četrtek, 29. marec 2012

Včeraj zapravljivčki, danes šparovčki, zmeraj pa nekje tu.

Minister Vizjak zagotavlja, da varčevalni ukrepi ne bodo prizadeli socialno najšibkejših.
... morda res? 
Bodo pa povečali njihovo število. 
To je verjetno dosti boljše ...

Zanima me, kdo je v tej državi sploh dovolil povečevanje javnega dolga? 
Medicinske sestre, policisti, učitelji, vzgojiteljice, referenti ...?

Ne vem, zakaj moramo javni uslužbenci plačevati večno in neuničljivo šarlatanstvo genialnih politikov in funkcionarjev? Saj jih nismo samo mi volili.


Če so tako spretni, da so našli celo svoja spričevala in diplomske naloge ter očitno tudi pot za rešitev ekonomske situacije, pa naj najdejo še tiste, ki so dovolili javno zadolževanje ali ga omogočili in jih obsodijo za gospodarski kriminal.

Socialno najšibkejših zaradi tega sicer ne bo manj, bo pa morda nekoliko manj zainteresiranih za "prvo mesto pri koritu". 
To bi bilo verjetno boljše ...


nedelja, 25. marec 2012

”Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem?” (Jn 12,27)

Strahovi nas vedno spremljajo. Vrtimo se okrog njih, se jim skrivamo ali skušamo pripraviti nanje, se prisiliti v sprijaznjenje z njimi ter prepričati sebe in druge, da smo jim kos. Strah nas je teme, zapuščenosti, neuspeha, odgovornosti, preizkusov in preizkušenj, nasilja, bolezni, trpljenja ... skoraj vsega. Vedno je kaj, česar se vsaj malo bojimo. Tudi tisti, ki izgledajo flegma-, ki se navidez za nič ne ženejo k srcu, poznajo strahove in tudi naš Gospod je vedel kakšni so. Po človeško je trepetal pred žalostnim razpletom svoje življenjske zgodbe, kot mu je bil pripravljen. Bil je človek v človeškem telesu in bal se je bolečin, sramote, trpljenja in umiranja. Kot vsi drugi z nami vred.
Strahovi so svojstvo življenja. Ne moremo se jim izogniti. Menda predstavljajo del obrambne sposobnosti organizma, ki nosi v sebi več volje do življenja, kot želje po smrti. Dejansko predstavljajo živo razliko med biti ali ne biti. Več strahu pred umiranjem, kot pred življenjem je sploh edina formula preživetja. Groba, vendar učinkovita navodila za uporabo človeškega obstoja. V čem pa je pravi smisel bivanjskega vrvohodstva? Od padca te loči le trenutek nezbranosti in šibkost telesa ali duha. Nobene rezerve nimaš-, lahko si le gor ali dol. Če si gor si na svetli strani, če si dol si v dolini senc.
Gospod je povedal ravno to. Dve poti sta. Lahko se bojim, tresem ali v paniki kličem na pomoč-, razplet bo isti, rezultat pa še bolj porazen, sramoten in boleč.
Prava pot je zaupanje. Bog je tisti, ki mi je namenil trenutke, preizkušnje in strahove in Bog ve zakaj. Gospod je varuh mojega življenja in edini, ki ve kaj je dobro zame. Če se me loteva občutek, da me je zapustil, je to spet zgolj eden od strahov. Tudi Jezus ga je občutil in gotovo bi lahko prosil Očeta naj ga reši? Vendar ga ni in čemu bi ga? Saj je prav za to prišel. Prišel je da izpolni Božjo voljo in ta ni bolj slaba ali bolj dobra, da bi se prosto odločali zanjo. Samo ena je in to prav tista, ki je namenjena tudi nam. Ne bojmo se je, nismo je spoznali v celoti in popolna bo šele takrat, ko bo dopolnjena tudi z večnostjo. Za to pa ni nikoli prepozno.


sreda, 21. marec 2012

Še zadnji prostorček brez zakonika ...

