.
Sončni voz ubira višje kolesnice in zgodnji večerni hladi se umikajo ptičjemu petju. Morda ubranemu, morda lepemu, vedno pa dobrodošlemu in predvsem iskrenemu. Ptiči pojejo zato ker je treba peti in ne morda iz veselja, žalosti ali proti plačilu. Njihova pesem je življenje. S petjem ga podarjajo in sprejemajo.
Danes se spominjamo Gospodove zadnje večerje. Vedel je, da prihaja njegova ura, tako kot vse živo ve kdaj čas prihaja z vriskanjem in kdaj se sence potegnejo čez obzorje.
Ta večer se je naredil slovesen. Izbrane so bile besede in simbol, ki ne bo pozabljen. In res ni. Večina drugih bi hotela nekaj v stilu. Nekaj veličastnega. On ne.
Slovo mora biti preprosto in iskreno, prav kakor ptičje petje. Z njim moraš povzeti tisto, kar si prinesel. Če si prišel v miru, reci mir, če si prišel z Bogom, povej tako.
Slovo pride in mine, za trenutek vzvalovi gladino kot kaplja in se izniha v tisto, kar je bilo prej. Slovo je okvir slike. Tam kjer se nekaj konča. Kjer ga ni, je vse slovo. Večje od vsega.  
On se ni poslavljal, le služil je. Prišel je zaradi nas in spet bomo sami. Gospod bo odšel. Tiho in vdano. Kričali in preklinjali bodo drugi. On bo služil in zato stopil tja čez. Sam.
Še vedno ga imamo ob sebi. Še vedno ga vidimo in kličemo.
Njegova ura je naša ura. Kmalu bomo spet skupaj.  

sreda, 4. april 2012

"Naložba v vašo prihodnost."


