torek, 30. junij 2009

Majhne skrivnosti kuhinjskih mojstrov - to je to!

Delu čast in oblast. Mojstri so naredili svoje. Dobavljeno je bilo skoraj vse. Manjkajo še nekakšni vogalčki na coklu. Tisti, ki je risal v trgovini jih je pozabil. Poleg tega sem ves čas živel v veri, da sem kupil dva stola, pa sem samo enega. To torej še do-naročimo. Kupiti moram še luči in vrednost vsega se bo tesno približala 9.000 evrom. Res dobra kupčija - za ta denar bi dobil več kot 2.000 krepkih delavskih malic, torej bi lahko kakšnih 6 let jedel v gostilni. Je pa res, da sem tako podprl širši krog domačega gospodarstva in ne zgolj gostince. Torej, vsaj narodno-gospodarsko sem prav ravnal.
Čaka nas še naporen študij navodil za pečico, pomivalni stroj in hladilnik - ne, za hladilnik pa res ne bom bral navodil-, in potem bo napočil čas, da si pripravimo kakšno tipično slovensko kosilo ... na primer pico ...

nedelja, 28. junij 2009

Talíta kum

Profesor Trstenjak je nekje zapisal, da "… je bolezen mogočen pridigar, le smrt je še mogočnejša." Torej-, tisto česar nikakor ne verjamemo ljudem, bomo zelo verjetno verjeli bolezni ko potrka na vrata, če pa še ta ni dovolj, nas hladen zadah smrti prav gotovo zresni. Le, da je takrat najbrž že bolj pozno …
Prepozno je bilo tudi za Jaírovo hčer; čeprav oče, kot judovski veljak, zelo verjetno ni bil Jezusov privrženec, je vseeno prišel k njemu in ga na kolenih prosil za pomoč. Gospod je storil tisto, kar je v svojem usmiljenju in neizmerni veri edino mogel, naredil je čudež in obudil mlado življenje. Prelepa in ganljiva zgodba, ki se v našem času žal ne dogaja več. Ljudje nepreklicno umiramo; vsako sekundo umreta na svetu približno dva človeka, res pa, da se v tem času rodijo vsaj štirje. Torej življenje, kljub vsej žalosti, vseeno zmaguje.
Tudi Jaírova hči je zdaj že davno mrtva. Jezus je dobro vedel, da je telesna smrt neizogibna, da je človeku položena v zibel in vsako podaljševanje življenja je le odlaganje neodložljivega, ki gotovo nekoč ali pa že čez trenutek pride, nikakor ne bo zgrešilo naših vrat … Pa vendar je obujal, dokazoval je, da je nepremagljivo lahko premagljivo, seveda po čudežu. Po čudežu, katerega nosilec je vera, vera v obujenje, v večno življenje tudi po telesni smrti. Prinašal je upanje in dojel, da ga ljudje ne morejo sprejeti drugače kot da ga otipajo z lastnimi rokami, vidijo s svojimi očmi. Saj tega niso mogli verjeti niti dojeti, bili so vsi iz sebe … njihov "čarodej" je naredil tisto, kar se še nikoli ni zgodilo. Vse besede, ki jih je govoril, zapovedi, ki jim jih je izročal, blagri s katerimi jih je blagoslavljal-, niso dosegli njihovih src niti približno tako kot obujenje te deklice. Tako je bilo takrat in je še vedno … le, da mi živimo po času, ko se je vse to že zgodilo, ko so nekateri, ki so to izkusili to tudi povedali naprej … in naprej … in potem tudi nam, pa smo vseeno v dvomih.
In kaj zdaj mi počnemo s to veselo novico …? Iščemo zanjo razlage, študiramo medicinske in fizikalne fenomene, o katerih se bosonogemu judovskemu pridigarju, ki ga je evforična množica nosila iz kraja v kraj, najbrž niti sanjalo mi. Zato da bi dokazali davno zmoto, prevaro, privid … samo, da bi ne bilo treba verjeti. To je najhuje, kar nas v času vseh razlag lahko doleti … da moramo verjeti v čudež, da moramo verovati v nedoumljivo Božjo moč.
On je prišel med nas samo zato, da bi mi imeli vero. Nobenih načrtov ni razgrnil, ničesar ni napisal, nič ni imel v rokah, razen popolne vere v Očeta-, pa je zmogel premagati smrt … mi imamo vse drugo, pa vseeno umiramo v prazno …

