Sprava je postala eden od mejnikov slovenske starožitnosti. Torej ena od modernejših narodovih zablod o katerih se bodo , še nerojene generacije, morda kdaj učile, pod pogojem, da se bo o slovenstvu sploh še kdo kaj učil. Sprava je, vsaj zame, pač nek anemičen, populistično-medijski pojem, ki nas spremlja zadnjih 20 let in pod katerega se, po eni strani, pometajo grozljiva dejstva, ki razkrivajo zločinsko početje zmagovalcev narodove morije, na drugi strani pa iščejo opravičila za neprijetno sodelovanje dela takratne slovenske politike z okupatorji. Ob dejstvu, da se redki živeči akterji polpreteklega dogajanja, očitno nimajo sploh o čem spravljati, ker pač smatrajo svoje takratne in sedanje vloge kot popolnoma opravičljive in transparentne, se mi poraja resno vprašanje, kakšno stališče naj torej zavzamem sam, kot nekdo, ki se je rodil 20 let po tistem, ko je počil zadnji strel in seveda, kaj se me vse to sploh tiče. Ugotavljam, da je sprava, vsaj za moje pojme, postala popolnoma nepotreben, pomilovanja vreden in na neuspeh obsojen konstrukt zgodovinske godlje, ki se Slovencem pač dogaja. Ne vem komu bi takšna zamisel, kot je ideja gandijevske pomiritve, bratskih poljubov in polaganja vencev ljudi, ki so rojeni po vojni, še lahko koristila zdaj in komu je sploh kdaj? Ugibam, da je poražencem verjetno dala vsaj del priznanja, ki jim ga je komunizem, kot domača nadgradnja naci-fašizma, vendarle milostno podelil v obliki nekaj žalostink, kapelic in ganljivih govorov; zmagovalcem pa je tako uspelo, na popolnoma brezplačen in za politično okolje nadvse prijazen način, pridobiti dodatnih 20 let udobnega spokoja. Dejstvo je, da je vmes toliko in toliko tistih, ki bi morda takrat še lahko stopili pred obličje pravice, če jo sploh še kje kaj je in odgovarjalo za povojno kolaboracijo s hudičem, odšlo za vedno z obličja sveta.Če bi nekateri želeli biti takrat, ko se je s spravo sploh začelo, količkaj pošteni, čemur se seveda vsi pošteni oblastniki, pošteno upirajo, potem bi "primer Slovenija", nemudoma morali predati mednarodnemu sodišču, ki bi se ukvarjalo z iskanjem dokazov, prič in obtožbami za povojne zločine. Ker jim je bilo pa verjetno že takrat popolnoma jasno, da sami tega ne bomo storili nikoli, si takšnega stanja ne morem razlagati drugače, kot s priokusom hinavščine z nameni pridobivanja časa za zaščito morilcev. Vprašam se, kdo v Sloveniji bo zdaj ali sploh kdajkoli postavil preiskovalno, tožilsko in sodno infrastrukturo, ki bi se lahko iskreno spoprijela s tako mučno zadevo v katero je bilo vpletenih tisoče ljudi, ki pa so seveda v 60-ih letih miru "proizvedli" deset-tisoče, za sodelovanje prav tako nepripravljenih naslednikov. Skratka, narodna pandemija zločina in krivde, ki je "v familiji" nihče ne bo presekal ali razvozlal. Gre za masovne zločine, evforični linč, ki ga ni mogoče pripisati drugemu kot takratni oblasti in točno določenim nosilcem le te. Obtožen ali obsojen, vsaj kolikor jaz vem, ni bil nihče. Še več, ta zadeva je še vedno tema javnih debat in "ljudskih" razprav, kot na primer sežiganje čarovnic pred 600 leti, ki pa so bile vendarle vsaj obsojene z imenom in priimkom.Včasih imam občutek, kot da se civilizacija v Sloveniji sploh še ni začela in da smo še vedno v nekem "prehodnem" obdobju, ki pa najbrž nikoli ne bo dozorelo, tako kot pri nas, zgodovinsko gledano nič ne dozori ampak običajno prej crkne. Za mene je govorjenje o spravi smešno in naivno, če nihče ne misli migniti s prstom, da bi poiskali konkretne krivce za zločine ali dogajanja obsodil tako, kot se takšne zadeve obsojajo (glej: Srebrenica). Ena stran je že plačala, druga jih očitno ne bo nikoli.Kdo in s kom se torej sploh še lahko spravi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar