petek, 30. januar 2015

Se mi zdi zamal


Včasih postane misel močnejša od resničnosti. Takrat se resničnost nekako upogne, umakne, stopi ob stran in misel prekrije tisto kar je res, kot plašč, kot sneg ki pade na mokro listje. Zatopimo se v lastni svet, v svojo krožnico, po kateri se ne kroži okrog sonca ampak okrog samega sebe. 
Resničnost je otipljivo blizu, a hkrati nedosegljivo oddaljena, če ti misli zaplavajo na gladino odsotnosti, če se zbudiš v zarje spominov ali pa se ti brezposelni možgani samozaposlijo v sebi. 
Rečeno je, da iz malega zraste veliko, da lahko tudi komaj vidno seme rodi veliko drevo. In takšno seme je misel, takšno zrno je spomin, ki lahko zaseje velikansko drevo, da se razveja in s senco prekrije vse tisto, kar nas obkroža in ogroža. 
V bistvu je kar prelepo in lahko smo srečni, da smo tako blagoslovljeni, da v sebi združujemo kar dva svetova in da živimo in se gibljemo tako prosto med njima. Prehajamo iz enega v drugega, se umikamo in vračamo ali pa vzporedno doživljamo enega in drugega hkrati. Če nam prvi ne zadošča, nam drugi lahko. Če nam v enem zmanjka spodbud, izzivov ali  miru, nam drugi lahko še vedno ponudi vir prave tolažbe in zadoščenja. 
Življenje je nihalo, ki niha, se za delček trenutka ustavi v enem svetu in se potem spusti zopet nazaj. Nenehno s premikamo med resničnostjo in mislijo, nikjer nimamo obstanka, stalno begamo iz enega v drugo.
Nekoč, ko se umirimo in iznihamo, ko oddamo svojo moč, takrat obstanemo na sredi, ne tu in ne tam. Takrat se ustavimo v svetu, ki je oboje hkrati.

Tujerodci


Nekdo mi je rekel, da ima težave z odstranjevanjem tujerodnih invazivnih rastlin v zaščitenih habitatih. Gre za območja, ki so na nek način varovana kot sonaravna okolja. To varovanje pa seveda ne preprečuje ambroziji ali kakšni drugi tujerodni rastlinski vrsti, da bi tam veselo rasla in to še toliko raje, kjer ima prav tam ljubi mir pred okoljevarstveniki vseh vrst in oblik, tudi tujerodnimi. No-, in ta nesrečni človek ima, med ostalim pač tudi skrb za tisti kos sveta za katerega dejansko ni treba skrbeti. To sem mu tudi rekel, pa mi je odvrnil, da zahtevajo od njega, da tam sicer ne dela nič, da pa mora vseeno spraviti ambrozijo ven, kakor ve in zna.
Zanimiva dilema nekega vrtnarja, ki pa odpira tudi širši kontekst. Kaj dejansko prestavlja boj proti invazivnim tujerodnim vrstam, ki so prvič, tuje, torej jih morda še ne poznamo dovolj dobro in drugič, invazivne, kar pomeni da imajo v sebi še večjo življenjsko moč kot naši domači plevelčki. Če se jim upiraš, se dejansko upiraš nečemu, kar je močnejše, odpornejše in preprosto kaže tudi več volje do življenja. Seveda imamo pravico do samoobrambe, vprašanje pa je, kje ta pravica trči na pravico nekoga drugega do življenja in rasti. Kje se dejansko neha skrb za lastno varnost ali zdravje in se začne histerično zavračanje nečesa, česar morda zgolj nismo vajeni, dejansko pa smo tozadevo sami prinesli ali privabili v svoj mili nam habitat?
Dilema je v času ekstremnega protiteroizma, ki je ponekod že na meji državnega terorizma, gotovo aktualna. 
Moje mnenje je, da je sobivanje s tistimi, ki so močnejši ali bolj živi od nas, zgolj vprašanje ekonomike časa v katerem spoznamo, da neka vrsta sicer moti toliko in toliko ljudi, da pa je, na drugi strani koristna za toliko in toliko nekih drugih ali pa celo istih.
Će je slušajno  komu prišlo na misel, da so menda nekoč tudi stari Slovani prišli v ta habitat, prej in pozneje pa še marsikdo drug, je to seveda njegovo osebno spoznanje, ki ga ne pripisujte meni.  

sreda, 28. januar 2015

Skupaj smo lažje sami.


Posameznik je pomemben, vendar ni nikoli nad skupnostjo. Tudi če vsi prepoznamo isti problem, če vsi gledamo isto smer rešitve, se nam zgodi, ko mnenja soočimo v skupnosti in slišimo tudi argumente drugih, da rešitev ni tako enoznačna, kot se nam je zdelo. Običajno obstaja več možnosti glede skupnih zadev in te možnosti se morajo slej ko prej soočiti s skupnostjo in pričakovanji njenih članov.
Največja težava in izziv za skupnost je usklajevanje. To je lahko tudi zelo zahtevno ali celo nemogoče. Zato je zelo pomembno vodenje. Vodstvo mora prepoznati združevalne elemente, ki posameznika vežejo na skupnost. Poleg združevalnih je seveda vedno tudi nekaj razdruževalnih ali celo sovražnih do skupnosti in posameznih članov. Prva naloga vodstva je, da takšne odklone pravočasno zazna in nanje primerno odgovori. 
Odnosi v skupnosti so kompleksni. Če gre za tradicionalne skupnosti, kot je na primer družina ali podeželska skupnost, kjer se vsi poznajo in živijo skupaj že več rodov, potem je to, ob primernem vodenju prednost. Takšne povezave premostijo marsikatero nesoglasje ali težavo v dogovarjanju. Ljudje, ki so povezani drugače kot le formalno so veliko obzirnejši drug do drugega, veliko bolj upoštevajo osebnostne in posebnostne značilnosti posameznikov, njihove morebitne slabosti javno ne izpostavljajo in nivo notranjega dialoga je relativno visok. 
Vsi živimo in smo del neke skupnosti, nihče ni rojen zase in ne živi zase. Slej ko prej smo vsi povezani in tudi življenja v skupnosti bi s morali učiti dovolj zgodaj. Danes je veliko preveč  poudarjanja individualnosti, odlik, pravic ali osebnosti posameznika. Posameznik sam ne more konkurirati skupnosti v nobenem oziru in tisti, ki so prepričani v večvrednost svojih lastnosti se težko povezujejo v učinkovito skupnost.
Kdor vstopi v skupnost mora del sebe žrtvovati na račun skupnih ciljev, ki jih lahko doseže le povezan z drugimi.