sobota, 27. junij 2009

Drugačni

»Ne želim živeti v družbi, ki tako sovraži. Obsojam homofobične napade. Obsojam vsakršno nasilje.«
Vsekakor se popolnoma strinjam s temeljnim sporočilom navedenega citata iz peticije proti homofobičnemu nasilju, ki sta ga, po letošnjih napadih na Paradi ponosa, objavili društvi Legebitra in Dih. Resnici na ljubo, poštenemu državljanu sploh ne kaže drugega, kot da se z navedbami strinja, ker so del univerzalnih človekovih pravic, ki so kot take, vključene tudi v Ustavo Republike Slovenije (glej 14.-19. čl.). No, če bi me kdo slučajno vprašal za mnenje, kar se seveda ne bo zgodilo, bi jaz prvi stavek zapisal drugače, ker tako kot je zveni otročje, tretjega bi pa raje postavil pred drugega.
Dogajanja, ki so bila povod za nastanek peticije so seveda ponovno priškrnila predal z večno aktualno temo, ki se po novem sicer skriva v dosjeju "drugačni", vsem pa je popolnoma jasno, da gre za homoseksualce in nekatere modernejše derivate te prastare grupacije. Da smo si takoj na jasnem-, pretepanje in celo poskus zažiganja nenasilnih civilistov ter nesmiselno uničevanje premoženja, ki smo mu bili priča, je v celoti zavrženo in gnusno ravnanje, ki ga ni mogoče opravičevati z ničemer. Policija naj storilce najde in sodišče naj jim prisodi, kar jim gre.
O smiselnosti nasilja torej ne more in ne sme biti nobene debate, lahko pa se nekoliko po-ukvarjam s samim pojavom homoseksualnosti in seveda družbenim ter mojim odnosom do njega. Dejstvo je, da nobena družbena ureditev, vsaj kolikor je meni znano, še ni podpirala spolnih odnosov med isto-spolnimi partnerji, ker za to pri tej stvari dejansko gre. Paleta uradnih, pa tudi ne-uradnih stališč zajema praktično vse možne inačice, od antičnega javnega zasmehovanja, preganjanja, srednjeveškega izobčanja, zapiranja, mučenja, pa vse do fizičnih likvidacij v času nacizma ali modernega islamizma. Vsekakor gre za pojav, ki ga torej nobena družbena ureditev ne zagovarja.
Le zakaj je tako, če je vse tako nedolžno, kot se zdi? Ja … najbrž zato, ker so v tem pojavu prepoznali določeno stopnjo družbene škodljivosti. Teh stališč si ne znam tolmačiti drugače, kot tako, da je družba, pa naj bo civilna ali oblastna spoznala takšna razmerja za družbeno nekoristna in usmerjena zgolj v neodgovorno uživaštvo. Takšna razmerja že genetsko ne morejo prispevati k družbeni ali zgolj človeški reprodukciji, ker so načeloma brez potomstva. Z napredkom medicinske tehnike so seveda tudi te ovire, vsaj pri ženskih zvezah rešljive, še vedno pa je zelo vprašljivo funkcioniranje takšnih "družin" v realnem socialnem okolju in morebitnih posledicah za otroke.
Dovolim, da mi kdo kaj reče o čustveni povezanosti, globokem razumevanju, iskrenem prijateljstvu ali veliki privrženosti med moškimi oziroma ženskami in pripravljen sem se z vsem strinjati. Popolnoma razumem tudi, da nekateri moški pač ne marajo žensk in obratno, se jih morda celo bojijo in se dosti bolje počutijo v isto-spolni družbi ali celo sami. Tudi tu me pravzaprav nič ne moti. Razumeti sem pripravljen celo to, da se dva moška ali dve ženski (zaradi mene lahko tudi več) odločita živeti skupaj in to zvezo želita legalizirati. Navsezadnje … tudi prav, če verjamejo, da bodo tako srečnejši.
Nikakor pa ne morem razumeti enega … in sicer, tako očitne potrebe po javnem razkazovanju takšnih nagnjenj. Če je javno razkazovanje vsakršnih seksualnih nagnjenj splošno družbeno razglašeno za neokusno ali celo kaznivo, potem res ne razumem homoseksualcev s čim lahko opravičujejo organiziranje javnih manifestacij, na katerih zgolj poudarjajo in nazorno pokažejo svojo drugačno spolno usmerjenost. Resnično ne zmorem takšnega ravnanja razumeti drugače, kot provociranje in pozerstvo, ker "smo pač skupaj močnejši in si upamo nekaj", kar si drugi menda ne, pa čeprav bi mogoče "ti drugi" upali še kaj več, pa se jim ne zdi smiselno kazati. Meni osebno se sama homoseksualnost ne zdi toliko deviantna, problematična ali masovna, da bi se splačalo z njo posebej ukvarjati, izrazito škodljivo se mi zdi pa izpostavljanje, ki nujno vodi k reakcijam, za katere pa seveda nihče ne more garantirati, da bodo vedno le strpne. Resnici na ljubo lahko le največji naivneži pričakujejo, da se ob odkritemu propagiranju nečesa, kar je stoletja preganjano ali prepovedovano, ne bo zgodil kakšen eksces. Če sem iskren, se s takšno manifestacijo še nisem srečal-, v mojem kraju jih hvalabogu zaenkrat še ne organizirajo, pa tudi ne vem kam naj bi se obrnil, če bi slučajno naletel nanjo.
Ni mi jasno, kaj bi gospe in gospodje dejansko radi dokazali s tem. To, da so drugačni? Saj to vemo vsi tudi brez parad. Ne vem … mogoče bo svet celo kdaj uniseksualen. Sam v kaj takega sicer dvomim in tudi dočakal tega prav gotovo ne bom, kot tudi tisti ne, ki so nocoj paradirali.
Mogoče bi pa do takrat tudi oni le še skušali nekoliko potrpeti in svoje spolno življenje živeti tako kot velika večina drugih … za začetek kar v svojih spalnicah.

