petek, 31. december 2010

To je to ...

Konec leta, je pač konec nekega leta. Neko dogovorjeno obdobje, ki se mora nekje pač končati. Nič usodnega, nič pretresljivega, malo cmok-cmok in malo pok-pok, pa bo. Če se bo izpolnilo 5% vseh želja, potem bo AD 2011, sanjsko. O. K.,  ne bomo zdaj "podpuščali", kot smo vse leto - nocoj bomo seveda prijazni, razpoloženi in pričakujoči.
Ker pa vsak, ki se šteje količkaj vrednega, naredi nekakšen pregledek opravljenega dela, ni razloga, da ga v tem domačem in obskurnem virtualnem predalčku ne bi naredil še sam ...
Tako je torej šlo v januarju: prve dneve leta sem začel s nizkimi obrati, in se preko dobrega, soočil z resnimi svetovnimi in še resnejšimi družinskimi temami. Za prvi nasmešek je kmalu poskrbel p. v., za naslednjega pa kar moja zobna vila. Ravno dovolj nor, da je zanimiv je bil spet slavni atentator, dovolj pameten in zanimiv pa še neumorni kritik sodobnega kmetijstva, potrošništva in sveta nasploh.
Februarja sem poslušal pasje zgodbe, praznoval pesnikovo smrt, se križal ob "izhodni strategiji" in si skupaj z EU predrznil celo razmišljati o genialnosti sistema našega zdravstvenega zavarovanja. Potem sem doživljal postni čas in žalostno-srečno usodo gospe Majdič.
Marca sem se čudil predsednikovi odločitvi, se nastavljal Googleovim snemalcem, spremljal "prijateljsko" proti-mafijsko tekmo med slovenskimi politiki in NPU ter nadaljeval s postnimi premišljevanji, ki so se zaključila v aprilu. Takrat sem tudi prvič slišal za neko zanimivo spletno stran, se lastno-ročno šel "čisto lopato" in gledal letala na zakajenih evropskih letališčih. Pozdravil sem še našega novega škofa in zaključil, kako bi drugače kot s cerkvenimi škandali.
V maju so me zanimali Grki, začel sem se ogrevati ob napovedi referenduma za arbitražni sporazum, se čudil novim nadzornim mehanizmom bank in se zgražal nad študentskimi pseudo-revolucionarji. Potem sem se prepustil še seksualnim podukom ministra za visoko šolstvo, glasoval ZA in se spomnil neke mlade žrtve zaslepljencev in pokvarjencev.
Moj junij je bil v znamenju slavnega čudaka, velikega slavja v Celju in nafte s katero so nemarni angleži posvinjali ameriško obalo.
Julija se spominjam žalostne obletnice, se spet čudim predsedniku, svetlobi in nekim tradicionalnim španskim mesarjem. Malo sem se posvetil še genetiki ali nečem podobnem in seveda, spet razpredal nekaj o veri.
Avgusta smo kajpada počitnikovali, tudi kaj malega razmišljali, spet nekaj spravljali in predvsem trepetati za čilske rudarje.
Septembra sem se zgražal nad svetohlinstvom enega največjih svetovnih bleferjev, pod pezo krize razmišljal o brezposelnosti, se zabaval ob zunanje-politični usklajenosti naših prezidentov in tako, kot še marsikdo drug gledal v kalne in narastle vode.
Oktobra sem spet modrijanil o veri, preživel jajčni napad, skušal razumeti razum, se nesramno obregnil ob tiste, ki prenavljajo svoje hišice in še ob tiste, ki jih tako zelo skrbi pravna država. V tem mesecu me je navdušila še nemška kanclerka in seveda naš veliki protestant.
Novembra sem prižigal svečke rajnim, se norčeval iz "osvoboditeljev", za trenutek se mi je celo zasmilil sam p. v., spet me je očarala ta neznosna lahkost spreminjanja mnenj in seveda odločnost naših energetikov.
Decembra so me zdramile Wikileaksove petardice, skoraj razjezil predlog RTV zakona, prevzel veliki brat, očaral odstop ministra ... hik in končno zatolkle uradne morbidnosti ob jubileju drage nam državice.
Ja ... kaj bi še, nič - zunaj že poka ... seveda-, hvala vsem, ki zaidete tudi sem, upam, da drugo leto razen Novega, ne bo veliko novega, predvsem pa ostanite zdravega telesa in duha ter ne pretiravajte z razmišljanjem-, lahko vam škodi.