torek, 27. januar 2015

Petsto na dan


Svet se danes spominja 70-letnice osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. V tej tovarni smrti je v petih letih umrlo približno milijon ljudi, kar v povprečju pomeni petsto na dan.
Slovesnosti se je udeležil tudi naš predsednik, ki meni da: "... se je to lahko zgodilo zaradi popolne moralne katastrofe, zaradi izgube slehernega moralnega kompasa."
Jaz se s tem ne morem povsem strinjati.
Če je namreč morala "človekov odnos do sveta, drugih ljudi in do sebe", potem je z moralno katastrofo verjetno mišljena izguba tega odnosa, torej kot neke vrste bolezen. Kot bi hoteli reči: "saj jih v bistvu razumemo, zboleli so in od vsega hudega postali nemoralni". Vendar to ni res.
Prepričan sem, da tisti, ki so takšne stvari počeli, niso imeli posebnih težav z moralo. Mislim, da so se v glavnem tudi dobro zavedali, da je njihovo početje globoko nemoralno, napačno in zločinsko. Vendar so to vseeno počeli. Poleg vse groze, je grozno ravno to, da tega niso delali nobeni posebneži, ampak popolnoma običajni ljudje, ki so v civilnem življenju skrbeli za svoje družine in opravljali popolnoma običajne poklice, ki bi jih najbrž opravljali še naprej, če jih pot ne bi pripeljala v Auschwitz.
Avstrijski psihiater Viktor Frankl, ki je tudi sam izkusil in preživel koncentracijsko taborišče, je menda spoznal, da se človeška psiha v takšnih skrajnih razmerah lahko razvije v dve smeri. Nekateri ljudje postanejo svetniški, ker so se pripravljeni nadčloveško žrtvovati, drugi pa v istem okolju postanejo nečloveški in so za neznatno korist pripravljeni narediti vse in izdati vsakogar. 
In zakaj bi bili danes ljudje kaj boljši? Razlika med takrat in danes ni v ljudeh ampak v politiki. Takrat vodilni nemški politik je svoje državljane pač prepričal, da je za svetlo in zasluženo prihodnost njihovega naroda potrebno tudi kaj žrtvovati. In so žrtvovali - moralo. In takšna žrtev za nekatere tudi danes ne bi bila prehuda.
Današnji vodilni politiki ali vsaj šefi držav, bi morali takoj po volitvah ali imenovanju na funkcijo, poromati v Auschwitz in tam, pred krematorijem, slovesno priseči vsemu svetu, da ne bodo dovolili, da bi se kaj takšnega kjerkoli ponovilo.
Mogoče bi jim celo verjeli.

ponedeljek, 26. januar 2015

Roko-hitrci


Zakaj se zdaj tako mudi? Vse je treba narediti ali dobiti tako hitro. Kaj pa se zgodi, če je kakšna stvar pozneje, takrat ko pač je? Takrat ko dozori ali se dovolj omedi. Koliko pa je naše življenje, na splošno, pridobilo na kvaliteti zaradi hitenja? 
Zdaj se povsod pripeljemo, in to ne počasi, ampak hitro, vse se lahko na hitro zmenimo po telefonih, vse termine lahko zopet hitro uskladimo po elektronski pošti, vse informacije so zelo hitro dosegljive.
Kakšni velikanski prihranki časa, pa vseeno: kaj je zaradi tega boljše? Kam gre zdaj ves tisti čas, ki ga na ta način prihranimo? Verjetno se ga hitro spet znebimo za hitenje po opravkih, ki se nam zdijo tako zelo pomembni.
Kakšen je izplen stalnega hitenja in pospeševanja, tega nenehnega pritiskanjem na gas? Dan ima še vedno samo 24 ur, niti minute več ali manj. Življenje se nam tudi za približno ni toliko podaljšalo, kot se nam je skrčilo potrpljenje. Družine se nam zaradi hitenja ravno tako niso nič povečale, nasprotno, zmanjšale so se. Čas šolanja se nam prav tako ni skrajšal, podaljšal se je. Enako je z delavno dobo. Dela se več in dlje. Zaslužki se gotovo niso povečali, kolikor se več in hitreje dela. 
Kam vodi spirala pospeševanja produktivnosti, uspešnosti in pravočasnosti?
Zlahka se nam zgodi, da ob vsej naglici pustimo svojega človeka nekje zadaj. Pri vseh hitrih odločitvah in ukrepanjih, ob natančnih napovedih gibanja kazalnikov gospodarske rasti ali padanja, spreminjanja vremena, prometnih tokov, zdravja in življenja ... 
Pri vsem tem se nam lahko pripeti da pozabimo, čemu je vse to pravzaprav namenjeno. Služilo naj bi dobrobiti, zadovoljstvu vseh ali vsaj večine ljudi, mi pa človeka še vedno puščamo samega, da se v tistih prostih minutah uredi in ustvari vse kar naj bi mu v življenju kaj pomenilo: družino, dom, osebno zadovoljstvo in standard. Naš dirkač naj se na ukaz umiri, najde čas zase in za sorodno dušo, s katero se bo lahko srečeval na vratih ali cestah in delil spletne prijatelje.
Ta svet postaja ljudem neprijazen, postaja namenjen samemu sebi. 
Ljudje ne vedo, kaj potrebujeo, postajajo pa sužnji samega sebe. Žrtve lastne hitrosti.     

