sobota, 28. februar 2009

Moj mali svet #1

Ko postanejo dnevi toplejši in se ptički začnejo preganjati po vejah, ki že napenjajo svoje popke … takrat tudi mi, vrtičkarji prisluhnemo klicu prebujajoče se narave. Zadnja sobota v februarju je v Sevnici že popolnoma primeren čas za otvoritev sezone vrtnih opravil in današnje prelepo sončno dopoldne je bilo za kaj takega, kot ustvarjeno.
Naj morebitnim nepoučenim bralcem predstavim posest, v bistvu prizorišče prihodnjih kmetijsko obarvanih poročil, katerih aktivni udeleženec bom seveda sam … jasno, poleg nekaterih nujnih naravnih pojavov, kot so zemlja, sonce, ter specialnih vrtičkarskih pripomočkov, ki jih bom predstavljal kar sproti.
Gre za prijazen, sončen in miren košček zemlje na jugo-vzhodnem pobočju grajskega hriba, za župnijsko cerkvijo in z lepim razgledom na spodnji del florjanske ulice, Savo ter Log. Parcela je spodaj omejena z opornim zidom ob cerkvi in na vrhu z eno od pešpoti, ki vodijo na grad. Vmes so tri terase; na zgornji imam lopo za orodje in kurišče, spodnja je travnato pobočje na katerem imam češnjo, ki sem jo posadil pred dvema letoma, srednja pa je središče gospodarskih aktivnosti s katerimi se bom kratkočasil vse do pozne jeseni-, zelenjavni vrt. Vmes je še nekaj grmičkov, potka, prostor za kompost ob vzhodnem robu srednjega pobočja in to je to … Vrt je v obliki črke V, dolg deset mojih korakov in na najširšem delu širok štiri. Dovolj za ljubiteljsko delo in kratek čas … kolikor ga pač je.
In danes se je začelo; najprej z grabljenjem in obžagovanjem grmovja ter grobim pospravljanjem lope. Češnje letos nisem obrezal, pa bi bilo že dobro, mogoče jo bom ta teden, čeprav že barva popke.
Septembra lani sem posejal tri gredice zimskih solat; Zimsko rjavko (na sliki je spredaj), ki nekako bolj slabo dela, mogoče bom malo porahljal in poplel zemljo in ji še dal nekaj možnosti, potem je Motovilec Ljubljanski, ki je kar lep in končno še Solata Nansen, ta je pa gosta in jo bo treba že prepipati. Nabral sem malo motovilca, potem pa šel v Vrtni center pogledat za drevesca. Kupil sem češnjo Van in jablano Beličnik, ki so mi ju tudi obrezali za sajenje. Posadil ju bom ta teden. Kupil sem tudi dve vreči univerzalne zemlje in vrečo nekakšnega italijanskega bio-gnojila (beri: pakiran hlevski gnoj - tudi to torej uvažamo!), da bom pognojil drevesci in tudi staro češnjo.
Aha, kupil sem še deset čebulic gladiol, pet barv po dve … tudi te gredo v zemljo ta teden.
Ko sem vse nakupljeno spravil do lope, sem šel vprašat sosede, ki jim bodo na vrtu naredili parkirišče, če mi dajo kaj zemlje. Ker so mi jo prijazno odstopili, sem jo zvozil na svoj vrt sedem (ker je pač pravljično število!) samokolnic. Moja zemlja je namreč precej peščena in jo moram malo popravljati …
Potem sem bil utrujen in sem kar tako malo sedel na sončku ter poslušal ptičke … in verjeli ali ne, nič mi ni bilo hudega.
Pa še pogled na sosedovo ...

četrtek, 26. februar 2009

"… pulvis es et in pulverem reverteris." (1Mz 3,19b)

Prah in pepel predstavljata začetek in konec živega-, neizogibno in mrtvo vračališče duha obstoja na svoj pra-izvor, izhodišče ponovne samooživitve-, samovzpostavitve neizogibno porušenega šotora bivanja. Novega življenja ne more biti brez nadgradnje … združitve in ponovne delitve starega. Zdi se, da je izvorov, ki porajajo žive enote na svetu neskončno-, pa jih ni. Življenj se lahko pojavi le končno mnogo, toliko, kot jih tista, ki so že živa lahko uvedejo, uhodijo … posvetijo svetu in bivanju. Novo ni samo po sebi umevno, vedno izhaja iz stare rasti, kali lahko le iz humusa, prahu, odmrlih ostankov preživetega življenja-, ničesar drugega ni kar bi bilo lahko podlaga za krog bivanjskega vračanja. Vztrajanje življenjskih ciklov neizogibno prečka pragove odmiranja in nove kali, poraja se iz tega kar je dosedaj že izrabilo del svoje razpoložljive življenjske energije. Tisto kar je, odmira, da bi prišlo tisto, kar še ni. Pa bo. Vedno pride, se najavi in pojavi-, požene iz nič in je ponovno napolnjeno z močno življenjsko voljo, silovito bivanjsko energijo. Čudežno zadobi moč, ki je morda ne vzame ali izčrpa staremu, saj je ločeno, samosvoje, samorastlo … vzame jo kar od nekod. Kot bi duh življenja prihajal v valovih, pobiral moč oceanu in jo odlagal na obalo … val za valom, vsak nekaj prinese, vsak nekaj pusti …
Staro ne odhaja na isti način, kot prihaja novo … če duh življenja priteka v valovih, odteka v potočkih … stalnih, le redko rušilnih … a vztrajnih, takšnih ki spraznijo jezero in ocean, pa še veš ne kdaj. In odhajajo … odtekajo v prostor, se zgubljajo v brezdanjost … se uparjajo ali uprašijo, upepelijo, izginejo iz dimenzij dojemljivosti. Dokler spet ne pridejo nazaj … združeni kot val spočela, povezani v čudežno samoustvarjalno žarčenje …
Zdaj smo vsi potroseni s pepelom, zaznamovani s končnim, postavljeni pred obzorje obstoja … pred dejstvo propada … s prostim pogledom na odtekanje, na izcejanje iz preše časa. Nekaj prestrežemo in použijemo … večina se odlije … ponikne. Izgubljamo veliko in vendar imamo še vse. Našli bomo vse pa nič obdržali.Razkrijmo se-, zdaj je čas … pretrgajmo svoja srca ne oblačil, oblecimo raševino, sedimo na pepel in žalujmo. Predajmo se žalosti bližnjega konca, naj nam obup prežari srca, prečisti duha in ga pripravi na novo življenje, novo svetlobo, nov plimni val, ki bo tako poln moči … tako nabit z energijo oživitve, da jo bo pljusknil na vse, nas zalil, prezračil in pognal v nov tek … kaj tek-, dir … odprimo mu vrata in okna, razkrijmo se, nastavimo lice vetru, naj nas trga in ga pričakujmo čuječi … lahko smo mirni-, precej pride ... ker je večen, je vedno pravočasen.

ponedeljek, 23. februar 2009

Maškare

Prastara navada šemljenja in veseljačenja pred nastopom postnih dni očiščenja, spokornosti in resnobne vase-zazrtosti, tudi letos ni neopaženo obšla sevniških otrok različnih generacij. Tisti, predvsem mlajši, ki maškarado dojemajo kot priložnost, da javno prikažejo svoje pravljične, filmske, grozljive, fantastične, vojaške, živalske, kajvemkakšneše … ali celo prave podobe, so imeli to priložnost včeraj v Športni dvorani. Glavni organizator prireditve je bila Pizzeria Magic ob pomoči nekaj prostovoljk in prostovoljcev, ki jim gre vsa pohvala, še posebej voditelju Nikotu. Videli smo nekaj zanimivih in lepih mask, predvsem pa, po pričakovanju, doživeli veliko, redko komu razumljivega in energičnega gibanja ob živahni glasbi. Dogajalo se je vse sorte … nekateri so plesali, drugi se trudili za čokolado, tretji lovili balone, vsi skupaj jedli krofe, predvsem pa razkazovali kostume in orodja, se "špricali" s špageti iz doze in obmetavali s papirčki … skratka, veselo, vredno mini karnevala.
Odrasli smo pretežno sramežljivo statirali, v povprečju milo opazovali dogajanje in zadržano spremljali razburljive dogodivščine naših pika nogavičk, hudičkov, kavbojev, klovnov, vil, gangsterjev, komandosov, spajder-bat-super-menov in ostalih meni neznanih herojev iz tega ali katerega od vzporednih svetov.

