nedelja, 30. avgust 2009

Čisti

Obredna skrb za izgled teles, oblek, obrazov, frizur, avtomobilov, hiš, vrtov, psov in pravzaprav vsega, kar nas, odvisno od stanja tehnike in premoženja, dandanašnji pač mora spremljati - je ena od pradavnih človekovih obsesij. Tudi če je kdo mnenja da je bil, na primer kromanjonec, imun na zunanji izgled, naj si bo telesa, orožja ali orodja, oblačil ali nakita - se moti. Prav gotovo se je lišpal, barval, ovešal z dodatki in oblačil tako, da je poudarjal svoje telesne atribute, pa naj je bil on ali ona. Jasno, da so časi prinesli in odnesli svoje, med drugim tudi modo in kakšen smrdeč, razmršen in zaraščen pralovec, zavit v razpadajoče jelenje kože, bi bil, v današnjem svetu, kljub morebitni lepoti, verjetno vseeno precej osamljen.
Ljudje so vedno nadvse kritično sprejemali izgled ter poudarjali zunanji vtis, vsaj toliko kot duševnost, medtem, ko se vloženi napor in sredstva za recimo temu, osebnostno rast ali morda "notranjo lepoto", niti slučajno ne morejo primerjati s časom, trudom in sredstvi, ki se namenjajo doseganju vizualnega učinka. Urejenost okolja in telesa, modnost, čistost, zdrav, mladosten in moderen videz – to so gonila, vsega spoštovanja vrednih globalnih poslov, katerih deležniki so v bistvu prav vsi tisti, ki nekaj počnejo za lepši svet, začenši pri onih, ki pleskajo fasade, pa vsi do tistih, ki po avlah supermarketov pilijo nohte.
Preveč oholo in premalo človeško bi se postavili, če bi skušati razumeti priliko o neumitih rokah zgolj kot grajanje pretirane ali morda, za nek čas in okolje, celo povsem običajne skrbi za zunanjost ter simultano privzemali zanemarjanje osebnosti, kot poimenovanja vsega tistega kar naj bi podobi nekega individuuma končno dodalo tudi vsebino, za samoumevno. Takšno razmišljanje je vsekakor veliko premalo dosledno, da bi bilo lahko resno.
Dejstvo je, da se ljudje že od malih nog učimo samo-ločevanja na packe in tiste, ki to niso, na vesele in žalostne, na strogo namrščene in sproščeno prijazne, … V genih imamo zapečeno dojemanje korelacij med urejenimi razmerami in zadovoljnimi posamezniki, pa naj se v praksi to tudi res potrjuje ali pa ne. V nekem daljnem statističnem povprečju je verjetno temu celo res tako, sicer si naši kamenodobni možgani tega najbrž ne bi razlagali na takšen način. Kakorkoli, intuitivno dojemanje lepote, kot dobrote ter privlačnosti, kot prijaznosti, je vsekakor starejše od ideje, da poudarjena skrb za zunanjo urejenost samodejno tudi že odseva negativno preslikavo na področje duševnosti in osebnosti. To ni res in tega tudi ta prilika ne uči.
Osebnost in izgled, vsebina in oblika ali vzročnost in fenomen - v naravi to niso ločeni pojmi, ki bi se lahko samostojno pojavljali in tudi pomenili nekaj zaključenega, samo-zadostnega. Ločijo se le tam in od takrat, ko nekateri začnejo misliti, da bodo s tem razumeli in obvladali več ali bolj. Saj morda tudi so, vendar so tudi izgubili nekaj osnovnega – in to je preprostost. Zavrgli so oživljajočega duha in namesto njega postavili osebnost, kot, da ta lahko funkcionira brez vsake materialne podstati. Kot, da je telo vredno kaj manj kot tisto, kar omogoča. Vsebine se ne da najti brez forme, kot tudi cilja ne dosežeš brez korakov po poti.
Skrb za umite roke, vrče in kozarce ni odveč, le razumeti je treba, da jed in pijača, ki pride po njih, še vedno deluje v nas kot tista vsebina, zaradi katere nekaj sploh je. Oblike so še vedno takšne kot so, zgolj zato, da zajamejo vsebino – niso sebi namenjene. Očiščevalno obredje, ki je morda postalo tudi naše življenje, mora še vedno le služiti svojemu namenu.
Roke naj bodo čiste zato, da lepše božajo. Telo naj bo zdravo, da daje zadovoljstvo sebi in drugim. Okolje naj bo lepo, da ljudi naredi boljše.