petek, 26. junij 2009

Primerno udomačen jedilnik

Prebral sem-, kako naj bi sicer vedel, da izmed 200.000 divjih rastlinskih vrst, kolikor jih menda premore ta svet, ljudje jemo le nekaj tisoč in samo nekaj sto smo jih tudi bolj ali manj udomačili. Le ducat od teh prinese 80% letne tonaže vseh poljščin v sodobnem svetu in samo pet vrst žit (pšenica, koruza, riž, ječmen in sirek) daje več kot polovico kalorij, ki jih prebivalstvo sveta zaužije. Skratka, večino prehrambenih potreb človeštva zadovoljuje pet vrst udomačenih rastlin o katerih še pred 10.000 leti ni bilo ne duha in ne sluha. Do poglavja o udomačenih živalih, s katerimi si človeštvo krije beljakovinske potrebe še nisem prišel, predvidevam pa, da je ožji izbor zmagovalcev prav tako sorazmerno skromen. Kar neverjetno se mi zdi s kako bornim izborom osnovnih živil, med tolikim bogastvom flore in favne s katerim si delimo svet, je človeštvo preživelo, pa ne samo preživelo, tudi izjemno zraslo, se ojačalo in žal tudi odebelilo. Za moje pojme je naravnost fantastično, da je približno 400 generacijam poljedelcev iz 56 vrst trav z velikimi semeni, uspelo vzgojiti-, na primer današnjo pšenico. In vse to zgolj s truda-polnim delom, skrbnim opazovanjem ter stalnim zbiranjem najboljših zrn za seme. Žetev za žetvijo, generacija za generacijo … Koliko znanja, skrbnosti in truda je v ponudbi, ki nam je danes na voljo in kako malo se ob tem zavedamo krute in dolgotrajne vojne, ki jo človeštvo bije proti lakoti? Če razmišljamo na tak način, potem ne moremo ugotoviti drugega, kakor da so današnje strogo začrtane meje nacionalnih držav zgolj nesmiselna modna muha v deset-tisočletni zgodovini stalnega naseljevanja ter prehranjevanja človeštva z udomačenimi vrstami.
Nekoč so že osvajali svet tisti, ki so znali pridelati viške kakovostne hrane in ob tem najti še čas za napredno organiziranje družbe. Prepričan sem, da bo človeštvo v prihodnosti spet spoznalo, da je proizvodnja hrane dejansko edina, ki se ne sme ustaviti. Temu je še vedno vse podvrženo, vendar se danes to zavedno ali nezavedno-, pozablja. Proizvodnja hrane je ostala le tiha scenografija podeželskih krajev, ki se vse bolj umika iz polja razumevanja velike večine današnjih jedcev.
Kmečka "romantika", ki se zdaj kaže na etnografskih prireditvah in restavrira v muzejih, ni nekaj, kar je v svojem izvoru namenjeno kratkočasju ali zabavi. Košnja, žetev, paša, trgatev, koline, … so zgolj posamezne zmage, ki jih je kmet čez leto do-bojeval v neizprosni vojni za hrano. Tega ni počel zato, ker bi se zgolj rad gibal v naravi ampak, ker je razumel in generacijsko podedoval, osnovo za preživetje v dobesednem smislu. Zavedati se je treba, da so tako kakor so udomačili rastline in živali, ljudje udomačili tudi svoje značaje. Iz lovcev in nabiralcev, ki so bili sposobni v stalnem oprezanju prehoditi kilometre divjine, so se pre-vzgojili v delavce, ki so se zmogli ure in ure v vetru, mrazu in vročini sklanjati nad zemljo.
Za poljedelca je bila vsaka uspešna žetev praznik … nam je danes vse to samo po sebi umevno. Naši značaji in telesa so še vedno prilagojeni vsakdanjemu in vsakoletnemu delovnemu ritmu pridelave hrane-, pa nam je od tega dejansko ostala samo še hoja po supermarketih in polnjenje oziroma praznjenje hladilnikov.
Ne vem … po svoje je dobro … in ni. Zelo hitro smo napredovali nekam, kjer še nismo bili …
Kdo ve, če le nismo preveč pohiteli?

sreda, 24. junij 2009

"Janez je njegovo ime."

