ponedeljek, 29. september 2014

Po poteh spominov in tovarištva - Kočevski Rog

118-Grobišče Debliške livade pri Jami pod Krenom

sobota, 27. september 2014

O pomembnih rečeh gospe Mance


Gospa Manca veliko razmišlja o življenjskih temah in jih predvsem zelo prepričljivo posreduje poslušalstvu. To je seveda pohvalno, vendar se z njo ne morem v vsem ujeti-, pa tudi, zakaj bi se? Vsak ima pravico do svojega razmišljanja, vsak prinaša svojo zgodbo in iz nje vleče svoje zaključke.
Zanimivo se mi zdi, da na prvo mesto postavlja nekaj kar imenuje dostojanstvo. Zlahka se strinjam, da je dostojanstvo pomembna življenjska kategorija, vendar ga jaz ne razumem na takšen način. Ogrožanje dostojanstva je zame nekaj povsem drugega, kot tisto, kar se dogaja za vrati stranišča. Če moraš odraslemu človeku narediti nekaj kar sicer dela sam, pa ne more, potem to gotovo ni poseg v dostojanstvo, zlasti če je ogroženo njegovo življenje. To je kvečjemu dejanje usmiljenja in ne poseg v dostojanstvo. Tisti, ki poklicno skrbijo za bolne ali onemogle to delajo stalno.  
Tudi s tem, da ne smemo soditi drugih, če nas za to niso prosili, se ne morem strinjati. Nasprotno-, dolžni smo opozarjati na napake, ki vplivajo na nas ali druge in ena od teh je tudi, da nas ne zanima mnenje drugih. Nikoli ni povsem vseeno, kako nas drugi vidijo, pa najsi so to naši starši, sodelavci, prijatelji in znanci ali pa naši naključni spremljevalci. Seveda pa smo dolžni najprej in predvsem pometati pred svojim pragom. Kdor resno poskusi, hitro spozna, da je s tem lahko neverjetno veliko dela. Vendar je opominjanje, opozarjanje in svetovanje pač pomemben del skupnostnega življenja. Učitelji, vzgojitelji, novinarji in nenazadnje tudi vsi mi, spletni potepuhi, to tako radi počnemo, pa nas večinoma nihče ne prosi. Če to sprejmemo kot dvosmeren proces, torej, da zmoremo tudi sami poslušati druge potem nam to tudi ne povzroča prehudih travm.
Odpuščanja in hvaležnosti seveda ni nikoli preveč, razlika med razmišljanjem gospe Mance in mojim je le v tem, da sem jaz za vse hvaležen predvsem Bogu in da je tudi vsako odpuščanje končno smiselno edino v njem. Jaz osebno zlahka odpuščam vsem, končno bo sodil pa On in ne jaz. Prav tako nimam nobenih težav z vesoljem ali univerzalno modrostjo, ki ju gospa omenja, ker ji gre besedica Bog morda malce težko iz ust, vendar zame vse, prav vse, izhaja edino iz Njega in se k njemu tudi vrača. V Njemu so tudi tista vrata rojstva in smrti, ki so res ena sama in nas vodijo v iste predprostore večnosti.    
Misel, da sem ves tukaj samo zate moj sočlovek, kdorkoli si že in, da sem si sam ta največja zapoved ljubezni, se mi zdi preprosto čudovita in brezhibna, če ne bi skrivala majcene pasti. In sicer v tem, da tudi ljubiti ne moremo, če ne bi bili sami spoznani v ljubezni, ki je neizmerno večja od naše. Ljubezen do soljudi je le delček tega, kar prejemamo in kar nas še čaka. To je pač življenjska drža, ki je sicer edina prava in v kateri je zajeto vse, kar je potrebno, tudi odpuščanje in varovanje dostojanstva, vendar preprosto ni zadostna, če ne vodi k svojemu izvoru. Ta ljubezen, ta empatija, ta življenjska malenkost, je dejansko le delček tistega kar nam je podarjeno in to je večnost, ki je tako velika, da nam preprosto ni razumljiva. Večnost je tisto, v kar se vračamo in tam je Bog. Kar mi gledamo in spoznavamo v ljubezni je le predokus večnosti in ne bi imelo niti pravega smisla, če ne bi vodilo v edino pravo smer.
Brez prave smeri in pogleda proti Bogu je tudi zemeljska ljubezen eden od načinov življenja, ki je sicer pravi, žal pa ne edini.