sobota, 29. avgust 2009

Elektro-akustični dativ

Ko si postavljen pred dejstvo, da boš lahko dve noči, hočeš nočeš, tudi skozi zaprta okna spremljal moderne iskalce, ki skušajo svoja občutja prenesti publiki, žal zgolj v obliki neukročenih decibelov, se imaš, med lovom na spanec, gotovo čas tudi vprašati: "Komu ali čemu?" Če te je nepredvidljiva in zvijačna usoda, tako kot mene, torej položila pod vznožje grajskega hriba v lepi, svetli in za življenje nadvse primerni rečni dolini, potem ti je očitno namenila dolžnost in voljo vztrajanja tudi v tako izrednih življenjskih razmerah, čeprav si jih najbrž nisi zaslužil in še manj želel.
Kajpada se imaš pravico vprašati, zakaj mora nekdo iskati užitke v zvokih, ki se tebi zdijo zgolj izvajanje človeka nevrednih glasov ob spremljavi neinovativnih kitarskih rifov in plohi preznojene bobnarske tlake. Rock je bil vedno agresiven in je danes očitno še toliko bolj, kolikor je pač umetniško dojemanje znakov tega časa še bolj razčlovečeno. Tudi morebitne balade, so iz prenapeti glasilk slišati le razbolele tožbe desperaderjev, ki se jim svet podira. Ljubezen, kot prispodoba najplemenitejšega, kar človek morda sploh premore, je skozi hripave zvočne eskapade zavita v plašč žalosti in razočaranja. Rockerji se očitno zaljubljajo zgolj zato, da imajo opravičilo za žalost, jezo ali morebitne maliganske ekscese zlomljenih src.
Če si torej dovolimo skrpati nekakšno definicijo glasbe, kot od družbenega dojemanja odvisno, urejeno in oblikovano zaporedje tonov, zvenov in šumov, ki naj bi po idealističnem tolmačenju celo izvirala iz neke "višje resnice", potem se nujno znajdemo pred dilemo. To na kratko povzema, na videz osebno vprašanje: "Zakaj nekaj sploh poslušam?". Vprašanje je seveda osebno zgolj tako dolgo, dokler ne začne vplivati na bivalno okolje drugih oseb. Potem iskanje odgovora ni več diskurz okusov, temveč izziv omejevanja svobode bivanja, če tako hočete?
Pa vendar, če skušamo kljub temu domisliti preprost odgovor na tako eksistencialno vprašanje, se seveda nikakor ne moremo izogniti osebnemu ugodju. Recimo, da naj bi glasba ali nekaj, kar bi jo nadomeščalo, v poslušalcu zbujalo občutja ugodja. Razumljivo in na videz sprejemljivo ali pa tudi to ni več dovolj zanesljivo? Kaj pa vem? Morda je lahko obskurni smisel poslušanja tudi povzročanje groze, zgražanja, togote ali smiselno sorodnih destruktivnih občutij v zavesti poslušalca. Obupno, vendar možno in morda osebno za koga celo sprejemljivo, vendar nikakor splošno uporabno, če smem, kajpada sploh govoriti o "splošnem"? Človek je vendar v svojem bistvu odprt za resnico in lepoto, ima prirojen čut za nravno dobro, posluša svojo vest in večno teži k svobodi, neskončnosti in sreči. Tako nas uči tisočletno izročilo modroslovja in tako tudi občutimo. Zakaj bi potem sploh morali splošno eksperimentirati s svojo duševnostjo v nečem tako destruktivnem, kot je očitno lahko rock? Najbrž tudi ni ves takšen, vendar tisti, ki trenutno vdira v naravne zvoke mojega bivanjskega okolja, vsekakor je. O okusih se ne razpravlja, jasno-, prav gotovo se pa razpravlja o razumevanju človekove vloge v svetu. Če že moram poslušati, imam gotovo pravico tudi govoriti o sporočilih, ki ga neka vrsta javnega avdio performansa prinaša v moj prostor. Ali poziva k destruktivnemu nihilizmu, ki se spet prodaja v večno sodobnih embalažah ali pa k človečnosti in tradicionalno preverjenim vrednotam, ki jim zaupam tudi sam.
Lahko poslušam – ne more mi pa biti všeč.
Zdaj gre dež, zvečer pa na veselici v Boštanju, igrajo Miheliči.
Za nekaj se bo le kazalo odločiti … možnosti sta torej le dve, šepet kapljic na strehi ali pa nekaj o svetu, ki je lahko tudi lep in prijazen, če iščemo takšnega-, seveda tokrat izpod spretnih prstov mojstra Franca …

nedelja, 23. avgust 2009

"Gospod, h komu naj gremo?"

Polje odprtih možnosti, vsaj na videz, dopušča neprimerno več svobode, kot ozka dolina odločitve po kateri se lahko, spet le na videz, premikaš zgolj v dve smeri. Širna pokrajina te navdaja z občutkom svobode, pusti ti zreti gore v daljavi, dihati zrak v obilju in se pretegovati v prostem toku sončne kopeli. Tako vsaj zgleda.
Tako vsaj zgleda-, dokler ne prisluhneš tistemu kar ti šepeče lastno, tvoje okolje, tihi spremljevalec – tvoj jaz, ki mu ne zadošča zgolj lep pogled v dalj, širni svod odprtega neba ali topla sapa, ki čez ravnico žene vonjave iztekajočega se poletja. Tvoja senca hoče, poleg odprtega pogleda okoli sebe, videti tudi jasno zvezo, prosto-zračno črto po kateri se oživljajoči Duh, lahko kar najhitreje poveže z zunanjimi elementi bivanja. Išče stik s katerim sklene krogotok tvoje vrnitve, samega k sebi. Rešitev je neznanka v enačbi obstoja neke zavesti in vsebina zgodbe, ki ni vedno zgolj najprimernejša oblika materije v danih okoliščinah, ampak tudi poanta, združen namen vsega, kar sploh si.
Poišči le svojo pot – saj jih ni veliko. Niti jih ne rabiš več, kot le eno-, ko se odpraviš, si oprtaj le toliko, kot si – dovolj bo. Saj ne zmoreš stopiti na vsak pedenj širjave, ki se ti odpira in te preizkuša v odločnosti. Tudi velikansko prostranstvo je vendarle le privesek, privid - pot čezenj je morda ena sama, prav tvoja. Ko gledaš v daljavo se ti kaže neskončno možnosti, ko najdeš svojo, spoznaš, da si z iskanjem le izgubljal čas. Ko se napotiš, jo vzameš za svojo in ji slediš, ker pač verjameš, da pelje kamor hočeš … takrat šele vidiš, da je ozka, le drobno uhojena in prav nič podobna zlatemu razkošju vabljive ravni, ki jo preči. Tudi takrat, kadar pade v grapo, stopi v potok ali nad previs, je še vedno samo tvoja-, njena naloga je postala vsebina, ki se je uglasila s tvojo lastno-, njen smoter bo položil tvoje sledi v stekališče, ki ga iščeš.