sreda, 29. december 2010

Bolj tiho od misli



Ko dan umakne svoje dolge in nervozno prste, ki nenehno nekaj brkljajo in iščejo po meni, končno le zavladam tudi v svoji lastni svetlobi in presijem še samega sebe. Nekje nad tilnikom spojim plus in minus, se ovijem v neprevodne ostanke doživetij in tiho pregrevam svojo notranjost. V luči dneva se nekatere stvari veliko preveč vidijo, druge pa premalo in svet ostane brez senc šele ko se sonce res umakne za hrib. Takrat se umaknejo tudi predsodki in glasovi dogodkov se uberejo v novem, skupnem akordu ter se ravno prav oddaljijo, da mi ne pritiskajo čutil. Zaznano postane doživeto in doživeto vendarle tudi sprejeto. Ko pospravljam podobe dneva jih ne zlagam po abecedi ali trenutku nastanka. Spominjal se jih bom po barvnih slikah na naslovnicah, po podobah povezanih z njihovo vsebino, svetlobi, ki so jo okna precejala ravno takrat, ko je nekdo nekaj rekel ali morda šumih, ki so gradili kuliso vprašanj in spremljali odgovore. Misli tako ali tako ne obvladujejo dogajanja, dogodki in odzivi so povečini naključni, nepovezani ali spontani. Našo vlogo za nas odigrajo že pogojni refleksi in nekaj rutine. Časa za razmišljanje v bistvu nikoli ni, vsaj takrat ko bi ga potrebovali. Ko o nečem razmišljam, dejansko že obujam spomine in ugotavljam ali so bila neka ravnanja dobra ali ne. Tok dogajanja je medtem že odbrzel naprej. Odložilo me je na tem tihem prodišču in mi šele tam dovolilo urejati vtise.
Hitrost resničnega dogajanja ne dopušča razmišljanja. Razmišljanje je namenjeno spominjanju ali morda hrepenenju po večnosti, resničnost deluje zgolj na logično sklepanje. Sposobnost reagiranja je prignana ravno dovolj daleč, da lahko še ujame čas in nič dlje. Če bi bila hitrejša, bi volk nikoli ne ujel srne, če bi bila počasnejša, bi že zdavnaj požrl vse.
Včasih se le dohitim in takrat rade volje dovolim dnevu, da gre nekam svojo pot. Naredim si večer in prestavim v prosto. Čas tako tiho odteka, da ga ne slišim tudi če mu prisluhnem. Ne tiktaka in ne bije, samo raz-časuje se in prazni baterije. Tiho vrti in melje. Enkrat je bil zagnan in zdaj se samo izteka, upočasnjuje in nekoč se bo gotovo tudi ustavil.

ponedeljek, 27. december 2010

Nekaj naših kotičkov ...

Vsak kraj pozna poglede, ki so običajni in tiste, ki niso. Predmeti, prostori in razgledi imajo podobe, ki se nam odkrivajo vedno znova. Nekateri se nam zdijo lepši ali zanimivejši, drugi morda niti ne.
Prizori tega sveta so kot valovi na gladini jezera, kakor hitro opaziš ene že nastanejo drugi ...









nedelja, 26. december 2010

"Vstal je, vzel otroka in njegovo mater …"