Guvernerja Banke Slovenije sem nekoč imel za modrega človeka, zadnje čase se mi pa zdi, da govori kot vladni piarovec. V intervjuju za MMC na primer ugotavlja, da  je treba varčevati, in da imamo neke žrtve, ki so začasne ... 
To, da moramo varčevati, poslušam že vse življenje, "začasna žrtev", ki ne bo začasna, pa je po starem in novem spet javni sektor in to kar vsevprek. Ta naj na svojih plačah in plečih torej čuti problem višanja obresti na zunanji in notranji dolg Republike Slovenije, za katerega ni kriv nič bolj kot vsi drugi. Če pa še niste vedeli, naj vam prišepnem, da te obresti na drugi strani ne predstavljajo prav nič drugega kot donosnost panoge, kateri prestoluje naš vrli guverner osebno. Torej njihovi visokosti - bankam. 
To je potemtakem prvi in paradni projekt naše nove vlade, ki za moje pojme niti to ni več. V bistvu gre za oblast guvernije Slovenije, ki mora pač delati tako, kot se je odločila centralna evropska komanda. Dejansko se je vladanje v Sloveniji precej poenostavilo - za vsako vprašanje se zdaj steče v Bruselj in njihova smernica se potem nekako implementira v naš (ne-)pravni red. Nimaš kaj misliti in tudi odgovoren na koncu ni nihče - tako je pač v EU in druge izbire nimamo. In ker tako delajo, ali vsaj skušajo delati tudi drugi, najprej greš in enostavno linearno zmanjšaš plače javnemu sektorju pa si že nekaj naredil. To ne bo noben začasni ukrep, ampak redno mandatno zniževanje plač, torej neke vrste medijsko mašilo, ki si ga privošči tisti, ki hoče imeti vsaj nekaj časa mir. Če se namreč skregaš z javnim sektorjem, potem imaš javno mnenje pretežno na svoji strani. Takšno stališče seveda ni presenetljivo je pa bedno ponižujoče. Plača namreč, tudi v javnem sektorju ni miloščina, ampak nekaj kar je zapisano v pogodbi o zaposlitvi in kar pripada delavcu za to da dela. Kadar delavca ne moremo ali nočemo plačati, kot je to očitno v našem primeru, potem imamo v poštenem svetu na splošno tri možnosti. Če so rezultati njegovega dela slabi mu je treba to menda vsaj nekako povedati in ga pač odpustiti, če ne gre drugače. Če je njegovo delo nepotrebno, ga je spet treba odpustiti ali kvečjemu prezaposliti. Če ga pa ne moremo plačati zaradi slabega poslovanja podjetja, potem moramo pa žal razglasiti bankrot. 
In kaj se gremo mi?  Na splošno še nisem slišal ocene, da slovenski javni sektor dela izrazito slabo. Tudi še nisem slišal, da bi sploh kdo ugotavljal, kaj od našega javnega sektorja bi zlahka pogrešali, verjetno pa je tega kar nekaj. Kaj nam torej ostane - ja seveda, dragi moji, če ne morete plačevati ljudi in nikakor ne najdete viškov brez katerih lahko poslujete, potem ste kajpak obsojeni na propad. 
Vendar gre pri tej zadevi za nekaj drugega - gre predvsem za številko, ki so jo naročili našemu finančnemu ministru in si jo sedaj fiksira pred očmi, torej dobrih 800 milijonov evrov prihranka letos. In naglavni vzvod za ta dosežek je pavšalno 15% znižanje plač javnega sektorja-, "ma gdje god bili". Drugo leto je predvidenih nadaljnjih 900 milijonov iz česar torej sledi ...
Učinkov te bizarne ideje najbrž nihče ni analiziral, pa tudi če jih je ni povedal kaj je dognal. Slutimo lahko le, da se bo na ta način morda nekoliko popravila naša makroekonomska bilanca in nič drugega, pa tudi to ni nujno. Morda bomo sicer stali v vrstah pred kotli, vendar bodo v Bruslju z nami najbrž zadovoljni, ker bodo papirji štimali in tudi bančni sektor bo prišel na svoj ljubljeni AA.
No in ker vlada ne pove, kaj bomo imeli od znižanja plač v j.s., bom povedal jaz. Za vse tiste, ki si morda mislijo prav to kar vlada zdaj pričakuje, da si bodo mislili, in to je "prav imajo, kar naj jih stisnejo, saj tako ni nič od njih ..."
Dragi moji realci-, vedite da ste vi naslednji. Če javni sektor letos ne bo videl regresa, ga drugo leto tudi vi ne boste. Če bodo javnemu sektorju letos znižali plače za 15%, jih bodo drugo leto vam vsaj za toliko, če ne še za več.
Sploh ne gre za noben varčevalni ukrep, preprosto gre za organiziran napad na delavske in socialne pravice in to zaradi zavoženosti bančnega in ne javnega sektorja. Gre za eksemplarični družbeni test na podlagi katerega bodo vaši cenjeni delodajalci spoznali, da če je država naredila to s svojimi, potem ni nobenih ovir, da se isto zgodi še z našimi. Kdo se bo pa vlekel za vas? Inšpektorji, ki jim bo vlada vzela regres ali policisti na minimalcu?
Naša vlada prodaja meglo namesto da bi se res lotila sistemskih ukrepov s katerimi bi zmanjšala javni dolg. Nedvomno je treba zmanjšati obseg javnega sektorja ali pa ga vsaj ne večati, zmanjšuje se itak sam od sebe če ni zaposlitev, zakaj bi ga morali torej prej še dodatno izstradati? Vendar tu ne gre za javni sektor in tega ne upajo ali pa nočejo na glas povedati, dejansko gre za to, da je potrebno zmanjšati javno porabo. In javna poraba še zdaleč niso samo plače v javnem sektorju. 
Potrebno je pač racionalizirati, kar pomeni odpraviti vse tisto brez česar se da živeti ali pa si vsaj načeloma lahko kupite na trgu. In tega je veliko, le da je za to potrebno spremeniti številne zakonske predpise in odpraviti stotine sklepov s katerimi so se nalagale in sprejemale nove obveznosti ali ustanavljale nove inštitucije. Vendar se to ne tiče samo javnega sektorja ampak vseh. Javni sektor bo kvečjemu tisti, ki bo to storil in visoko motiviran bo s ponižujočim in samosebinamenjenim znižanjem plač.
In še mimogrede, ko smo že ravno pri tem, ali veste kdo je dejansko glavni krivec proračunskega primanjkljaja države Slovenije, ki ga je naklepala v zadnjih pravljičnih letih? Ne veste - to je Evropa in njen sistem pomoči novim članicam, ki se mu reče kohezija.
Da, prav Evropa in tisti naši mojstri, ki so si zadali sveto dolžnost črpanja maksimuma evropskega denarja iz skladov. Zadeva gre namreč tako, da si naša država, občine in kajvemkdoše štejejo za višek svojih ustvarjalnih dosežkov, če uspejo na raznorazne razpise spraviti neke investicije. Pa niti ni pomembno za kaj se sploh gre? Samo, da se nekaj dela - ceste, kanalizacije, vodovodi, čistilne naprave, deponije, sežigalnice, da o "mehkih" vsebinah, javnih izobraževanjih, univerzijadah, tekmovanjih, razstavah, gostovanjih, potovanjih, itd., niti ne govorimo. Te zadeve se torej prijavljajo na razpise, ki pa nosijo pod srcem dve veliki bolečini. Prva se imenuje lastna soudeležba in znaša v povprečju od 10 do 20% ali več od neto vrednosti, bruto pa seveda še precej več. Drugi problem pa je dejstvo, da je vsa ta sredstva potrebno v celoti pre-financirati in potem pričakovati povračilo državnega oziroma evropskega proračuna, kar z drugimi besedami pomeni, da morate vzeti kredit, da založite EU denar, ki ga kajpada lahko vrnete takoj, ko ga dobite, ali pa ga morda tudi ne ampak čez  recimo 10 let in si potem evrodenar prištejete za dobrodošli prihodek. Kredit je pa žal še vedno kredit in v vsakem primeru povečate javni dolg. Slovenija je zadnjih pravljičnih letih to počela "na polno" in to na vseh nivojih. Investiralo se je veliko in seveda tudi temu primerno najemalo kredite, da se je lahko pariralo sistemu EU skladov-, kaj bomo pa v naši realni prihodnosti res imeli od vseh teh silnih komunalnih, okoljskih in socialnih projektov, pa ne sprašujte mene. Tega povečini ne vedo niti tisti, ki so takšne podvige tiščali v proračune in to počnejo še vedno ter si prav tako še vedno štejejo v zveličavno poslanstvo ne zamuditi priložnosti, da porabimo 90% denarja iz skladov, čeprav niti lastnih 10% nimamo. Vendar tudi to še ni dovolj prepričljiv razlog za sedanjo in prihodnjo evro-varčevalno okrutnost, saj smo v primerjavi z na primer, ameriškim dolgom še vedno pravi šparovčki.
E, dragi moji, stanje ni rožnato, je pa takšno, da smo pri EU bankah že vzeli kredit za garažo, ki jo besno zidamo, naša vlada bo pa raje črtala meso z jedilnika, samo da nam ne bo treba razveljaviti razpisa za novega mercedesa, ki nam ga bo potem spet sofinancirala Evropa, pa čeprav je tudi stari clio dovolj za tisto kar potrebujemo.
No, kdaj drugič pa morda še o prihodnosti.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)