četrtek, 22. januar 2015

Vladarji gužve



Kakorkoli že gledali na vse te naravne nesreče, katastrofe, vojne in epidemije, ki se dogajajo, človek je dejansko uspešnica tega stvarstva. Človeštvo je, vsaj številčno izjemno naraslo, ocenjujejo, da se je v približno 10.000 letih človeška populacija povečala za tisoč krat. Tako hitro se v tem času verjetno ni razmnožila nobena druga vrsta, vsaj med sesalci ne. 
Veliko nas je in zavzeli smo ta planet. Dejansko ga imamo v roki. Nič se ne more na njem več zgoditi, da ne bi že kmalu vsi to izvedeli, videli ali reagirali. Karkoli in kjerkoli se zgodi, nekdo naš je blizu. Postali smo gospodarji vidnega sveta. Tisti nevidni, mikroskopski, nam sicer še povzroča nekaj težav, vendar so očitno tudi te vse bolj obvladljive.
Človek doživlja serijo uspehov in s tem planetom nimamo nobenih problemov več. Vse težave, ki jih človeštvo danes ima, izvirajo iz odnosov med posameznimi skupinami in iz prepada med revnimi in bogatimi. Z naravo ni nobenih težav in tudi boleče pomanjkanje hrane ali pitne vode v nekaterih delih sveta, najbrž ni tehnični ampak zgolj politični problem.  
Človeštvo je zavladalo temu planetu, vprašanje je sicer, kako dobro z njim gospodari, če sploh gospodari, vendar ga je sposobno rešiti ali pa pogubiti.
Kje pa smo mi v vsem tem? Kaj se dogaja z ljudmi ob vseh zmagoslavnih zgodbah človeštva? Kako se znajdemo v obdobju, ki ga živimo? 
Na kratko in preprosto povedano: kakor kdo in kakor kje, tako kot vedno. Človeku napredek človeštva ne prinaša vedno tako prepričljivih rezultatov, kljub temu pa mu riše izjemno obetavno prihodnost. To bo prihodnost nadzorovane in stalne rasti blaginje in nič se ni zgodilo takšnega, da bi lahko mislili, da je ne bo. Na svetu je ta trenutek še vsega dovolj. Nobene strateške surovine še ni zmanjkalo pa tudi če bi jo, ne dvomim, da ljudje ne bi hitro našli nadomestka zanjo. 
Kaj bi nas torej še moralo skrbeti? 
Očitno je vse v najlepšem redu in v pravih rokah. 
Človeku lahko škodi samo še človek.

sreda, 21. januar 2015

Alessandro

Vzemite mi življenje vse,
kruta nebesa,
kot da bi vzela mi srce.



Bodi priden, pa boš lahko priden.


Živeti po ustaljenih družbenih pravilih je gotovo okolju in nam najbolj prijazno in dejansko tudi najenostavnejše. Ugodno in lagodno. Če smo pripravljeni tu in tam malce pozabiti na slabo vest ali zgolj držati jezik za zobmi, nam to pretežno tudi dobro dene. 
Sicer se vsi strinjajo, da so spremembe nujne-, da bi bilo ogromno tega spremeniti in to kar na vseh področjih, ko pa pride vrsta na konkretne ukrepe, se pa običajno pokaže, da ni tako preprosto. Vsaka novost, poleg tega da kaj izboljša, tudi kaj poslabša ali spremeni tam, kjer si morda kdo ne želi sprememb. In hitro se znajdemo pred problemom, kaj spremeniti, da se ne bi nič spremenilo. Ob napovedi konkretnih sprememb se tudi najodločnejši reformisti lahko hitro prelevijo v zadrte nazadnjake. Spremembe so nujne in red je potreben, vendar naj se najprej to zgodi tam in tam in šele potem pri nas.
Za nekaj novega je potreben najprej nov pogum. Treba si je upati v neznano in se pripraviti tudi na nasprotovanja. Vsi najprej podvomijo in pri novostih iščejo napake. 
Kdor hoče kaj spremeniti, naj se najprej pripravi na osamljenost in razočaranja.

torek, 20. januar 2015

"Zgori za večno, hudič rdeči!"


Danes mineva 62 let odkar je komunistična drhal v Novem mestu zažgala ljubljanskega škofa Antona Vovka. Po razpoložljivih zapisih je šlo za pravi ljudski linč, ob zvesti asistenci milice. Povzročitelji so bili menda kasneje nagrajeni, vsekakor pa nikoli javno imenovani, kot se za kolektivistično kontinuiteto spodobi. 
Težko si je predstavljati kako nizko se lahko spustijo ljudje, očitno pa spodnje meje sploh ni. Karkoli si izmislite, vedno boste našli pokvarjenca, ki bo pripravljen narediti še nekaj bolj umazanega in v tem primeru celo ob podpori do kraja pokvarjene oblasti.
Dogodek kaže približni nivo takratne slovenske politike, ki je bila očitno nekaj takega, kot je danes Islamska država ali Boko Haram. Res pa je, da ji je uspelo posejati dobro seme, ki je bogato obrodilo in katerega sadove zdaj žanjemo.
Edino kar v zadevi vzbuja vsaj malo zadoščenja je, da so se kljub vsemu le našli ljudje, ki so to sramoto slovenske zgodovine obeležili s spominsko ploščo. 

ponedeljek, 19. januar 2015

Žalost od žalosti.


Kakšen neki bi bil svet brez žalosti? 
Po svoje verjetno zanimiv in predvsem, prav nič žalosten. Nič nas ne bi užalostilo, potrlo ali navdalo s tesnobo. Nič takšnega, kar se nam sicer dogaja ob izgubah, razočaranjih, porušenju ali izjalovitvah načrtov. Nič nas ne bi stiskalo v prsih, nas hromilo z bolečino ali prisililo v jok. Nekaj bi bilo seveda tudi žalosti, predvsem med pesniki; ker če jim kdo odvzame žalost, potem jim odseka vsaj pol ustvarjalnih korenin. Ogromno lepega nastane iz žalosti ali pa iz strahu pred njo. Ljudje se bojimo biti razočarani, bojimo se, da bi morali biti žalostni. Mnogi, ki jim ta trenutek sicer še ni sile, se užalostijo že ko pomislijo, da bodo nekoč žalostni, ali pa se spomnijo, da so bili nekoč žalostni in postanejo zopet. Žalost je mogoče priklicati za nazaj ali naprej.
Krščanski svet pa bi moral biti drugačen; to bi moral biti svet brez žalosti. Krščanski svet bi moral biti svet veselja. Vse je že odrešeno in tisto, kar nas čaka, je čisto veselje. Žalostiti nas morajo kvečjemu krivice in vse nepotrebno sovraštvo, ki se zdaj dogaja živim ljudem. Zakaj morajo ljudje še vedno tako sovražiti drug drugega, se izzivati ali maščevati. Vse na svetu je le kot dih, minljivo, v prehajanju in to je dejansko vesela novica. Sploh ni razloga za žalost.
Naša žalost ne koristi nikomur. Lahko smo še tako žalostni, a tistim, ki so odšli, ne moremo pomagati. Velika večina nas ne bo nikoli zelo sovražila nikogar, velika večina si nas želi predvsem miru. 
Žalost je verjetno eden od tistih mehanizmov, ki so človeku prirojeni, zakodirani v njegov genom. Najbrž iz obrambnih razlogov. Če smo žalostni, damo drugim vedeti naj nas pustijo pri miru, ker se ne gremo več. Nas ne zanima svet, mi žalujemo. 
Mislim, da je precej ljudi rado žalostnih. Ko mine en razlog, pač najdejo drugega. 
Na svetu je neskončno razlogov za žalost, le poiskati jih je treba. Ne bodite žalostni, če še niste našli svojega.

nedelja, 18. januar 2015

Tukaj sem.