Družina je temelj naše, pa ne samo naše, ampak prav vsake človeške družbe. Oblastni in družbeni sistemi so se menjali kot vreme, narodi so se preganjali in vojskovali kot oblaki na nebu in ustanavljali države ali zveze, ki so potem spet veličastno razpadale in se pretakale kot luže na blatni cesti. Kraljestva in države so trudoma izgrajevali, kupovali ali si jih zgolj krvavo lastili, seveda povečini z izgovorom, da gre za boljši in pravičnejši svet-, čeprav je bilo skoraj vsem jasno, da je povečini ali skoraj vse navaden blef, namenjen neizmernemu stremuštvu in oblastiželjnosti nekaterih.
Znotraj tega formalne ali neformalnega človeškega "hleva", pa ostaja družina. Tiha, majhna, povezana z popolnoma drugačnimi vezmi vendar osebno zelo, zelo vplivna. Od začetka, pa vse do konca. Vsak od nas ima svojo družinsko vlogo in nikoli v življenju ne bo ostal brez nje. Tudi če nas bo oblast izdala, pozabila ali zgolj izrabila, kot nas je že mnogokrat, ostajamo del svojih družin. Očetje, matere, sinovi, hčere, bratje, sestre, stari starši … in to celo brez vsakih volitev, prevzemov oblasti, ustave in referendumov, narodno-osvobodilnih bojev, komunističnih zarot in ponižujočih medvojnih ali povojnih kolaboracij, celo brez meja ali arbitraž, depeš, teroristov in zloma bančnega sistema … tu nekaj veljajo le čisti medsebojni odnosi. Samo jaz kot jaz in ti kot ti – ter nekaj v krvi, kar naju najbrž veže … Vse ostalo je navlaka, balast, slama na kateri pač moramo ležati, da preživimo, čeprav ne.
Družina je vedno ostajala in viharila naprej, kakor je pač mogla in zmogla. V njej so se rojevali tako novi oblastniki kakor tudi novi hlapci … seveda veliko več slednjih kot prvih. Tako je bilo, tako je zdaj in bo gotovo še dolgo … Vse je veliko preveč znano in preizkušeno, da bi nas kakorkoli sploh še smelo presenečati.
To je po svoje vse lepo in načelno res. O vsem tem smo tudi že veliko slišali in nekoliko celo dojeli, kolikor pač smo – v kolikor še nismo, morda še bomo. Vendar pa ostaja še nekaj-, predal, ki ga pravzaprav zelo neradi odpiramo, zlasti v tem času, ki naj bi ga-, hvalabogu, le posvetili našim družinam. Ostaja široka in slabo pojasnjena paleta tolmačenj, in sicer, kako ta slavna in tako pomembna celica sploh funkcionira. Kaj pravzaprav je ali še je, družina in kateri so tisti medčloveški odnosi, ki jim lahko rečemo, da so "družino-tvorni"? Kdor je pameten in si noče nakopati kritikov, naj raje tu tudi konča, vendar recimo, da to ne bo veljalo za nas.
Za trenutek se zazrimo v določila veljavne zakonodaje iz katere razberemo, da je: "družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo", pri čemer je "zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene", katere "pomen je v zasnovanju družine". Lepo in hvalevredno, v kolikor je res tako. Dejstvo pa je, da ima ta družba, vsaj na videz, zdaj več opravka z izjemami od te definicije, kot s tistimi, ki spadajo v njen okvir. Nalašč jih ne bom našteval, da koga po krivici ne pozabim-, bistvo pa je, da je torej po modernem naziranju, prav otrok tisto, kar "življenjsko skupnost" spremeni v družino.
Kaj pravi pa krščanstvo? Iz današnje Božje besede razberemo zelo zanimivo in kontrastno izhodišče, ki ga predstavlja že naslov, seveda glede na tisto, kar v tej družbi trenutno velja. Marsikdo bi rekel, da je to pač prazgodovina in da zdaj veljajo drugačna pravila.
Morda res, vendar, vsaj za moje pojme, le na videz. Bistvo ostaja očem prikrito in v sebi globoko enako.
Osnova družine je, še vedno, volja moža in šele nato žene. Mož se odloči in žena pristane. Če ne pristane, potem zveze seveda ni, vendar je še bolj zagotovo ni, če se mož ni odločil. Mož vzame ženo. Obratno je morda tudi lahko res, vendar zgolj v prispodobi. Pogoj za, vsaj približno stabilno zvezo, je odločitev moža. Ta da odnosu vztrajnost in odpornost tudi v spreminjajočih se okoliščinah, ki jih vsaka zveza doživi vsaj toliko kot mirnih in predvidljivih. Otrok je učlovečena vsebina odnosa, ki zvezo spremeni v družino, vendar je prava vsebina še vedno odločitev moža. Dejstvo staro toliko kot svet je, da na svet in v skupnost žena prinese otroka, mož pa sprejme oba in jima zagotovi varno okolje. Vsa ostala tolmačenja sicer morda spodbujajo navidezno zavest modernizma, ne pa tudi sreče v svetu. Skupnosti, ki od tega vzorca odstopajo, so seveda, ne samo možne, ampak tudi vse pogostejše in, za moj občutek, posredno, preko zanemarjanja in obdavčenja normalne zakonske zveze med moškim in žensko, družbeno celo spodbujene. Po mojem globokem prepričanju, pa žal ne predstavljajo možnega optimuma sinergij človeških lastnosti, zato ustvarjajo družbeni primanjkljaj, ki se tudi dejansko kaže v naraščajočem nezadovoljstvu z lastnim življenjem in družbo nasploh, razvajenosti, velikih pričakovanjih in romantičnih predstavah, ki jih realnost prehitro postavi na mrzla tla v smrdljivi in natrpani hlev namesto na mehki mahec jaslic pod smrečico v topli dnevni sobi. Ljudje, ki pridejo iz družin s primanjkljajem, so prenašalci primanjkljaja, ki ga je v poznejših obdobjih težko ali nemogoče nadoknaditi. Kdor to skuša, si nabere frustracij, ki vplivajo na funkcioniranje tistega, kar je ustvaril sam. Veliko bolje je, če se tega zavedajo in s tem živijo.
Pa, ne bom več veliko o tem … vsak ve zase in sliši se do kraja obrabljeno, vendar bi vsakdo, preden naredi kaj v škodo svoji družini, moral imeti pred očmi dejstvo, da s posledicami svojih ravnanj lahko zaznamuje več generacij in ne zgolj svojega trenutnega partnerja.
Stari so poznali svet in ljudi bolje od nas. Njihovi možgani še niso bili kandirani, tako kakor naši. Vedeli so kaj je bistveno za zadovoljstvo človeka in zdrav razvoj družbe. Poznali so pravo vsebino človeških in družbenih odnosov in se niso dušili v poplavah nepotrebnosti, kiča ali iluzij, ki obdajajo naše življenje. Verjeli so v Boga in znali postaviti človeka na pravo mesto.
Ne morda na prvo ali drugo … zgolj na pravo.
Tja kamor tudi sodi. V družino.