četrtek, 25. september 2014

ليس هناك سوف


Ne vem zakaj, vendar dejstvo, ki vrlega bibličnega Pridigarja razočara, mene vedno znova očara. Gre namreč za fenomen stalnega ponavljanja zgodovinskih vzorcev. Nekakšno historično rotacijo, ki je očitno toliko pogostejša kolikor bližje nas se dogaja. 
Njega je pač utrujala, mene zabava.
Tako sem tokrat z zanimanjem prebral novico o obravnavi dveh "Slovencev", ki naj bi se v vrstah islamskih skrajnežev borila v Siriji. Pišem "obravnavi", ker, kolikor razumem, obeh mož oboroženih z vojaškim orožjem in čisto pravimi naboji, niti aretirali niso, ampak zgolj razorožili. Morda bosta celo ovadena zaradi nedovoljenega posedovanja orožja-, proti njima torej teče podoben postopek, kot proti kakšnemu revčku z zavojčkom trave v žepu.
Tolažilna se tokrat zdi zlasti novinarska teza, da "osumljeni za Slovenijo naj ne bi pomenil nevarnosti, se je pa že boril za Islamsko državo v Siriji".
Torej-, spoštovani gospod obravnavanec se je baje boril za Islamsko državo, eno najbolj krvoločnih terorističnih organizacij na svetu, ki se je odrekajo celo muslimani sami in kljub temu ne predstavlja nobene nevarnosti za nas, čeprav dotična združba poziva vse muslimane na svetu, da "Če lahko ubiješ nevernega Američana ali Evropejca - še posebej zlobnega in umazanega Francoza - ali Avstralca ali Kanadčana (...) vključno z državljani držav, ki so vstopile v koalicijo proti IS, se zanesi na Alaha in ga ubij,…"  Torej vendarle gre za izpričane in večno zamaskirane človekoljube, ki svoje humanitarne akcije radi dokumentirajo in objavljajo na spletu.
Dragi moji-, spoštujem slovensko policijo in vojsko, vendar sem globoko v sebi tudi prepričan, da dva, z modernim orožjem oborožena fanatika lahko sama napadeta vitalne funkcije Republike Slovenije ter jih, vsaj za nekaj časa, ohromita in povzročita nepopravljivo škodo.
Če kdo ne verjame, naj se spomni kaj se je julija 2011 dogajalo na Norveškem, kjer je visoko napredno državo dodobra zamajal en sam človek, ki je bil dejansko zgolj oborožen poslovnež in sanjač, ne pa izurjen in izkušen bojevnik.
Vsekakor gre za grozljivo podcenjevanje nevarnosti, vendar smo tega pri nas že vajeni. Podobno se je namreč že dogajalo v času razpadanja Jugoslavije, ko so naši sodržavljani ob prostih vikendih hodili "pomagat"  in tudi balkanskih vojnah, ki so razpadu sledile in v katerih se je baje izkazalo več Slovencev.
Kot sem že omenil na začetku, pa zgodovina, še posebej žalostna in sramotna, tako rada prihaja osvežena nazaj in novica o islamskih borcih iz Slovenije, me je ganila, kot me rade ganejo velike epopeje iz naše polpretekle zgodovine. In ena od teh so tudi Španski borci, torej jugoslovanski in slovenski komunisti, ki so se odhajali borit na republikansko stran v Španski državljanski vojni, v letih 1936-39.
Gre za dogajanje, ki ga je jugoslovanska komunistična politika po drugi svetovni vojni povzdignila na nivo narodnega herojstva in velike človekoljubnosti, na katerem, vsaj v Sloveniji, po skoraj 80-ih letih, še vedno kotira. Zadeva seveda ni bila tako zelo preprosta, v Španiji je takrat šlo za konflikt, ki bi ostal izključno španska notranja stvar, kar bi bilo tudi edino pravilno, če se vanj ne bi vmešali nacisti, fašisti in komunisti, zgolj zato, da bi preizkusili svoje bojne zmogljivosti in krvoločnost pripadnikov. No, vojna v Španiji se je končala z zmago nacionalistov kar je verjetno dodatno opogumilo Hitlerja, da je šel v osvajanje Evrope, pa tudi Stalina, da je naciste začel spoštovati in skušal najprej s sporazumom priti do vzhodnega dela kolača.
Akcijo novačenja "prostovoljcev" z območja nekdanje Jugoslavije za sestavo mednarodnih brigad v Španiji je vodila KPJ (osebno Tito), financirala pa Kominterna. Glede na navedbe o veliki finančni izgubi, ki jo je financerju povzročila afera z ladjo Korzika, l. 1937, je povsem utemeljen tudi pomislek, da so prostovoljce privabljali s čim bolj konkretnim od upanja na večno srečo v komunističnem raju. Osebno mi je nekdo povedal, da so ljudje govorili o plačilu v latu. O tem v komunistični Jugoslaviji, po 2. sv. vojni, seveda ni bilo priporočljivo govoriti, pa tudi koristilo ne bi nikomur, saj bi se lahko med ljudstvo in mednarodno javnostjo pojavil dvom, da Španci morda le niso bili herojski revolucionarji in človekoljubi ampak "vojni psi", torej plačanci, sam Tito pa zgolj umazani posrednik Kominterne in krivec smrti skoraj 600 jugoslovanov, ki so za vedno ostali v Španiji.
Skratka zgodovina se vendarle ponavlja, z njo pa tudi interpretacije. Zato raje pazite, kaj govorite, nikoli ne veste, če ne bodo morda vaši vnuki stanovali v ulici, ki se bo imenovala po kakšnem muslimanskem teroristu. 

