petek, 29. marec 2013

Dnevi resetiranja



Danes je Veliki petek, dan trpljenja in smrti.
Jutri bo Velika sobota, dan tišine in molitve.
V nedeljo so "veseli prazniki". 
Pa niso!
V resnici so Velika skrivnost.
V nedeljo se obhaja, česar ne razumemo in ne bomo razumeli, dokler se ne zgodi.
V nedeljo je dan skrivnosti vseh skrivnosti in smisla vseh smislov. V nedeljo je dan, ko obhajamo vstop reda v kaos, večnega zakona v naključje … stika tega sveta in ne-tega sveta.
Vrtenje planeta in vseh ostalih kozmičnih kreacij se bo nekoč končalo, prekinilo, izzvenelo ali poraženo ustavilo.
Tudi rojevanje in umiranje bosta pozabljena, vendar življenje ne bo izginilo. Ostalo bo v svojem bistvu. Preživelo bo tudi svojo smrt, ki to pač ne bo.
Veliki praznik je simbol Velikega preskoka, Velike razlike, bližnjega srečanja praizvora in praponora. Odprja vrat skozi katera vse pride in vse odide.
Vsi razumemo da gre pot lahko do konca. Pač nekega konca, potrebnega ali ne, logičnega ali ne, bridkega ali ne … resničnega, ali pa tudi ne.
Kristjani pa verujemo, da je ta konec preskok. Prehod iz enega telesa v drugega. Snovnega v poveličanega, znanega v neznanega in zaznavnega v nezaznavnega.
Telesno je tako kratkoživo in šibko. Materialno tako omejeno in končno. Pritlehno in majhno.
Vse prihaja h koncu in postaja nekaj drugega, nekaj, kar je že bilo, preden je posurovelo in skušalo zavladati nad vsem.
Ne more pa kar izhlapeti ali zamrzniti, ker bi se potem ne predrugačilo dovolj, postalo bi le mehkejše ali trše.
To ne zadošča. To ni to.
Preskok je drugačen, veliko bolj drugačen. Kar sem jaz, bo tisto in tisto, kar je že tisto, bo jaz. Vsi v vsem in vse v vseh.
Zavedanje bo prešlo in tudi prehajanje bo prešlo.
Ostalo bo nič in zopet vse. Najbolj temeljna človekova značilnost je, da je lahko le živ ali mrtev.
Bog je pokazal, da je še več od tega. Lahko je oživljen. Lahko je nadgrajen.
Vera v vstalega Odrešenika je vera v človekov smisel.
V Človeka.

nedelja, 17. marec 2013

In spet se je pripognil in pisal po tleh. (Jn 8,9)

 

Nikoli ne bomo vedeli, kaj je takrat pisal
Prah v katerem se je pisanje poznalo, je že zdavnaj odpihnilo in tudi tista tla so najbrž že dolgo zakopana pod plastmi ruševin ali novejših temeljev.
Očitno tudi onih, ki so takrat sodelovali v dogodku, pisanje ni zelo zanimalo ali pa ga niso razumeli. Verjetno so bili zelo razvneti in dejansko je bila zadeva smrtno resna. Šlo za življenje ali smrt. Obetal se je grozljiv skupinski umor, ki so ga podivjani fanatiki ponekod še dandanes sposobni.
In vendar, On je takrat pisal
Sliši se tako neprizadeto, kot, da se ga to ni tikalo, vendar ni tako. Najbrž se je zelo dobro zavedal zakaj gre in čemu so tisto žensko sploh pripeljali predenj. Če bi jo hoteli samo pokončati, bi jo že kar tam, kjer so jo zasačili. Ni je poznal in nič ni imel z njo, vendar so ga tako preizkušali. Šlo je za neko primitivno spoštovanje nečloveških običajev ter besno, krvoločno in naščuvano množico, ki je hotela soditi. Če bi se Jezus postavil v odkrito obrambo, bi verjetno kamni, ki so bili namenjeni njej, začeli deževati nanj. 
Strašen položaj in vendar je tudi tega rešil z Božjo močjo. Z močjo sveta simbolov se je uprl moči sveta kamnov in sovraštva.
V priložnostnih in zaslepljenih morilcih je spodbudil razmišljanje o lastni krivdi.  
Razmišljanje o lastni krivdi je simbolno dejanje, ki ga je sposoben samo veren človek. Zavedanje grešnosti je temeljna varovalka, ki jo je Bog vgradil v človeka. Varovalka, ki izenačuje posameznika z drugim posameznikom in preprečuje, da bi pozabili kaj v resnici smo.
On je tisti, ki nas je prišel opomnit, nam odpret oči in nas razorožit. Smo kot otroci, ki nam je pobral kamne iz rok in povedal, da se lahko z njimi poškodujemo. Da lahko ranimo sebe, ker je tisto kar mečemo drugim, namenjeno njemu. In kar je namenjeno njemu, bo priletelo v nas same ali tiste, ki jim hočemo dobro.
Jezus, hvala ti, ker nas učiš odpuščanja. 
Hvala ti, ker nas spominjaš, da smo vsi tista ženska, ki čaka, da jo bodo zadele skale.
Prosim te Gospod, naj ne bo nikoli nikogar strah pred človeško zaslepljenostjo.