Biti tukaj pomeni biti pripravljen. Če si tukaj, potem se lahko tudi kaj zgodi; nekaj boš storil, nekaj odgovoril ali naredil nekaj zase ali za koga drugega. Če nismo pripravljeni, če nas ni tukaj, potem ne moremo nič storiti, nas pač ni. Smo drugje, ali pa morda nikjer. Ne vemo. Ne slišimo.
Mnogim se zdi čudno, če gre kaj mimo njih. Če kaj preslišijo. Pa niti ni čudno. 
V času digitalnega življenja se nam zlahka zgodi, da smo tukaj, kjer nas ni. Izgubljamo se v nekih drugih prostorih, kjer sedimo, kar čakamo ali pač smo. Ni pomembno-, pomembno je, da nas ni zraven, da namesto svojih rešujemo težave drugih, gledamo, kaj se dogaja drugim, namesto, da bi pogledali, kaj se dogaja nam ali tistim, ki so z nami. Če pa se nam zdi, da se nam nič ne dogaja, potem pa je to morda še bolj zaskrbljujoče, ker smo postali slepi in gluhi.
Če nas ni, se nam lahko zgodi, da ne bomo slišali klica, da bo šel kdo mimo nas. Nekdo nas bo poklical ali pa nam prišepnil, da smo izbrani ali da je čas, da kaj storimo.
Kdor je tukaj je pripravljen in ne prepušča stvari naključju. 
Če nas ni, potem bo mogoče kdo drug, mogoče bo praznina ali pa kaj takšnega kar nam sploh ni všeč.
Kdo bi vedel? Mi že ne, če nas ne bo tukaj.

petek, 16. januar 2015

Je še kaj na up?


Kaj lahko človeku še bolj koristi od upanja? V upanju se prerodimo, prenovimo; kadar upamo, takrat v nas raste nekaj novega.  Z upanjem se v nas prebuja nov človek, ki izhaja iz tega, ki morda še ni verjel ali ni mogel verjeti, tega ki ni upal, ali pa si ni upal. Upajoči človek je človek prihodnosti. Človek prihodnosti nima nobene osnove, da bi nekaj napovedal, vendar upa, da se bo ravno tisto zgodilo. Upajoči človek je močnejši od vseh tistih, ki samo čakajo. Kdor upa ne potrebuje dokazov, ne prepričanja ali prepričevanja. V upanju se gradi svet in obnavlja gospodarstvo; v upanju se ljudje poročajo in ker upajo, se jim rodijo otroci.
V upanju ni nič težkega. Upanje je preprosto, le upati si moraš. 
Nikoli ne bomo posedovali vsega znanja, nikoli ne bomo vsega razumeli. Ne moremo vedeti, kaj se nam lahko že nocoj zgodi. Vedno pa nas bo spremljalo upanje, vedno bo v nas nekaj kar bo odstiralo prizorišče in preusmerjalo pogled od vsakdanjosti k tistemu, kar nam prinaša prihodnost.  

četrtek, 15. januar 2015

Zadnji štos o kaliju


Zdravnik, ki je spravil vso Slovenijo v stanje predevtanazijske terapije se je razkril. Uglajen, prijeten in simpatičen človek, ki bi se mu pustil celo zdraviti, seveda če bi imel samo še to možnost. V bistvu je pogumen, rekel bi da skoraj nor.
Pravi, da je bila vse skupaj neke vrste provokacija s katero je hotel opozoriti na slabe odnose v kolektivu.
Ja seveda-, saj razumemo, slabi odnosi so problem, in to marsikje ne samo v bolnicah, ampak smrt je vseeno še hujša, še posebej če se sumi, da se je zaradi takšnega natega zgodila, recimo: očetu od nekoga.
Težko mi je razumeti predvsem eno; zakaj nekdo, ki se 10 let muči, da se izšola za tako odgovoren in ugleden poklic, potem vse skupaj spremeni v tako obupno slab štos?
Zakaj takšen človek raje ne da odpovedi ali svojih bolečin izlije pred direktorja, šefa, novinarje, FB, kelnarco …
Kaj se dogaja v inteligentnem človeku, da se mu zrola in naredi štalo, kot kakšen terorist?
Mislim, da gre za temeljne zadeve. Za nekaj, čemur bi, kljub zahtevnemu profesionalnemu treningu, ki ga takšni ljudje dajo skozi, rekel slaba osebnostna in socialna priprava za poklic. V bistvu, katastrofalno slaba, in to ne samo pri njemu, ampak verjetno kar pri več vpletenih.
Kako lahko razumemo, da odlično izšolana in, za moje pojme, temu primerno plačana elita inteligentnih profesionalcev, ni sposobna ustvariti znosnega vzdušja v nekem kolektivu. Če to uspe kuharjem, gasilcem, natakarjem, železničarjem, komunalnim delavcem, gradbincem, šiviljam … zakaj to ne uspe tistim, katerih delovno področje so prav ljudje v stiski?
Nimam pravice kritizirati kogarkoli, vendar mislim, da bi se z vprašanjem socializacije na delovnem mestu morali ukvarjati že tisti, ki takšne ljudi pripravljajo za poklice, vsekakor pa tisti, ki vodijo takšne kolektive. Seveda, če niso sami vzrok težav.

Dejstvo je, da ni dovolj samo zdraviti ljudi, ampak je treba tudi delati in živeti z njimi.

sreda, 14. januar 2015

Nekaj vmes


Kako zelo smo pogojeni z našim okoljem. Vpeti smo v vse te zakonitosti, ki nas obkrožajo in naša telesa so popolnoma določena z zahtevami tega sveta. Noge so neuporabne brez gravitacije, oči brez svetlobe, ušesa brez zvokov. Že če poskusimo živeti pod zemljo, vodo ali le par kilometrov višje, nam večina organov, udov in čutil, ki nas sestavljajo in predstavljajo, ne koristi več. Telo je v spremenjenih okoliščinah neuporabno brez nekega vmesnega člena, brez nečesa med tistim, kar zmoremo in tistim, kar okolje zahteva od nas. 
Obvladujemo samo ta delček stvarstva v katerem smo in vidimo samo tisto, kar se nam pokaže skozi ozko špranjo naših sposobnosti. Nič več od tega.
Kaj pa je z nezaznavnim; z vsem tistim, česar ne moremo videti, slišati, okusiti, otipati ali razumeti? Za razumevanje stvarstva in stvarnika prav tako potrebujemo posrednika. 
Naš posrednik do Boga je Jezus Kristus, Božji Sin, ki se je učlovečil, da bi mi spoznali Boga. Šele po Jezusu se nam Bog da spoznati, šele po Njem se nam razodeva.    