sreda, 24. september 2014

Po poteh spominov in tovarištva - Stari Hrastnik

1. Grobišče Stari Hrastnik (Turberg) z Brnico. 

Pustova kmetija s hišo in kozolcem je bila 12. in 13. postaja križevega pota mučencev, ki počivajo v teh grobiščih. Štab za likvidacijo se je nastanil v Pustovi hiši. Kletni prostori so služili za slačenje, pod kozolcem pa je bilo »sodišče«. Tu so žrtve tudi vezali in v koloni vodili po hribu do udrtin v gozdu nad Brnico. Komando je imel major Ozne, ki si je kasneje sodil sam. 
Begunce so nagnali na travnik ob cesti za Stari Hrastnik in jih zastražili. Skupine, ki so prihajale k Pustovi domačiji, so štele 300 do 400 ljudi. 

Prihajali so peš ali s kamioni. Morija se je začela 16. ali 17. maja 1945. Tu so pokopani Hrvati in večje skupine slovenskih domobrancev. Koliko je bilo v resnici pomorjenih, ne bomo najbrž nikoli zvedeli. 


vir: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_plohl-andrej.pdf

2. 22-Grobišče Stari Hrastnik
Pustova kapelica

Sadovnjak pod obeležjem

Obeležje, postavljeno l. 2002.

Pustova kmetija in zadnja pot. 

Obeležje in Tirberk v ozadju

Stari sadovnjak in obeležje

Brnica in Dol pri Hrastniku

Zadnja pot 

Jame pod Tirberkom

Edine označbe kraja

ponedeljek, 15. september 2014

O "matični" domovini ...

Danes je Dan vrnitve Primorske k matični domovini.
Nič nimam proti prazniku, le njegov naziv bi bil najbrž lahko drugačen.
Primorska je bila namreč do podpisa Versajske mirovne pogodbe, 28. junija 1919, del Avstroogrske monarhije in je po tajnem Londonskem sporazumu, iz leta 1915, torej po vnaprejšnji delitvi plena med zmagovalkami prve svetovne vojne, pripadala Italiji. 
Matična domovina Primorske zato nikoli ni bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala na ozemlju nekdanje Avstroogrske ali Federativna ljudska republika Jugoslavija, ki jo je s Pariško mirovno pogodbo, 15. septembra 1947, pridobila.
Matična domovina Primorske je bila takrat kvečjemu Avstroogrska, to pa najbrž ni to ...


Sam tolk, ... sicer pa čestitam vsem, ki slavi(-m,-j)*o.

*uporabi po potrebi

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)