... bo ta trenutek onesnažen, ker bom v 309 besedah (brez pik in vejic), razložil zakaj bom v nedeljo proti. Razloga sta dejansko dva in oba sta preprosta. Prvi je, da se ne strinjam s samo idejo zakonika, drugi pa, da ta predstavlja navadno upravno-pravno skrpucalo.
Glede ideje; Družinski zakonik (DZ) že z svojim imenom ponižuje pojem družine, ker je ta v njem omenjena samo enkrat in sicer v 2. členu, kjer je definirana kot skupnost otroka z enim ali dvema skrbnikoma, ki sta pa mimogrede lahko tudi otrokova starša. In to je tudi vse, kar je v zakoniku družinskega. Nobenega pomena družine kot skupnosti za vsa življenjska obdobja, nobene vrednote, večgeneracijskega sožitja, socialne varnosti ali človekovega smisla ... v istem členu je sicer omenjeno, da družina uživa posebno varstvo države, vendar zgolj zaradi koristi otrok. Ko je starševski ali skrbniški proizvodni proces torej končan in so otroci stari 26 let, če se niso uspeli že prej izšolati, družina ne obstaja več. Ostanek se potem imenuje zakonska zveza ali
pač nekakšna skupnost. Neodgovorjena skrivnost pa ostaja tudi konkretna vsebina opevanega "državnega varstva družine". Družinski zakonik je torej marsikaj-, le družinski ni.
Zakonodajalec se  z družino očitno ni imel  namena resno ukvarjati. Se je pa v 100 členih resno ukvarjal z zakonsko zvezo oziroma njenimi derivati, v 90 členih suho našteva pravne postulate razmerij med starši in otroci, 70 členov nameni posvojitvi in skrbništvu, v ostalo pa nadrobi  pristojnosti državnih organov, obveznost vodenja evidenc na področju posvojitev in preživnin ter nekaj paragrafov potroši še za prehodne določbe. Družinski zakonik dejansko sestavljata dva nepovezana zakona - eden govori o zakonski zvezi, drugi pa o pravnem položaju otrok.
In to je pravno-upravna forma nečesa, kar naj bi opisalo temeljno celico skupnost v kateri živimo in bomo, tako ali drugače živeli vse svoje življenje. 

O družini torej kdaj drugič


ponedeljek, 19. marec 2012

Nemčija v Božjem varstvu ...

Po novem, še bolj kot prej.


Sicer nisi kriv, si pa za to zelo primeren!