torek, 13. januar 2015

Orion v nočni


Nocoj je nebo jasno, kot bi nekdo obrisal šipo nad mano. Ko gledam nešteto teh zvezd se zavem kako majhen delček vsega sem v resnici. Zavem se kako velika milost je, da sploh sem, da sploh lahko opazujem vso to lepoto in veličino. Zavem se, kako zelo izvoljen sem, kako blagoslovljen, ker me je izbralo nekaj tako velikega in postavilo med vsa ta čudesa. Izbran sem za nekaj posebnega, postal sem del vsega tega veličastva. Prav lahko bi se zgodilo, da me sploh ne bi bilo ali da tega ne bi doživel. Zakaj ravno jaz? S čim sem si zaslužil ta privilegij? Morda sem sploh na svetu zato, da si ga zaslužim, zato da se odkupim. Vsa ta veličastna podoba, ves ta svod Rimske ceste in milijoni svetov, ki so za njim. Vse neskončno prostranstvo in neizmernost časa. Kakšna sreča, da lahko diham ta nočni zrak, poslušam veter, ki prekriva šumenje reke in gledam vse to veličastje. Kako bi bilo lahko naključje, da sem se ravno jaz pojavil v vsej tej neizmernosti, v vsej tej velikanski praznini, ki je tako lepa, povezana in vpeta v večne vezi. Vse deluje po tako natančnih smereh. Stvarstvo je neizmerno, neskončno, čudovito in tako zapleteno v enkratnosti. In vendar preprosto, edino in popolno. Zaprt krog, ki prav gotovo ima svoj namen, prav gotovo ima nek začetek in smisel. Prav gotovo ni sestavljeno, napeto in navito samo zato, da bi se razblinilo, izničilo ali pozabilo. Takšna mogočnost ne more biti brez načrta in vsebine. Vse od nekod prihaja in nekam gre. 

ponedeljek, 12. januar 2015

Srečni? Ne, hvala.


Sreča je nekaj brezplačnega, kar želimo sebi in drugim, še zlasti dobro pa gre v promet v teh koledarsko prelomnih časih, ko jo tako razkošno in nesebično delimo vsem. Pa vendar, čeravno jo kar naprej omenjamo, si je verjetno niti dva med nami ne predstavljata enako. Povečini ji pripisujemo pojme, kot so blagostanje, zdravje, ljubezen, razumevanje in neko imaginarno osebno zadovoljstvo z vsemi nadlogami, vključno s samim sabo. Seveda pa vsak zase najbolj ve česa bi si želel imeti več; nekdo ki težko shaja, pa je morda zdrav, si bo verjetno zaželel več denarja, kdo drug, ki je premožnejši, pa tudi bolan, bo zlati ribici seveda rekel za zdravje.
Če preberemo, kaj nam o sreči povejo vrli znanstveniki, se lahko podučimo, da je sreča dejansko relativno moderen pojem, omejen na zahodno civilizacijo in, ki se je v takšni obliki pojavil šele v razsvetljenstvu. Pojem sreče dejansko predstavlja izraz, ki je postal moderen takrat, ko so se nekateri začeli javno sramovati Božje volje. Prej so ljudje rekli, da je pač takšna Božja volja, da smo npr. zdravi ali siti, potem pa smo spoznali, da imamo pravzaprav zgolj srečo. 
Srečo ima torej tisti, ki mu ni treba upati na Božje varstvo-, mu ni treba prositi npr. Boga za uslišanje ali milost, seveda pa potemtakem tudi s hvaležnostjo nima kaj opletati. Kdor se zanaša na srečo in verjame vanjo verjame v čisti ples naključja. Če imaš srečo, se ti pač nekaj ne zgodi ali zgodi in za to ni treba iskati kogarkoli, da bi se mu zahvalil. Pač naključje. Če smo nesrečni, ni nad nami nobene sile, ki bi nam lahko kakorkoli pomagala in življenje je dejansko kot kazino. Če imaš srečo ti bo dobro, če je nimaš pač ne.
No, kdor ima srečo, ta ima tudi Boga.

nedelja, 11. januar 2015

Trenutno brez trenutkov


Življenje sestavljajo trenutki, kot strugo potoka posamezni kamni in kamenčki. Voda se pretaka čeznje in med njimi, se ob njih morda nekoliko zvrtinči, malenkostno spremeni, vendar gre tok vseeno naprej. 
Trenutki prihajajo drug za drugim, vedno novi in novi. Včasih se mi zazdi, da jih sploh ni, da je vse zlito v nekakšno celoto, da je vse enako, tako prej, kot sedaj in v prihodnje. 
Vendar, vsak trenutek lahko prinese kaj pomembnega ali kaj takšnega odnese. Trenutek lahko zaznamuje življenje, ga spremeni ali usmeri povsem drugače. Običajno se takšnih niti ne zavedamo, šele pozneje, morda dosti pozneje, spoznamo, da je bil ključen prav tisti trenutek, da je bila tista mala odločitev tako zelo pomembna. Prave vrednosti trenutkov se redkokdaj sproti zavemo. Nekaj zgodi, nekdo nas vidi, prepozna ali pa reče kaj takšnega, kar nas usmeri na nek drug tir. Lahko se odprejo nove možnosti, lahko se zaprejo vse možnosti.
Prave odločitve so le redko tiste za katere se nam zdi, da so. Daljnosežne odločitve so v resnici običajno majhne, sprotne, nič posebnega ... ko si rečemo, dajmo poskusimo tole ali pojdimo za spremembo enkrat še tja ...
Poleg mreže, ki jo pletemo sami in za katero verjamemo, da nas bo držala pri plezanju po njej, obstaja še neka druga mreža trenutkov, ki nam jo je spletel nekdo drug in se le slabo pokriva z našo. Kjer se, se zgodi po naših pričakovanjih, kjer se ne, pa drugače. 
Življeneje ne teče tako, kot smo si nekoč predstavljali ali pričakovali, morda gre boljše, morda slabše. Morda nam čas mineva v pričakovanju tistega velikega odločilnega trenutka, ki nekje vendar je, ki nam bo nekaj prinesel. Vendar ga mogoče nikoli ne bo, mogoče je res vse zlito iz enega, mogoče je vse tako neprodušno, da bo kar večno držalo skupaj.