petek, 24. december 2010

Mir in veselje ... 011


Dvajset let krize na sto let podlage



Vsi so tako strašno resni in "odgovorni". Govorijo predvsem o težavah, o krizi, o neenotnosti, različnih pogledih na vse živo … Razbili so samo en kozarec, pa še tega verjetno po nerodnosti, namesto od veselja.
Ko sem to poslušal, sem prišel na idejo; kako neki bi zgledalo, če bi na primer te iste goste in še katerega, namesto v studiu, snemali kar v gostilni ob, recimo: vinčku, kolinah in harmoniki.
Mislim, da bi se slej, ko prej razvedrili in z nasmehi obujali prijetne ali manj prijetne spomine, si povedali kakšno anekdoto in se potrudili za prijetno vzdušje. Enak model bi potem lahko porabili še za zaključek političnega leta. Namesto tiskovne konference bi naredili kar nekakšen mini resničnostni show, v katerem bi, na primer, v živo prenašali zaključno parlamentarno zabavo ali after party po proslavi Dneva samostojnosti in enotnosti. Če seveda sploh imajo kakšno zabavo in kakšen a. p.. Dvomim. Verjetno vsi stečejo nekam, kjer se lahko v miru jezijo drug na drugega.
Po svoje bi bilo to pošteno. Celo leto poslušamo in gledamo prepričevanje že prepričanih ali prazne poglede v napol praznih dvoranah in prav bi bilo, da se za zaključek vsaj razvedrimo skupaj. Tudi mi smo nekakšen del te zadeve in očitno celo tako zelo pomemben, da nas, vsake toliko časa, resda bolj slabe volje - a vseeno, celo vprašajo za mnenje. Pokažite nam še kaj iskrenega veselja, ne samo škandalov.
No … šalo na stran, dejstvo je, da smo pri proslavljanju državnih praznikov tako zategnjeni kot da nam ostane samo še kakšen dan življenja in smo, namesto da bi ga žurali, prišli k notarju na slavnostni podpis oporoke. Namesto čestitk in nasmeškov pa: "Ali smo se za to borili?"
Seveda, točno za to smo se borili. Za kaj pa drugega? Kaj pa nam manjka? Komu pa je bilo Jugoslaviji boljše, kot mu je zdaj v Slovenji? Meni prav gotovo ne-, pa nimam nič več, kakor velika večina tistih med katerimi sem. Seveda je treba skušati odmisliti leta, ki so vmes minila. Ta bi pa minila v vsakem primeru. Če kdo ne razume od kje smo ušli, potem naj si privošči kakšno balkansko turnejo in mu bo kmalu jasno.
Slovenija je verjetno naredila zdaleč največ in najboljše, kar se je dalo, očitno pa so nekateri pričakovali, da bomo kar preskočili tiste, ki so tako funkcionirali že petdeset let pred nami. To pa ne gre kar tako, dragi moji. Tisti, ki so pred nami, so pač to že toliko dlje delali in živeli v podobnih krizah. Odgovornosti zase in za svojo skupnost se je treba naučiti, prav tako kakor hoje ali govora. Ne gre drugače. Tu ni bližnjic.
Všeč so mi zakonske primerjave dr. Capudra. "To je tako kot poročni dan, drugi dan je treba živeti in delati naprej" – seveda, odgovornost je samo še večja. In po dvajsetih letih poroke? Nobenih drugih garancij nimaš, da boš poročen še dvajset let, razen dvajset let izkušenj. Lahko stokaš in razmišljaš, če pa potegneš črto, pa ti ne ostane drugega, kot da si vesel vsega kar imaš in prosiš Boga, da ti še tega ne bi prehitro vzel.
Tudi veselja nad uspehi in hvaležnosti za tisto, kar smo dosegli in doživeli, se bomo morali še naučiti. Saj smo nekoč že znali, pa so nas potem prepričali, da: "Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!"
In si jo tudi piše sam. Pa ne samo pisal, še odsedel jo bo sam.
Mislim, da so takrat, ko so bili razglašeni rezultati plebiscita, zvonili v cerkvi.
Letos tega nisem slišal … škoda.