petek, 15. marec 2013

Vsi Alenkini neznanci


Bratuškovi je torej uspelo sestaviti nekakšen zborček. Bolj priložnosten, kot zmagovalni sestav. Kako bodo žgoleli pod njeno taktirko, še zlasti pa, kako dolgo bodo vztrajali, bomo še slišali in videli, vsekakor gre za izjemno pisano druščino, ki jo sestavlja nekaj izkušenih solistov (poudarek na "solistih"), par že slišanih glasov in nekaj popolnih začetnikov. Priznati ji je treba, da je vztrajna in želim ji, da bi se zadeva spodobno razvila.
Ne morem se znebiti občutka, da se spravljajo skupaj po sili, saj veste: "jaz ne bi, daj ti ...". Nekako skoraj pod "mus" in brez prave volje. V stilu "vseslovenske vstaje", ki je bila najprej široko zanimiva, dokler niso "levi" spet dobili svoje zgodovinske priložnosti, kot že tolikokrat prej, zdaj pa očitno nima več pravega "šusa". Postala je še eden od karnevalov, kjer šimfajo oblast, to pa itak počnejo na vseh karnevalih, pa še zabavni skušajo biti za razliko od tega, ki je duhamoren. 
Slovenski politiki je vsekakor uspelo nekaj zanimivega in po svoje celo zgodovinskega, v stilu: "nič ne bo več, kot je bilo", in to je, ljudem politiko do kraja priskutiti. Tudi meni osebno in priznati moram, da je bilo dogajanje okrog volitev novega papeža pravi balzam za čutila, razbolela od spremljanja domače politične scene. Spremljal sem kardinale in poslušal prijazna mnenja, gledal dimnik in bilo je lepo. Povsem preprosto, odrešujoče in tolažilno. 
Spoštovani politiki in tisti, ki bi to morda radi bili, učite se od Cerkve. Naučite se, da se morajo javne zgodbe končati uspešno in prijazno. Da morajo vrhunske funkcije prevzemati res najboljši in zaupanja vredni ljudje in ne tisti, ki si zgolj ne upajo reči ne svojim šefom ali pa v tem vidijo nekakšne karierne sprožilce. Oblast je za tiste, ki so dovolj ponižni, predani skupni stvari in vedo česa se lotevajo, sicer so bleferji in pokvarjenci ali pa celo oboje skupaj.
Če mene vprašate, bi bilo od takšnega lovskega sestavljanja vlade, morda bolje preprosto izpeljati pošten javni razpis za kandidate za ministre in garantirano bi dobili boljše nali vsaj primerljive profile. Res, da verjetno ne-partijske. In to je težava. Vsaj zaenkrat.
Politika, vsaj partijska, bi tako namreč priznala tisto, kar nekateri že dolgo vemo, in sicer, da lahko državljani živimo tudi brez nje.
Med oblikami vladavin je dejansko malo razlik. 
Če fevdalce ali diktatorje zamenjate z elitami, dobite sistem, ki funkcionira smiselno enako, le da se v njem namesto enega obličja pojavljajo kolektivna, ki se predstavljajo kot zagovorniki večjega števila ljudi, čeprav za to največkrat ni prave osnove. Strankarske volitve so pri vsem tem zgolj mehanizem, ki ga je potrebno vsake toliko časa obrniti in stvari tečejo naprej. Če niste pripadnik ene ali druge elite, na volitvah nimate kaj početi.
Model cerkvene vladavine je, res da srednjeveški, vendar dejansko nič slabši in nič manj pošten od tega kar imamo mi.
Tam vsaj nihče ne govori, da dela samo za ljudi.
.

četrtek, 14. marec 2013

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)