nedelja, 22. februar 2009

"Kaj ta tako govori?" (Mr 2,7a)

Med našim simbolnim in resničnim svetom je čistina … območje pod nikogaršnjo oblastjo, zgolj polje zaznav, ki ga motrijo telesne in duhovne oči. Na njega iz simbolne strani prosto pritekajo nameni, s ciljem preživetja in samouresničenja, izza meja resničnosti pa se vanj valijo pričakovani in nepričakovani dogodki. Z ene strani v prostor votlo odmevajo izrečeni ali prazno sevajo upodobljeni ukazi simbolne govorice, z druge pa s truščem padajo dejanja, vznikajo podobe in prilike sveta, ki jih obliva ali zgolj zaliva močno plimovanje okoliščin.
Katera stran prevladuje, namišljena ali resnična, upajoče želena ali razočarano doživeta, razigrano polna načrtov ali zgrbljena pod pezo življenjskih bremen, je odvisno od tistega, ki si lasti oblast nad vsemi zaznavami, torej nas samih.
Kaj je lažje? Izražati namene, postavljati kulise zahtev, zamisli, želja in simbolov s katerimi skušamo oblikovati sceno za dogajanja ter opravičevati lastno vlogo v njih ali predvsem prevzeti nalogo sprejemanja dejstev, ravnanja stanj, uravnavanja razlik, skratka funkcioniranja in delovanja na prizoriščih resničnosti, v okoljih zaznamovanosti z dejanskimi vplivi in razpoložljivostjo lastnih moči.
Zastavljanje vprašanja o pravilnosti odločitev je vedno del poti. Tudi pot, ki na začetku nima nobenega cilja, se bo končala. Ali je konec poti cilj, ni odvisno od začetka, ampak zgolj od tistega, ki potuje. Za cilj se odločiš, ko prideš do njega, ne prej. Prej si na poti, potuješ mimo koncev, ki so lahko tudi cilji. Pričakovanja so tvoja odločitev.
Vsi načrti so sprejeti in razglašeni, vsi razpleti zamišljeni in možni, sleherni upi zastavljeni in položeni v čakalnico resnice, pred sama vrata delavnice Prihodnosti. Ven je slišati ropot … notri se očitno dela. Prihodnost bo. Le čakajoči so nekako … otožni, osupli in skoraj prestrašeni od hrepenenja.
Pokukajmo še skozi vrata in poglejmo kakšni so mojstri prihodnjih časov. Nič posebnega niso … ravno takšni kot tisti pred vrati. Le da jim obrazi žarijo od delovne vneme. V rokah imajo orodje, delajo in zdi se jim, da gradijo svojo prihodnost. Prepričani so da držijo načrte in upanja, ki so jih nekoč hromila v čakalnici, zdaj končno v svojih rokah.

sobota, 21. februar 2009

Angola Avante!

V Salezijanskem mladinskem centru nam je sinoči svoja doživetja in videnje Angole, predstavil laični misijonar iz Sevnice, Emil Stopar. V tej podekvatorialni državi na zahodu afriške celine je bil Emil letos že drugič in tokrat je tam "misijonaril" kar dober mesec. Spomladi lanskega leta si je zelo prizadeval in, ob pomoči dobrotnikov, napolnil kontejner za pomoč misijonskemu centru v Angoli, ki ga vodi sestra Zvonka Mikec. Po nekaterih peripetljajih, ki so menda tipično afriški, je večina pomoči končno prispela na svoje mesto in za njo se je odpravil še sam.
Misijonski center sestre Mikec, je namenjen predvsem mladim, ki so resnično željni izobrazbe in boljše prihodnosti, kot jim jo lahko trenutno ponudi gospodarsko razsuta država. Angola je bila namreč več kot 400 let pod portugalsko kolonialno oblastjo, ki se je po 13-ih letih gverilskih uporov zaključila leta 1975. Po umiku kolonialnih sil se je med tremi domačimi nacionalističnimi frakcijami, s podporo tujih vojsk, vnela državljanska vojna, ki je trajala nadaljnjih 27 let. V vojni je umrlo bližno pol milijona ljudi, vsaj dvakrat toliko jih je moralo zapustiti domove, popolnoma pa sta razpadla gospodarski in socialno-družbeni red mlade neodvisne države. Uničena ali zanemarjena je bila praktično vsa javna infrastruktura, ki jo je še zgradilo kolonialno gospodarstvo, vključno z železnicami, vodovodi in cestami. Vse je potrebno zgraditi na novo, kar pa ni enostavno, saj je bil z gospodarstvom vred uničen tudi izobraževalni sistem in delo ter zaslužke pri obnovi države imajo zopet predvsem tuje družbe.
Angola je po površini velika država (kar za 61,5 Slovenij) in obdarjena z naravnimi bogastvi, s katerimi pa razpolaga predvsem bajno bogata elita. Ljudje še vedno ostajajo zelo, zelo revni in dobesedno lačni, kljub temu, da je zemlja rodovitna in podnebje izredno primerno za rast vsega. To težko razume tudi naš misijonar, ki je med drugim zelo praktičen človek, električar in čevljar v eni osebi.
V Angolo je tokrat šel z namenom, da bi pripravil vse potrebno za zagon čevljarske delavnice v misijonskem centru ter izvedel nekaj del na javni razsvetljavi in elektro-instalacijah objektov centra. Ker vsa oprema za delavnico, po pravilih afriške logistike, ni prišla ob pravem času na pravo mesto, prvi del naloge ni uspel, zato pa je Emil vseeno polno izkoristil čas in razpoložljivi material ter "razsvetlil" del Angole.

petek, 20. februar 2009

Viole

Obstaja nevarnost da bo zadovoljstvo pogodbenic Severnoatlantske pogodbe, prvič podpisane 4. aprila 1949 v Washingtonu, nad dejstvom, da se bo varnost severnoatlantskega območja povečala s pristopom Republike Hrvaške k tej pogodbi, nekoliko zagrenjeno. In to predvsem zaradi pobalinske akcije s katero sta nase opozorili politični grupaciji, Stranka slovenskega naroda in Zavod 25. junij, ki sta 16. februarja vložili pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis zakonodajnega referenduma proti uveljavitvi Zakona o ratifikaciji Protokola o pristopu Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije z veliko večino izglasoval 9. februarja. Glavni povod za pobudo naj bi bila, že vsaj 18 let stara, nerešena mejna vprašanja med državama.
V vnemi, da bi se znebili referendumske grožnje, ki Sloveniji v pogajanjih s Hrvaško in v odnosih z ostalimi zaveznicami v Severnoatlantskem zavezništvu, očitno nič ne koristi, je Državni zbor, 18. februarja, na predlog Slovenske ljudske stranke, tudi tokrat s prepričljivo večino, sprejel Sklep o zaščiti slovenskih interesov ob pristopanju Republike Hrvaške k Severnoatlantski pogodbi, kar se je žal izkazalo za nezadostno. Zavod 25. junij je, na osnovi sprejetja Sklepa sicer odstopil od vložene referendumske pobude, Stranka slovenskega naroda pa ne.
Za nameček sta živahno dogajanje in vsebina sprejetega Sklepa tako razjezili hrvaškega predsednika Mesića, da se je odločil nagovoriti svoje državljane z besednjakom izrednih razmer in tudi hrvaški Sabor, ki bo, kot je bilo pričakovati, razpravljal o posebni Deklaraciji, razumljivo, simetrični podobi slovenskega Sklepa.
Predsednik Državnega zbora je, skladno z Zakonom, določil 26. marec za končni rok za zbiranje potrebnih 40.000 podpisov volivcev za razpis zakonodajnega referenduma.
Situacija je torej neugodna predvsem iz razloga, ker je dogovorjeni rok za dostavo potrjenega pristopnega protokola v Washington, 23. marec, kar naj bi Hrvaški omogočilo, da postane članica že na spomladanskem sestanka zavezništva 3. aprila in silno neugledna, ker je vseh ostalih 25 članic Protokol o pristopu Hrvaške že ratificiralo.
Torej, tudi v primeru, če pobudnikom potrebnega števila podpisov ne uspe zbrati, je stanje obžalovanja vredno, seveda pa zaenkrat nihče ne razmišlja o tem, kako neprijetno bo šele, če do razpisa referenduma res pride, da o morebitnih bizarnih izidih niti ne govorimo.
Naj bo dovolj informacij, ki so jih mediji ta trenutek vsekakor zvrhano polni.
Z analizo razmerij med obema državama, ki so ju privedla do trenutnega stanja se nisem nameraval ukvarjati in se tudi ne bom, prav tako ne bom razpredal o pravičnosti, zamujenih priložnostih ali morebitnih upanjih za končno rešitev razmer. O vsem tem smo že brali in poslušali profesionalce in jih verjetno še bomo.
V tem trenutku me zanima predvsem eno vprašanje, in sicer kako je mogoče, da stranka, ki je na zadnjih državnozborskih volitvah dobila 2.629 ali 0,25% glasov, postavi politično oblast v Republiki Sloveniji v tako nezavidljiv, domala ponižujoč položaj?
Poglavitni problem, je, po mojem mnenju, v "demokratičnih" določilih Zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ki nima vgrajenega nobenega inštrumenta diskrecije ali pravice javnega organa, da iz več pravno možnih rešitev izbere tisto, ki je v javnem interesu.
Torej, za moje pojme, bi bilo logično, da tisti, ki dvomi o določeni zakonski rešitvi, ki jo je sprejelo zakonodajno telo, zmore tudi pravno utemeljiti povezavo referendumske pobude z vsebino zakona, ki ga napada, oziroma, da ima zakonodajno telo možnost presoje ali je vložena pobuda sploh v kakšni logični povezavi s predmetom zakona.
Pobudnikom zdaj ni treba utemeljevati pobude in zakonodajalec nima nobene možnosti zavrnitve oziroma ugotavljanja ali ima pobuda kaj podlage v zakonu ali ne, pa če je zavlačevanje še tako izrazito škodljivo za našo državo.
Čudno, vendar tako očitno pri nas je … hipotetično lahko vsak volivec s podporo 2.500 somišljenikov zavre uveljavitev kateregakoli zakona iz popolnoma banalnih razlogov, ki mu jih ni potrebno niti navajati.
Za moje pojme, se v tem primeru dogaja ravno to; kakšno zvezo ima vstop Hrvaške v Severnoatlantsko zavezništvo, katerega člani smo tudi sami, z nerešenimi mejnimi vprašanji na katerih si je Hrvaška očitno uspela priigrati prednost!? Lahko bi si jo tudi mi …
Ali bo po enostranskih, nasprotujočih si sklepih, ki si jih bosta izmenjala oba parlamenta, kaj lažje rešiti sporna vprašanja o katerih se v 18-ih letih nismo uspeli uskladiti niti katera so?
Najbrž ne … mogoče se bo zaenkrat lažje, kot s Hrvati, dogovoriti z navijači … ni pa nujno …

sreda, 18. februar 2009

Cultura animi

V enem od trenutkov, ko se dovolj samoorganiziram za gledanje televizije, sem postal naključna priča zanimivega disputa dveh poznavalcev slovenske kulturne scene, in sicer Gregorja Tomca, menedžerja Pankrtov in vsestranske kulturno-politične osebnosti ter Toneta Račkija, akademskega slikarja in cineasta.
Bistvo živahne debate, skoraj spora, je več kot očitno v različnem razumevanju poslanstva kulture v sodobni družbi. Vehementni Tomc gleda na kulturo kot pravico vsakega, da prejme svoj delež občečloveških dobrin, ki jih kultura, v tem primeru razumljena predvsem kot ustvarjalna dejavnost, lahko ponudi, Rački, pa v bolj akademski maniri, ostaja pristaš ločevanja taiste kulture na eni strani na, nekako … institucionalno, galerijsko, salonsko … na drugi pa popularno. Popularna kultura, naj bi, menim vsaj, da po skupnem tolmačenju obeh akterjev, servisirala tisti pasivni del porabnikov, ki se raje prepuščamo, recimo temu zapeljivosti masovnih medijev, zlasti televizije, zdaj verjetno tudi že i-n, in običajno ne nastopamo kot aktivni iskalci kulturnih vsebin, če se seveda za aktivno ne šteje kavčno-meditativno spremljanje npr. prenosa koncerta iz CD.
Tomc je deloval prepričljivo prepričano, da je potrebno podpirati tiste medije oziroma vsebine, ki so sposobni kulturo distribuirati v "maloprodajo", torej jo praktično pripeljati pred čutila vsakega državljana. V svojem izvajanju je podal celo slikovit opis domnevno srednjeveškega odnosa aktualne kulturne oblasti do tega vprašanja-, ker, da se v glavnem še vedno podpira tiste institucije in programe, ki so elitistično, dvorno usmerjeni, ostali, ki kulturo dejansko prinesejo do ljudi, pa so prepuščeni prostemu trgu.
Rački, je bil dejansko potisnjen v nehvaležno obrambno pozicijo, ki ji je bil le deloma kos. Zagovarjati sedanje stanje, ki je resnično le bolj ali manj umetno vzdrževana evolucija preteklih kulturnih obdobij, je težka naloga, ki bi mogoče bolj pritikala samo gospo ministrico. Vsekakor pa tudi pogumne intervence Račkijeve pehotne proti Tomčevemu topništvu, niso bile povsem brez odmeva. Njegova teza je, da je prav institucionalna - tradicionalna kultura valilnica in kalilnica vseh ostalih kultur, tudi popularne. Verjetno je po svoje tudi res, da se tudi popularni kulturniki svoje obrti pač morajo nekje izučiti, tudi igralci uličnega gledališča pozimi igrajo v pravem gledališču in televizija pokaže film, ki se je že prej dokazal v kinodvoranah.
In kaj smem o tako imenitni temi meniti jaz sam, kot občasni, povprečni, pasivni in hitro naveličani konzument? Vsekakor najprej to, da kultura pač ne more biti kultura, če je izključujoča. Osnovno, kar pričakujem od tovrstne ponudbe je, da bo pestra, barvita … ni nujno da tako bogata, kot predvsem, da bo dala priložnost vsem ustvarjalcem in tudi našla svoj delček za vsakega porabnika. Moj okus ni nič vrednejši od okusa kogarkoli drugega, prav tako velja tudi za Tomca, Račkija in vse ostale. Vsak ima pravico dodajati svoje k skupnemu in od tega odbirati zase. Kultura je dobrina, ki ni vedno zastonj in v vsebinskem smislu preprosto mora iskati svojo ciljno publiko. Udejstvovanje ustvarjalcev samo za lastno zadoščenje je lahko stvar samo-iniciative in privatnih sredstev, ne pa politike plasiranja javnega denarja.
Navkljub časom in domnevno radikalnim stališčem, kulturna politika mora obdržati neko zajamčeno stopnjo podpore avtorjem, ki se morda šele uveljavljajo in amaterjem na eni strani, ter biti zelo selektivna in dosledna pri financiranju projektov znanih ustvarjalcev, ki do potrebnih virov morda lahko pridejo tudi s primernim tržnim pristopom na drugi strani.
Kultur je veliko, toliko kolikor je tistih, ki jih spremljajo … Vse niso moje, ena pa vendar je … in kaj bi o njej in vseh ostalih rekel "Mali princ":
"Zaradi vas nihče ne bi šel v smrt. Seveda popotnik bi mislil, da ni razlike med vami in mojo vrtnico. Toda imenitnejša je, kot ve vse skupaj, zakaj ona je tista, ki sem jo zalival, ona je tista, ki sem jo pokrival, ona, ki sem jo varoval pred vetrom. Zakaj ona je tista, zaradi katere sem uničil gosenice (razen dveh ali treh, da bi se iz jih razvili metuji). Zato ker je ona tista, ki sem jo čul pritoževati se ali se bahati, včasih pa tudi molčati. Dragocena je zato, ker je moja." (Antoine de Saint-Exupery)