torek, 21. december 2010

Hitri požirki ministra Henrika


Kar odstopil je.
Niti toliko veselja ni privoščil novinarjem, da bi ga vsaj malo povaljali po drobtinah, preden ga denejo v olje. Po moje se niti strezniti ni imel čas, ko se je že odločil. Ali pa se je morda kdo drug namesto njega? Vragsigavedi.
Kar se mene tiče, bi se mirne duše lahko vsaj naspal in potem razmislil. Svet se tačas prav gotovo ne bi podrl.
Da se razumemo-, nimam namena zagovarjati pijanih šoferjev, vendar resnično nisem prepričan, da je bil takšen razplet neizogiben. Kar se je zgodilo se je pač zgodilo, preveč je spil in dobili so ga. Ni prvi in tudi zadnji ne. Sledijo pike in sodnik ...
Ne vem, zakaj bi moral človek zaradi tega kar pustiti službo, in to ne kakršnokoli, ampak eno najodgovornejših v državi.
In za nameček mu potem čestita še slavni pijani šofer, ki je hkrati tudi prijatelj korupcije in še osebni prijatelj samega Prijatelja. Pa ga še nikoli nisem slišal javno razmišljljati o svojem odstopu.
Morda se že za to splača biti minister. Potem lahko vsaj spektakularno odstopiš ...