Poslanstvo mi je zaupano, dodeljeno in položeno na pot ali pa je morda pot tista, ki je urezana vame prav zaradi poslanstva. Je moje poslanstvo prav to, da ne vem zanj-, da vem kako moram ravnati, ne vem pa zakaj? Lebdim v vakuumu smotrov, ne občutim jih niti ne razumem njihovega obstoja. Prepričan pa sem, da rišejo tirnico po kateri se gibljem. Privlačijo in določajo smeri mojega premikanja in vrtenja. Morda je prav to poslanstvo – zaupanje v pravilno odločanje in delovanje. Tudi Janez je imel poslanstvo. Prišel je samo zato, da bi govoril resnico. Tako preprosto … Ali je sploh lahko še kaj preprostejšega, plemenitejšega in bolj tveganega od pričevanja za resnico? Med ljudmi se žal nikakor ne more dobro iziti. Tudi Janezu se ni. Stari pohotnež je z njegovo glavo plačal plesalko. Smrt Božjega poslanca je postala nagrada za obscen ples. Življenje Človeka, ki je svoje življenje posvetil vrednoti spoštovanja Božjih zapovedi, je bilo prodano za telesnost nad katero so se naslajali pijani gostje. Toliko je bilo torej to vredno takrat in približno toliko je verjetno vredno tudi danes. Preračunano v sedanjo valuto, je vrednost resnice torej nič. In, verjeli ali ne, to ni daleč od resnice.
Kaj pa narod? Zakaj … narod? Ja zato, ker smo bili nekoč Janezi. Tako so nam vsaj govorili "bratje v enotnosti". Svi ste vi Slovenci Janezi. Pa recimo, da smo res. Kaj pa naše narodno poslanstvo? Ali ga imamo? Če bi ga imeli, bi ga ob 18-em rojstnem dnevu pač že lahko prepoznali. Lahko bi že vedeli, kaj hočemo in kam nas vleče gravitacija zgodovine ali pa morda zgolj strmo melišče, ki ga moramo prečkati. Korake si vkopavamo, pa nas vseeno vleče dol, višje ne upamo, ker se bojimo, da bomo zdrsnili še nižje, kot smo zdaj. Tu smo na sredini, približno enako daleč od začetka in konca. Strmo je, mi pa sami, brez oprijema ali trdne stopinje. Kar nas vodi je pogum in "več sreče kot pameti". Ohraniti moramo mirno kri, stopati moramo preudarno a ne izgubljati časa in se ozirati nazaj. Prišli smo že daleč, samo zato, ker smo si pravi čas sploh upali stopiti na pot. Ne slepimo se, da si res kdo želi slišati resnico. Vsi verjamejo v svoj prav in se raje slinijo ob pogledu na mlade obline in poželjive gibe … Naše poslanstvo je morda samo pot na kateri smo že. Samo skupaj smo vredni omembe, samo odločno v enotnosti zmoremo kam priti ali vsaj tu obstati.
Janez je poštenjak … Bog mu je pač naklonil takšno usodo … naj ne bo naiven, da je komu to mar …

torek, 23. junij 2009

Odredi smrti

Nikoli nisem razumel zakaj morajo imeti nekateri doma orožje. V vojski smo imeli orožje spravljeno na hodnikih na katerih je bilo stalno dežurstvo, municija je bila zaklenjena pa čisto drugje in spet stalno zastražena. Stražarji, ki so imeli opravka z bojno pripravljenim orožjem so bili od ostalih vojakov povsem ločeni in podrejeni posebnemu režimu ukazovanja ter nadziranja, z namenom dosledne kontrole nad uporabo orožja. Policijskega reda ne poznam dovolj podrobno, predvidevam pa, da je delo z orožjem predmet natančnih in profesionalno - dosledno izdelanih protokolov ter, da je rokovanje z orožjem evidentirano in skladiščenje zanesljivo. Vsaj upam, da je tako!
Potem so pa tu lovci. Oborožena formacija, ki med ostalim igra vlogo varuha civilizacije pred grožnjo divjih zveri in je v ta namen tudi poljubno oborožena. Tu pa se moje razumevanje konča.
Lovec postaneš tako, da se včlaniš v društvo in narediš lovski izpit. Na osnovi tega pridobiš orožno listino za 20 ali neskončno let na osnovi katere lahko nabaviš kratkocevno in dolgocevno orožje, vključno z municijo, v neomejenih količinah. Kako posamezniki doma potem skladiščijo municijo in kaj ter v kakšnem psiho-fizičnem stanju počnejo z nabitim orožjem, ne zanima nikogar, dokler se kaj ne zgodi, pa še potem vsi nekako sočustvujejo s prizadetimi in nihče ne čuti potrebe po tem, da bi pristojne vprašal po zdravi pameti.
Škandal od škandala! Zakaj za hudiča, morajo imeti jagri flinte doma? Zakaj jih nimajo spravljene pod ključem na policiji in jih dobijo ven samo takrat, ko jih potrebujejo in za toliko časa, kot je treba? Če bi takrat policisti pri komu še mimogrede naredili alkotest, bi se tudi ne smelo zdeti nikomur nič čudnega. Res ne kapiram zakaj je potrebno izzivati srečo in se prepuščati labilnemu razumu nekaterih posameznikov, ki lahko znorijo tako kot vsi drugi, le da vsi nismo oboroženi za ubijanje na daljavo.
Slovenija je s pijanimi jagri imela že zelo grenke izkušnje in bi lahko bili tudi pametnejši … se še morda kdo spomni Iveka iz Negove … mislim, da bi bil povsem dober predsednik te države … takrat se mi je zdel čudak, danes bi ga takoj volil, če bi ga lahko.