sobota, 22. avgust 2009

Poskusite biti tiho …

Pa smo le doživeli nekaj novega. Sodnica ljubljanskega okrajnega sodišča, se je odločila narediti pametno potezo in nekomu zavarovati dobro ime, preden je bilo do konca popljuvano. Ukrep je sicer, s strani profesionalnih branilcev svobodnega in plačljivega klevetanja, označen kot "suspenz najbolj učinkovitega družbenega imunskega sistema", vendar je začasna odredba, za moje pojme, zgolj logična in dobrodošla sodna preventiva. Ta namreč preprečuje, zelo verjetno, naknadno pravdanje prizadetega ter tuje govorečega posameznika z domačimi velemojstri spreminjanja govoric v agregatno stanje dejstev.
Prepričanje, da so ravno mediji naš najbolj učinkovit družbeno imunski sistem, je sicer izraz močnega zaupanja v lastno poslanstvo, vendar verjetno tudi neskromna samo-promocijska poza tistih, ki pač vedo za kaj so plačani. Če bi bilo to namreč res, bi sodišče najprej moralo preučiti potrebo po izdaji odredbe s katero bi vnaprej zavarovalo uredništvo medija, kot odgovorni del inštitucije najučinkovitejšega družbenega imunskega sistema, pred morebitno naknadno tožbo prizadetih, ker bi s tem dejansko zavarovalo svobodo javnega govora. In vendar česa takšnega ni storilo, predvidevam, da tudi na podlagi izkušenj iz aktualne sodne prakse, ki tožniku v takšnem primeru ne vrne nič, mediju pa, ne glede na razplet, dvigne naklado.
Pa malce poglejmo kakšni vzgibi dejansko dajejo našim medijem pravico do presojanja, kako daleč sme legalni in ne zgolj samo-oklicani varuh družbene enakosti pred zakonom, seči s svojimi odločitvami?Če si ogledam vlogo medijev v nekaj najbolj razvpitih podalpskih aferah modernega časa, na primer zadevah kot so Sova, SCT, Patria, Istrabenz, Pivovarna Laško, G.G., … potem lahko jasno zaslutim skupno rdečo nit ali že kar scenarij, ki dogajanja dejansko povezuje z medijskim interveniranjem. Zadeva gre približno tako, da medij pride najprej na dan s škandaloznimi naslovi, ki pritegnejo pozornost in sprožijo žolčno javno polemiko na osnovi pretihotapljenih dokumentov ali zgolj namigov nekaterih, ki morda poznajo ozadja že sproženih postopkov. Medij potem taktično dozira "novice" na osnovi odziva javnosti, posameznih zapletov ali morebitnih izjav vpletenih. Vseskozi se vzporedno skrbi za primeren "nivo" ekspertnih mnenj, ki s svojimi komentarji posredno podpirajo določene namige glavnega toka. Za mnenje se torej sprašuje le razvpito "strokovno javnost" za katero se že vnaprej ve, kaj bo izjavila. Skoraj obvezno sledi vključitev politike. Ta je vedno hvaležna partnerica, ki takoj zasluti svojo tržno nišo v kontekstu nekega škandala. Prikazujejo se strogo polarizirana mnenja, če je treba se izjave vlečejo tudi iz kontekstov, samo, da so dovolj začinjene. Glede na pregreto vzdušje, se prav lahko dogodijo tudi vmesni "kiksi" nekaterih uradnih organov, bizarne izjave, prenagljene poteze … in takrat dobi zadeva seveda nov medijski impulz, kajpada v obliki zvračanja pozornosti na neučinkovitost tistih, ki bi morali narediti red …In glej čudo-, ko ali če se v zadeve vključijo uradni organi, z izvedbo zakonsko osnovanih postopkov, se medijska kampanja bliskovito ohladi. Češ "mi smo svoje naredili" … Takrat, ko se torej začnejo razkrivati prava in dokazljiva dejstva, če jih sploh kaj je, se zadeva preseli na drugo, tretjo … ali sploh nobeno stran. Za zadevo smo torej pokurili dovolj javne pozornosti, treba je najti nekaj novega. Akcija sme trajati dva do tri tedne in ne več, v skrajnem primeru (na primer v predvolilnem času) kakšen mesec. Dragi moji, temu se reče manipulacija ali načrtna pritegnitev javne pozornosti na dogajanje, ki nima drugega namena kot zgolj to – pritegniti pozornost. Medijem ni pomemben razplet oziroma trdnost dokazov s katerimi bi se morebitnim lumpom dokazala krivda, kar naj bi v končnici prispevalo k nekemu izboljšanju razmer. Prav tako nikoli ne boste v istem mediju zasledili, vsaj približno objektivne analize o vlogi poročanja taistega medija v določeni zadevi. Kvečjemu se bo kdo pohvalil, češ "mi smo to prvi povedali".In kaj imamo od vsega tega mi? Ne veliko – vzdušje splošnega nezadovoljstva, nezaupanja v vse in vsakogar … pač zato, ker smo izvedeli, da si je na primer nekdo nagrabil bogastvo – kot, da si ga sicer ne bi, pa cajtng pisal kaj o tem ali pa ne. Naši mediji izkazujejo približno ravno tolikšno stopnjo objektivnosti in profesionalnosti, kot mediji v kateri koli primerljivi družbi in prav nič več. Toliko želje po senzacionalizmu in upoštevanju načela "dobra novica je slaba novica", kot ga je možno razbrati v naših najbolj branih časopisih, lahko najdemo na primer tudi pri hrvaških, če jih vzamemo zgolj kot primer prakse od katere bi se, na tem področju, kot nekakšna evropska država, lahko tudi že bolj razlikovali.Po mojem mnenju je sodišče storilo prav. Nekatere je očitno sicer razjezilo, ker je "odžrlo posel", morda pa bo zaradi tega v končnici le nekaj manj jeznih-, ker bo, na dobro gnojenem vrtičku, pač ena aferica manj …

