petek, 24. julij 2015

Bog daj, sosed, kje imaš pa mejo?


Spoštovani, v vsej tej visoko-temperaturni histeriji in poplavi idej imam še jaz en konstruktiven predlog za izboljšanje odnosov s Hrvaško. In sicer-, da se pokažemo dobre sosede in prej kot oni odstopimo od arbitražnega sporazuma. Tako jim bomo skrajšali muke, preprečili nadaljnje blatenje Slovenije, medijsko kampanjo njihovih politikov in nacionalno psihološko posiljevanje, ki bo več kot očitno pripeljalo do istega rezultata. Mislim, da imamo vso pravico do tega, da smo tokrat načelni in se z njimi ne gremo več. Hrvaška se je v zgodbi pokazala kot popolnoma neverodostojen in celo nevaren partner, za katerega je še vedno popolnoma normalno, da prisluškuje visokim predstavnikom slovenskih oblasti. Če še ne veste in glede na odziv naših "kekcev" (niste ga spregledali, ker ga ni) tega tudi ne morete vedeti, se to med civiliziranimi narodi šteje za velik škandal. Mi se pa zdaj, namesto tega, da bi vprašali Hrvate če so že ali so še v vojni z nami, mazohistično zgražamo nad dejstvom, da se je naš arbiter pogovarjal z agentko vlade RS. Pa kaj potem če se je? Kot je razvidno iz tistega pogovora sta se pogovarjala približno tako, kot se pogovarja veliko Slovencev, Sekolec pa verjetno tudi ni potreboval njenih nasvetov. Jasno je, da se tudi Drenikova z njim ni pogovarjala, ker ne bi imela kaj drugega početi, ampak se je zelo verjetno morala po navodilih svojega šefa, ki je povsem slučajno istočasno tudi najboljši in najbolj neuničljivi slovenski minister vseh časov ter ključni vezni člen vseh koalicij tja do konca stoletja.
Ne pozabimo, da je arbitrov pet in samo eden od njih je Slovenec, če pa se spomnimo nekaterih sodb našega Ustavnega sodišča, ki ga kljub razdeljenosti vseeno spoštujemo, pa tudi ne vidim nobenega problema, da te arbitražne sodbe ne bi mogli upoštevati, čeravno kdo misli malce drugače od drugih. Za nas bi bilo to verjetno torej sprejemljivo, za Hrvate, ki seveda bolj kot vse cenijo fair play, pa očitno ne, vendar to gotovo ni pravi razlog za bližajoči se fijasko projekta. Dejstvo je, da se je tej arbitraži vedno slabo pisalo, ker je na kolenih izprošena z naše strani, mi smo jo potem na referendumu komajda podprli (mimogrede: jaz sem bil takrat za in gotovo ne bom nikoli več), Hrvati, ki so jo sprejeli samo v saboru, pa so več kot očitno vse skupaj počeli s figo v žepu ter samo čakali primeren trenutek, da se sodbi, ki jim ne bo ustrezala, izognejo. Tega, da bo sodba morda bolj v korist Slovenije kot Hrvaške, jim gotovo ni povedal šele naš Sekolec v tajnem prisluhu, ampak že prej njihov Vukas, ki ni bil nič manj povezan s svojimi oblastmi kot naš. Drugo pomembno dejstvo pa je seveda, da Hrvaška trenutno samo sebe smatra za regionalno velesilo, ki je zmagala v vseh vojnah in da si zato lahko privošči veliko, nikakor si pa ne sme privoščiti izgube delčka morja. 
In kaj bo, če ta arbitraža ne uspe? Sicer se sliši grozno, vendar verjemite, da nič. Mejne zadeve so nerešene že 25 let, in zaradi mene so lahko še enkrat toliko. Tudi člani EU smo 11-to leto in nikjer ni rečeno, da bomo večno, zlasti če bo treba kar naprej plačevati drugim kredite.
Očitno je pa še nekaj drugega, in sicer da nas Hrvati nameravajo kupiti, in lahko se zgodi da čez 25 let arbitraža morda ne bo več potrebna, potem se nam pa tudi sedaj ne mudi nikamor.
Do takrat, ko se bo to rešilo samo od sebe, če se bo, se bomo pač še naprej zabavali z incidenti … in verjemite, da je zanesljivo ceneje, če se naši ribiči kregajo s hrvaškimi policaji, kot pa če se arbitri med sabo. 

četrtek, 23. julij 2015

Mali blatni zalivček


Če še niste vedeli, naj vam zaupam, da so Hrvati bojeviti in vojaško izkušeni. Bolj kot mi. Vojne pri njih trajajo dolgo ali pa se sploh ne končajo. Tako kot zadnja jugoslovanska. Naš del, če se je sploh začel, se je menda končal, ko je Slovenijo zapustil zadnji jugoslovanski vojak. Hrvaški se tako, bi rekel: "salonsko", ni končal, še zdaleč ne. Bil je surovo krvav, uničujoč in trajal je vsaj pet let, pa še nisem prepričan, da ga je konec. 
Oni letos praznujejo 20-letnico operacije "Nevihta" s katero se je streljanje, vsaj uradno zaključilo, vendar je velik uspeh operacije pokazal še kaj drugega. In sicer to, da so Hrvati taktično in bojno, predvsem pa proti-obveščevalno povozili JLA, oziroma tisto, kar je od nje še ostalo v letu 1995. In to ni kar nekaj, JLA je bila nekoč ogromna in profesionalno vodena vojska, ena največjih v Evropi z vso infrastrukturo in podpornim aparatom. Zmaga proti takšnemu bojnemu stroju, pa čeprav oslabljenemu, ni šala.
Vojno znanje in infrastruktura sta očitno nekje vendarle obstala, vsaj pri Hrvatih, kjer sta se se celo nadgradila. To je vidno prav iz te arbitražne afere, ki nas je že in nas še bo drago stala. Najmanj kar je, se zdaj lepo vidi, da na drugi strani nimamo "gentlemanov" ampak zagrizene in brezkompromisne bojevnike, ki so vedno pripravljeni napasti na polno, še zlasti kadar jim slabo kaže. Na naši strani pa imamo očitno spet, kot že tolikokrat, amaterje, ki se po džungli sprehajajo bosi in v kopalkah ter upajo, da se jim ne bo nič zgodilo.
Slovensko - hrvaška arbitraža ni šahovski dvoboj dveh načelnih in discipliniranih romantikov, ampak umazana, vohunsko prestižna igra prilaščanja teritorija, v kateri je pod mizo očitno dovoljeno tudi vse. Prava mala teoretična vojna.
To bi lahko tisti, ki se čutijo ali so celo poklicani za sodelovanje v tej zadevi, tudi že vedeli. Žal temu očitno ni tako in med našimi naivnimi klepetuljami je vsekakor vodilni prav neumorni in vsestranski borec za upokojenski regres, ki je že aprila letos blebetal vse tisto, kar mu ne bi bilo treba in samo vprašanje časa je bilo kakšno protiofenzivo bodo pripravili Hrvati.
Ta odgovor je torej zdaj tu in dve žrtvi, ki morda nista nič krivi, je že odnesel, lahko pa, da bo odnesel kar ves arbitražni napor. Karlu Erjavcu seveda ne more nič škoditi, spomnil sem se pa, da sploh še ni bil minister za Slovence po svetu.   

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)