ponedeljek, 16. februar 2009

Zgodbice, ki si jih izmislimo hitro so …

Močni reflektorji so nepotrpežljivo preganjali noč iz gluhe gozdnate pokrajine. Dež, ki je že teden dni po malem zamakal blatno prst je končno ponehal. Celo zjasnilo se je. Zemlja se je hotela končno osušiti in počivati in tudi zvezdno nebo je slovesno napelo modrikasti saten na temno obzorje. Smreke ob robu široke čistine, ki je nastala zaradi gradnje nove ceste, so dajale vtis zaspanih in odrevenelih stražarjev. Kot bi presenečeni obstali ob robu izropane dežele v obrambo svojih domov, zdaj pa s strahom v srcu pričakujejo kaj bo naslednji vsiljivčev korak.
V bližini gradbišča se zaradi divje umetne svetlobe, ki je po sredi prežgala mehkobni plašč noči, ni dalo videti zvezd. Vendar to ni nikogar motilo-, tega ni nihče niti opazil.
Stroji, ki so se prevažali in vrteli po gradbišču ter redke človeške figurice, ki so postopale po blatu med kupi peska, skal, cevi, silosi, kontejnerji in betonskimi okostnjaki nenavadnih oblih, se niso imeli ne časa in ne volje zanimati za čare nočnega spokoja.
Iz ošabnega sveta, ki so ga na silo uvozili v ta starodavni prostor, kjer čas še vedno teče po sončnih in luninih poteh, dogajanja pa po vremenskih tirnicah rasti, ploditve in propadanja, je že zdavnaj izginila vez razumevanja in spoštovanja odvisnosti med vsemi oblikami bivanja. Tako tihimi, mirujočimi-, takšnimi, ki hladne sokove srkajo iz korenin in izparine svojih teles v sončni toploti vračajo zraku, kot tistimi, ki se jim po žilah pretaka gosta topla tekočina in jim prostor ne predstavlja le večnega nihališča med zemljo in zrakom, temveč najdišče in lovišče, ki ga je potrebno obvladovati za iztrganje svojega ohranitvenega deleža iz nedrji stvarstva.
Gradbena ekipa je bila polno zaposlena, ker sta ostala le še slaba dva meseca do roka in delalo se je noč in dan. Kot da časovna stiska nebi bila dovolj za težave, se ji je pridružilo še deževno zgodnje jesensko vreme in problem z vdiranjem vode v predor, kar je zahtevalo še dodatne drage ukrepe ter izgubo časa. Ljudje, ki so morali nenehno delati in ob kupu težav loviti kratko določene roke, so bili naveličani in razdražljivi.
Tiste vlažne noči je bil dežurni delovodja Milan, izkušen štiridesetletnik, ki je bil na tem gradbišču že skoraj celo leto. Tudi on se je že naveličal in ničesar si ni želel bolj kot, da se gradnja čimprej zaključi. Gradbišča so bila njegov dom že 25 let in vsega je bil vajen, vendar pa je sovražil obdobja bližajoče se zime in iztekajočih se rokov, ker je vedel, da vsi postajajo živčni. Šefi, ki so se prihajali kazat na gradbišče, so o delih vedeli le to, da so draga in da jih je treba čimprej dokončati. Vsi so samo spraševali, kdaj bo to in ono, nikogar pa ni zanimala tisoč in ena podrobnost, ki so jih na gradbišču morali dnevno rešiti, da so se stvari sploh premikale v pravo smer.
Milan se je ravno vrnil v gradbiščni kontejner in slekel mokro pelerino, ko je vrata odprl delavec Selim: "Slušaj šefe, dole kod Jožeka je jedna starica. Nešto viče. Ja je ne razumem, a ostali je uopče ne slušaju. Kažu ga je luda. Daj dođi, molim te, moglo bi se joj nešto desiti."
Milan se je začudil: "Starka, zdajle … pa saj v tej hosti ni nobene hiše … od kod se je pa vzela? Okej … pridem … čez pet minut.", mu je odvrnil in začel iskati nekaj med papirji, ki so razmetani ležali po pisalni mizi v kotu kontejnerja.
Zamudil se je nekoliko dlje kot je rekel in ko je prišel do velikega mešalca za beton, ki ga je upravljal strojnik Jože, je videl zanimiv prizor. V soju reflektorjev je v blatu stala drobna upognjena postavica, pokrita s temno sivo vzorčasto ruto in oblečena v star plašč nedoločljive barve, menda nekaj med črno in rjavo. Z levico se je opirala na palico, z desnico pa risala vijuge po zraku in nekaj razburjeno razlagala. Sklonjeno telo se je treslo in pripogibalo približno v ritmu glasov, ki so bolj spominjali na vzdihe, kot pa besede. Zaradi hrupa mešalca, se ni dalo razumeti, kaj govori, pa tudi poslušal je ni nihče. Ob njen sta bila Selim in Jože in se vidno oddahnila ob Milanovem prihodu.
Jože je pohitel z razlago: "Kar znašla se je tukaj … nobeden ne ve kako. Zdaj skoz nekaj govori, ampak jaz jo komaj kaj zastopim. Men se zdi, da je …" S kazalcem je naredil nedvoumni krogec ob svoji glavi, ki ga je starka očitno opazila in še bolj intenzivno začela kriliti ter spuščati krike.
Milan je pristopil bližje k njej. Ni je mogel videti v obraz, ker je bila zgrbljena, pa še ruta ji je segala daleč čez čelo. S strani je videl le, da je močno zgubana. Prijel jo je za drobno nadlaket in glasno rekel v smeri, v kateri naj bi ji ruta pokrivala uho: "Kaj je mamca … ste zašla?"
Starka je le za trenutek prenehala s svojim monologom, se nekoliko dvignila in obrnila glavo proti njemu. Videl je, da je res zelo starikava, prešinil pa ga je njen pogled … kar stresel se je in ji spustil roko. Te oči … kaj takega še ni videl. Bile so nekako … nečloveško svetle … bledo zelene ali bledo sive-, ni mogel razbrati, vendar … neverjetne. Kot bi rezale … ni jih mogel gledati in je odvrnil pogled. Tudi ona je obrnila glavo nazaj v tla in rekla: "Vi ste zašli …" Glas je imela nekako hrapav in pritajen, vendar se jo je dalo razumeti, če si jo poslušal blizu.
"Zbudili ste Hrib in … Hosto … in Nas …. dajte nam mir!", je tresoče a odločno polagala besede v hladni nočni zrak. Milana je zmrazilo … začutil je … osamljenost, oddaljenost od vsega, kar bi mu ta trenutek lahko predstavljalo oporo. Položaj je bil tako čuden, absurden, nepričakovan … zazdelo se mu je, da je vse to že nekoč videl … doživel.
S cmokom v grlu je izdavil: "Ne razumem vas … poglejte, mi gradimo cesto … državni načrti … torej, vsa zemljišča so pridobljena in …"
"Hrib se bo zelo razjezil … in Hosta … bo prišla nad vas … pa Mi tudi ne bomo odnehali … hudo bo … še žal vam bo … še žal …", je hripavo mrmrala starka. Selim in Jože sta še nekaj pomencala o tem, da ... "gremo delat" … in šla.
"Glejte mamca … odpeljal vas bom domov … povejte od kod ste.", je hotel Milan napredovati in tudi zaključiti. Ženska se je spet zdrznila, sunkovito obrnila glavo proti njemu in se zazrla vanj s tistimi strupenimi očmi: "Hrib mi je danes rekel, da se bo maščeval … hudo bo, hudo … skupaj s Hosto bosta prišla in vas zmendrala v blato … Mi vam ne bomo pomagali … povem vam, hudo bo."
Milana je zmrazilo in stisnilo v prsih … začutil je strah in pritajeno vprašal: "Kdo pa ste … Vi?" Ženska je spet pogledala v tla in zdelo se mu je, kot da se je stresla v posmeh: "Mi … Mi smo tukaj … Raje takoj nehajte in pojdite od tod … slabo se bo končalo."
Postajal je živčen … situacija je neumna in brez veze …, "Glejte … midva ne bova nič rešila … vse je že zdavnaj odločeno … mi samo gradimo. Povejte ali vas kam odpeljem … tu ne morete ostati … imamo varnostnike …nevarno je …"
"Vi ste v nevarnosti … sploh se ne zavedate, kaj počnete …!", je skoraj zavreščala, "Neumni ste … grem!" Obrnila mu je hrbet in s pošvedranimi škornji začela čompati po blatu v smeri proti vhodu v predor.
Strela … kaj naj stori … ne more je pustiti same tavati ponoči po gradbišču, še povozili jo bodo!? Kaj ko bi poklical varnostnike … pa naj jo odpeljejo … saj je njim nekje ušla noter … naj se oni zezajo … Obrnil se je in naredil že korak proti vhodu, kjer bil varnostnik …, ko se je spomnil, da ga lahko pokliče tudi po telefonu, sam bo pa raje ostal pri ženski, da kam ne pade.
Obrnil se je nazaj in … ni je bilo več …!
"Ja, strela … kje pa si?", je zazijal od začudenja in skočil par korakov naprej. Nič. Kot bi se v zemljo udrla. Nikakor ni mogla tako hitro oditi, da je ne bi več videl. Šel je po Selima in Jožeta, poklicali so varnostnika, skupaj pregledali gradbišče in povedali vsem ostalim, da naj pazijo, če bi se kje pojavila.
Izmene je bilo konec, skupina se je zamenjala, prišli so nočni … Milan je skupino-vodji, ki ga je zamenjal, povedal kaj je doživel in se tudi sam odpravil. Bil je utrujen, vendar je tisto noč slabo spal … še v spanju so ga preganjale tiste oči in nenavaden dogodek.
Ženska se ni več pojavila … še isto noč pa se je na gradbišču zgodila huda nesreča.
Iz gozdnatega pobočja nad vhodom v predor, ki so ga gradili se je povsem nepričakovano utrgal zemeljski plaz. Tisoče kubičnih metrov razmočene zemlje, skal in debel je zasulo vhod in del predora v katerem je bilo takrat dvanajst delavcev. Dva dni so potrebovali, da so prišli do njih. Rešili so se sicer vsi, dela pa so se zaradi tega dogodka zavlekla še za tri mesece.
Milan o dogodkih tiste nočini hotel več govoriti … rekel je le da se je dogajalo nekaj čudnega … prosil je za premestitev na drugo gradbišče … ugodili so mu.

nedelja, 15. februar 2009

Lepra

Bolezen, ki je bila stoletja če ne že tisočletja, simbol za izločenost in izoliranost, je 20. stoletje z zmagoslavnim pohodom antibiotikov, vendarle premagalo. Kljub temu, pa je nasvetu baje še vedno čez dva milijona gobavcev in to število naj bi celo naraščalo.
V bistvu nisem imel namena pisati o tej hudi bolezni, ki je hvalabogu osebno ne poznam.
S tem v zvezi me zanima nekaj drugega … in sicer vidik izoliranosti, osamljenosti, getoiziranosti ali izločenosti nekoga iz skupnosti zaradi neke vrste drugačnosti, lahko tudi nalezljive bolezni ali pa rasnega porekla, vere, jezika, barve kože, razredne pripadnosti, življenskega sloga, …
Ločevanje, razmejevanje ali distanciranje delov družbe med seboj, je očitno eno temeljnih pranačel, ki spremlja človeka že od pradavnine. V najtežji obliki se lahko izvaja kot fizična osamitev posameznikov ali celih družbenih podskupin, običajna in bolj razširjena pa je obrambna črta predsodkov, ki ločujejo posameznike in ustvarjajo nevidne a v praksi zelo jasne in tudi boleče meje med ljudmi.
Kako se da to razumeti? Najlažje in najprej seveda s sklicevanjem na družbeno vsajene obrambne mehanizme. To se pravi skupina sorodnih se brani vsiljivcev, drugačnih, ki bi lahko spremenili veljavne strukture in poslabšali položaj njihovih nosilcev ter seveda na vsem razumljive higiensko-preventivne razloge, ki naj bi preprečevali razširjanje bolezni in s tem slabitev zdrave družbe. Do tod je še vse nekako lahko razumljivo z aktivno izkušnjo rodovne povezanosti, ki je v gene svojih pripadnikov skozi tisočletja vgradila varovala, aktivirana že ob relativno šibkih signalih, ki jih v okolje vnašajo drugačnost, neobičajnost … sumljivost.
Težave se začnejo ko ugotovimo, da psevdosorodna skupina formira tudi bolj ali manj močna in pogosta notranja ločevanja. Skratka, tudi v okvirih zelo sorodnih družb se ločuje, postavlja meje in daje zamaha predsodkom, ki jih nekateri tako radi zastonj posredujejo drugim, kot veljavne avtoritarno-vrednostne sodbe ter celo pričakujejo da jih bodo drugi prevzemali za njimi. Velikanski del družbenih razmerij tudi v relativno tako homogenih družbah, kot je naša obvladujejo predsodki … pogosto neosnovani ali le navidezni. Često izražajoč lastne frustracije, nestrpnost ali preprosto težnjo, da se tudi glas nekoga sliši in upošteva.
Predsodki so velikokrat boleči tudi za tiste, na katere sicer ne letijo, pa vseeno ali prav zato nanje ne odreagirajo odklonilno. Iz preprostega razloga, ker se bodisi nočejo izpostavljati ali pa zameriti nekomu, s katerim se morda v vdanih okoliščinah sicer ne strinjajo, so pa z njim tako povezani, da se jim na načelnih vprašanjih ne zdi smiselno nasprotovati. Udobneje je postati ali ostati del molčeče večine. In prav ta korak-, upor proti ločevanju … prestop nevidne meje razlik med človeškimi skupinami, je resnično vprašanje poguma, s katerim se sicer vzpostavi začasni most, vendar ponovno loči ljudi na tiste, ki si upajo in tiste, ki ne. Neke vrste začarani krog. Tisti, ki si upa pogledati čez mejo družbenih delitev, tvega izobčenje. S pogumom, da se izenačiš ali postaviš na stran drugačnih, najhitreje dosežeš, da te spoznajo za drugačnega.
Tisti, ki to stori, mora vedeti, da se spušča v boj s premočnim nasprotnikom-, boriti se proti družbenim stereotipom, stališčem skupin, privzgojenim predsodkom, izročilom generacij … je neke vrste norost, ne moreš zmagati.
Lahko pa … vseeno daš vedeti, da je mogoče tudi še nekaj drugega, da obstoja tudi drugačen način sožitja, da res ni nujno da vedno vsi vsem prikimamo ali pred vsemi sodbami utihnemo … da je tudi Bog ravnal drugače kot so vsi ljudje mislili, da je edino prav.