četrtek, 20. avgust 2009

Še je tam …

Že kar dolgo se poznava. Pravzaprav …, jaz sem se mu približal, ne on meni. Vsaj mislim tako. Lahko pa, da je v resnici drugače. Prav mogoče, da me vsake nekaj let pokliče. Zakaj ne … saj je bil nekoč vendar bog … "gospodar vode, zemlje in zraka"…in bog zmore vse …
Spet sem ga iskal … prihajal sem iz soparnih dolin …
… prehodil voljne pašnike …
… sledil odtisom hudournikov …
…ki so se zdaj poskrili v senčne grape,
strahoma stopal nad prepadi …
... občudoval osamelce …
… in ga končno spet ugledal ...
… mogočnega, velikega in tako … znanega. Nič se ni postaral ...
Tam je … kot vselej, v družbi nekaterih zvenečih … priklonjenega Vernarja …
… žarečega Kanjavca …
… in razkošne Škrlatice …
Ko sem poskusil še domačnost njegovih hiš …
… videl tihe priče njegove jeze,
… začutil njegov hladni dih …
… in se pridružil tudi tistim, ki mislijo, da so ga premagali,
… pa so le užili gostoljubje in njegovo dobro voljo - sem odšel tako … krotak …
… in se vrnil v rečne doline, kamor sodim.
Do naslednjič. Ko me bo spet klical.

nedelja, 16. avgust 2009

Za pijačo in jedačo poskrbljeno!

Vprašanje kruha je dejansko vprašanje substance. Torej nečesa občega, temeljnega-, takšnega kot je "… prvotno bivajoča entiteta …", karkoli bi že to znalo biti. Telo je snovno povezano z okoljem – o tem ni dvoma. Dele okolja celo razgrajuje, presnavlja in preoblikuje za svoj obstoj. Gradniki materije, ki se je združila v organizem ali sindikat organov mojega telesa, niso prišli od nikoder drugod, kot prav iz istega prašnega sveta v katerega se bodo nekoč vrnili. Kot nekakšen "jo-jo"; sprožen, pognan in vrnjen, da bi se spet pognal. Zgleda kot nekaj, čemur se reče oblikovana materija, počne nekaj kar imenujemo gibanje in pretvarja nekaj kar opisujemo kot energijo. Skratka, skupek poimenovanj, ki so uvedena zgolj iz človeške nagnjenosti k analiziranju in "kot" razumevanju ter podoživljanju resničnosti v obliki papirja pomazanega s črnilom iz katerega se potem (nekateri) učimo življenja in sveta. In vendar, gre zgolj za del stvarstva (po želji vstavi: univerzuma), ki ga lahko prav tako zadovoljivo opišemo kot materializacijo biti. Ta ima, kajpada, značilnost, da stopa v odnose z drugo bitjo in to partnerstvo se nam, ki smo prepojeni z isto bitjo, kaže kot ponavljajoče in (skoraj) samodejno gibanje.
Še rajši se pogovarjam o kruhu – lahko bi se tudi o vinu, vendar razlika tokrat ni bistvena. Kruh je del telesa – že prej, ker je pač iz istega, in toliko bolj še potlej, ko je presnavljan, potisnjen v razgradnjo. Fizično in kemijsko je preoblikovan-, zato da se pretelesi v moje telo, v materijo iz katere sem zgrajen. Da mi doda potrebne gradnike, da položi kurjavo na žerjavico podstati, ki me določa. Dobro – če je že tako? In vendar - zakaj bi tako delovala le materija? Saj tako lahko funkcionira vse – tudi bit ni nobena ločnica duha in telesa. Dve podobi razlikujemo zgolj mi, ker nam tako ustreza. Ker gledamo na svet z materialnimi, analitičnimi očmi. Radi seciramo delavne ravnine, horizonte našega obstoja in mislimo, da bomo s tem razumeli kaj več. Da bomo spoznali pravi smisel brez da bi verjeli vanj. Da bomo morda videli svetlobo brez, da bo prižigali luč.Pa ne bomo – napajamo se še vedno na istem izvoru, ki se ne ločuje, ki ne razdvaja, ampak le združuje. Pravi vir kruha življenja ni morda telesni in ne-telesni kruh.
Pravi vir napaja vse – preplavlja vse.
Sicer ni pravi.

sobota, 15. avgust 2009

Bog ga pomiluj, dobar je bil …

Kdo je rekel, da je sonce povsod isto? Sploh ni res! Popolnoma drugačno je če sije na razvajene travnike, ki jim skuša ukrasti rosne bisere, kot takrat, kadar se odloči prežgati kamniti pokrov sveta in ga prekaliti v slanici …
Pa vendar, kdo bi ga lahko obsojal? Saj prav zato, da se ga naužijemo …
…tako radi sledimo njegovim prašnim potem …
…se podamo celo čez morja …
… da bi spet stopili na kamnite obale …
… in si ogledali stara mesta …
… ki pa se vsako poletje, kot po čudežu, znova pomladijo …
… zacvetejo …
…ali pa se, v svoji divji lepoti, spet pokažejo le nekoliko drugače.
Tolikokrat si ga že videl … pa se ga prav zaveš, šele ko izgine …

petek, 07. avgust 2009

Pusti vendar še kaj doma!