Prav droben žarek upanja je posvetil tudi v zadušljivi mrak svetovne vojne kuhinje in to ravno v trenutku ko glavna jed, torej vojna v Iranu, že dobiva lepo zapečeno skorjico. Kanček upanja je, vsaj zame, zgolj v tem, da je veliki dogodek morda še lahko odpovedan, čeprav so glavni medijski pokrovitelji verjetno že odkupili pravice. 
Namreč, dva glavna špijonska holdinga, sta res da sramežljivo in pod pultom, a vendarle pripustila novico, da za glavnega osumljenca v tej zgodbi, že od leta 2003 naprej ni dokazov da bi razvijal vojaški jedrski program.
Dejstvo daje intenzivnim pripravam in velikim besedam nekaterih nobelovih nagrajencev za mir, ki so medtem, skrivaj ali pa tudi ne, neovirano razvijali svoj jedrski program, sicer pečat nesmiselnosti, vendar samo zaradi tega še ni pričakovati, da se bo kaj spremenilo. Identičen scenarij, namreč najprej sankcije, ki povročijo obupen javni revolt in besno sovraštvo proti "upanju tega sveta", ZDA in njihovi zvezni državi Izrael, potem pa "kazenska ekspedicija", smo pred desetimi leti že videli v Iraku, za katerega tudi niso imeli nobenih dokazov da razvija orožje za množično uničevanje, pa so ga vseeno "osvobodili". Takrat je šlo tako, da so Američani in Angleži, ki jim oddaljena vojna očitno vedno prav pride, pač toliko časa lobirali (beri: izsiljevali) kobajagi zaveznike in Varnostni svet ZN ter vozili svoje železje in vojsko v Zaliv, da se je "nekaj preprosto moralo zgoditi". Tako je namreč prostodušno povedal kar sam glavni soavtor napada Tony Blair, ki je skupaj z Georgom W. Bushom, še vedno žal ne-obsojeni zločinec proti človeštvu. In se je kajpada zgodilo. Zgodil se je milijon mrtvih, uničena država in svetovna recesija.
Zanimivo pri tem je morda zgolj obrobno dejstvo, da za izdelavo orožja za množično uničevanje ali teroristični napad na glavno mesto neke države niti ne potrebujete tovarn ali inštitutov s stotinami genijev. Ob bogati ponudbi peklensko strupenih fitofarmacevtskih sredstev ali umetnih gnojil, ki so na voljo v vsaki vaški prodajalni, lahko z malce domišljije iz svoje garaže sprožite izredne razmere v katerikoli urbani deželi na svetu. Zelo verjetno bi se pa tudi kakšna žepna atomska bombica dala narediti kar v domači delavnici, če bi vam ravno kdo prodal sestavine, kar pa najbrž tudi ni nemogoče odkar je človeštvo izumilo denar. Poleg tega pa je niti ne potrebujete. Zakaj neki? Dovolj hudo bi bilo, če bi zgolj z vetrom raztrosili v prah zdrobljeno izrabljeno jedrsko gorivo, ki ga menda samo ZDA proizvedejo 3000 ton letno in je varovano približno tako kot vsaka elektrarna. To lahko storite še najlažje, če ste bogat belec v bogati državi in pod pogojem, da ste vsaj tako zlobni, kot se to pripisuje največjim svetovnim revežem v srednji Aziji, nad katerimi se zdaj junaško izživljajo "good guys", seveda z našo strumno ramo ob strani. Če smo malce ironični lahko rečemo, da so te velike nevarnosti, ki trenutno Američane, zlasti pa Izraelce, tako zelo skrbijo, torej izdelava atomske bombe in odkrit napad, od vseh groženj še najmanj verjetne. Vse ostalo je verjetnejše, lažje izvedljivo in veliko bolj učinkovito. 
Skratka, svet bo najbrž, kljub temu da so tokrat že vnaprej povedali, da nimajo nič, priča novemu velikemu eksperimentu, ki bo pokazal, kaj vse se lahko zgodi, če se nič ne zgodi ali kaj se sploh ne zgodi, če se veliko zgodi. 
Verjetno že mora biti.
Pripravite se. Prihaja nova vaja v slogu globalne hinavščine. Pokalo bo, kri bo tekla in rezultat bo. Nekateri ga gotovo že poznajo. 
Drugi bodo pa še trpeli zanj.
 

četrtek, 15. marec 2012

O univerzalnih kadrih ...

... ki so uporabni v vseh časih. Tako v tujini, kakor doma. 
In še na Drugem svetu.