četrtek, 16. december 2010

Veliki brat je končno le šou …



Skoraj me je malo sram priznati, da sem spremljal dogajanje-, no ja, … resda na pol in seveda zgolj iz želje po miru v svetu. Da ne bo zvenelo preskromno, naj povem, da je bila to v bistvu prostovoljna žrtev-, zato da sem se pač imel kaj pogovarjati. In to s kom drugim, kot predvsem z udeleženci lastnega resničnostnega šova, ki se ne morejo, oziroma ne želijo, upirati čarom kukanja v življenja ljudi, ki pravzaprav niso nič drugačni od njih samih. Dobra dva meseca smo se torej skušali, bolj ali manj, skupinsko in zavzeto, kratkočasiti z gledanjem čez sosedov plot. Mislim, da smo se zedinili vsaj v enem, in sicer, da so slavni, ki so večinoma postali to šele zdaj, dejansko ravno takšni konglomerati srčkov in gravžev, kot kdorkoli od nas. No, praktično gledano je seveda dosti bolje, da se kregajo pri njih, kot pri nas, drugega posebnega zadoščenja pa iz hiše "mnogih dimov", ni bilo pričakovati. V rahlo obupnem poskusu, da bi videno in doživeto nadgradil še s količkaj smiselno in vredno vsebinsko infrastrukturo, pa mi je nekaj okoliščin le pritegnilo pozornost.
Ena od razmisleka vrednih vsebin BB mineštre, ob vseh nasladah, ki smo jih doživeli z soočenji bolj ali manj težkih značajev, spremljanjem prehranskih vojn in nikotinskih delirijev, perverznim seciranjem nekega propadlega zakona ter ne nazadnje, odštekano obljubo novega, je, na primer lahko tudi vprašanje, na čem je pravzaprav pri takšnem bizarnem performansu, oh ali sploh lahko poudarek? Na slavohlepju, torej nedefiniranem a močnem individualnem egu ali morda resnični tekmovalnosti in potegovanju za nagrado.
Izmazati bi se dalo sicer tudi z "vsakega nekaj" ali "kakor za koga", to je verjetno še najbližje poštenemu odgovoru, vendar je vprašanje vseeno preveč zabavno, da bi si ga kar tako, mimo prebave, pustili odplaknili v tok pozabe.
Težnja po osebni uveljavitvi je gotovo zelo pomembna in pri tistih, ki se odločijo za sodelovanje v takšni igri, verjetno tudi ključna. Drugače si je namreč težko predstavljati, da bi se kdorkoli, slaven ali ne, iz čistega dolgočasja odločil za ekshibicionizem, ki dejansko terja svojo žrtev-, ob pičlem in oddaljenem upanju za zmago. Sodelovanje v resničnostnem šovu, za udeležence, vsekakor ni zgolj zabavno nedeljsko popoldne v družbi prijateljev in verjetno predstavlja neprimerljivo izjemo v posameznikovem življenju. Kdor gre noter, prav gotovo ve, da lahko pride med stanovalci, ki so se prisiljeni obsedeno ukvarjati drug z drugim, do strupenih konfliktov in ponižujočih situacij, ki so s strani producentov bržkone zaželene in celo sprovocirane.
Gre za v celofan zavito analogijo zapora, kjer je vsak vsakemu sovražnik, na drugi strani pa prisiljen sobivati in sodelovati z vsemi. Vodilna ideja pestrosti dogajanja je sadistično zatiranje lastne osebnosti na račun pre-živetja v čudaškem okolju, ki se pokorava še bolj čudaškim in stalno spreminjajočim se pravilom. Nekakšno izzivanje refleksa samoobvladovanja ob stalnem pritisku na osebno integriteto. Princip razvoja dogodkov izhaja iz agresije na osebnost, ki s tem, ko je izpostavljena izrazito stresni situaciji tipa "več mačk v tesni škatli", hitro razpade na praelemente preživetja, vodenja in sodelovanja. Komunikacija in sobivanje slej ko prej postane izraz primarnih doživljanj in potroši vso izolativno sposobnost priučenega-, na primer bontona, če ga je seveda kaj bilo, žal pa tudi osebne distance. Skratka – slej ko prej, vsak pokaže kaj je in kaj ni. Seveda s poudarkom na ni. Zavezništva so navidezna in namenjena zgolj vzpostavljanju interesnih povezav znotraj skupine, medtem ko se navzven kažejo predvsem kot poniglavo zarotništvo.
Usodna privlačnost razvoja dogodkov na katero padajo zunanji opazovalci, seveda izhaja iz neke primarne voajerske podstati, ki jo vsaj malo imamo vsi, po mojem mnenju pa tudi iz karikature, ki jo takšno, dobesedno - notranje obremenjeno stanje, predstavlja naši pravi in vsakdanji resničnosti. Gledamo, kaj se dogaja noter, kljub temu, da morda ne živimo skoraj nič drugače. Vloge bi se lahko tudi zamenjale. Veliki brat bi zlahka postal tudi naš pravi brat, ki zaprt v izoliranem okolju kopalnice kuka skozi ključavnico naše dnevne sobe in v predstavi vsaj toliko "uživa", kakor mi. Glavni igralci smo bržkone sami, ker se v tistih, ki so noter, najdemo ali zgolj zaslutimo in skozi njihove reakcije slišimo lastne odgovore. Gledamo druge - vidimo sebe.
Recept za zmago v predstavi je analogen receptu preživetja v vsakdanjih situacijah: premikaj se počasi in s kar najmanj tveganja. Torej, z vožnjo pri nizkih vrtljajih; čustveno varčno in z rahlo, vsaj navidezno zaskrbljenostjo za okolje.

No ja … če je noter le preveč strupen zrak, je najbrž vseeno bolj zdravo vsaj kaditi zunaj …

nedelja, 12. december 2010

"Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?"

Kaj neki je v človeku, da sploh kaj pričakuje? Tudi če bi zdajle nekdo, ki bi mu verjeli, prišel in rekel: "Glejte, ničesar ni tam čez, ne nebes in ne pekla, nihče ne čaka na vas in to življenje je edino, ki ga imate. Vsa vera in kar se pač greste, je izmišljotina, ki so jo sanjači in koristolovci zgradili skozi tisočletja, naivneži pa ohranili", bi zagotovo ne izgubili pričakovanj. Saj, resnici na ljubo, nam to razlagajo in dokazujejo že vsaj toliko časa, kot obstaja vera. To pa seveda ni samo od časa našega Gospoda naprej, ampak že veliko, veliko dlje.