sobota, 14. februar 2009

Žepni slovarček ljubezni

God mučenca svetega Valentina je sedaj neke vrste praznik … zaljubljenih. Kot to postaja globalna praksa, smo tudi to novo kičasto vsebino prevzeli od aktualnih svetovnih misijonarjev življenjskega sloga. To se pravi anglo-ameriške mašinerije za propagando srečnega življenja, predvsem belih protestantov srednjega in višjega razreda.
No, seveda ob tako prijaznem vodilu, kot ga Valentinovo, na načelni ravni, slavi, to se pravi ideji ljubezni, res ni umestno vihati nosu nad trženjem nekaterih vrednot.
Naj velja načelo, da je tudi skomercializirana ali zlagana ljubezen še vseeno boljša od iskrenega sovraštva.
Tako bom raje, sebi primerno, namesto razmišljanja o pinki srčkih, "naspidiranih" vrtnicah po 10€, redilnih čokoladicah in … oh … rdečih "teddyih" z napisom "love", naložil nekaj o govorici ljubezni.
Sliši se skoraj skrivnostno … pa v bistvu ni nič posebnega.
Zanimivo se mi zdi, da je, kljub hiperprodukciji besedil, ki so namenjena izražanju ljubezenskih čustev, poklonov, občudovanja, hrepenenja po ljubljeni osebi ali, kar je še pogosteje, izražanju žalosti zaradi neizpolnjenih pričakovanj, paleta besed s katerimi izražamo ta občutja, dejansko tako skromna in ohlapna.
Rad te imam, ljubim te, hrepenim po tebi, želim si te, mislim nate, všeč si mi … verjetno bi se ob primernem razpoloženju našlo še kaj … vendar prav veliko več ne, če pa že, pa predvsem v kontekstu opisov čustev ali razpoloženj. Zanimivo, da tako opevan pojav in eden temeljnih bivanjskih fenomenov človeštva, po tisočletjih semantičnih nadgrajevanj govora, na primer še vedno ne predvideva različnega besednjaka za izpoved ljubezenskih čustev do dekleta ali recimo čokolade. "Rad jo imam", je izjava, ki povedana v pravem trenutku (na primer pred dekletovimi starši) lahko pomeni eno pomembnejših priznanj v življenju mladeniča, ali pa je zgolj še en reklamni slogan za kavo v novi embalaži.
Po svoje čudno, da si tako kot na primer "želimo" bližino ali naklonjenost neke osebe, "želimo" tudi denar, poslovne uspehe, dopust … Tako kot nam je "všeč" človek, nam je "všeč" tudi glasba, razgled, okus jedi … Kot "mislimo" na nekoga, "mislimo" tudi na počitnice, smučanje, izlet, zabavo, … Kakor znamo "hrepeneti" po bližini ljubljene osebe, "hrepenimo" tudi po avtomobilih, stanovanjih, …
Besednjak ljubezni je, blago rečeno, površen in ne-natančen … Bo kdo rekel, da se kljub temu vse pove, če se le hoče. Res se. Vendar, me le zanima, zakaj je tako?
In ker mi tega nihče nikoli ni povedal, si bom odgovor pač lepo izmislil.
Tako je na svetu zato, ker se o ljubezenskih čustvih v prostem, ljudskem jeziku ni nikoli veliko govorilo. Izpovedi ljubezni so bile kvečjemu domena pesnikov in romantikov, ki so po ljubezni predvsem hrepeneli nekako po "službeni" dolžnosti. Resnično življenje je med tem seveda ubiralo svoja pota. In jih še danes.
Dva, ki sta si všeč, se zmenita s hudo malo besedami. Dejansko se lahko zmenita tudi če ne znata istega jezika. Še več, v pretežnem deležu človeške zgodovine, izražanje ljubezenskih čustev sploh ni imelo glavne vloge pri vzpostavljanju zvez. V večini primerov sploh ni imelo nikakršne vloge. Šlo je in v velikem delu sveta še vedno gre, za dogovore med družinami, organizirane in pripravljene zveze, ki so imele z ljubezenskimi izjavami manj skupnega, kot pa s poslom ali enostavnim medgeneracijskim spoznanjem, da se pri tako pomembnih vprašanjih, kot je obstoj rodu, plemena, premoženja ali oblastnih zvez, samo na čustva, pač ne gre zanašati. Ljubezen je lahko tudi prijazno sprijaznjenje z življenjem kot je.
Kakorkoli. Ljubezen ne potrebuje velikih besed. Ljubezen, vsaj ta, ki jo slavi današnji dan, lahko shaja tudi brez srčkov, rožic in čokoladic. No, če so pa že zraven, je pa še boljše …

sreda, 11. februar 2009

H

Morali smo v bolnico. Ni šlo drugače. Ta večji je zbolel. Vročina, slabo počutje, glavobol, nekaj v trebuhu … Hišna diagnoza … tako "na uč" … viroza.
Šli smo k zdravnici. Popoldan. Ko dela.
V laboratorij. Je šel.
Izvidi-, ne super. Previsok S-CRP in S-Bilirubin. Karpačžeje…
Napotnica za infekcijsko. Gremo.
Bolnica je kot neke vrste "cehovska ulica". Obrtnik do obrtnika … čevljar, krojač, urar, frizer, pek, mesar, ranocelnik, izganjalec duhov, grobar … Greš k enemu, te pošlje k drugemu za mnenje, se vrneš k prvemu … dokler nisi poservisiran, oziroma … rešen …
No, šli smo k pravemu …
Zdravnik ga je pregledal, vzeli so mu kri in šli smo na ultrazvok, če so slučajno ledvice povečane … niso. Kri … še bolj podrobno, odstopajo pa v bistvu iste preiskave kot prvič.
Torej … strokovna diagnoza … viroza.
Terapija - v šolo še ne (jeeee), čaji, vitamini, če je treba analgetik … računalnik niso prepovedali, telefon niso prepovedali … hm, hm … hvalabogu, da je tako kot je.
Vsi so bili prijazni in so se potrudili za nas.
Pogoji v katerih delajo so za moje pojme, še daleč od idealnih. Pravzaprav se mi zdijo bolj slabi. Objekti so pretežno potrebni obnove, funkcionalno so slabo povezani … bolnice so stavbe, ki se desetletja dograjujejo in prezidujejo, novogradenj je malo in temu primerna je potem tudi logistika … sprehodi iz ene hiše v drugo … Oprema deluje zastarelo, iztrošeno … Kaj pa vem?! Mogoče sem preveč pod vtisom kakšnih TV urgenc …
Zdi se mi, da so zdravstveni domovi vseeno nekoliko na boljšem.
Res pa je, da se prav v slabših razmerah najbolje pokaže kako pomemben člen v verigi je dejansko človek. Prav človek je tisti, ki ves sistem sploh naredi količkaj uporaben. Pa ne le uporaben, celo dober in zadovoljiv. Če so ljudje pravi se vse uredi … tudi če kaj manjka na začetku … na koncu se najde ...pri ljudeh. Hvala Vam.

nedelja, 08. februar 2009

Čudim se ...

... dejstvu, da v Boštanju, ki je v bistvu majhen kraj, dejansko vas -, deluje toliko pevskih skupin. In to dobrih. Pravzaprav odličnih. Težko bom povedal kaj pametnega o vzrokih za to-, kogar to zelo zanima, bo moral vprašati kar Boštanjčane same, je pa res, da so vedno znali stopiti skupaj-, in to bo verjetno ravno to. Sinoči sem sicer imel priliko, da bi jih povprašal, pa jih nisem. Raje sem jim prisluhnil.
Ob kulturnem prazniku so namreč združil proslavo s podelitvijo priznanj Krajevne skupnosti in otvoritvijo obnovljene male dvorane v legendarnem boštanjskem "Partizanu", z nastopom vseh delujočih pevskih skupin v Boštanju. Ideja se je izkazala za odlično, saj je nabito polna dvorana uživali v lepem in razgibanjem petju.
Pa gremo po vrsti ... prvo besedo so imele ... jasno, kdo drug kot ženske ... torej, ženski zbor Azalea.
video
Odgovorili so jim Ljudski pevci iz Boštanja ...

video

... in svoje dodali tudi Fantje s Preske.

video

Potem se je oglasil še Oktet Jurij Dalmatin ...

video

... kar je ponovno priklicalo ženske ... tokrat Coronke.

video

Kot se spodobi, je imel zadnjo besedo Mešani pevski zbor Župnije Boštanj pod vodstvom letošnjega nagrajenca, gospoda Cirila Udovča.

video

Vsi so bili odlični, vključno z gostitelji, ki so nas po stari navadi na koncu še tako prijazno postregli, da se mi je še dež, ki je medtem začel padati, zdel v Boštanju prijetnejši kot drugje. Še danes se mi zdi, da je tako ...

sobota, 07. februar 2009

Knežje mesto

Nekaj sobotnih pogledov, na staro mesto

... ob Savinji ...

z lepimi ulicami,

na katerih nekateri celo pojejo,

ostali parkirajo ...

ali pa se zgolj sprehajajo.

Občudujemo lahko trge ...

cerkve ...

spomenike pomembnih osebnosti ...
ali pa samo spoznavamo družabne meščane ... kot je na primer gospod Simon.Nekateri mogoče ... včasih, skrbijo za mestne ptice,
kdaj drugič ... pa za svoje pse.
Kdaj pa kdaj morajo kateri tudi kaj kupiti ... drugi pa seveda prodati.

Ko pa si eni in drugi zaželijo miru ... ga morda najprej najdejo ... v parku.