Odhodi na dopust so me zmeraj navdajali z nekakšnim odporom. No, pravzaprav niti ne sami odhodi, to je že v redu – samo, da se gre; le priprave … ej, to mi je mrzko do kraja. Vse spokat, stlačit v avto, stokrat prečekirat če je tam tisto, pa ono … pa kje je tista reč, pa druga … koma! In seveda neizogibni družinski dueli … tega ne rabiš … spokaj svoje in ne skrbi za moje … to je preveč … to ni preveč … jaz že vem kaj pride prav … ne veš …
Ko je vse, z nami vred, nekako le v plehu, sem kar rahlo izpraznjen, skoraj potrt … toliko vsega-; a smo sploh še kaj pustili doma? Dobro, okej, saj gremo … samo da lahko vrtim volan. Čao.SI za en teden – Bog te varuj in nas tudi.
Ko preživimo tisti naš skopo dodeljeni terminček na nekakšnidestinacijikjerpačžeje, redno ugotavljam, da smo privlekli s sabo pol preveč in približno četrt premalo. Skratka, nikoli ni vsega kar bi prišlo prav in zmeraj je še ogromno tistega, kar nikakor ne pride prav.
Kako je bilo lani, smo že tako ali tako pozabili-, pa nič ne de, saj ne bo letos nič drugače.
Vsi razumevajoče kimajo ko nevemkateričže tradicionalno razlagam zlato počitniško načelo-, da za en teden na morju potrebuješ največ toliko oblačil, kot jih lahko držiš na mezincu ene roke, pa se, razen mene, tega seveda nihče ne drži.
Nazaj gre vseeno nekoliko lažje … nekoliko. Razmišljal sem že, če bi vse pustili kar tam kjer smo bili … Če so nam pobrali denar, naj imajo še cape … To sem menda že predlagal nekaterim.
In kaj so rekli …?
"Ja … lahko, če boš kupil vse novo!"
Ajde … trpaj!

Investicija #2

Kar dolgo je že od prve objave na temo najbolj znamenite sevniške novogradnje. Vmes se, vsaj na videz, nekako ni veliko dogajalo. Simončičeva vila je šla že spomladi, nekaj za njo Repšetova hiša z vsemi pritiklinami, potem je bil pa par mesecev mir. Očitno pa investitor ni obupal, le zadeva je morda bolj komplicirana, kot je sprva kazalo. Za namene, ki ih ima, je namreč moral prestaviti glavni sevniški plinovod, kar pa pomeni graditi po natančnih zahtevah dobaviteljev plina in točno tempirati čas preklopa veje. No, tudi to mu je očitno uspelo, plin še imamo, bagri pa so se medtem že zapodili v britofski hrib. Kot kaže so tam naleteli na precej odločen odpor, to se pravi - živo skalo, ki se nekako ne da samo na prigovarjanje. Jo bo treba kar lepo počasi skljuvati. Medtem so razkrili tudi že Kideriča, ki bo verjetno kmalu na tleh … Preseliti morajo še eno gospo-, nova hiša v Drožanjski je že skoraj nared zanjo, pa bo šla še zgornja hiša. Prestavili so torej plinovod ...... podrli nekaj dreves ...... ter se lotili skale in tudi Kideričeve hiše.

četrtek, 06. avgust 2009

ZadnjiM URAm tužno speva …

Spet tema v katero se nisem nameraval obregati, ker je po svoje mučna in se mi zdi, da že kuka iz vsakega smetnjaka. Toliko brezplačne reklame za neko blagovno znamko, naši mediji morda niso še nikoli sproducirali-, žal dvomim, da so zaradi tega soboški krojači prodali kakšen gvant več kot sicer. Ob zadnjem rotečem pozivu Slovenske odškodninske družbe, da naj praktično vsi pošljemo svoje predloge, kako bi rešili to podjetje, pa le ne morem ostati ravnodušen. Dejstvo je, da se je poleg velike drame (baje) največje tekstilne tovarne v Evropi, do nagega razgalila tudi vsa beda (ne-)funkcioniranja vodstva nekega podjetja in slovenske države. Z vseh strani poslušamo samo stokanje: "Kaj nam je storiti, kaj nam je storiti… ?" Strašen razvojni problem, kruta usoda, ohromitev celotne regije, tisoči na cesti … kot, da lahko jokanje količkaj pomaga. Ja, prav nič ne bo boljše, dragi moji, pa če se utopimo v solzah.
Če še nekako razumem sindikaliste in župane, ki morajo, že po službeni dolžnosti, kazati zaskrbljene obraze, pa ne razumem lastnikov. Država ima, preko Slovenske odškodninske družbe v Muri d. d., le 12,23% lastniškega deleža - pa kar naprej poslušamo jamrarije, kot da gre za firmo v sto procentni državni lasti. Ja, kje so pa ostali, vas vprašam? Kaj čakajo? Da država reši tudi njihov denar ali pa je vsa zgodba spet nekakšen "špil", ki ga bomo razumeli šele čez kakšno leto?
Firma je očitno več kot godna za stečaj, tako kot že tolike pred njo, ker pač ne posluje z dobičkom. Tu ni kaj dodati. Zdaj vsi v en jokajo kako mačehovska da je država, ki noče spet nasuti cekinov za poplačilo nekaj upnikov in se upa spraševati še takšne neumnosti, kot so razvojni programi, prestrukturiranja … Spoštovani lastniki in uprava, za kaj ste pa do sedaj dobivali plače? Ali morda niste vseskozi spremljali svojih poslovnih rezultatov in gledali, kaj se dogaja na svetovnem tekstilnem trgu? Še jaz, ki nimam pojma, vem, da se je glavnina proizvodnje (vsaj začasno) preselila v dežele s ceneno delovno silo, vendar spet ne vsa in tudi ne čez noč. To se dogaja vsaj zadnjih 10 in več let. Kdor tega v desetih letih ni opazil in se prilagodil je – oprostite, ampak tako pač je – tepec, pa čeprav z diplomo ekonomske fakultete. Izkaz poslovanja podjetja, je od leta 2002 do leta 2009, kot je prikazano v sicer vzorno pripravljenem poročilu za leto 2008, negativen. Vseh sedem let! Sedem let izgube, na ne vem koliko podlage …? Hudičevo veliko časa za razmišljanje – pa nič.
Bistvo uspešnega podjetništva je prilagodljivost, iznajdljivost in nekaj tveganja, nič drugega – tržne razmere je potrebno spremljati, se prilagajati in po potrebi preusmerjati aktivnosti. Ni druge … izdeluješ in prodajaš lahko tisto, kar ti bo konec meseca krilo stroške in pustilo še kaj viška. Če ne, potem tega ne počni več, vsaj tako ne, kot do sedaj ali čim prej poišči nekaj drugega.
In kaj se torej gre država, kot eden od solastnikov podjetja, pa niti ne največji? Javni natečaj za zbiranje najboljše ideje kako bi rešili polno naloženi voz brez voznika in to na klancu. Ne razumem! Zakonodaja je jasna in naj bi veljala za vse …, če jo mora kdo spoštovati so to državne inštitucije. Pogoji insolventnosti so točno določeni in pristojnosti nadzornega sveta tudi. Kaj je tu še za mečkati in čakati "zainteresirano, strokovno in investicijsko javnost" , da bo predlagala izvedbo čudeža.
En in edini predlog te javnosti, ki se je že pojavil in ponudil celo nekaj lastnih sredstev v posel, so eminence nemudoma označile za nedomišljenega in za državo nesprejemljivega. Ostal je torej predlog nesojenega celjskega župana, ki verjetno ne bo v biznis vložil niti enega svojega evra, pa vseeno z državnim in EU denarjem naredil firmo za 1.400 ljudi.
Mura je bolj počasna reka in tudi v vodstvu istoimenskega podjetja se očitno nikomur nikoli ni preveč mudilo, tudi zdaj se jim ne … vedno so imeli botre, ki so lahko segli v žep, ko je bilo treba ali "prepričali" bankirje, da so s stisnjenimi zobmi spet zavrteli zapahe na sefu.
Vsi nenehno govorijo samo o denarju, nihče pa o tem kaj bodo delali z njim … mogoče še ne vedo, najbrž tudi šivati ne znajo …