Pričakovanja bi ostala in hrepenenja prav tako. Ostala bi tako, kot bi ostali mi – pričakovanja niso vezana na to, kar nas predstavlja na svetu. Pričakovanja so del širšega, nečesa kar smo prejeli in kar bomo oddali. Zajemajo iz neskončnosti in ne rabijo natančnih kemijskih in fizikalnih okoliščin za razvoj. Telesa so nam podarjena, pričakovanja pa so snov iz katere je zgrajena človeškost. Ne morda iz aminokislin-, te so tudi v travi ...
Vera je dejansko zunanji izraz temeljne človekove nagnjenosti k iskanju končne rešitev in življenjske gotovosti. Človeka brez tega ni. Vse lahko tudi zanikaš-, morda je to še najlažje, vendar je tako, kakor da bi zanikal tisto, kar imaš znotraj svoje kože-, saj se ne vidi … če odpreš – kvečjemu uničiš. Kakor telo zavzema nek prostor, tudi ni človeka brez duha in ne duha brez iskanja. To je zame dokaz Božje navzočnosti. Zakaj neki bi karkoli iskal ali pričakoval, če sploh ne vem kaj in nimam nič od tega? Tega se nisem naučil pri verouku ali pri maši. To je v meni od nekdaj. Osnovni genetski zapis moje duševne kode. Bog mi daje moč in uvid, da to prepoznavam in presenetljivo dobro se  ujema s tistim, kar si predstavljam in slišim.
Ko spoznavam Boga, iščem njegovo podobo v sebi, ko spoznavam ljudi, iščem Božjo podobo v drugih. Bog je vse tisto, kar ni ta svet, vse kar temu svetu še manjka do popolnosti.
In manjka mu veliko … morda čedalje več ... morda vse.

Janez je vprašal ali naj še čaka ali pa je že On tisti, ki ga pričakujejo. Jezus ni odgovoril določeno-, kot, da noče biti sam svoj glasnik. Povedal je kaj se mu dogaja, ni pa hotel posegati v pričakovanja. Ta so Božja in takšna naj ostanejo.
Tudi sedaj je tako, pričakovanja ostajajo in Bog deluje kot takrat. Ali je vse tisto po čemer hrepenimo tudi resnični izraz Božje volje ne bomo izvedeli. Bog je pričakovanja dal in pustil. Po svoje je vplival na njih, vendar skoraj nikoli tako kot so pričakovali. Zaloga njegovih "orodij in orožij" je pač neizmerna.

Popolnosti ne moreš razložiti z nepopolnostjo, kot tudi smisla ne smeš enačiti s tem, kar si sam … največ kar premoreš, je zgolj majhen drobec tistega, kar sploh je …

Gospod, še vedno čakamo. Ali si ti tisti?

sreda, 08. december 2010

Burek? Ne, hvala!

Koalicija mi je pisala, da si zaslužim boljši program … mogoče res, čeprav ne vem, kaj naj bi se izboljšalo.
Na televiziji gledam, v glavnem skoraj samo poročila in to že desetletja RTV Slovenija. Z njimi sem odrasel in še vedno se mi zdijo povsem v redu. Več poslušam radio, in sicer SLO Prvi. Tudi s tem sem odrasel in zdi se mi celo zelo v redu. Vsi, ki jih poznam lahko izbirajo med vsaj 40-50 različnimi TV programi, ali pa sploh ne gledajo televizije, ker jim računalnik predstavlja okno v svet.
Skratka, že leta mi ni nihče potožil, da morda nima kaj gledati.
Da bi me prepričali nasprotno, so nenadoma, ob vsesplošnem zategovanju pasov, zdaj pripravljeni potrošiti celo štiri milijone evrov.
Torej mora biti pa res nekaj pomembnega …
Da bi si potešil radovednost in se odgovorno pripravil na glasovanje, sem primerjal besedili aktualnega ZRTVS-1 in novega predloga ZRTVS-2, vendar pri najboljši volji ne najdem prepričljivega dokaza, da bi lahko verjel tistemu v kar me prepričujejo, torej, da bo program boljši ali pa, da bi se sploh splačalo tako veličastno spreminjati nek zakon.
Praktično se ne spreminja nič bistvenega, kar bi sploh lahko opravičevalo referendum.