četrtek, 05. februar 2009

Dan K ali razvoj za vsako ceno je zabloda

Obletnica smrti nesrečneža, ki se je v življenju, na eni strani močno in vztrajno trudil uspeti, težko šolal, trdo delal, odlično pesnikoval in prijateljeval z najbolj izobraženimi ljudmi svojega časa, na drugi strani pa pijančeval, se pohujšljivo obnašal, zanemarjal, povzročal zgražanje ter se v osebne zveze spuščal popolnoma zgrešeno in neodgovorno, je naš praznik.
Takšno življenje seveda ne more biti noben vzrok praznovanja, prej nasprotno, je pa lahko odlično obeležje tiste človekove vsebine, ki skuša izstopiti iz okovov vsakdanjosti, eksistencialnega zverinjaka in malomeščanskega licemerja. Praznik, ki je kot ustvarjen za vsebine za vsebino, ideje za čustva, oblike za doživljanje, sporočila za razumevanje, uporabnosti za tolažbo in izdelke za ljubezen. Sporočilo tega praznika je namenjeno svobodi duha, ki seveda nikoli ne bo povsem prava -, prej psevdo svoboda ptička, ki se je ujel v katedralo poslikano s čudovitimi freskami vrhunskih mojstrov … toliko lepote, znanja, truda, stila in razkošja … revček si želi pa samo eno … prostost -, pa čeprav v dolgočasni in hladni zimski sivini.
Takšnim razmišljanjem navkljub smo v Sevnici, praznik gospe kulture proslavili z lepo in prijetno slovesnostjo. Najbolj so nas razveselili sevniški osnovnošolci z Butalsko svatbo, ki me je izrazito navdušila zlasti z veselim koncem, torej poroko. Vsekakor spodbuden premik v razmišljanju, še posebej v kontekstu življenjske zgodbe našega velikega poeta.
Nagovorila sta nas častna gosta, ekonomist, mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije in profesor nevrologije, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Cvet z juga pa nam je podarila Alenka Gotar. Ob proslavi je bila v predverju predstavljena tudi razstava knjig v sklopu projekta Rastoča knjiga.
Slaviti kulturo, pomeni slaviti simbole, torej nematerialno podstat bivanja, odnose-, do drugih, do sebe, do preteklosti-, prihodnosti in sedanjosti.
Dan simbolov je dan človečnosti, človeškosti, človeka, ki naj bo predvsem … človek. Vsaj danes proslavimo tisto kar imamo, pred tistim, kar nas ima vedno.
Ko smo šli domov se je videlo zvezdno nebo … sem že mislil, da ne obstaja več … tudi pesnik ga je videl.

sreda, 04. februar 2009

Talno gretje

Misel, da na kraju kjer živim zdaj, kot tudi na vseh drugih krajih, kjer sem ali bom kdajkoli živel, morda živijo ljudje že tisoče let, me je vedno navdajala z nekakšnim strahospoštovanjem. Ta misel me še vedno spravlja v neke vrste slovesno razpoloženje, stanje pripravljenosti na slavnostni dogodek …, povezavo med mano, ki imam privilegij, da živim prav zdaj in spominom na tiste, ki so tu odživeli že zdavnaj. Sledi njihovega bivanja le slabo prepoznavam, njih imena so mi malo znana in nepovezana, dejansko se lahko zanašam le na eno povezovalno stopnjo med mojo in vsemi preteklimi, pa tudi prihodnjimi generacijami. In to je … zemlja.
Prav zemlja … snovna podstat našega telesnega bivanja, površje edinega planeta, ki nam ponuja preživetje, temeljno izhodišče ter neskončno pre-hodišče duš in teles v stanje vseh stanj … krajišče vseh krajišč.
Včasih, kadar potujem med meni bližnjimi zaznavami sveta, po ozkih dolinah zelenkastih rek, obrobljenih z nacefranimi konicami strmin, mimo starih mest, ki v svojih prgiščih varujejo zgoščeno vsebino tolikih človeških usod, čez polja napeta med obronke gozdnatih gričevij, rejnike in resnične zaklade naših prednikov …, se vame prikrade nekaj otožnega, nekaj kar ne išče tolažbe … zbuja le misel.
Misel o tem kako malo vemo kje hodimo in živimo …, kako veliko smo dejansko že dobili od tega sveta in kako malo razmišljamo o tem kaj sploh hočemo od njega.
Življenje je popolnoma in izključno povezano z zemljo. Ničesar drugega ni kar bi lahko predstavljalo primerljivo gojišče vseh znanih in ne-znanih oblik izkoriščanja orodij in surovin za preživetje in rast. In to že zelo dolgo.
Zavedamo se lahko, da živimo na loviščih, pašnikih, poljih, smetiščih in grobiščih mnogih generacij, ki so iskale in vsaj za nekaj časa tudi našle preživetje v istih dolinah, ob istih rekah, v istih mestih in ob istih širjavah polj kot mi. Veselili so se enakih kopelih sončne svetlobe, zaskrbljeno zrli v enake nevihtne oblake, prisluškovali enakemu vetru in postajali otožni ob enakih pogledih na iste zaznavne oblike sveta.
Svet se ne bo ustavil ali zavrtel nazaj. Življenje se ne bo odreklo možnosti, da skuša preživeti in rasti.
Morda bi lahko postali nekoliko bolj spoštljivi … Morda bi lahko pogledali okrog sebe in opazili okvir življenja vseh generacij pred nami in tudi tistih za nami. Lahko bi spoznali da nam zemlja ni vsiljena … ampak podarjena.
Če bi se nekoliko zamislili bi morda celo ugotovili da je to sploh vse kar imamo. Smo sicer zelo bogati …, a imamo samo to.