sreda, 05. avgust 2009

Kr tko nekam … #1

Zaželel sem si potovanja. Kdor me ne pozna, bi rekel … nič posebnega! Kdor me pozna, bi najbrž nekoliko prizanesljivo vprašal … a misliš morda celo do Celja? No, v bistvu se v meni skriva velik potepuh … res je pa tudi, da se zelo dobro skriva. Skratka, nemirni popotniški duh v meni vstaja iz pepela in me vleče v planetarna doživetja. No-, naj kar takoj razočaram tiste, ki pričakujejo potopis in, na drugi strani pomirim tiste, ki sem jim morda še kaj dolžan … Fizično se ne bom veliko premikal, ne dosti bolj, kot se ta trenutek. Potoval bom namreč kar tako, kot sem prepotoval večino krajev v življenju … s prstom po zemljevidu, kajpada. Lahko bi rekel, da je duh voljan, a meso šibko. Resnici na ljubo-, za takšne popotnike, kot sem jaz, ni bilo še nikoli tako dobrih možnosti kot sedaj. Vse imaš kar na spletu – pa se podajmo …
Vsaka količkaj resna pot se začne z nekakšnim resnim ciljem-, torej, izbrati je treba kraj, kamor bi potovali. Pustolovec, se ne bo ukvarjal z davnimi hrepenenji ali morebitnimi skritimi željami … nič od tega. Človek od akcije - se odloči oditi in torej takoj gre – kamorkoli! Saj nisem rekel, da si morda kam posebej želim. Rekel sem le, da bi rad potoval, torej je pravzaprav vseeno kam.
Pa naj odloči žreb! In to kar iz seznama krajev v solidnem Timesovem atlasu, ki mi ga je nekoč, pod ugodno, podturil neki trgovski potnik. En teden kasneje sem sicer istega videl v knjigarni še ceneje, vendar sem potniku vseeno hvaležen, ker ga sam najbrž ne bi kupil. Za pomoč pri žrebu uporabim še prvo knjigo, ki jo dosežem na polici in to je … "Ljubezen in duhovna rast", ah … kako primerno, no, za žreb bo že dobra. Odprem naključno in prva črka na strani je "s", odprem še enkrat in tokrat je "k". Torej kraj bo na "s" in sicer prvi, ki ima v oznaki dela zemljevida črko "k". Evo, že imam, 41K1 - Sahaswan Indija. Opaa … Indija!
Pa poglejmo nekaj iz leksikona-, mesto leži v zvezni državi Uttar pradesh, približno 180 km JV od Delhija, regija Upper Doab, okrožje Badaun. Sahaswan šteje okrog 60.000 prebivalcev, največje bližje mesto Budaun, ki je oddaljeno približno 50 km pa 150.000. Prebivalci okrožja so pretežno hindujci, ki jih je okrog 80%, ostalo muslimani. Mesto ima nekaj industrije in dva kolidža, predstavlja pa središče širšega, predvsem kmetijsko pomembnega področja porečja reke Ganges. Mesto je z ostalimi večjimi kraji povezano predvsem s cestami, najbližja železniška postaja je 30 km oddaljena. Dobro, to je torej to – mesto, približno kot naše Celje, s to razliko, da je tam pismen vsak tretji človek in da sem 6000 km daleč stran. Kakorkoli, gremo torej v Sahaswan. A kako?
Najprej vizum – ambasado imamo zdaj tudi v Ljubljani, torej je zadeva enostavna, stane pa 50 € brez ostalih stroškov. Za Indijo se bo treba založiti z US dolarji in to po možnosti z drobižem. Potoval bom kajpada z letalom.
Najbližje letališče je Delhi. Malo pobrskamo in že najdemo najugodnejšo varianto na relaciji Dunaj-Delhi, vse ostalo je slabše. Letim torej z Air India in sicer, 12. 9. dol, nazaj pa 19. 9., stroški vozovnic povratnega leta znesejo 584 €, pristojbine posebej. En teden bo moral biti dovolj za pot od Delhija naprej, ogled mesta ter seveda vrnitev. Na Dunaj je kajpada treba najprej priti in recimo, da grem kar z vlakom iz Celja. Cena povratne vozovnice na relaciji Celje-Dunaj znaša 103 €. V Delhiju grem potem lahko na vlak za Bareilly in nadaljujem z avtobusom proti Budaunu in Ujhaniju, če seveda vozi, ker vlaki na tej relaciji očitno ne. Najbolj verjetno pa bo bolje že v Delhiju poiskati avtobus za Budaun (via Kasganj) in v Ujhaniju dol. Potem se bo treba pač znajti in najeti nekega šoferja ali kupiti bicikl za slabih 30 km ostanka poti do Sahaswana. Stroški niso bistveni, ker so prevozi po Indiji poceni (spalnik iz Delhija v Bareilly, na primer pride okrog 3€), prav tako posebej ne računam stroškov prevoza po Sloveniji, v Indiji pa se baje da preživeti z 10 do 20 € dnevno.
No, potem si to indijsko mesto končno ogledamo, kakšno noč malo pospimo, skušamo prisluhniti domači glasbi, slikamo kolonialne in post-kolonialne spomenike, kupimo nekaj spominkov, se gremo namočit v sveto reko, si morda uspemo pokvariti prebavo z lokalnimi specialitetami in že tečemo nazaj, v obratnem zaporedju.
En teden je za Indijo seveda zelo kratek-, vendar mi smo se odločili samo za to mesto, druga nas tokrat pač ne zanimajo. No tako, potovanje je za nami in spet smo doma – razburljivo, ni kaj, a šlo je po sreči.
Ker seveda v resnici tja ne bom šel, sem torej prihranil kakšnih 1000 € neto, pa nekaj živcev, ker verjetno veze v Indiji niso ravno idealne, če o morebitnih težavah z vremenom, stavkami ali zdravjem niti ne razmišljam.
Ja, ... nekaj smo pa le doživeli …

nedelja, 02. avgust 2009

Ne delajte za jed, ki mine …

Morda je težko dojeti ... če nočeš, celo nemogoče … včasih se še sprejeti ne da. V bistvu, pa je dovolj samo vzeti … malo, nekaj zase … toplo reko, tu in tam kakšen kamenček, sproščeno poletno popoldne v naravi … Celo sonce je lahko svečano ogrinjalo, brez katerega si ni mogoče pričarati lepega dneva in njegova vročina-, le povabilo k sprejemanju ponujenih darov …
Jed ni samo hrana … ne more biti samo hrana … Ko se najemo, še vedno nekaj manjka-, nismo nasičeni … Telo dobi svoje, ni pa zadoščeno nečemu – nestvarnemu, a prisotnemu … tistemu, kar išče drugačne odgovore-, ne zgolj ogljikovih hidratov, proteinov in okusov … Če hočemo še … spoznamo, da smo spet na začetku, da prejšnje morda sploh nič ni bilo, pravo lahko šele pride ... če pride?
Če ne - potem manjka … tudi če je že dovolj, še vedno ni …
"Nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi, Gospod. "