Opazil sem pa razliko, ki me tako zelo moti, da bom definitivno glasoval proti predlogu.

V prvem členu sedaj veljavnega zakona je namreč navedeno naslednje poslanstvo RTV Slovenija:
Radiotelevizija Slovenija je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, določeno s tem zakonom, z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev po svetu, pripadnic in pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, ter druge dejavnosti v skladu s tem zakonom in Statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev.

V drugem členu predloga novega zakona pa je navedeno naslednje dopolnjeno poslanstvo RTV Slovenija:
RTV Slovenija je samostojna pravna oseba javnega prava posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. RTV Slovenija z opravljanjem javne službe, določene s tem zakonom, zagotavlja širok nabor vsebin, programov in storitev ter kakovostno in raznoliko ponudbo in dostop širše javnosti do teh vsebin, programov in storitev, brez diskriminacije in na temelju enakih možnosti, prek različnih prenosnih poti, s ciljem izpolnjevanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb prebivalcev in prebivalk Republike Slovenije, državljank in državljanov Republike Slovenije, Slovenk in Slovencev v zamejstvu in po svetu, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti, pripadnikov narodnih skupnosti republik nekdanje Jugoslavije (Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov), pripadnikov drugih narodnih in etničnih skupnosti v Republiki Sloveniji in zagotavljanja pluralizma, vključno s kulturno in jezikovno raznolikostjo, ter drugih dejavnosti v skladu s tem zakonom in statutom RTV Slovenija ter zakonom, ki ureja področje medijev.

Se opravičujem zagovornikom "multi-kulti", vendar, če za koga predstavlja izboljšavo programskih vsebin RTV Slovenija, uvedba "jezikovne raznolikosti", ki bo "izpolnjevala demokratične, socialne in kulturne potrebe Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov", potem takšne RTV jaz seveda ne potrebujem.
Plačevati jo bom pa tako ali tako moral, po starem ali pa po novem. 


četrtek, 02. december 2010

Digitalni december


Adventno branje razkritih diplomatskih dokumentov se je šele prav začelo, pa se že vse trese …
Eni se zgražajo, drugi iščejo izgovore, tretji pa zgolj zdolgočaseni ugotavljajo, da so vse to že zdavnaj vedeli, zdaj se jim je torej samo še potrdilo.
Zadeva ni enostavna in v osnovi ponižujoča. Ponižujoča za vse, zlasti pa za najbolj demokratično, napredno, svobodno in kajpada, pošteno družbo na svetu, ki je pokazala "posrane gate".
In to je hudo, res hudo.
Ponos najbolj pokončnih zemljanov je tako zelo ranjen, da se nekaterim tudi javne grožnje s smrtjo ne zdijo več neprimerne.
Globalni trg je več kot očitno zajel tudi diplomatsko obrt in cena političnih izjav je čez noč drastično padla. Izkazalo se je namreč, da se na mednarodnem parketu sicer vsak lahko petelini po svoje, vse skupaj pa je v bistvu en velik bolšnjak. Tisti ki tam krošnjarijo, več kot očitno ukrepajo po "občutku" in razmišljanje o posledicah prepuščajo tistim, ki bodo prišli za njimi. Seveda pa, pri dvojnih agentih, kar diplomati po definiciji so, nikoli ne veš natanko ali so ga v dvigalu spustili nalašč ali pa se je pač zgodilo …
Kdo bo iz zgodbe in njenih nadaljevanj izplenil več ali sploh kaj, bomo seveda še videli. Iz tega kar je zaenkrat pricurljalo, pa je razbrati, da je med opazne akterje planetarne blamaže junaško zakoračil tudi naš aktualni premier, ki je imel 30. decembra lani očitno pred-silvesterski navdih diplomatske podjetnosti.
Varčen, kot je, je šel na kosilo k Rusom in potem zavil še na drink k Američanom ter pri slednjih očitno tudi veliko klepetal
Jako zanimivo bi znalo biti branje tega-dnevne ruske depeše in nenazadnje še informacija o tem, na ozemlju katere države se je zmagoviti večer končal …

Kakorkoli, upam, da B. P. tistega dne vsaj vozil ni sam in ogrožal še promet … za en dan je bilo podvigov dovolj … pribarantal nam je vojaško ladjo in kupil še nuklearko s teroristom vred …

Mucek, po potrebi, pride tudi pa po kablu.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)