sreda, 14. marec 2012

Besa

Verjetno je bolj malo tistih, ki bi poznali pomen besede "besa"? Gre za star pojem, ki pa je v albanski kulturi svoj čas očitno predstavljal veliko. Ne vem sicer kako je s tem sedaj, vendar bi bilo njegovo simbolno vsebino morda še najlažje prevesti z našo "častno besedo". Za "beso" sem slišal že pred desetletji, seveda iz ust ne-albancev in vedno je bila izgovorjena nekoliko slabšalno, celo posmehljivo, tako kot večina javno-mnenjskih zadev povezanih z Albanci. Tudi na tem področju je v Sloveniji še vedno očitno pre-močna dediščina skupnosti v kateri smo živeli dobrih 70 let. Skratka, "beso" so mi razlagali kot etnološko posebnost, ki naj bi predstavljala predvsem rodovno in nad-generacijsko zavezo krvnega maščevanja. Torej, izročilo smrtnega sovraštva med družinami, ki se prenaša od očetov na sinove in lahko načeloma, po principu domin in maščevalne nesorazmernosti, uniči tudi cele rodbine.
Ne glede na nasilne atribute in če verjamemo virom, potem je "besa" dejansko nekaj več kot le folklora obračunavanja med klani. Gre za čast, ponos, dano obljubo - nekaj kar rečeš in potem tudi moraš storiti, bodisi sam ali po rokah tistih, ki te nasledijo. In prav to je tisto česar Slovenija, Evropa in nenazadnje cela zahodna civilizacija v bistvu ne pozna več. Kaj takšnega, kot je spoštovanje "častne besede" je v našem svetu definitivno izgubljeno. Ne obstaja več. Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali nekoga, da je dal častno besedo in pri tem mislil resno. Mislim da osebno tega sploh še nisem doživel. Žalostno.
Njega dni smo si izmenjevali vsaj "častne pionirske" in "častne titove", čeprav pri tem nihče ni mislil resno. Častna beseda je nekaj, kar je danes ločen odpadek, z levico odvržen na kup starih štosov.
Ne vem zakaj? Morda iz slepo naivnega zaupanja v nek sistem, zakon, moč birokracije, avtoriteto …, češ-, kaj ti bo sedaj "beseda"? Beseda ...? Smešno … kakšna beseda neki - beri zakone, beri pogodbo, verjemi predsedniku, direktorju, odvetniku … In tudi zato-, ali pa prav zato, smo tam kjer smo. Verjeti moramo papirju, ne ljudem. Vsi so verodostojni šele takrat ko imajo nekaj napisanega ter spredaj in zadaj štempelj, pa je kaj res ali pa tudi ne. Tako pač piše. Morda smo razvajeni, da skrbijo ali "skrbijo" za nas. Če skrbijo zate, potem ni treba zaupati ali dajati častne besede - nekdo pač garantira zate in druge.   
Samo po sebi navidez to morda niti ni tako hudo, vendar je človeško ozadje vendarle zaskrbljujoče. Gre namreč za popolno izgubo osebne verodostojnosti. Pozabo neke primarne človeške lastnosti, ki je v "preprostem" svetu še vedno prisotna, pri nas pa ostaja morda na načelni in kvečjemu še na literarni ravni, kar v prostem prevodu pomeni: "uporabljaj če ti pride prav, sicer pa pozabi". Pa ni v redu – preživele niso niti civilizacije, ki so klesale v kamen in civilizacijo papirja čaka lahko zgolj usoda starega papirja. Porumeni in se zgubi, človek pa ostane. 