sobota, 10. januar 2015

Vsi nismo Charlie


Krvava francoska drama
 je neverjetno kruto opozorila na odločnost skrajnežev in dejansko krhkost družbe v kateri živimo. 
Vendar je, kljub šokantni surovosti in tragiki dogodkov, zanimivo, da se takšen zločin, ki naj bi izhajal iz verskega fanatizma, zgodi v najbolj sekularizirani evropski državi s praktično popolno versko svobodo. Muslimanom se v Franciji v verskem smislu že dolgo ni treba skrivati in razloge za takšne pojave bo treba kje iskati drugje, vsekakor izven običajne verske nestrpnosti. 
Francija je država, ki se rada ponaša s tradicijo državljanske svobode, vendar ima tam norčevanje iz religij očitno ravno tako dolgo tradicijo, ki sega najmanj že v čas francoske revolucije. Kljub njenim dosežkov, ki so jih naši komunistični prosvetarji svoje čase tako zelo radi izpostavljali, pa je to obdobje dejansko eno mračnejših v zgodovini evropske civilizacije in je na zemljevid Evrope zasejalo predvsem semena zla. Ta so se najprej razrasla v napoleonskih vojnah, svoje navdihnjenje pa je v njih našel tudi sam veliki Lenin. Bistvo revolucionarne prakse je bilo že tedaj, kot tudi kasneje pri sovjetskih in še katerih drugih prevratnikih, poleg rušenja civilne oblasti in vzpostavljanja novega "reda", tudi uničevanje religije in v primeru francoske revolucije celo uvajanje novega, revolucionarnega kulta čaščenja.
Od vsega tega je do danes zanesljivo ostalo samo nekaj, in sicer, da ni nič svetega in, da je posmehovanje religiji, njenim simbolom in praksi, ne vem zakaj, razglašeno za dosežek te osvobojene družbe. Družbe, ki se ponaša s svobodo, enakostjo in bratstvom. Vendar takšna družba zame ni svobodna, ne enaka in še manj bratska. 
Svobodna bo postala, ko bo vsak dojel, da nepotrebna žalitev morda le ni vsem smešna. Enaka bo, ko bo vsak dojel, da neprepričanje ni nad vsakim prepričanjem in bratska, ko bodo vsi dojeli, da jih obkrožajo ljudje, ki imajo prav tako pravico do svojega prepričanja in ga začeli spoštovati tudi, če se jim morda zdi smešno. 

četrtek, 8. januar 2015

Neznosna lahkost ubijanja


Najbrž je naključje, vsaj za tistega, ki verjame v naključja, da smo na isti dan seznanjeni z dvema, vsaj navidez popolnoma različnima novicama, ki pa jima je skupen zaključek, in sicer smrt. Prva novica je prišla iz naše najnaprednejše zdravstvene ustanove, kjer so obelodanili, da se jim je zgodila medicinska pomoč pri umiranju, druga pa iz francoske prestolnice, kjer se jim je, na nek način, prav tako zgodila pomoč pri umiranju, le da ne s strani zdravnikov, ampak morilcev z brzostrelkami. 
Če so v prvem primeru javna mnenja morda še nekoliko deljena, češ, da takšna zadeva morda le ni tako enoznačen umor, pa pri drugi seveda ni nobenega dvoma. 
Pa se vprašajmo zakaj? Zakaj je pomoč umirajočemu bolniku kaj drugega, kot eksekucija bogokletnega novinarja. Slišati je obupno, vendar je v obeh primerih nekdo umrl prej kot mu je bilo namenjeno. 
Človeško življenje je eno samo, podarjeno človeku, meni od Boga, komu drugemu pa po neverjetnem naključju, vseeno, nihče si ne more lastiti življenja nekoga drugega in nihče bi ne smel odločati o odvzemu življenja. To, žal velja tudi za splav, in evtanazija je, vsaj zame, preprosto napačna in nemoralna odločitev. Nepoštena pri vseh teh medicinskih možnostih. 
Če opravičite evtanazijo, lahko opravičite tudi holokavst. Gre le za idejo in zgodovinski okvir. Pri evtanaziji skrajšate trpljenje bolniku in sorodnikom, pri holokavstu zdravite družbo kot celoto ... ali pa zgolj maščujete žalitev nekega preroka. 

torek, 6. januar 2015

Obiski


Obiskov se običajno razveselimo. Če niso napovedani morda malce manj, če nas pridejo kaj prosit, pa morda še nekoliko manj, na splošno pa je lepo če nekdo misli na nas, in sicer tako zelo, da se mu ni težko potruditi in priti do nas. Tudi sami včasih obiskujemo, eni sicer raje kot drugi, vendar, slej ko prej gremo vsi kdaj na kakšen obisk.
Ljudem, ki se imajo radi pač ni dovolj, da samo vedo drug za drugega. Vsake toliko časa se morajo tudi videti, začutiti, slišati in zadihati v istem prostoru. Da vedo, da so še živi in da so skupaj, čeprav narazen.
Obiskovanje je prastara navada in razvoj ji verjetno niti ni posebej škodoval, razen, da so sedaj obiski morda krajši. Včasih se je hodilo na obiske za več dni, seveda tudi iz razlogov slabih povezav, danes pa je vse to opravljeno kar v enem popoldnevu. Vendar se, po mojem mnenju, kljub temu, da morda stanujemo le kakšno uro ali še manj udobne vožnje narazen, nič pogosteje ne obiskujemo.
Obiski so kljub vsemu temu zelo pomembni, morda celo bolj, kot si mislimo. Obisk pomeni, da nekoga pridemo pogledat na njegov dom, v razmere v katerih živi. Prestopimo prag njegovega ozemlja, odgrnemo zastor zasebnosti in pogledamo noter. Šele, ko ga obiščete, si lahko ustvarite sliko dejanskega stanja v katerem je nek človek. Vse sodobne komunikacijske poti ne morejo dati bolj izčrpnih informacij o človeku, kot en enourni obisk njegovega doma. Ljudje si vaš obisk morda zapomnijo za vse življenje, tisoč besed po telefonu pa niti pet minut ne.
Obiskovanje je dolžnost in izjemno pomemben del odnosov, če še koga niste obiskali, ne odlašajte. 