nedelja, 21. junij 2009

Snubač - premiera

No, pa smo le stopili pred ljudi. Pred kakšnih 150. Malo smo kolebali ali bi bi bili zunaj, ker popoldne ni več deževalo, pa smo šli raje kar na ziher in ostali v dvorani.
Občutek je bil dober. Mogoče je bilo, za moj okus, par pavzic za spoznanje predolgih ampak v bistvu se je izteklo brez kiksov. Publika - izjemna, presenetili so nas bolj, kot mi njih. Še enkrat se je pokazalo, da Sevničani domačih "ustvarjalcev" ne pustijo na cedilu. Ljudje so "prijeli", se zabavali, ploskali za štiri poklone in vsi brez izjeme pohvalili.
Tudi Svibenjčani so bili dobri, potrudili so se in lepo oddelali svoje.
Zahvaljevali smo se že gor, še posebej pa se je treba gospe Bredi, pa Ženji, Marjani in seveda Roku, ki mu spet kradem slike. Jasno, da smo pa najbolj hvaležni vsem tistim, ki so prišli zaradi nas v soboto zvečer sedet v grajski kevder ...
Iskrena hvala vsem vam, dragi moji - splačalo se je!

petek, 19. junij 2009

Snubač #3

"Nikoli se ne sme lagati. Umetnost ima to čudovito posebnost, da ne moreš lagati, ko jo ustvarjaš. Lažeš lahko v ljubezni, politiki, medicini, varaš lahko ljudi in celo Boga – zglede za to imamo – ne moreš pa lagati v umetnosti … Glejte, očitajo mi, in to predvsem Tolstoj, da opisujem samo nepomembne dogodke in da nimam pozitivnih junakov, revolucionarjev, Aleksandrov Makedonskih, ali celo, kot pri Leskovu, vrlih policijskih načelnikov. Toda kje naj jih vzamem? Ničesar si bolj ne želim! Živimo podeželsko življenje, ulice v naših mestih še tlakovane niso, naše vasi so revne, naše ljudstvo onemoglo. Ko smo bili mladi, smo vsi kot vrabci ščebetali na kupu gnoja, ko pa se približamo štiridesetim, smo že starci in začnemo misliti na smrt. Kakšni junaki smo potlej?" Tako je v pismu svojemu prijatelju Tihonovu zapisal Anton Pavlovič Čehov, eden največjih ruskih pisateljev iz obdobja po realizmu in eden največkrat uprizarjanih dramatikov 20. stoletja.
Po izobrazbi zdravnik, velik humanist in ljubitelj ruskega podeželja, je začel pisati pri 20-ih letih a žal pri 44-ih že umrl zaradi tuberkuloze. Vseeno pa je zapustil izjemno bogastvo, še vedno zelo živega in uprizarjanega dramskega opusa.
Pravijo, da nihče ni znal opraviti tako temeljitega splošnega zdravstvenega pregleda ruskega človeka, kot prav doktor Čehov. Ameriška pisateljica in fotografinja Eudora Welty, je zapisala, da je zanjo branje Čehova kot poslušanje angelskega petja.
Najbolj znane so prav njegove kratke zgodbe, ki jih je napisal več kot 200 in za katere imajo Rusi celo posebno ime, "čehovska pripoved". Eno takšnih bomo videli tudi nocoj; enodejanko "Snubač", tipično čehovsko šalo na račun značajev in življenja ruske podeželske gospode 19. stoletja.
Uprizorili nam jo bodo člani gledališke skupine "un trije". In kdo so "un trije"? Debitantka Katja Sever v vlogi Natalije ter dva člana igralske skupine društva Trg, Robert Kaše v vlogi snubača ter Emil Stopar, ki ga bomo nocoj videli kar v obeh predstavah, najprej pa v vlogi očeta.

četrtek, 18. junij 2009

Majhne skrivnosti kuhinjskih mojstrov #2

Prizorišče je isto, in nanj stopajo novi in novi igralci, z novimi znanji in veščinami ter zvesto publiko spravljajo v stanja čudenja, navdušenja pa tudi kritičnosti. Kakorkoli, prebavni sistem talnega gretja je vgrajen, kuriti pa nam še ni treba. Dejansko smo ugotovili, da nam tudi kuhati ni treba in nekateri razmišljamo, da bi bivši kuhinji kar spremenili namembnost. Predloge še sprejemamo. Za namizni tenis je skoraj premajhna, za biljard bi bila verjetno kar dovolj velika, lahko bi bila pa tudi spalnica - poleti je prav prijetno hladna. Res je pa, da smo novo kuhinjo že dobili in treba jo bo nekam postaviti. Na hodniku je tudi sosedom napoti. Potem je še najboljše, če je ostane kar lepo tam, kjer je bila vedno, bo že komu prišla kdaj prav.
Torej, keramika je skoraj že, v soboto jo dokonča in zafugira, električar je že naredil svoje, potem sledi še pleskar in seveda monterji. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi moral biti na Petra in Pavla dan (29. junij) v kuhinji torej že mir.
Pravzaprav, bolj mir, kot je sedaj, že ne more biti. Takrat bi v bistvu lahko že kdo kaj skuhal ... seveda, če bi morda čutil potrebo po čem takšnem ...