Dejansko smo se odrekli lastne avtoritete. Postali smo bojazljivi, pritlehni, morda celo zahrbtni, vsekakor pa oportuni. Vse bolj.  
Zanimivo, da o tem sploh nisem mislil pisati, ampak me je nekako navdahnilo, ko sem prebral razvpiti prispevek znanega kolumnista, kjer v "don kihotovskem" slogu grozi s "krvavim maščevanjem". Maščevanje najbrž vseeno ne bo tako zelo krvavo, ker so nasprotniki očitno fantomski, poleg tega so menda do zob oboroženi s kufri denarja, kar pa samo po sebi ni posebej smrtonosno. Nasprotno, če so res takšni, potem so marsikje gotovo zelo dobrodošli, česar pa o žurnalistih, komentatorjih, blogerjih in ostalih nergačih ne bi mogel z gotovostjo trditi. Če se bo v tej zadevi morda res kdo komu maščeval, se bodo maščevali kvečjemu kolumnistu samemu, ali pa še to ne, ker je dovolj znan in vseeno dovolj previden, da ne objavlja imen. Seveda pa ni izključeno, da je, v vihravi poštenosti, (ne)hote postal žrtev male zarotice, ki je morda prav na ta način celo uspela. Pač v duhu - če hočemo narediti "štalo", pa dajmo, sprožimo Pezdirja, da jo bo on naredil namesto nas. Skratka, vedno obstajajo še rezervni scenariji in resnice, ki so lahko še bolj resnične od tistih najbolj nebo-vpijočih.
Kakorkoli-, Pezdirja osebno ne poznam, še manj vem o ozadjih o katerih tako ogorčeno piše, sem pa dobil občutek, da je oseba, ki se na javni sceni dobro počuti. Pa naj bo, že mora biti-, menim le da bi morali ljudje, ki se jih v javnosti sliši in bere, vseeno nekoliko bolj paziti na svoje ocene. Če že ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi ljubega miru bralcev. Po svoje je skoraj otročje in neodgovorno lansirati sume resnih obtožb in kazati na potencialne škandale, pa ne predložiti dokazov ali takoj sprožiti ustreznih postopkov. Spet izpade, kot da v tej državi popolnoma nič ne funkcionira, razen seveda časopisov. Ti so pa kajpada sveto zapriseženi resnici in zgolj resnici, verjetno tudi za ceno padca naklade. Zadeva me nekako sumljivo spominja na slavni "J" pri še bolj slavni Patrii, za katerega se je, po štirih mučnih žurnalistično-sodnih letih, izkazalo, da je še vedno zgolj nek nedokazljivi, brezoblični in brezvalutni "J".
In kaj ima to vse skupaj z Albanci? Verjetno prav nič, ali pa morda vsaj to, da bi morali vsi, kdaj pa kdaj pomisliti tudi na čast. Svojo in svojega okolja. Čast kot nekaj, kar je zelo potrebno, kar je vzvišeno in vredno človeka ter rodu, naroda ali pa zgolj ideje, ki jo predstavljamo. 
Preden sodimo in obsodimo, pomislimo še na kakšne druge možnosti. Morda nam bodo manj pod častjo. Res je častno zavrniti ponudbe, da bi deloval proti pravnemu redu svoje države. Gotovo je častno tudi prijaviti poskuse kriminalnih dejanj v katere me skuša kdo vplesti. Morda je celo častno napisati v časopisu, da se kaj takšnega dogaja. Lahko pa, da je včasih dovolj častno zgolj reči, da je kaj takšnega pod mojo častjo in pozabiti.
Čast je sicer redka, ampak zanimiva.   