ponedeljek, 5. januar 2015

Videl


Kar vidimo, je le del tega kar je. Zanimivo bi bilo vedeti kolikšen del, menim pa, da manjši. Gledamo le omejen svetlobni spekter, slišimo omejen frekvenčni pas, vohamo menda celo tisočkrat slabše od psa ... Popolnih čutil ni in vseh informacij je neprimerno več od tistih, ki jih lahko zaznavamo. V prispodobi bi lahko rekel, da se kopamo in igramo z račko v banji, ki plava v oceanu.
Poleg zvokov, ki jih ne slišimo in svetlobe, ki je ne vidimo, gotovo obstajajo tudi značilnosti, ki so nam nezaznavne ali nerazpoznavne s petimi čutili, pa vendar nam nekaj povedo. Obstaja naravna povezanost, ki je preprosto ni mogoče opisati z zaznavami. 
Zakaj enkrat občutimo naklonjenost in simpatijo, drugič pa odpor ali odvratnost, če smo res odvisni le od čutnih zaznav? Zvok je zvok in barva pač barva-, ne bi smeli delati razlik, pa jih, in to zelo velike. Tako velike, da so izjemno, usodno pomembne. Na teh razlikah temelji svet, zaradi njih se ljudje zaljubljajo, kupujejo avtomobile, hiše, oblačila, ličila in se kajpak vse življenje pehajo za to, da imajo denar za vse to. 
Zakaj nam je, na primer neka fotografija istega prizora všeč in druga ne, zakaj je lepša ena od dveh popolnoma enakih oblek, ki ima pač nekoliko drugačen vzorec. Zatekamo se k razlagam o skladnosti, kompoziciji, ujemanju ali neujemanju. Pa vendar, zato, da vam je lahko nekaj bolj privlačno od drugega ni treba dokončati umetnostne akademije. Le pogledati je treba. Prav tako je krivično reči, da ima nekdo več okusa od drugega, ima pač drugačen občutek za lepo. 
Nekaj začutiti in izbrati kot primernejše od česa drugega, nečemu podeliti višjo vrednost, je stvar osebnega uvida, intuicije, občutja, ki presega zgolj tisto, kar zaznajo čutila. Da nekaj v sebi udomačimo mora delovati tudi nekaj čemur rečemo povratna informacija. Od podobe ali predmeta se mora nekaj vrniti nazaj k nam, ni dovolj samo da pritegne pozornost ampak mora tudi na nek način znati odgovoriti na našo lastno zamisel. 
Lepota mora pač sodelovati s tistim, ki jo išče.

nedelja, 4. januar 2015

Pazi na besedišče


Besede so edino sredstvo s katerimi se lahko osvobajamo. Z njimi dajemo svojim mislim krila in jih spuščamo iz kletk naših možganov, teles, čustev in odnosov. 
Zamislite si svet v katerem je prepovedano ali preprečeno izražanje misli in čustev, nič komunikacije, niti na nivoju osebnega, tudi če se ne tiče-, ne vem, politike ali ljudi okrog vas. To bi bil svet v katerem niti v svoji postelji, pokriti z odejo čez glavo, ne bi smeli ali mogli pokazati kaj mislite ali čutite. Svet brez tonov, podtonov in barve glasu, brez nasmeškov, brez dvigovanja obrvi ali vrtenja oči, brez zmigovanja z rameni, odkimavanja in grimas, skratka brez vsega kar bi kakorkoli izdajalo kaj v resnici mislite. 
To bi bil grozljiv svet, ljudem popolnoma tuj, hladen in neznosen. V takšnem svetu si gotovo ne bi želel živeti niti najbolj zadrgnjen med nami. Vendar so edino besede pravi most, edini izhod iz takšnega sveta. Brez besed bi bil svet pač takšen. 
Če bi se človek ne mogel izražati z besedami, pa naj si bodo takšne ali drugačne, vsemu namreč lahko rečemo beseda, tudi če ne vsebuje črk ampak le pogled, nasmešek ali dvignjeno obrv, bi se misli in čustva kuhala v njem kot v loncu na pritisk. Slej ko prej bi ga verjetno razgnalo da bi izbruhnil svojo vsebino. 
Beseda je ventil, preskok, iskra ki razelektri ali še bolj naelektri odnose. Besede so materija misli. Rosa, ki se nabira na hladnih šipah oken naše notranjosti. Ko jih je dovolj, ko se dovolj zgostijo, se združijo v veliko kapljo, ki spolzi in tako steče tudi beseda iz nas. Uide in se sprosti v prostor, v katerem se ponovno uplini v misel ali pa jo prej razpihajo. Dokler beseda ne odide, dokler nas ne zapusti, ne moremo vedeti, kaj se bo z njo res zgodilo.   
Dejansko je besed toliko, da že zdavnaj ne moremo vseh slišati, zasuti smo z njimi, živimo v poplavi, v besedni hiperinflaciji. Povsod jih je dovolj in najbrž nam še nikoli niso tako malo pomenile. Ker se ne ujemajo z resničnostjo, ker niso iskrene in za njimi ni nikogar, so razvrednotene in predstavljajo potrošni materiala. Govori se pripravljajo glede na zahteve po minutaži in časopisni članki so pač potiskan prostor med reklamami. 
Tega smo se navadili. Sprijaznili smo se z besedičenjem in se pustimo zapeljati izrazu, nastopu in slikovitosti. 
Besede sicer še vedno nujno potrebujemo, ne vemo pa povsem točno zakaj. 

sobota, 3. januar 2015

V imenu imena.


Je že kdo pomislil zakaj si ljudje dajemo imena? Zakaj toliko imen, priimkov in poimenovanj? Saj vem, da je tako že od pradavnine, vendar to ni samo po sebi umevno. Ljudje so v vsej pisani zgodovini imeli imena. Vse osebe, ki imajo količkaj pomembno vlogo v Svetem pismu imajo ime. Bog je ljudi ustvaril skupaj z imeni. 
Zanimivo bi bilo vedeti, če si tudi živali dajejo imena. Če ne, kako se potem razlikujejo, če ja, kakšna so njihova imena in kaj pomenijo? Kako, na primer, pes, maček ali kanarček imenuje drugega psa, mačka ali kanarčka?
S tem, ko nekomu podeliš ime, mu daš tudi različnost, daš mu razločevanje, osebnost. Tisti, ki ima ime je drugačen, se razlikuje od drugega, mogoče ga je prepoznati in poklicati. Šele z imenom postane nek človek oseba.
Starši običajno skrbno izbirajo imena otrok. Če so krščanski, jim s poimenovanjem po svetnikih želijo dati tudi del njihovih svetih moči. Imena imajo pripravljena že pred rojstvom in nekateri začno otroka klicati še preden se rodi. V bistvu imamo ime pred človekom in tudi ko umre njegovo ime ostane. Vidimo ga na nagrobniku in ohranimo v spominu.
Ime je izjemno pomembno in o neki osebi nam lahko pove več kot oseba sama. Ime ima izjemno, magično moč. Ko ga izgovorimo, se vsem zbudijo točno določene misli in asociacije. V trenutku se spomnijo dogodkov, srečanj ali podobe neke osebe. Kar naenkrat imamo velikansko množico spominov. Ime je izjemen sprožilec in moč spomina je več kot samo nekaj iskric v glavah. Spomin je energija, občestveni duh in prisotnost duše.  
Z imenom se povezuje vse tisto, kar osebo spremlja in jo določa. Celo kraji, vasi in mesta se imenujejo po osebah. 
Šele po imenu postanemo prepoznani in prepoznavni, brez njega smo kot brez obraza. Zgubimo se med vsemi ostalimi ...
Če je duša povezava osebe z Božjim, potem je ime njena povezava s človeškim. Zgodovina človeške družbe je zgodovina oseb z imeni. Kjer pozabijo imena, pozabijo tudi ljudi.