sreda, 17. junij 2009

Mutant

Človek ima v genomu vgrajeno sistemsko napako-, hrošča, ki ga kromanjoncem, kljub bleščeči več deset-tisočletni razvojni zgodovini, še ni uspelo izolirati in odstraniti. Govora je seveda o črnogledosti, o večnem in samo-oplajajočem negativizmu, ki človeka spremlja v vseh možnih okoliščinah. Naj si bo srečnih ali ne-srečnih, obilju ali pomanjkanju, zdravju ali bolezni. Če že pri roki ni nobene potrebe po stokanju, se pa zgolj poigravamo z mislimi na žalostne razplete ali usode, ki nas lahko doletijo. Vedno se najde primeren prostor in čas za resne in turobne razmisleke, slabe in še slabše scenarije, tožbe ali zaskrbljenost, če ne že ohromljenost, pred vsem grozečim, kar preži na nas. Pa tega ne prinaša zgolj ljudski glas ali vsakdanja beseda-, tudi "znanstvene napovedi" in "strokovne ocene" so podobnega duha … Zastrupili bomo planet in sebe, uničile nas bodo planetarne ali kozmične katastrofe, razžrle bolezni ali sovraštvo še preden nas dokončno spraži najbližje in ljubo nam sončece.
Ne vem zakaj je tako, ne znam niti se ne trudim iskati razlage … mogoče-, verjetno je kdo to že domislil in povedal. Ne vem. Lahko ugibam, da smo taki zato, ker so nas, tisočletja preskušani in trenirani bio-mehanizmi izostrili za stalno pripravljenost na težave, navadili na življenje v preži, na pra-pozornost na majhne in majcene vzgibe okolja. V bistvu smo eksperti za reševanje težav. Kakor hitro zaznamo nekaj, kar se ne ujema z udomačenimi vzorci, planemo. Že dojenčki ločijo prijetne besede ali poglede od slabih, pleve od rož, smeti od hrane. Opazovanje, sledenje in spreminjanje je zapečeno v nas, nikoli ga ne pozabimo-, kot ne pozabimo dihanja ali prebavljanja. To je naš genotip.
Pa vendar, tudi če teče gladko, ne osrečuje in ne razveseljuje, kot bi lahko. Vedno nas drži na kratkem povodcu-, ne pusti zajeti polna pljuča in pogledati kaj dlje kot le par korakov pred sabo. Čudno to. Resničnost na splošno ne nasprotuje pričakovanjem, če so le količkaj trezna. (Samo)uresničenje je najprej igra volje in šele potem okolja. Tihe in skrivnostne sile rasti in zorenja kažejo dosti svetlejšo sliko sveta, kot si jo slikamo sami. Stvarstvo se poraja iz nič in se bohoti v neznano. Razlogi so zelo skriti in še bolj skrivnostni, jaz verjamem, da so načrtovani, kdo drug pa jih pripisuje naključju. Kakorkoli, očitno delujejo in to celo bolje od nas. Ne potrebujejo nobenih idealnih okoliščin za doseganje odličnih rezultatov. Neizmerni kreativnosti stvarstva ne zmanjka idej ali morebiti volje za preživetje. Vrtnice nikoli ne obupajo nad rutino cvetenja, lastovke se ne naveličajo vsakoletne selitvene tlake, psu nikakor ne zmanjka volje za ovohavanje vogalov in pnevmatik … Kot, da narava ne pozna naveličanosti-, kot, da je iskanje smisla zgolj človeška lastnost, ki na videz ne koristi ničemur … kot, da je samorefleksija bivanja zgolj mutacija …
Morda nekateri že izumiramo. Saj se mi je že dlje zdelo …