nedelja, 11. marec 2012

"Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?" (Jn 2,18)

Tako kot so se Judje posmehovali Jezusu, ko je protestiral proti sejmu, ki so ga kramarji naredili iz templja, češ - kaj nam pa lahko ti novega pokažeš, tako danes svet gleda tiste, ki se ne morejo kar sprijazniti z mnenjem, da je vse vseeno. Reci kar hočeš, naredilo se bo po svoje, naredi kar hočeš, rezultat bo slej ko prej takšen kot bodo hoteli drugi.
Jezus ni učil vdanosti v usodo ali sprijaznjenosti s tem, da nas življenje lahko kar prosto vlači po svojih tolmunih, mi pa smo zadovoljni že s tem, da vsake toliko pridemo do vdiha. To gotovo ni Jezus Kristus. Če bi nam hotel kazati pot vdanosti in čakanja na smrt, potem se tudi sam ne bi izpostavljal. Zakaj neki? Judje so bili zelo verni in tradicionalni že pred njim in so takšni še danes. S svojim delovanjem je sicer pridobil peščico privržencev, veliko večino pa pustil brezbižno ali neomajno, seveda si je nakopal sovražnike, ki so kajpak, prav tako kot danes, znali poskrbeti, da ga je dosegla roka »pravice«. Jezus prav gotovo ni bil vdan v življenje, kot mu je bilo navidez dodeljeno. Boril se je, protestiral in učil drugače. Krivice so ga bolele prav tako kakor človeška zaslepljenost ali brezbrižnost. Slej ko prej gre za isto. Ko nekomu, ki je slepo prepričan v kaj, vendarle uspete dopovedati, da je v zmoti, bo najverjetneje zamahnil z roko in rekel da je itak vseeno, na tihem pa bo morda zameril. Naslednja razvojna faza po zaslepljenosti ni spregledanje ali uvid v resnico, ampak kvečjemu brezbrižnost, če ne celo prikrita sovražnost. In to je tisto kar imamo sedaj. Po časih velikih obljub in še večjih pričakovanj smo prišli do navidezne sprijaznjenosti z vsem in anonimnega nasprotovanja vsemu. Živimo torej v dobi ideologije prestrašenosti in življenjsko vodilo tega časa je oportunizem. Ni pomembno kaj je, samo da je dobro zate in to prav v tem trenutku. Pozabi včeraj, ne misli na jutri, če vidiš krivico - raje poglej stran.
Kristjani moramo kazati neko drugo pot. Preprosto moramo vztrajati na vrednotah družbene in osebne poštenosti. Ne smemo dovoliti, da bi nas svetloba sveta prisilila v zatiskanje oči pred krivicami, ki se dogajajo med in pred nami. Če oslepimo še mi, kdo bo potemtakem "sol", ki lahko popravi okus te družbe. Ni vseeno - preprosto ne sme biti vseeno, v kakšnem svetu živimo in kakšna semena prihodnosti sejemo. Podivjanemu individualizmu ne smemo kar dovoliti, da nam izpridi vso družbo. Zaslužkarstvo ne sme postati pomembnejše od vseh vrednot pravičnosti in solidarnosti, ki nas še količkaj vežejo skupaj.
Jezus je pregnal kramo iz Gospodove hiše, vendar se je gotovo kmalu naselila nazaj. In to predvsem zato, ker so ljudje tistega in vseh poznejših časov raje pogledali stran. Pustili so svetu, da je stopil v sveto in tam razstavil svoj kič. V časih, ki so sledili se je zgodilo zgolj to, da je sveto postajalo vse manjše in celo komaj opazno, svet pa je iz stojnic napredoval do blagovnih centrov ter tisto, kar nam pride prav kvečjemu za preživetje, naredil za smisel življenja.
Bitko s kramarji je Jezus očitno izbojeval, vendar bomo mi vojno izgubili, če ne bomu stopili na njegovo stran.
Postni čas je priložnost, da naredimo prostor vsaj v srcih-, tudi če je že svet okrog nas kapituliral pred svojim lastnim pohlepom.     


četrtek, 8. marec 2012

Spoštovane, čestitam za praznik …

… za pozornosti bodo, kot vedno, poskrbeli fantje v vaši okolici, bloger je pa tu zgolj zato da malo zateži. Tudi tokrat na Drugem svetu.

torek, 6. marec 2012

"Bibi", ti kar sam napadi!

Predsednik izraelske vlade je očitno že napovedal vojno Iranu. Formalni razlog je menda zgolj v tem, da Iran baje razvija jedrsko orožje, ki ga ima izrael že zdavnaj, kljub temu, da ga po vseh mednarodnih sporazumih in nesporazumih ne bi smel imeti. Vendar ga ima in takšno sprenevedanje je verjetno eno najbolj odbitih in provokativnih stališč neke države v zgodovini človeštva. 
Zanimivo, da ima demokratično izvoljeni predsednik neke moderne države in ne morda kakšne zahojene diktature, sploh čas groziti državi z desetkrat večjim številom prebivalcev, katere najbližja meja je od meje njegove države oddaljena skoraj 1000 kilometrov. Razmere so povsem primerljive s situacijo v kateri bi se Slovenija odločila napasti, na primer Romunijo in kažejo predvsem na to, kako močnega se čuti Izrael zaradi svojih ameriških zaveznikov. Ti bi morali Izraelce "prizemljiti" in jim preprosto reči, da naj se v tej vojni zanašajo zgolj nase.
Kakorkoli že-, zelo me zanima stališče Slovenije in v primeru če ZDA, kot članica zveze NATO v kateri je tudi Slovenija, napadejo Islamsko republiko Iran, s katero mi nimamo sovražnih odnosov, pričakujem od Vlade republike Slovenije, da takšno dejanje najostreje obsodi in odločno zavrne vsakršno sodelovanje v akciji, tudi za ceno izstopa iz zveze.  