petek, 2. januar 2015

Kdo?


Zavedanje samega sebe je ena najglobljih skrivnosti človekove narave in njeno pravo bistvo. Sebe se najprej zavedamo kot bitja, kot nečesa, kar ima v posesti čutila, ude, ravnanja, mogoče tudi doživljanje in sprejemanje okolja, torej spoznanje kaj smo. Drugi del pa je zavedanje položaja v tem okolju, orientacije, smeri prihajanja in odhajanja ter seveda spoznanje lastnega družbeno-socialnega položaja, torej spoznanje kje smo.
Bolj kot zavedamo, čutimo po kaj smo prišli. Ali smo prišli kot ponižni in vljudni služabniki ali pa želimo pokazati in uveljaviti lastno voljo. Ali smo pokorni ali uporni člen neke skupnosti. To je poglavitni del naše narave-, s tem smo prišli na svet; vsega ostalega se naučimo.
Videz pa lahko tudi vara. Ponižnost je morda zgolj maska za veliko nasprotovanje, na drugi strani pa tudi velika kritičnost ni nujno napadalna, brezkompromisna ali celo uničujoča. Naše vloge nihče drug ne pozna bolje od nas samih in če smo pošteni, bo slej ko prej razkrita vsem. 
Karkoli smo že, motika ali meč, papir ali pero, zavedati se moramo okvirjev iz katerih in mimo katerih ne moremo. Sicer lahko usodno vplivamo na družbo in okolje vendar še vedno ne bolj kot kolikor nam je dano. Ne moremo iz lastne kože. Dane so nam ambicije, pa tudi sposobnosti za njihovo uresničenje. Eno je gotovo bolj omejeno kot drugo.
Človekova narava je vgrajena vanj, vgrajena pa je tudi pot, po kateri jo bo uresničeval. Človekov osnovni gradnik so sredstva po katerih bo dosegal svoje, njegova pa je tudi odločitev kako jih uporablja.
Napačna pot za uresničitev sicer plemenitih ciljev lahko povzroči njihovo popolno izrojenost in sprevrženost, pravilna pot za slabe cilje pa prav tako povzroča trpljenje. 
Nikakor pa ne moreš zgrešiti če poslušaš tistega, ki ti je podelil tako cilje kot tudi moči za njihovo uresničenje. Tisti, ki ti je dal vse, tudi ve vse o tebi. Ena od poti je vedno najboljša zate.

četrtek, 1. januar 2015

19-letni A.G. iz Zg. Vodal, mučen in umorjen. Okoliščin ne raziskuje nihče.


Človekovo življenje, še zlasti pa njegov položaj v družbi je rezultat nabora okoliščin, ki ga zaznamujejo. Vsi od nekje prihajamo. Prihajamo iz nekih družinskih razmerij in okoliščin, ki jih gotovo nismo zavestno povzročili, so pa nedvomno rezultirale naše rojstvo. Ni rečeno, da so bile te okoliščine kakorkoli spodbudne, pravilne ali pravične-, lahko so tragične, žalostne ali celo brezupne, pa vendarle predstavljajo neke življenjske in zgodovinske okvirje v katerih smo se zgodili temu svetu in svet nam. Še tako mučne, mračne ali zapletene v skrivnostno in nerazrešeno preteklost, pa razmere nekega trenutka vedno predstavljajo temelj na katerem se nadgrajuje naš svet.
Ne gre drugače. Nikakor ni mogoče začeti znova, ni mogoče začeti iz novosti. Vedno je nekaj že bilo pred tem. Vedno je nekdo tu že hodil, zgradil cesto, postavil temelj ali pa vse to podrl in s tem zavestno ali pa ne odprl prostor naši lastni zgradbi.
Kar se iz tega lahko naučimo, je mogoče zgolj to, da ne mi in tudi nihče drug ni padel med nas iz nikjer. Vsak konec je začetek nečesa drugega in tudi če nekaj povsem propade ali se zavozi, predstavlja izhodišče. 
Človekova stalna ambicija, da se prazni prostori nenehno zavzemajo in izkoriščajo, je lahko in običajno tudi je, na eni strani popolnoma nepotrebno in brezmejno kruta, na drugi strani pa tako vzvišena in potrebna, da ne gre brez nje, ker vedno znova predstavlja osnovo za nastanek in obstoj sploh česa. Njeno sporočilo je tudi vsebina živega božjega prihoda na svet. On je sicer vedno tukaj, med nami, vendar spet in spet prihaja. Prihaja zato, da vzpostavi razmerja, da znova postavi stvari na pravo mesto in predvsem, da odstavi zlo, ki se je polastilo sveta. Kar zaman pričakuje, je naša pomoč.
Vsak posameznik, še tako družbeno nesprejemljiv, še tako skregan s trenutnim družbenim redom, bi moral biti sprejet kot celota, kot nosilec sporočil preteklosti ter njemu lastnih okoliščin in okvirja iz katerega izhaja. Nihče ni brez razlogov tak kot je. 
Dokler se ne naučimo spoštovati vseh razlik in različnih okvirjev iz katerih členi družbe izhajajo se bomo vedno vrteli v slepih ciklih brezumja, sovraštva ali izživljanja. 
Nobeno človeško življenje ni več vredno od drugega. Vsako je nosilec božjega in zametek svetosti ter vzvišenosti, ki je podeljena izbranim. In to smo mi vsi, vendar ji nihče ni bližje kot svetnik.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)