torek, 03. februar 2009

Skupaj

V eni od "potičk" slovenskega blogerskega "peskovnika", kot se je pred kratkim izrazila ena od nespornih avtoritet te scene, se je očitno vnel neke vrste prepir o vrednosti in pomenu družine ter s tem v zvezi izpeljanih občečloveških vrednot, kolikor so prisotne v našem podalpskem rodu. Ganjen od ognjevitosti nekaterih razpravljavcev, se ne morem upreti skušnjavi, da bi svoje skromno mnenje še posebej priobčil, pa naj si to bilo potrebno ali pa ne.
Za kaj pravzaprav sploh gre? Dajmo za ogrevanje nekaj o tem, kaj družina objektivno sploh je. V splošnem govorimo o treh utečenih modelih sobivanja ožjih sorodnikov, ki trenutno prevladujejo v slovenski družbi in jih združuje poimenovanje, družina. Prva oblika, verjetno najstarejša, je razširjena družina v kateri so poleg obeh partnerjev z otroci (če so) še starši enega od partnerjev (stari starši) ali še kateri od njihovih staršev in morda še brat ali sestra enega od partnerjev (teta ali stric), lahko tudi s svojo družino. O bivanjskih razmerah ne bom izgubljal časa, možnih je veliko različic, od skupnega stanovanja, ločenih stanovanj v istem objektu, večih stanovanj ali objektov v neki logični bližini … bistvo je, da takšna družina funkcionira kot celota, torej da se člani dnevno srečujejo in usklajujejo pri temeljnih eksistencialnih potrebah, pa naj so to vprašanja prehrane, skrbi za posamezne družinske člane ali urejanja neposrednega bivalnega okolja. Druga oblika je dvo-starševska družina, klasika, kot si jo predstavljamo ali jo pretežno celo živimo. To se pravi, partnerja in otroci, jasno zopet če so. O stanju odnosov s člani razširjene družine, torej predvsem starši enega ali obeh partnerjev spet ne izgubljamo besed, ker z njimi praviloma ni stalnega bivanjskega stika, kljub temu, da morda živijo v istem objektu. Seveda pa ima takšna družina praviloma tudi svoje bivališče. In še tretja oblika, eno-starševska družina. Gre za enega od staršev, ki živi sam z otrokom ali otroci. Ali gre za nikoli poročene, razporočene, vdovele … pri tej debati ni pomembno. Tudi vprašanje otrok se tu ne zastavlja več, ker eno-starševska družina brez otrok ni družina ampak samec ali samka.
Obravnave eksotov, kot so na primer poligamne ali istospolne zveze v morebitnih podvariantah, se tokrat odrekam.
Nekako smo torej osvežili poznavanje tega, kar je itak vsem jasno kot beli dan in lotimo se lahko glavnega vprašanja. To pa je, na kratko: "Katera oblika sobivanja od naštetih je boljša, primernejša, bolj naravna …?"
No, to je torej to. Odgovor seveda lahko bleknem, vendar se s tem odrečem užitkom razmišljanja in tvegam zamero nekaterih borcev in bork za enakopravnost vseh družinskih oblik, da na kaj hujšega niti ne pomislim. Torej, počasi.
Gre torej za primerjavo med posameznimi oblikami sobivanja. In kako bi se takšne primerjave lotili? Nič lažjega. Če kje, potem je primerjavo učinkov posameznih oblik človeških družin mogoče delati na osnovi rezultatov velikanskega števila medgeneracijskih izkušenj, ki jih dejansko nosi vsak v sebi. In ker smo po duši tehniki poglejmo malo pobližje kakšni so izdelki posameznih produkcijskih oblik in tako si bomo lažje ustvarili tudi mnenje o tem katera vrsta proizvodnje je boljša.
Izdelki so seveda ljudje, ki nas sproducirajo naše družine. In kakšni torej smo …?
Ljudje, ki prihajajo iz velikih in razširjenih družin, imajo na splošno bolj razvit socialni čut, bolj so odprti, lažje najdejo stike z ljudmi, bolj razumejo druge in se bolje znajdejo v družbi. Imajo več privzgojenih izkušenj medgeneracijskih in obče-človeških stikov, da ne govorimo o temu, da so večje družine običajno tudi navzven bolj interaktivne, povezane s svojim okoljem, navezujejo več stikov in imajo širše kroge znancev. V večjih družinah se konflikti drugače rešujejo kot v manjših, manj je zagat, posameznik je bolj vpleten v tok splošnega družinskega dogajanja, ki nima toliko prostora za individualizem. Če je družina več-generacijska je pretok izkušenj lahko zelo velik.
Dvo-starševska družina je že ožje usmerjena, krog znancev je manjši, socialni stiki z okoljem bolj omejeni. Obravnava posameznika je osebna, če je z nekom nekaj narobe se to v ožjem družinskem okolju dosti bolj pozna, kot v širšem. Pretok izkušenj je manjši, ker preprosto ni dovolj ljudi z izkušnjami. Funkcioniranje takšne družine je zelo pogojeno z usklajenostjo partnerjev, ki je nima kdo korigirati, če ni zadovoljiva, ker partnerja pač sama sebi vedrita in oblačita. Dvo-starševska družina je hitro prilagodljiva, kar je pa lahko tudi neke vrste past, ker odnosi v njej na ta način hitreje padejo pod vpliv trenutnega vzdušja, to pa je lahko tudi negativno.
Eno-starševska družina je neke vrste posebnost. Po eni strani en sam starš definitivno ne more zadovoljivo pokazati otrokom bivanjske interakcije med obema spoloma, zlasti če imamo opravka z bolj ali manj prikritimi frustracijami, kar je velikokrat prisotno v primeru življenjskih razočaranj. Po drugi strani, pa so odnosi v takšni družini zelo osebni, direktni in skrajno občutljivi. Raegira se na vsak vzgib, vsako besedo, vsak pogled ali slabo voljo. Ljudje, ki odrastejo v eno-starševskih družinah so po pravilu individualisti, dosti težje vzpostavijo enakopravne socialne stike, preprosto niso vajeni prilagajanja, stalnega usklajevanja interesov, ki je v ostalih dveh družinskih oblikah neizogibno. Če imajo srečo, da je eno-starševska družina vključena v razširjeno družino ali če je otrok več, se socialna razmerja še nekako kompenzirajo, če pa imamo samo starša in otroka, potem je situacija definitivno najmanj ugodna. Upoštevati je potrebno tudi, da je vzgoja najstnikov in odraščajočih otrok psiho-socialno zahtevno opravilo in je za enega starša to lahko breme, ki mu je sam težko kos. Starš je v svojem odnosu do, zlasti večjih otrok, lahko zelo osamljen, če pa se temu pridruži še vsakodnevna eksistencialna problematika (služba, šola, družba vrstnikov,…), lahko eno-starševstvo postane prava travma.
Kaj smo torej ugotovili? Da so vse variante možne in tudi povsem realne. Srečujemo jih na vsakem koraku in v eni od njih celo živimo.
Po mojem mnenju je eno-starševska družina definitivno najnapornejša za starša in najbolj tvegana za otroke. Razširjena družina ima sicer velike prednosti, zahteva pa določene pogoje, ki jih v življenju ni vedno lahko zagotoviti. Predvsem gre za razmerje med partnerjema in starši.
Večina naših družin je dvo-starševskih, pa ne zato, ker bi tako moralo biti. Tako je preprosto iz razloga, ker se ta model očitno v življenju najbolj obnese.
Zavedati se je potrebno še nečesa - družina ima svoj namen in svojo družbeno vlogo. Vsi prihajamo iz nekakšnih družin in ustvarjanje družine in potomstva je del našega genoma.
Zakaj bi se upirali temu, kar je narava izbrala kot najbolj primerno. Zakaj bi na silo izenačevali življenje v vseh družinskih oblikah kot popolnoma enakovredno, če ni tako. Če ne da enakovrednih rezultatov.
Zavedati se je treba še nečesa, kar je danes zelo nemoderno, namreč -, ko si človek ustvarja svojo družino prevzema tudi nekakšno odgovornost in za nek skupni cilj žrtvuje del svoje svobode.
Zakaj bi tvegal in se nadpovprečno sam mučil z uresničevanjem skupnih ciljev …, ko je pa povsem jasno da je skupne cilje najlažje uresničiti skupaj.
Zakaj bi delal sam tisto, kar je namenjeno dvema? Življenje je nepredvidljivo že samo po sebi, res ni nobene potrebe da bi si ga grenili še s predsodki.

nedelja, 01. februar 2009

"Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan?" (Mr 1,24a)

Nikoli te niso vsi razumeli. Vsaj prav ne. Vedno je bilo več tistih, ki te sploh niso hoteli poslušati. Zatiskali so si ušesa, začenjali so se tresti ali se mrzlično združevati z ostalimi dvomljivci, žaljivci, provokatorji, izzivalci …, da bi se organizirali za uskladitev stališč, akcij, žalitev … Vedno je bilo veliko več tistih, ki si jim šel na živce. Nekaterim celo neznosno. Vedno je bilo na pretek takih, ki so celo verjeli, da delajo dobra in pravična dela, če te preganjajo skupaj s tistimi, ki ti verjamejo.
Resnici na ljubo si imel le malo resničnih privržencev. Še za časa življenja ne. Ko so te prijeli so se vsi razbežali in poskrili. Ko so prišle stiske in preganjanja so te hitro zatajili, celo taki, ki so ti prisegali zvestobo. In tako je bilo zmeraj, tudi sedaj. Tudi sedaj je udobneje molčati, tajiti, celo preklinjati … kot pa izpovedati ali vsaj priznati vero v našega Odrešenika, v Božjega Sina.
Zakaj neki …? Kaj lahko koga moti pri tebi, ki si bil krotak in ponižen, umival noge svojim učencem in jokal ob smrti svojega prijatelja, zastavil besedo za nečistnico pred hinavci ter še pribit na les odpuščal drhali, ki te je obsodila in umorila?
Ali si res tako zelo razjezil in izzval hudega duha, da mora še danes, po dveh tisočletjih prefrigano iskati zaveznike, zahrbtno novačiti hlapce in dekle, ki jim potem ni nerodno smešiti tvojih naukov in postavljati sebe v položaj razsodnika nad Božjo voljo?
Zgodovina Jezusa Kristusa na svetu, ta odrešenjska zgodovina človeštva, ki edina prižiga svetu luč upanja je hkrati zgodovina upora proti Njemu, nasprotovanja, omalovaževanja in pseudo-znanstvenih tolmačev z enim samim namenom … uničiti veselo novico v svetu, zatreti idejo upanja za vse ljudi. To idejo je prinesel On, prav On, ki je sebe daroval za odrešenje, ki se je celo razglasil za žrtveno jagnje, v posmeh vsem, ki so verjeli in še vedno verjamejo, da so velike in načelne izjave, polne človeških predsodkov in napuha, dragocenejše od žrtve tistega, ki ga želijo zanikati in mu dodeliti status le enega od "modrecev" človeštva.
Božja modrost je lahko tudi norost za svet, zabloda ali izguba časa. In obratno. Kar svet v zaslepljenosti z bleščavo in močjo razglasi za dragoceno, je lahko v Božjih očeh ničvredno in propadlo.
Znamenja dobrega in slabega vremena poznamo, zdaj poznamo tudi že znamenja bogastva, moči in propada … še vedno pa ne poznamo znamenj časa, še vedno ne slišimo Njegovih sporočil v odtisih sveta, ki ga okušamo … še vedno ne poslušamo besed Upanja … tistih besed, ki jih je edino želel govoriti … pa mu niso dovolili.
Tudi sedaj mu ne.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)