Delavske pravice ...

... so globoko v recesiji.

Nekaj o tem in še čem, na Drugem svetu.

ponedeljek, 5. marec 2012

Tudi Lukašenko je očitno proti družinskemu zakoniku ...

Predsednik Belorusije je mnenja, da je "bolje biti diktator kot pa homoseksualec", kar je sicer zanimiva trditev, čeprav je obe stanji težko objektivno primerjati.
Vendar moramo biti pošteni in mu vsaj v enem oziru pritrditi. Namreč-, če je komu cilj, da čim več ljudi pod njim trpi, potem je povprečen diktator seveda lahko učinkovitejši.

četrtek, 1. marec 2012

Bratje v plinu

Spet se je nekaj zaslišalo o projektu “Južni tok”, torej plinovodu s katerim naj bi Rusija obšla Ukrajino in prehitela azarbejdžanski “Nabucco”. Zadeva je po svoje zanimiva, predvsem zaradi vele-pomembnosti s katero vsake toliko časa zaplini prve strani medijev, potem se pa spet za kakšno leto nekako razkadi v ozračje. Bi rekel da skoraj po rusko, zdaj lahkotno in vihravo, potem pa nenadoma težko in globoko v molu.
Ker je projekt nadnacionalen in ga vodijo Rusi, ki se že od nekdaj spoznajo tudi na politiko, verjetno ni naključje, da je takoj po menjavi oblasti v Slovenijo prihitel sam Aleksej Miller.
Dobrodošlica je bila "tip&top", kot se za globalnega maherja spodobi in z obiskom je bil menda kar zadovoljen. Naši so ga očitno potolažili z novico, da smo še vedno zraven, on pa je od veselja mimogrede podpisal še nek aneks, katerega vsebina je kajpak skrivnost, predvidevam pa da gre za darilce v obliki ustanovnega kapitala za kobajagi firmo Južni tok Slovenija. Kakšno bo njeno lastništvo in funkcija in zakaj tega ne morejo početi kar Plinovodi ali celo nekaj v kompletni lasti Republike Slovenije, bomo že še izvedeli, seveda ko bo čas, če ne že prej. Je pa zanimivo, da se naša država s tem plinovodom, hočeš nočeš, meša v precej veliko igro, ki zna imeti nepredvidljive in dolgoročne, morda tudi ne-plinske posledice. Rusi sicer leporečijo, da gre za zagotavljanje evropske energetske stabilnosti, vendar že primerjava zemljevidov s trasami obeh konkurenčnih projektov pove, da gre dejansko za plinsko vojno severa in juga. Zmagovalec se seveda nadeja prevlade na bogatih in relativno zanesljivih evropskih energetskih loviščih.
Kakorkoli, mi smo se torej odločili za Južni tok, ki ga bomo potemtakem lahko tudi peljati čez raj pod Alpami, medtem ko bi nas konkurenčni Nabucco obšel. To ima na eni strani gotovo negativne okoljske posledice, ki jih bo predstavlja široka teritorialna brazgotina iz štirih jeklenih cevi premera po en meter, ki si jih najbrž nihče ne želi gledati na svojem dvorišču, po drugi strani pa bo za državo to morda le pomenilo neko prednost pri energetski oskrbi. Če imaš tranzitni plinovod na svojem ozemlju, potem ti ga seveda le nekoliko težje zaprejo, ker je od njega odvisna še neka pipa naprej od tvoje.
Vragsigavedi kaj je res dolgoročno pametno-, vsekakor je energetska konkurenca očitno več kot neizprosna glede na dejstvo, da gresta trasi obeh plinovodov od Bolgarije dalje, praktično v isto smer in na isti avstrijski ventil, vendar bodo investitorji raje polagali vsak svoje cevi, kot pa da bi se skušali dogovoriti o sodelovanju s katerim bi si verjetno prišparali par milijard.   


"Južni tok"

 "Nabucco"

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)