sobota, 01. avgust 2009

Jaz piva, v bistvu sploh ne pijem …

Sezona iger brez meja med plenilci, mrhovinarji in branilci slovenske družinske srebrnine se z nezmanjšano dinamiko nadaljuje tudi to sezono, pri čemer se vloge občasno navidez menjajo, na prizorišče stopajo novi igralci, nekateri stari pa se raje umikajo, očitno zadovoljni z vmesnimi izkupički v žepih. Zadeva bi bila lahko po svoje razburljiva ali celo zabavna, če ne bi dejansko šlo za pobiranje smetane dela in znanja generacij naših ljudi ter lahkomiselno hazardiranje s sadovi več-desetletnega truda tistih, ki se zdaj bojijo za svoje skromne plače ali družine preživljajo s pokojninami svojih staršev, ker njihovi dohodki ne zadoščajo. Žal tudi temeljni medgeneracijski družbeni sporazum sistemsko šepa-, torej, redna vplačila aktivne generacije davkoplačevalcev v pokojninske blagajne trenutno ne zadoščajo in bodo v prihodnje še manj. Država, v primežu relativno visokega javnega standarda in vpletenosti v vse segmente gospodarstva in ne-gospodarstva, lahko krade samo še razvoju, torej proračunu ali pa se skuša na trgu boriti z grabežljivci, kar v prostem prevodu pomeni zgolj ukrasti kakšno kost iz dobičkov tistih redkih, donosnih podjetij v katerih je solastnica.
A kaj je pravzaprav sploh narobe? Menda nič – kako bi tudi bilo?
Zagotavljajo, da je vse zakonito, kontrolirano … imamo izobražene ljudi, ki vodijo posamezne resorje, moderno opremljene službe upravljanja in nadzora, informacijske sisteme, ki omogočajo popoln nadzor, na primer nad mojimi financami, kjer pa seveda ni kaj nadzirati. Pa vendar lahko v živo spremljamo buren raznos metastaz sistema finančnega inženiringa po celotnem telesu narodovega gospodarstva in centrifugiranje velikanskih denarjev, ki so v bistvu naša lastnina, torej nič hudega slutečih podanikov bank-, z edinim končnim ciljem – prelivati dobičke, ki jih nekateri le ustvarjajo, v privatne žepe. Skratka, liberalni kapitalizem je tudi v naš, pod-alpski ekonomski vrtiček vsejal seme finančnega špekulantstva. To se je razbohotilo na desetletja gnojeni in s trudom rahljani zemljici, ki je preživela in zredila vse dosedanje generacije Slovencev. Zadeva morda niti ne bi bila posebej problematična, če bi že v genetski zasnovi ne imela nekaj, kar je skregano s tradicionalno privzgojeno moralo in delavnostjo, s katero smo se Slovenci, še ne tako dolgo nazaj, tako radi ponašali pred ostalimi balkanskimi plemeni. Torej-, legalizirana neizmerna želja po hitrih profitih brez znoja, med nami rojeva plevel, ki nikakor ne bo dal sadu od katerega bi družba lahko živela, rastla ali kakorkoli napredovala. Njegovo cvetje bo šlo v nič, takoj ko bo nakradlo dovolj sonca in življenjskih sokov koristnemu rastju od katerega se, še vedno, preživljamo vsi. Še slabše, strup nebrzdanega plenjenja koristi skupnega dela, na drugi strani, celo moralno zastruplja svoje okolje z zasevki nevoščljivosti in pišmevuhovstva. Ta model gospodarjenja je svoje pokazal in dokazal da ni več dober.
Bo kdo rekel, da je tak ves razviti svet – morda res, a prav je vedeti, da se torej ves svet valja v blatu in ne samo mi. Da vsi skušajo preživeti in obogateti zgolj z navideznim posojanjem enega kupa denarja drugemu in spet nazaj-, da gre za piramido, ki pa je tokrat ne podpirajo naivneži, ki so naivno verjeli drugim naivnežem, ampak gre za sistemsko in institucionalno navezo bankirjev, vlade, uprav podjetij, nadzornih odborov-, ter seveda falange posrednikov, svetovalcev, odvetnikov, konzultantov, analitikov, …ki vso konstrukcijo, jasno da ne zastonj – tudi vzdržujejo.
Novi kapitalizem je dejansko roparski pohod elite hazarderjev in vezistov, ki pač dobijo najprej prave informacije, potem pa tudi bajne hipoteke, ki jih lahko poplačajo le z upanjem na plen, ki da ga bodo – če ga bodo, nagrabili. Če ne uspejo, ne izgubijo nič, razen morda dobrega imena, ki pa tako ali tako pomeni nekaj zgolj tistim, ki se takšnih mahinacij ne gredo. In mi, vsi ostali žalujoči-, kaj dobimo mi? Kaj imam, na primer od mojega "tveganega" kapitala v banki, ki mi v osebi okravatanih resnih obrazov zagotavlja, da je v najboljših rokah.
Nič – prav nič!
Če uspejo, si sami delijo dobičke, ki bi morda na nek način lahko predstavljali dobrodošlo podjetniško akumulacijo, skratka, svež denar, ki bi ga podjetja ali vsaj tisti, ki so ga tudi ustvarili, porabili za lastno rast, ne pa zgolj za plačila špekulantskih kreditov.
Če ne uspejo, pustijo v bankah, ki seveda nikoli niso za nič odgovorne in jim preprosto moramo verjeti … velikanske primanjkljaje, ki jih potem spretni bankirji izsilijo od države kot dekapitalizacijo ali pa kar od svojih podanikov s povišanjem marž in aktivnih obrestnih mer.Še tako pošten tat je še vedno samo tat, ker pač jemlje tisto kar ni njegovega, pa čeprav se mu reče bankir, podjetnik ali vlagatelj.
Svetu bi predlagal prepoved obrestnih mer, uporabo valut z zlato podlago in izključno gotovinsko poslovanje?
Potem pa špekuliraj …?

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)