ponedeljek, 15. junij 2009

petek, 12. junij 2009

Za-Res-public warriors

Po tehtnem in odgovornem premisleku ter dolgotrajnih posvetovanjih z najmodrejšimi v deželi, je Pošteni miren, odločen in notranje ožarjen, stopil pred obličje samega Močnega, ves dvor in ljudstvo ter počasi, s poudarkom na vsaki besedi, izjavil: "Ne bom odstopil s položaja ali se umaknil". Svojo izjavo je še utemeljil z besedami, ki so izražale vso težo odločitve in velike notranje boje s katerimi je zadnje dni, do-bojeval zmago: "To je težja odločitev od obeh, ki sta bili možni," je ocenil in pojasnil, da z umikom ne bi odpravil storjene napake, "ampak nasprotno, ponovil isto napako"."Takrat je bila to moja napaka in napaka s posledicami zame, danes bi bila to napaka tudi s posledicami za druge."
Ljudstvo, ki je skupaj z njim, trepetalo spričo velike odgovornosti, ki se je zvalila na njegova pleča, se je oddahnilo. Nekateri so še malo prej prerokovali, da bo konec sveta, če se Pošteni odloči drugače. Veselje, ki je zavladalo ob njegovi izjavi pa je čez nekaj trenutkov spet potihnilo, ko je Močni dvignil žezlo v zrak. Vse oči so se uprle vanj in strahoma pričakovale, kaj bo povedal. Počasi, iz svoje velike modrosti, je dejal: "Skrbno sem pretehtal težo očitanih ravnanj. Ocenjujem, da ni prav, kar se je zgodilo, a za Poštenega sem se odločil zato, ker je Zares v celoti pošten."
Močni je Poštenemu ponudil desnico, ki jo je ta krepko stisnil. Dežela je rešena, vse bo kot je bilo, mir, sreča in blagostanje še naprej. Obema so takoj čestitali vsi knezi dežele in ljudstvo je slavilo še dolgo v noč … skupaj s svojimi modrimi, srčnimi, pogumnimi in pravičnimi voditelji se je veselilo te zadnje, tako težko izbojevane zmage nad silami zla.

četrtek, 11. junij 2009

Oltarček ...

... za procesijo ob prazniku Sv. Rešnjega telesa in krvi ... je naredil svoje.
Od začetka je kazalo bolj slabo, ker je deževalo, potem se je pa še pravi čas zvedrilo in procesija je šla ... s prošnjami, petjem in tremi evangeliji ...

Snubač #1

Par gledaliških zanesenjakov se je odločilo nekaj početi. Trudijo se že par mesecev in s stanjem priprav so relativno zadovoljni. Seveda vaj ni nikoli preveč, vendar se več kot delati ne da.
Mrzličnost narašča, malce se tudi že živčka ... ampak, gremo hrabro naprej ...


Nadaljevanja sledijo ... ostanite z nami!

torek, 09. junij 2009

Kumulus

O tem, kaj vidim v oblakih, sem že večkrat razpravljal. No, na blogu sicer res še ne. Resnici na ljubo, če je resnici sploh kaj ljubo, razen morda sama sebi, tudi že zelo dolgo ne. Mislim, da nikoli več od takrat, ko smo nazadnje utrujeni od brcanja žoge z bosimi nogami ali naveličani streljanja z lesenimi puškami, polegli po travi. To je res že dolgo in vendar še živo v spominu ali morda zgolj v občutju. Še vedno čutim tisto drobno pikanje mehko pokošenega travnika, ki se ga je začela oprijemati popoldanska senca. Še slišim čričke, ki so povlekli loke za večerni napev in okušam kislico, ki mi iz ust preganja dolgčas.
Takrat je bil čas za oblake, za motrenje puhastih oblik, ki so se lenobno pomikale čez modrino in preizkušale našo domišljijo. Eden je videl medveda, drugi starca, pa spet zmaja ali orla, škorenj, čarovnika … in smo si razlagali … "glej tam …, a vidiš tisto" … brezčasno, brez cilja, zgolj do naveličanja. Nekako ne-zateženo … preprosto in samo od sebe. Nič ne razmišljaš, gledaš in govoriš, oblike nastajajo in to čedalje bolj jasno izražene in nedvoumne.
Ko se zdaj spomnim tistih razprav, se mi zdijo vrhunske, neprecenljive vaje, brezplačni sprehodi po galerijah mojstrov nad mojstri. Branje iz knjige narave, ki se sama odpira na najbolj zanimivih straneh.
Podoba nastane šele ko jo vidiš, prej je ni, prej je morda le okvir s poslikanim platnom. Oblike oblakov dobijo vsebino šele, ko imaš čas ležati v travi in jih po otroško gledati, prej in potem so le megla, ki je ušla s tal.

sreda, 03. junij 2009

Majhne skrivnosti kuhinjskih mojstrov #1

Začela so se … težko pričakovana, dolgo "šparana" in še dlje usklajevana obnovitvena dela v določenem obljudenem prostorčku zaenkrat nam znanega vesolja. Prostor ni velik, skromnih 20 kvadratnih metrov, lociran v subtropskem pasu, na 46°00'22"S, 15°18'55"V ter 184 m n.m.v. Samo dogajanje, v narodno-gospodarskem smislu, ne pomeni prav veliko. Pomembnejše je s stališča organizacije prehrambenih ritualov avtorja tega zapisa in nekaterih, z njim bolj ali manj povezanih posameznikov, ki jih združujejo predvsem pogledi v isti hladilnik ter cmokanje ob isti mizi.
Skratka, začelo se je zarana in to dobesedno udarno, namreč z ropotom udarnih kladiv s katerimi so mojstri zdrobili obstoječa, še povsem dobra keramična tla. Razlog za takšno odločitev je predvsem v hudih in dolgotrajnih pritiskih na osebo avtorja tega zapisa, ki ga tokrat prepoznamo tudi v vlogi investitorja in koordinatorja projekta, s strani nekaterih oseb, ki jih pač neznosno rado zebe v noge. Vsi dolgoletni nasveti in predlogi v smislu toplejših nogavic, copat ali ukrepov za izboljšanje cirkulacije spodnjih okončin, so izzveneli v prazno. Pametnejši je običajno tudi popustljivejši, torej mora odnehati! Skratka talno gretje bo najprej in potem šele nova kuhinja.
Mojstri so torej usodo dogajanj prijeli v svoje roke in najprej skopali ven tlak. Sledil je podložni beton, ki se mora nekaj dni sušiti. Vmes so drugi mojstri že pripeljali kuhinjo, ki je zaenkrat še v škatlah na katere pritiskajo naša pričakovanja ter strogo določeno zaporedje del. Začasno ljudsko kuhinjo smo si organizirali na hodniku, jemo pod stopnicami, posodo pomivamo kar v kopalnici, poleg sebe. Zelo bohémsko, skoraj izvirno, na nek način celo begunsko, kar v bistvu tudi je. Smo ubežniki iz lastne kuhinje.Izredne razmere torej, seveda se za izredne rezultate splača tudi potrpeti. Menda.
Še stanje v podobi ... prej ...
in sedaj ...

ponedeljek, 01. junij 2009

Bombaški proces

Izdelava in kopičenje jedrskega orožja je privilegij globalnega nacionalno-militantnega lobija, ki želi brezpogojno vojaško obvladovati planet. Gre za popolno "auf-biks" strategijo, ki z obrambo lastne države nima nobene zveze. Z jedrskimi bombami se lastnega ozemlja ne da braniti. Gre za orožje izjemne razdiralne moči, z nepredvidljivimi posledicami ter posledično več-desetletno zastrupljenostjo okolja do te mere, da je za življenje popolnoma neprimerno. Takšno orožje je lahko torej uporabljeno zgolj za napad ali bolje rečeno, uničenje ozemlja tuje države, brez ambicije, da bi jo zasedli, ker je v nasprotnem verjetno ne bi hoteli narediti neuporabne. Povsem nedvoumna pa je seveda, priročnost tovrstnih kataklizmičnih orodij za potrebe izsiljevanja in kazanja pesti sosedom. Skratka, gre za posedovanje terorističnega orožja, za teroristični stil vojskovanja, s ciljem uničevanja za zastraševanje ali zgolj povzročanje škode. Tako se je izkazalo tudi pri zaenkrat edinih dveh primerih vojne uporabe jedrskega orožja, in sicer bombardiranju japonskih mest Hirošime in Nagasakija, kot tragičnemu epilogu že dovolj tragične druge svetovne vojne. Mesti sta bili, v vojaškem smislu popolnoma nepomembni, bili sta preprosto izbrani kot talca za pritisk na Japonsko vlado, da je podpisala kapitulacijo hitreje, kot bi jo sicer.
Če je bila torej, v tem primeru, uporaba grozljivo in nezmerno uničujoče sile, še količkaj opravičljiva, pa tega nikakor ni mogoče trditi za proizvodnjo in skladiščenje jedrskih bomb v času relativnega miru, z namenom izsiljevanja drugih držav. Tu gre za popolnoma prestižna vprašanja v stilu "Kako priti brez kravate v klub pomembnežev?". Kakopak drugače, kot tako, da zagroziš, da ga boš sicer razbil?! Potem ti morda celo odprejo.
Samo vprašanje časa je kdaj bo, ob tako neodgovornem petelinjenju, pravo jedrsko orožje prišlo v roke, prav tako pravih teroristov oziroma skupin, ki vsaj uradno, ne delujejo v okvirih katere od nacionalnih vlad, a se kljub temu ne ustavljajo uporabiti vsega razpoložljivega za izsiljevanje, ubijanje in uničevanje.
Čas je, da bi nekdo presekal s to ponižujočo izsiljevalsko nanizanko. Po mojem prepričanju so to dolžni storiti prav tisti, ki so tudi začeli s takšnim besednjakom in se trenutno, morda celo upravičeno, štejejo za garanta svetovne stabilnosti in civiliziranosti, torej Združene države Amerike. Predsedniku Baracku Obami, predlagam, če že slučajno tole bere, naj Kongresu predlaga sprejem zakona o postopnem popolnem in enostranskem uničenju jedrskega arzenala ZDA, v obdobju recimo petih let. Prepričan sem, da se varnost ZDA s takšno potezo, glede na nova izpopolnjena in natančna orožja, ne bi prav nič zmanjšala, ukrep bi imel pa gotovo izjemno odmevne in pozitivne učinke na filozofijo svetovnega oboroževanja ter splošno vzdušje mednarodne varnosti, če o morebitnih prihrankih sploh ne govorimo.
Če mene kdo vpraša, bi se s takšno potezo gospod predsednik ZDA mirno lahko uvrstil tudi med kandidate za Nobelovo nagrado za mir.
Osebno obljubim, da mu jo bom odstopil, če jo slučajno dobim pred njim.

Bilo in šlo:

Komu mar?

"Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte." (Mt 10,8b)